Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zgodbo, ob kateri se boste zamislili …
»Lepo te prosim, Tilen, pospravi svojo sobo!« je zaklicala Silva za svojim trinajst letnim sinom, a v odgovor je le zaslišala pok vrat njegove sobe. Zmajala je z glavo in odšla nazaj v kuhinjo. Velika stenska ura je odbila peto popoldan, a njenega moža Jakoba še vedno ni bilo iz službe. Zaskrbljeno je odgrnila zaveso kuhinjskega okna in pogledala na zasneženo cesto. Ulica je bila prazna. Le tu in tam je mimo švignil kak avto. Kosilo, ki je bilo namenjeno Jakobu je bilo spet postano in najbrž bo spet čemerno odložil žlico in legel na kavč. Vsak dan ista pesem. Zamujanje in nato prazno popoldne brez pogovora.
Zazvonil je telefon. Stekla je na hodnik in se oglasila. Zaslišala je hčerin glas: »Mami, spet imamo pouk pozno v večer, zato bom prespala pri Ani. Pridem jutri popoldan. Pozdravi doma! Lupčka!« in že je ni bilo več. Silva je odložila slušalko. Njena šestnajst letna hči Tamara, se je vsaj oglasila in imela je eno skrb manj.
Silva in Jakob sta bila poročena že dvajset let. Njun zakon je bil na začetku popoln, a Jakob je vse pogosteje zahajal v gostilno, kar se je poznalo na njunem računu in v njunem zakonu.
Zaslišala je odpiranje vhodnih vrat. Bil je Jakob. Prišel je v kuhinjo in se izogibal ženinim očem, a vseeno je vedela, da je spet pijan. Brez besed mu je postregla kosilo. Počasi je jedel in gledal stran. Silva ga ni motila, nič več ni sedla zraven njega tako kot včasih in načela pogovor. Pomivala je posodo in molčala. »Kje je Tamara?« je vprašal. Silva mu je odgovorila: »Spet imajo kasno konec in prespala bo pri Ani.« Jakob je dvignil glavo in jo temno pogledal: »Kako spet?! Mar večkrat prespi drugje?« Silva je zmedeno pokimala in potihoma rekla: »Saj veš, zadnji avtobus pride ob šestih, pouk pa ima spet do sedme zvečer!« Jakob je udaril po mizi. »Potem jo bom šel pa jaz iskat! Nikjer ne bo spala! Ti pa bi tudi lahko malce bolje vzgajala otroke! Še dobro, da imava samo dva, drugače bi še koga izgubila!« Silva je prestrašeno gledala možev jezen obraz, nato pa rekla: »Saj ji ni hudega pri Ani. Kar pusti in si raje odpočij. Jutri bo že doma!« Po njegovem izrazu na obrazu je videla, da mu odgovor ni všeč. »Pokliči to Ano, pa hitro in povej da prihajam!« je še zarjul in izginil skozi vrata. Silva je s tresočimi rokami prijela slušalko in zavrtela številko. Oglasila se je Anina mati in ji zatrdila, da Tamare pri njih ni in da je bilo pouka konec ob času. Silva se je zmedeno poslovila. Bila je prestrašena. Ni vedela, kje je hči in zakaj ji ni govorila resnice. Bala se je tudi Jakobove reakcije, ko mu bodo povedali, da Tamare ni pri njih. Stekla je v sinovo sobo. Tilen je ležal na postelji in poslušal radio. Sedla je zraven njega in ga vprašala: »Povej mi, mogoče veš, kje je Tamara?« Tilen je odkimal in vprašal: »Zakaj?« Razložila mu je situacijo. Zavzdihnil je: »Kaj mu je! Saj je dovolj stara!« in pogledal prestrašene materine oči. Nato pa si premislil in dejal: »Veš, mami, pri fantu je, a ne upa povedati, da ga ima. Saj veš, zaradi očeta.« Silva je prikimala. Jakob je bil neverjetno ljubosumen na svojo hči. Ni prenesel misli, da jo bo zdaj zdaj izgubil in da bo nekoč odšla. Če je bil doma, ni smela nikamor in zato se je zatekla k laži. Tilen je Silvi zatrdil, da fanta pozna in da naj je ne skrbi. Rekel ji je celo, da izhaja iz veliko bolj urejene družine, kakor so oni, kar jo je zbodlo pri srcu. A vedela je, da ima prav, odkar je Jakob pričel piti so bili vse prej, kakor urejena družina.
Dve uri kasneje se je Jakob vrnil sam. Bil je nekoliko bolj pomirjen, a vseeno poln žaljivih besed. »Ti si kriva in edino le ti!« je zažugal proti ženi. »Le čaka se naj jutri!« je še dodal in odšel v dnevno sobo na kavč, kjer je kmalu zaspal. Silva je pospravila po stanovanju in kar nekako oddahnilo se ji je, da je ni našel in da je kljub svoji pijanosti prišel srečno domov. Zvečer je pripravila kosilo za naslednji dan, nato pa se je odpravila spat. Spalnica je bila prazna in hladna. Jakob je tako kot mnogokrat zaspal v dnevni sobi in ni ga hotela buditi, bala se je, da bi pričel kričati in jo zmerjati. Zato ga je kar se je le dalo pustila na miru in poskušala živeti življenje mimo njega, čeprav je bil zanjo še vedno edini moški, ki ga je in bo kdaj ljubila.
Naslednjega jutra je odšla v službo in čeprav je poskušala, se pri delu ni mogla zbrati. Bila je učiteljica, učila je tretji razred osnovne šole. Učence je imela rada in tudi oni so ji vračali dobro.
Po končani službi je odšla domov. Stanovanje je bilo prazno, tako kot vedno je prišla domov prva. Pričela je pripravljati kosilo in kmalu je prišel Tilen, za njim pa Tamara. Sedla sta za kuhinjsko mizo in Silva je pogledala hčer. »Veš, včeraj te je oče iskal pri Ani.« Tamara je prestrašeno pogledala. »In kaj sedaj? Oh, groza! Mami, saj sem ti hotela povedati, veš bila sem pri Toniju…« Silva je prikimala. »Nič nimam proti, da imaš fanta, ampak, saj veš, da bo oče jezen. Raje hodi domov spat, vsaj še nekaj časa. Saj bo prišel tudi čas, ko boš lahko brez skrbi pri fantu, a tako mlada si še in očetu in meni ni vseeno zate. Misliti moraš predvsem na šolo in na svojo prihodnost. Sedaj mi pa le povej, kdo je ta Toni!« Sedla je k hčeri in k sinu in pogovarjali so se. Med njimi je bila prav prijetna prijateljska vez in odkar je Jakob pil, so se podzavestno še bolj zbližali in držali skupaj. Silva je izvedela, da je Toni dve leti starejši in da imajo doma obrt. Oče je bil avto prevoznik in Toni je bil zaposlen pri njemu. Bil je edinec in po hčerinem pripovedovanju fant brez napake. Njihov pogovor je zmotil Jakob, ki je tokrat prišel točno. Vstopil je v kuhinjo in jezno pogledal svojo družino. »Takole, kaj?! Jaz služim denar, vi pa se za mojim hrbtom pomenkujete! In ti Tamara? Včeraj sem te iskal. Kje si bila, smrklja? Ne govori, saj vem!« in stisnil je pest ter zažugal proti njej. Nato se je obrnil k ženi in jo besno pogledal. »Ti pa si najbrž vedela vse in jo še spodbujaš, kaj?! Popolnoma nič vredna si, da veš! Še kosila ne znaš skuhati! Le kaj sem mislil, da sem te vzel!« Tilenu je bilo pogovora dovolj, vstal je in odšel v svojo sobo. Vtsala je tudi Tamara, a jo je jakob zadržal z besedami: »Ti, smrklja mala, pa nikamor!« Tamara je pričela jokati. »Saj sploh ne poznaš več lepe besede! Kar naprej zmerjaš mamo. Sploh nismo več družina in za vse si kriv ti, da veš! Sedaj, ko sem končno našla nekoga, ki me ima rad, pa ti spet ni prav! Zakaj ne greš drugam in nas ne pustiš že enkrat pri miru!« in stekla je v svojo sobo in zaklenila vrata za sabo. Jakob je sedel za mizo in udaril s pestjo. »Kosilo mi daj!« Silva je stopila k štedilniku in naložila na krožnik kosilo ter ga ponudila možu. Nekaj časa je gledal krožnik, nato pa ga z vso njegovo vsebino zalučal po tleh in zavpil: »To ni kosilo! To so ostanki! In jaz tega že ne bom jedel! Otroke ščuvaš proti meni in niti kuhati ne znaš! Le kaj sem mislil, ničvrednica!« Vstal je, pograbil jakno in zaloputnil vrata za sabo. Silva je pobrala krožnik in pomedla po tleh. Iz sobe sta prišla Tamara in Tilen. Tiho sta opazovala nered. Silva se je nasmehnila in skušala zagovarjati moža: »Slab dan je imel, saj bo bolje. Ne smemo pozabiti, da nas ima rad.« Tilen je odkimal in rekel: »Mami, zakaj ga ščitiš? Vsem je jasno, da je pijanec. Zakaj prevzemaš krivdo nase? Kriv je on, on je tisti, ki razdira našo družino!« Silva je objela svojega odraščajočega sina in komaj zadrževala solze. Bilo ji je hudo, da poslušata vsak dan očetove grde besede in žaljivke, bilo ji je hudo, da njun zakon razpada.
Življenje je teklo dalje. Silva je delala in poskušala streči svojemu možu, Jakob je pil in iz dneva v dan je kasneje hodil domov ali pa so ga prinesli njegovi pivski prijatelji. Tilen je hodil v šolo in sovražil očeta, Tamara pa se je skrivoma sestajala s Tonijem.
Nekega dne, ko se je Silva pozno dopoldan vračala iz službe, pa so bila vhodna vrata že odklenjena. Vstopila je in opazila hčerin plašč. Torej je prišla prej iz šole. Vstopila je v kuhinjo, tam pa našla Tamaro, ki je jokala. Silva je s strahom pogledala hčerin obraz. »Tamara, kaj je? Kaj se je zgodilo? Je z očetom kaj narobe? Govori, kaj se je pripetilo?« Tamara je nekaj časa molčala, nato pa pogledala materin prestrašen obraz in izjeclala: »Mami, noseča sem! O moj bog, pa tako sva pazila! Kaj naj storim?! Oče me bo spodil!« Zakopala je obraz v dlani in jokala. Silva se je sesedla na stol. Najprej ni prišla do besede. Saj ne more biti res! Tako je še mlada! Pogledala je svojo prestrašeno hči in jo objela. Poskušala je zbrati misli in vprašala je: »Pa Toni, mar ve?« Tamara je prikimala. Pobožala je hči po laseh in vzdihnila: »Ne skrbi, tu sem. Sedaj je prepozno za jok. Razmisliti morava, kaj bova storile in predvsem, kako bom povedala očetu.« Tamara je prestrašeno odkimala z glavo. »Ne, mami, prosim, ne povej mu! Ne sme izvedeti, spodil me bo in ne bom te več videla!« Silva se je zmedeno nasmehnila: »Tamara, slej ko prej bo izvedel. Slej ko prej se ti bo poznalo in bolje je, da izve od mene. Ne boj se, nihče te ne bo spodil. Prepšusti meni. Vse se bo uredilo. Sedaj pa le pojdi v sobo in se malo vleži, jaz pa bom skuhala kosilo.« Tamara je prikimala in odšla. Silva pa ni mogla vstati. Sedela je in zajokala. Tako mlada je bila in že na začetku krutega življenja. Ko se je pomirila, je pričela kuhati kosilo. Kmalu je prišel Tilen in za njim Jakob. Silva je postregla kosilo s tresočo roko. Jakob ni opazil, da ima žena prestrašen obraz in tokrat je kosilo pojedel in ga ni vrgel na tla. »Kje je Tamara?« je čez čas vprašal, ne da bi dvignil pogled. »Ne počuti se dobro, v sobi je!« je odgovorila. Tilen je pojedel in se umaknil v svojo sobo. Silva je sedla za mizo in pogledala moža. Zbrala je dovolj moči, da je pričela pogovor. »Jakob, nekaj ti moram povedati!« Mož je prikimal, naj prične. »Tamara…veš, otroka bo dobila. Jakob prosim, ne razburi se preveč!« A bilo je prepozno. Jakob je najprej z roko pomedel po mizi, nato sunkovito odrinil stol in se napotil proti Tamarini sobi. Silva ga je poskušala vstaviti, a jo je odrinil. Vdrl je v sobo in zbudil spečo hči. »Prekleta vlačuga!« je zavpil nad hčerko, ki je planila v jok in se stisnila v kot postelje. »Tako te bom premikastil, da boš videla vse zvezde! Izgini, da te ne vidim več v tej hiši!« Silva je pritekla za njim in z vso svojo močjo odrinila moža, da se je opotekel v kot. »Ne!« je zavpila. »Ne boš je tepel! Najprej boš moral mene!« Jakobu ni bilo treba reči dvakrat in s pestjo je udaril ženo. Padla je, a se je hitro pobrala in spet stopila med njiju.Jakob jo je besno pogledal in zavpil: »Ti si vsega kriva, ti! Niti otrok ne znaš vzgajati! Vse delate za mojim hrbtom!« In prišel je tepsti svojo ženo. Silva je zamižala in poskušala ostati na nogah. Udarci so padali povsod in ko je izgubila ravnotežje in padla po tleh, se jo je lotil še z nogami. Pred se je izgubila, je zaslišala sina, ki je pritekel in pričel vpiti na očeta in glasen jok Tamare, nato pa se je vse dogajanje pričelo oddaljevati in na koncu je bila okrog nje le tema…
Silva je počasi pričela odpirati oči. Bolel jo je vsak delček telesa. Dogodki so se pričeli vračati in s strahom je pogledala. Pa ni bila doma. Zraven sebe je zagledala sestro. »Sem v bolnišnici?« je zmedeno vprašala. Sestra ji je z nasmehom prikimala in poklicala zdravnika. Kmalu je skozi vrata vstopil črnolas mladenič, star približno trideset let. Nasmehnil se ji je in prikimal. »kako se počutite, gospa Novak?« jo je prijazno vprašal. Silva je poskušala sesti, a ji ni uspelo,zato je le prikimala in počasi odgovorila: »Hvala, v redu. Saj mi nič ni. Prosim, grem lahko domov?« Zdravnik se je nasmehnil in odkimal. »Nikamor ne boste hodili, gospa! Zlomljeno imate nogo in kar nekaj reber na desni strani, poleg tega vaš izgled trenutno ni najlepši.« Z roko se je pogladila po obrazu in začutila številne podpludbe in nekaj šivov. Vzdihnila je, nato pa se spomnila na otroka in prestrašeno vprašala: »Kje sta Tamara in Tilen? Je z njima vse v redu?« zdravnik ji je prikimal. »Ne bojte se, njiju se ni lotil. Z njima je vse v najlepšem redu. Čakata na hodniku.« Silva si je vidno oddahnila in nato prosila:«Ju lahko privedete?« Zdravnik je prikimal in pomignil sestri, ki ju je odšla iskat. Nekaj je napisal na njeno kartoteko, nato pa jo pogledal in dejal: »Gospa Novak, od vas je odvisno, kakšno življenje si boste začrtali za naprej. Za vas in za vaše otroke!« Nato se je poslovil in odšel.
V sobo sta vstopila Tamara in Tilen in stekla k njej. Objela sta Silvo. »Mamica, poglej, kaj ti je storil!« je zahlipala Tamara. Silva se je nasmehnila in vprašala: »Kje je? Kje je vajin oče?« Tilen je odgovoril: »Na policiji, tam kamor sodi in upam, da ga bodo zaprli!« Silva je odkimala. »Tilen, ne smeš tako misliti…« Prekinil jo je in si jezno obrisal solzo: »Po vsem tem, kar ti je storil, ga še vedno zagovarjaš!« Silva se je nasmehnila in prikimala. »Da, saj vem, tako naprej ne gre več. A naj se najprej pozdravim, potem pa se bomo pogovorili. » Otroka sta bila zadovoljna z njenim odgovorom. Ko je bilo konec obiskov, sta se poslovila. Silva pa je poskušala zaspati. Pozno popoldan je v njeno sobo vstopil policist. Spraševal jo je o dogodku in si vsako besedo pazljivo zapisal, na koncu pa jo je vprašal. »Gospa Novak, boste vložili tožbo?« Silva je zmedeno pogledala, nato pa odkimala z glavo. Policist se je resno nasmehnil in dejal. »Aha, torej ste tudi vi ena tistih, ki je pač nesrečno padla po stopnicah. No, tudi prav, potem pa se vidiva naslednjič!« Vljudno se je poslovil in odšel. Silvi so v glavi odmevali njegovi stavki. Imel je prav. Kaj če je to le začetek? Kaj, če jo bo pretepel spet?
Ko se je naslednjega dne prebudila, je doživela presenečenje. Zraven njene postelje je stal Jakob. Bil je trezen, obrit in lepo oblečen. Ravno tak, kot pred leti, ko sta se še ljubila in v njun zakon še ni posegel alkohol. Skesano se ji je nasmehnil in se ji približal. Izročil ji je šopek rož. Silva ga je vzela in pogledala stran. »Oprosti mi, prosim te! Tako mi je žal. Sramujem se svojega dejanja, verjemi! Sramujem se sebe in svojega popijanja. Bil sem grozen mož in oče.« Silva je pričela jokati in Jakob jo je nežno poljubil na njen pretepen obraz in odšel. Potem ni več prihajal. Od otrok, ki sta jo redno obiskovala, je izvedela, da je prostovoljno odšel na zdravljenje. V zavodu naj bi ostal približno mesec dni, odvisno od njega. Obiski niso bili dovoljeni.
Po desetih dneh je Silva zapustila bolnišnico. Ker lastnega prevoza ni imela, jo je domov pripeljal rešilec. Nogo je imela še vedno v mavcu. Otroka sta ji pomagala, da se je namestila v dnevni sobi. »Veš, mami,« je pričela Tamara, »Mogoče bomo sedaj spet družina! Mogoče bo očetu uspelo!« Silva je prikimala in odgovorila: »Seveda mu bo. Vem, da mu bo uspelo. Pa tudi mi mu moramo pomagati. Pokazati mu moramo, da nam ni vseeno in da smo pripravljeni pozabiti in pričeti znova, tako kot je treba. Kot družina, ki si pomaga v težkih trenutkih. Potreboval nas bo.« Prikimala sta in Silva je bila ponosna, da ima tako pametna in zrela otroka. Potem je pogledala Tamaro in njen trebuh. »Pa vidva? Že veš, kdaj bom babica?« Tamara je prikimala: »Da, mami, čez sedem mesecev in pol!«
Po dobrem mesecu, je prišel domov Jakob. Bil je popolnoma drug človek. Vsi skupaj so sedlči za mizo in Jakob je pričel:«Najprej naj vam povem, da mi je žal. Izdal sem vas in tega se zavedam. Če bi lahko, bi vse vzel nazaj in delal drugače. Verjemite mi, pomenite mi vse. Potrudil se bom in si poskušal spet pridobiti vaša srca in vaše zaupanje. Upam, da boste čez čas sprejeli moje opravičilo in mi odpustili.« Pogledal je Silvo in ji dejal: »Tebe, žena pa prosim, če bi enkrat tedensko obiskovala z mano sestanke anonimnih alkoholikov in mi pomagala živeti brez pijače.« Silva je prikimala in objela moža. »Jakob, rada te imam, vsi te imamo radi in uspelo nam bo premagati bolezen!« Takrat so prvič videli Jakobove solze. In izjokali so jih vsi, potem pa je bilo lažje, vsaj malo.
Na Jakobovo željo, je Tamara pripeljala svojega fanta Tonija. Vsi skupaj so sedli in Jakob je pričel: »Sprijaznil sem se, da moja hči ni več samo moja. » in pogledal je postavnega svetlolasca. In nato nadaljeval: »Kar pa ne pomeni, da jo pustim oditi.« Tamara je začudeno pogledala očeta in mater. Silva se je nasmehnila in ji namignila naj počaka. Sama je vedela, kaj ima Jakob za povedati, saj sta tako kot nekdaj spet skupaj premlela vse in šele ko sta dobila odgovor prišla z besedo na dan. In Jakob je nadaljeval: »Torej, nje ne dam, sprejmem pa še enega sina. Z mojo ženo, tvojo bodočo taščo, sva se odločila, da vama naše podstrešje preurediva v stanovanje.« Tamara je zaploskala in navdušeno objela očeta, nato pa stekla k Toniju v naročje in zažvrgolela: »Sem ti rekla, Da imam zlata starša!«
In res je Jakob ves svoj prosti čas namenil urejanju stanovanja. Ker je bil po poklicu mizar in je imel veliko delavnico, ki spet ni samevala, je večino opreme izdelal sam. Stanovanje je bilo narejeno do časa. Nekaj dni pred rokom, nekega deževnega popoldneva, je Toni odpeljal Tamaro v porodnišnico, Jakob in Silva pa sta nervozno hodila po hiši in čakala. In končno je malo pred deseto zvečer zazvonil telefon. Jakob je dvignil slušalko in oči so se mu napolnile s solzami. »Kaj res? No, sedaj pa le počasi pridi domov. Si slišal. Glej, da se ti kaj ne pripeti, sedaj si očka!« Odložil je slušalko in pogledal ženo. Silva je vprašujoče gledala in nato vzkliknila: »No!? Povej že!« Jakob je objel ženo in dejal: »Deklica! Babica, dobili smo Špelco!« In veselje je bilo popolno. Ko je prišel Toni, so vsi skupaj nazdravili, seveda s sokom.
Tamara in Špelca sta prišli čez nekaj dni domov. Doma ju je čakalo presenečenje. Jakob je naredil lepo zibelko in nanjo pripel rdečo pentljo. Tamara je objela očeta in rekla: »Res sem izgubila mladost, a Špelca nam je pomagala, da smo spet družina!«
