Preberite čudovito zgodbo o življenju in ljubezni, polno veselja in solza, spletk in prevar, vzponov in padcev …
Da lahko nekdo naredi popolno zmešnjavo v svojem življenju in potem iz nje nikakor ne vidi izhoda, nisem verjela. Vse dokler nisem spoznala Jerneje. Ta mi je zaupala svojo zgodbo in če ne bi vseh vpletenih poznala, bi bila prepričana, da si vse skupaj le zamišlja. Pa si žal ni, čeprav verjamem, da bi si sama želela, da je res vse skupaj izmišljeno…
Jerneja je bila hči dokaj premožnih staršev. Bila je edinka, imela sta jo zelo rada, načrtovala sta njeno življenje, si želela, da bi se imela lepo.
Že ko je bila najstnica, so doma veliko govorili o njeni prihodnosti. Oče je bil lastnik hotela, mama je bila zaposlena pri njemu.
»Vse to bo nekoč tvoje,« ji je govoril oče, kadar je z njim šla v hotel. Šlo jim je dobro. Hotel je bil znan, imel je veliko obiska. V njem so spali turisti, poslovneži, včasih celo kdo, ki se je skrival pred ženo ali možem in je v hotel prišel po nekaj uric ljubezni s prepovedano osebo. A vsi so bili enako pomembni, z gosti so ravnali zelo lepo.
Jerneja je, ko je bila dovolj stara, vse poletje delala v hotelu. Najraje je bila v recepciji ali v mini baru, ki je bil odprt čez dan. Čeprav si je želela delati tudi v nočnem baru, ji oče ni dovolil.
»Premlada si še. Ko boš starejša, pa boš lahko delala tam,« jo je poskušal obvarovati.
Jerneja je ubogala, menila je, da oče in mati najbolje vesta, kaj je dobro zanjo. Bila je pridna najstnica, ni ponočevala, učila se je in na gimnaziji je bila med boljšimi. V zadnjem letniku gimnazije pa je spoznala Tomaža. Hodil je v četrti letnik, a v drug razred. Spoznala sta se na končnem izletu, prej ga je poznala na videz. Bil ji je zelo všeč. Bil je velik, imel je rjave lase in modre oči. Bil je zelo prijazen in miren. Sprva sta bila dolgo časa prijatelja in prijateljstvo sta nadaljevala še potem, ko sta se vpisala vsak na svojo fakulteto. Tomaž se je odločil za strojništvo, Jerneja za hotelirstvo in turizem. Med tednom nista imela časa, konec tedna pa sta bila skupaj. Hodila sta na izlete, v kino, na pijačo in govorila. Prvič sta se poljubila šele, ko sta bila skupaj leto dni. In za oba je bil to prvi poljub.
Po prvem poljubu, je bila Jerneja prepričana, da hoče njega. Ali on ali nihče. Sklenila je, da ga predstavi očetu in materi.
Bilo je konec tedna, ko jima je pri kosilu povedala: »Nekoga sem spoznala. Zelo mi je všeč. Ime mu je Tomaž, študira.«
Mati se je rahlo nasmehnila, oče je nezaupljivo pogledal.
»Rada bi ga pripeljala. Rada vama bi ga predstavila,« je povedala.
»Lahko bi prišel v nedeljo na kosilo,« je predlagala mati.
»Lahko,« je dodal oče, toda nič kaj vesel ni bil videti.
»Všeč vama bo, vem, da vama bo,« je dodala Jerneja in se smehljala. Končno je povedala doma, da ima nekoga in prepričana je bila, da ji ne bosta branila ljubezni. Saj navsezadnje je bila prava ljubezen.
Tomaž je bil nervozen ves dopoldan. Ura je neusmiljeno tekla dalje in bolj, ko se je približeval čas, ko naj bi pozvonil pri Jerneji, bolj so se mu tresle roke. Skrbelo ga je, da jim ne bo ugajal. Ampak, zakaj jim ne bi!? Bil je povprečen fant, Jernejo je imel rad iz vsega srca. Študiral je, honorarno delal pri obrtniku. Ni imel napake, vsaj velike ne.
Pozvonil je in vrata mu je čez nekaj trenutkov odprla Jerneja. Stopila je do njega in ga objela, poljubila na usta. Bila je nasmejana.
»Misliš, da bo vse v redu,« je vprašal tiho. Bil je zaskrbljen in nervozen.
»Seveda! Kar sprosti se! Moja starša ne grizeta,« se je smejala Jerneja.
Peljala ga je v salon in ga najprej predstavila očetu. Ta mu je dal roko in ga resno gledal.
»Tomaž si, praviš,« je pričel oče.
Pokimal je.
»Študiraš? Delaš,« je spraševal oče.
»Študiram strojništvo, delam honorarno,« je povedal Tomaž.
»In kakšni so tvoji načrti za prihodnost,« ga je vprašal oče brez ovinkarjenja.
»Dobiti ustrezno zaposlitev, najti stanovanje, se poročiti z vašo hčerko,« je našteval Tomaž z nekoliko tresočim glasom.
»Torej si že vse začrtal. Pa misliš, da se bo vse izteklo tako, kot si si zamislil,« je vprašal oče in ga strogo gledal.
»Upam,« je prikimal Tomaž.
V salon je vstopila Jernejina mati in Jerneja je izkoristila priliko, prekinila resen pogovor in predstavila Tomaža še njej.
»Me veseli, da sem te spoznala,« je bilo vse, kar je rekla mati z veselim glasom.
»Kosilo je pripravljeno,« je še dodala in preselili so se za mizo.
Pojedli so v tišini, vsake toliko časa se je Jernejina mati v zadregi nasmehnila, oče pa je ostajal smrtno resen. Bilo je več kot očitno, da mu Tomaž ni všeč.
Po kosilu so popili še kavo, Jerneja je prinesla sladico, nato sta se poslovila.
»Greš z njim,« je vprašal oče, ko je Jerneja odhajala.
Prikimala je.
»Kmalu se vrni,« je dodal resno in odšel. Tomaža ni pospremil, ni mu dal roke, ko je odhajal.
Molče sta hodila skozi park do avtobusne postaje.
»Ne mara me,« je Tomaž prekinil tišino.
»Ah, tak pač je,« je skušala Jerneja zadevo omiliti, čeprav je tudi sama vedela, da ima Tomaž prav.
»Ne vem, zakaj me ne mara. Ničesar takega nisem rekel,« je razmišljal Tomaž užaljeno.
»Še nikoli nisem imela fanta. Šokiran je, ne more verjeti, da počasi odhajam. Saj se bo privadil,« ga je skušala Jerneja opravičiti.
»Karkoli že bo, jaz te imam resnično rad,« je dejal Tomaž, jo močno stisnil k sebi in jo poljubil. Nato je stopil na avtobus, ki ga je odpeljal proti domu.
Jerneja pa je sama počasi stopala po poti domov. Oče jo je čakal, bil je jezen.
»Z njim že ne boš,« ji je rekel, ko je vstopila.
»Zakaj ne? Zakaj si tak,« je rekla užaljeno.
»Pha, današnja mladina. Popolnoma neolikan je! Prvič sem ga videl, pa mi že razlagal, kako se bo poročil s tabo, kakor da bi bilo to nekaj povsem običajnega,« je bil jezen oče.
»Kaj pa si pričakoval? Da te bo prosil za mojo roko? Časi se spreminjajo, oče,« se je Jerneja postavila zanj.
»Zame ne! Zame ostajajo isti,« je trdil svoje.
»Govorila sva že o poroki. Poročila se bova, ko dokončava šolanje, ko si poiščeva stanovanje. Raje bodi vesel, da je tak. Malo je takih, verjemi,« je rekla mirno Jerneja.
»Z njim se ne boš poročila. Nikoli,« je odločno dodal.
»Ne moreš mi braniti,« je ugovarjala Jerneja. Ni mogla verjeti, da je oče lahko tako trmast, brez vsakega pravega razloga.
»Lahko ti prepovem. In sem ti. Dokler si pod mojo streho, se z njim ne boš poročila,« je bil neomajen.
»Samo zato, ker te ni vprašal, če se lahko poroči z menoj?! Bi ti bilo bolj všeč, če sploh ne bi vedel? Pretiravaš,« je bila Jerneja ogorčena.
»Jerneja, resno ti povem. Takoj prekini z njim. Če ne boš, če me ne boš ubogala, potem te bom postavil na cesto, brez vsakega dinarja v žepu!«
Stekla je v svojo sobo in se zaklenila vanjo. Ni mogla verjeti, da se vse skupaj res dogaja. Da ji oče brani ljubezen. Kaj takega ni pričakovala niti v sanjah. Da je njen oče sposoben narediti kaj takega! Ga res ni poznala?
Za njo je prišla mati, ki je pogovor slišala. Poskušala jo je potolažiti.
»Vse bo še dobro! Oče bo premlel in ugotovil, da se moti. Veš, ne more verjeti, da si odrasla, da te bo izgubil. Zelo rad te ima in boji se zate. Vedno je želel, da bi se imela v življenju lepo. Tomažu še ne zaupa, ker ga ne pozna, ampak se bo vse uredilo, boš videla,« jo je tolažila mati.
»Stara sem dvajset let! Nima pravice posegati v moje življenje. Saj ne morem verjeti! Kakor, da bi živela v srednjem veku,« je zahlipala Jerneja.
Tomažu očetovega izbruha ni omenjala, ni pa ga več vabila na dom. Čakala je, kdaj se ji bo oče opravičil in ji priznal, da se je motil. A se to ni zgodilo. Oče je ostal neomajen. Trmasto je vztrajal, da ima prav in da bo tako, kot bo on hotel. Tomaža ni maral in najbrž še sam ni točno vedel, zakaj ga ne mara.
Jerneja je obiskovala že drugi letnik fakultete, s Tomažem je še vedno prijateljevala, toda na skrivaj. Očetu in materi pa ga ni omenjala.
Nekoč, ko sta bila skupaj, ju je videl očetov znanec in mu to povedal. Seveda ni vedel, kakšno mnenje ima o njem Jernejin oče. Ta pa je pobesnel.
Ko je Jerneja prišla domov, ji je prepovedal srečanja z njim.
»Ampak, mar res ne razumeš?! Rada se imava in Tomaž ni slab človek. Kdaj boš nehal trmasto vztrajati pri tvojih zmotnih prepričanjih,« je bila Jerneja jezna.
»Še zadnjič ti povem, dokler bom živ, se z njim ne boš poročila,« je zaključil.
»Samo z njim ali z nikomer? Hočeš, da ostanem sama, vedno ob tebi,« je rekla hladno.
»Samo z njim. Poročiš se zaradi mene lahko s komerkoli, a z njim se ne boš, ker ne pozna olike,« je dodal.
Po zadnjem prepiru z očetom, ni več skrivala. Ni se ji zdelo pošteno do Tomaža, da ga pušča v lažnem upanju. Povedala mu je vse.
»Ampak, saj je vseeno, kaj si misli tvoj oče. Skupaj bova, imela bova vse, ne potrebujeva ga,« je rekel Tomaž. Kar je izvedel, ga niti ni tako zelo ganilo. Vedel je, da ga njen oče ne mara.
»Ne razumeš, Tomaž. Vodila bom domači hotel,« mu je povedala.
»Potem me nimaš dovolj rada. Nočeš se odreči blaginji, ki ti jo ponuja oče, za najino ljubezen,« je dodal. Bil je žalosten in razočaran.
»Tomaž, zelo te imam rada. Razumi me vendar. Ne vem, kaj naj storim, ne vem, zakaj je oče tak,« mu je rekla in ga krčevito objela.
Kako naprej, nista vedela. Objeta sta ležala na njegovi postelji in strmela v zrak. Vsak s svojimi mislimi. Jerneja je ves čas tiho hlipala in upala, da se bo vse uredilo samo od sebe.
Tomaž ni odnehal. Ko je Jerneja odšla na fakulteto, ko je vedel, da je ni doma, se je pogumno odpravil tja. Poiskal je njenega očeta.
Oče sprva sploh ni hotel govoriti z njim, toda Tomaž je vztrajal, ni hotel oditi, zato mu je ugodil. Odšla sta v njegovo pisarno, ki jo je imela v zgornjem nadstropju hotela. Jernejin oče se je počasi odpravil za veliko ovalno mizo in sedel z resnim obrazom v velik naslonjač. Tomaž mu je sedel nasproti v udoben fotelj.
»Govori,« mu je pomignil oče in nervozno pogledal na uro. S tem je hotel dati vedeti, da nima prav veliko časa za neumnosti.
»Ljubim Jernejo. Poročiti se želim z njo. Zakaj nasprotujete najini vezi? Ne poznate me. Ne smete me obsojati na podlagi prvega vtisa,« je pričel Tomaž resno in odločno, čeprav mu je razbijalo srce.
»Ne, za Jernejo hočem le najboljše,« je odkimal njen oče.
»Mar nisem dovolj dober zanjo? Študiram, imel bom lepo službo, zadostno plačo, lahko ji bom nudil marsikaj,« je govoril.
»Poslušaj, fant! Jerneja potrebuje nekaj drugega. Ob tebi ne bo srečna,« je odvrnil.
»Zakaj? S čim sem si zaslužil vaše neodobravanje,« je vztrajal Tomaž.
»Ker vem, kaj je za mojo hčerko dovolj dobro! In ti nisi. Poznam take, kot si ti. Kažejo se v najboljši luči, potem pa pozabijo na svojo obljubo. V tebi ni tekmovalnosti, odločnosti, povprečen človek si, kar pa je premalo. Res nočeš, da bi bila srečna? Si res želiš, da zaradi tebe ostane brez vsega, da hotel prodam? Si želiš, da nikoli več ne bo spregovorila z mano in s svojo materjo? Jo imaš tako zelo rad,« mu je dejal njen oče.
Tomaž je sprevidel, da ne bo rešil ničesar. Njen oče se je odločil. Na podlagi česa, pa ni vedel. Bil je trmast človek in v glavo si je vbil, da Tomaž ni dovolj dober za njeno hčerko in konec. Zakaj, zanj ni bilo pomembno, pač, tako se je odločil.
Tomaž je počasi vstal in se napotil do vrat. Njen oče ga je ves čas spremljal z očmi.
»Jerneji se ne bom več približal. Nočem, da zaradi mene trpi, da ostane brez vsega, zaradi vaše otroške trme. Zmagali ste. Ampak, niste dobili vojne, le bitko! Srečno, gospod,« je dejal Tomaž in nato odšel skozi vrata.
Jernejinemu očetu pa se je razlezel nasmeh čez vsa usta. Dosegel je svoje in to je bilo najbolj pomembno.
Čez teden se ni zgodilo nič novega. Oče je ves čas čakal, kdaj bo Jerneja povedala, da nista več skupaj, da je Tomaž odšel svojo pot.
Že čez konec tedna se mu je nasmehnila sreča. Jerneja je privihrala v dnevno sobo, kjer je bral časopis in zakričala nanj:« Upam, da si srečen! Najina ljubezen je končana. Tomaža ni več, odšel je. Ampak, oče, ne pozabi, kar si rekel. Rekel si, da se lahko poročim s komerkoli, le z njim ne!«
Za trenutek je ostal brez besed, hčerine oči so bliskale strele, bila je besna in razočarana. Prvič v življenju je začutil, da ga je gledala s sovražnim pogledom.
S časom je pozabil na vse, a Jerneja ni. Še vedno je jokala za njim, ga skušala dobiti. A brez uspeha, Tomaž je izginil brez sledu. Njegovi domači so le zmajali z glavo. Nikomur ni povedal, kam gre.
Jerneja ga je še vedno ljubila, bil je njen edini. Sovraštvo do njenega očeta pa se je stopnjevalo, le da mu tega ni pokazala. Če se je le dalo, je poskušala govoriti z njim v mirnem tonu. In oče je menil, da jo je minilo in bilo zato zadovoljen. Prepričan je bil, da je naredil dobro delo.
A Jerneja ni pozabila in kovala je svoj načrt. Njeno življenje ni bilo več pomembno, izgubilo je smisel. Ni imela ljubezni, odšel je in želela si je le še prizadeti očeta.
Poletje se je bližalo in sama je odšla na dopust. Mati ji je sicer prigovarjala, naj gre z njima, pa ni hotela.
»Malce samote mi ne bo škodilo,« je rekla in odšla za deset dni v sosednjo državo, kjer so bile plaže lepše in morje čistejše. In odšla je s točno določenim namenom. Da se maščuje očetu, ker je uničil njeno ljubezen.
Nastanila se je v malem hotelu zraven obale. Dobila je sobo s pogledom na morje. Prvega dne se ni premaknila iz sobe. Ni je zanimalo sonce, ne čisto morje. Ležala je na postelji, strmela v zrak in premišljevala. Bilo ji je hudo. Pred očmi si je slikala njegov obraz in se spraševala, kje je in kaj počne. Kakšno bo njegovo življenje, se bo poročil, pozabil nanjo?
Ona ne bo nikoli. Vedno bo ljubila le njega, pa naj bo, kar hoče. Njeno srce je pripadalo njemu, tega ji ni mogel braniti nihče.
Naslednjega dne se je po zajtrku odpravila do obale. Bila je prepričana, da bo svoj načrt v teh nekaj dneh lahko izpeljala. Veliko moških se je obračalo za njeno vitko postavo, za njenimi valovitimi lasmi, za njeno lepoto. Našla ga bo.
Ko je sonce pričelo močno pripekati, se je umaknila v senco. Na obali je bila s slamnato streho pokrita majhna okrepčevalnica z lepo teraso. Sedla je tja in si naročila limonado.
Že po nekaj minutah je do nje prišel natakar in jo vprašal, če bi mogoče naročila še kaj. Da sprašuje gospod, ki je sedel nekaj metrov stran. Jerneja ga je pogledala. Bil je nekaj let starejši od nje. Imel je črne lase, bil je velik, imel je lepo postavo, prijazen nasmeh.
»Bi, če bo gospod prisedel in z mano popil naročeno,« je rekla natakarju.
Ta mu je predal sporočilo in moški je takoj vstal in stopil do njene mize.
»Res lahko prisedem,« jo je vprašal.
Jerneja je prijazno prikimala.
Sedel je in se predstavil: »Matic sem!«
Povedala mu je svoje ime, natakar je prinesel dva koktejla.
Matic je bil prijeten, zgovoren, prijazen, a ni je ganilo. Plačeval ji je pijače, ji dvoril, a je ni ganilo. Sedela je z njim za mizo in pila koktejle, vse dokler sonce ni potonilo v morje.
»Če nimaš nič proti, bi lahko nadaljevala v moji hotelski sobi,« mu je rekla zapeljivo.
Ni imel proti, bil pa je nekoliko presenečene, da ga je tako hitro povabila.
Odšla sta tja, se vso pot smejala. Jerneja ga je držala za roko, močno se ji je vrtelo v glavi od vse pijače, ki jo je zlila vase. A počutila se je čudovito, že dolgo ni bila tako sproščena, tako nasmejana. In tistega dne ji je uspelo, da niti za trenutek ni pomislila nanj.
Odklenila sta vrata njene hotelske sobe in jih zaprla. Nato sta se pogledala v oči. Stopila je korak do njega, ga pobožala po močnih in zarjavelih rokah.
»Privlačen si,« mu je zašepetala, se privila k njemu in ga poljubila na vrat.
»Tudi ti si zelo lepa in bojim se,« je počasi povedal.
»Bojiš se,« se je zasmejala.
»Bojim se, da prehitevava. Nočem, da ti bo jutri žal, nočem, da se jutri najino poznanstvo konča,« je povedal.
»Ne bo se končalo, Matic. Šele na začetku sva in konec je zelo daleč. V bistvu ga sploh ni na obzorju,« je rekla in se privila k njemu. Divje ga je poljubljala po obrazu, ga z rokami božala po hrbtu in ni več zdržal. Nežno ji je odpel zadrgo na hrbtu in kratka oblekica je padla na tla. Zazrl se je v njeno telo. Oblečena je bila le še v spodnji del kopalk. Bila je zelo lepa in le s težavo se je zadrževal.
»Pridi,« mu je pomignila in legla na posteljo. Ni se branil, legel je k njej in jo nežno ljubil.
Zjutraj sta naročila zajtrk, ležala v postelji in se poljubljala.
»Ti ni žal,« jo je vprašal.
»Žal? Le zakaj,« mu je odvrnila in ga objela. Bil je lep, prijazen, zelo privlačen, nežen in strasten, a do njega ni čutila ničesar. Vseeno pa ga je hotela.
Dan preden je prišla domov, je poklicala starša.
»Jutri prihajam in za vaju imam presenečenje,« je rekla, ko se je mati oglasila.
»Res? Kaj pa,« je bila radovedna.
»Ko pridem, vama ga izdam,« je bila Jerneja skrivnostna.
Pripeljala se je pozno zvečer in parkirala avto. Vstopila je v hišo, oba sta bila doma. Za roko je držala Matica in skupaj sta vstopila v dnevno sobo. Oče in mati sta presenečeno zrla v Matica.
»Doma sem in to je moje presenečenje,« je rekla in se nasmehnila.
»Spoznala si nekoga, kot vidim,« je rekla mati prijazno.
»Spoznala, se zaljubila na prvi pogled. Naj vama ga predstavim,« je rekla.
Oče ga je nezaupljivo gledal.
»To je Matic. Matic Jereb. Moj mož,« je povedala mirno.
Nastala je tišina, oče je prebledel, mati ni prišla do besede. Jerneja pa je uživala ob pogledu na očeta.
»Poročila sva se dva dneva nazaj. Sicer skromno, ampak vseeno je bilo zelo lepo,« je govorila Jerneja. Matic je stal zraven nje in se smehljal. Najbrž mu je bilo neprijetno.
»Torej, čestitam, potem,« je končno spregovorila mati. Stopila je do Jerneje, jo objela, nato je dala roko še njemu.
»Oče, si srečen? Kajne, da si srečen,« je rekla Jerneja.
»Čestitam,« je hripavo izjavil in še vedno sedel na stolu.
»Pojdiva, Matic, pokazala ti bom najino sobo,« ga je povlekla za sabo. Nato mu je velela, naj počaka, sam pa je še enkrat šla dol.
Mati in oče sta brez besed sedela v dnevni sobi.
»Si prepričana, da si to želiš? Nekam hitro je,« je začela mati.
»Seveda sem! Sicer pa je oče sam rekel, saj se spomniš, kajne. Poročim se lahko s komer koli si želim, le, da to ne bo Tomaž. Pa sem se. Izpolnila sem tvojo željo, oče. Sedaj sem poročena s komerkoli,« je hladno rekla Jerneja.
Mati, ki je ugotovila, zakaj gre, je zajokala, oče je stiskal pesti, rekel ni nobene.
»Najbrž si sedaj zelo srečen, dragi oče,« je še dodala Jerneja in odšla. Čeprav si ni želela v sobo, kjer jo je čakal mož, se je počasi povzpela po stopnicah. Odprla je vrata in sedla k njemu na posteljo. Objel jo je.
»Zelo lepo hišo imate. Nisi mi povedala, da živiš v tako veliki in bogati hiši,« je bil navdušen.
Oče je bil brez besed. Ničesar ni mogel storiti. Vedel je, da je Jerneja to storila samo zato, da se je maščevala njemu. A še takrat ni priznal, da je naredil napako.
»Če si je tako zamislila, naj tako živi,« je bil jezen, ko je mati jokala.
»Če se ne bi vtikal v njeno življenje, bi bila srečna, bi ljubila. Spodil si ga stran in jo pahnil v objem nesreče,« mu je rekla Jernejina mati.
»Motiš se, sama si je vse zakuhala,« ni priznal napake.
Matic je kmalu ugotovil, kam se je priženil. Z zanimanjem si je ogledoval hotel, posestvo, ki so ga imeli v lasti. Delal sicer ni, govoril je, da se mora najprej privaditi na novo življenje. Po poklicu je bil sicer izučen avto mehanik, ampak Jerneje to ni zanimalo. Še vedno je nadaljevala študij in ga uspešno zaključila. Zaposlila se je v hotelu in opravljala svoje delo. Z očetom pa ni spregovorila niti besede. Kmalu sta z Maticem odšla na svoje. V bližini hotela so prodajali majhno hiško in kupila sta jo. Jerneja je vzela kredit, Matic je imel nekaj denarja. Lahko bi si sposodila od očeta, pa ga ni hotela niti vprašati. Od njega ni hotela ničesar.
Matic si je želel otroka, Jerneja ne.
»Čas je, da ga imava,« je govoril.
»Delam, ne morem. Nimam časa za materinstvo,« je odkimala vsakič, ko je načel to temo.
Matic je popustil, Jernejo je imel zelo rad. Še vedno pa ni delal. Navadil se je na lagodno življenje, kupil si je športni avto, hodil je igrat tenis in golf, kmalu je imel kar nekaj prijateljev iz višjega sloja, v katerega se je štel tudi sam. Jerneja pa je delala od jutra do večera. Tako je bila stran od njega, ki ga ni ljubila, tako je pozabila nanj, ki ga je še vedno ljubila.
Nekoč jo je v svojo pisarno poklical oče.
»Matic ne dela, lenuh je. Se ne bi ločila od njega? Si našla primernega,« je počasi začel.
»Ločila?! Nikoli. Poročila sem se tako, kot si želel, pozabila sem na svojo ljubezen. Kaj še hočeš? Mar nisi zadovoljen,« mu je zabrusila ledeno.
»Jerneja, zmagala si. Dokazal si svoje. Priznam, ne bi smel. Sedaj pa si uredi življenje,« je popustil.
»Kakor hočem, dragi oče. Moje življenje je moja stvar,« mu je rekla in odšla.
Res ni bila srečna, Matica ni nikoli ljubila, sedaj pa ji je počasi pričel iti na živce. Ni več prenesla tega, da je ležal zraven nje, da se je želel ljubiti z njo. Ni več našla besed zanj, vse ji je bilo odveč. Zjutraj je vstajala zgodaj, delala je do poznih večernih ur in ko se je vračala domov, je upala, da že spi. Največkrat je. Kadar pa je bil buden, mu je pač ustregla in Matic je bil prepričan, da je vse v najlepšem redu. Da ga Jerneja ne ljubi, ga najbrž niti ne bi zelo prizadelo. Navadil se je lagodnega življenja in to mu je bilo najbolj pomembno.
V hotelu so potrebovali novega čuvaja. Delo je bilo nočno, plača dobra. Nove kandidate je sprejemala Jerneja. Kar nekaj jih je poslalo prošnjo in se potegovalo za dobro delavno mesto. Še sama ni vedela, kaj išče, kako naj se odloči. Vsak, ki je bil pri njej, se ji je zdel primeren. Potem je vstopil Domen. Za hip ji je zastal dih. Zazrla se je v njegovo postavo, v njegove goste lase, v njegove oči, v njegove roke. Na prvi pogled jo je privlačil. Pogrešala je bližino, strast, morda tudi zato. Domen je imel vse pogoje, kot je lahko videla po njegovi prošnji, je bil leto dni mlajši od nje. Iz minute v minuto ji je bil bolj všeč in podaljševala je razgovor, dokler je lahko. Ni si želela, da bi že odšel iz njene pisarne.
»Mislim, da je služba vaša,« mu je rekla na koncu in ga rešila negotovosti.
Olajšano se je nasmehnil in ji stisnil roko.
»Kdaj lahko pričnem,« je vprašal.
»Jutri zvečer. Naš čuvaj vas bo uvajal teden dni, potem boste delali sami,« mu je rekla.
Zahvalil se ji je in odšel. Jerneja pa je sedla v svoj naslonjač in se prepustila sanjarjenju. Predstavljala si ga je kot ljubimca in se ob teh mislih smehljala.
Odkar je bil Domen zaposlen v hotelu, je veliko lažje delala pozno v noč. Nekaj dni ga je le skrivaj opazovala, tuhtala, kako naj se mu približa. Privlačil jo je. Tako zelo, da je vedela, da ga mora imeti, porušiti svoje rutinsko, mirno življenje ob možu, ki ga je čedalje težje gledala ob sebi. Želela si je izziv, igric, strasti. In bila je prepričana, da ji lahko Domen vse to nudi. Sklenila je, da ne bo odnehala, dokler ga ne bo dobila.
Tistega dne je bilo zelo soparno. Oblečena je bila v kratko krilo, v prosojno bluzo in imela je načrt. Čakala je, da so zaposleni počasi odšli. V hotelu jih je bilo le še nekaj, vsi pa so imeli zaposlitev. Vedela je, da je Domen v svoji pisarni sam. Odšla je po stopnicah navzdol in se ustavila nekaj metrov pred njegovo pisarno. Tam so imeli avtomat z vodo. Natočila je kozarec vode, nato pa zajela sapo in ga polila po bluzi. Ta se je prilepila ob njeno telo in pokazala vse njene čare. Nato je stopila do pisarne in potrkala na njegova vrata. Vstopila je. Domen je zamišljeno gledal v ekrane in je sprva ni pogledal.
Zaprla je vrata za sabo in pričela: »Oprosti, ker te motim, toda bila sem tako nerodna. Ne vem, kaj naj storim, počutim se naravnost bedasto!«
Domen se je obrnil in se zagledal v njeno telo, v njene prsi. Postalo mu je vroče, pozabil je zapreti usta.
»Šla sem mimo, natočila sem si vodo, zaletelo se mi je in vso sem polila. Takšna ne morem hoditi okrog. Najbližji si bil, zato sem smuknila sem. Nočem, da me kakšen gost vidi takšno,« je razlagala in napenjala prsni koš.
Domen je bil popolnoma zmeden. Ni prišel do besede. Vstal je in odšel do omarice, kjer je imel svoja civilna oblačila. Ponudil ji je svojo kratko majico.
»Hvala ti, res hvala! Najbolje, da mokro kar slečem, drugače bo še tvoja vsa mokra,« je rekla, se obrnila stran in si počasi odpenjala gumbe na bluzi. Na hrbtu je čutila njegov pogled. Počasi si je slekla bluzo, se premaknila nekoliko postrani, da je lahko videl obris njenih prsi in si počasi nadela njegovo majico. Ko se je obrnila nazaj k njemu, je v njegovih očeh prebrala strast.
Stopila je do njega, ga pobožala po roki in se mu še enkrat zahvalila. Dotik je bil vroč, rahlo se je zdrznil.
»Res, še enkrat hvala,« mu je rekla pri vratih, nato pa je počasi odšla. Z nasmehom se je vračala v svojo pisarno in ko je bila na varnem, je ponesla njegovo majico k obrazu. Dišala je po njemu, po njegovem vročem in močnem telesu. Zmrazilo jo je po vsem telesu. Mora ga imeti.
Naslednjega dne je čakala, do večernih ur, nato se je spet počasi odpravila do njega. Potrkala je in vstopila. Sedel je za mizo, nasmehnil se je, ko jo je zagledal.
»Vračam ti majico, hvala,« mu je rekla in mu jo izročila.
»Že dobro,« je odvrnil z nasmeškom in jo gledal.
»Ti je všeč pri nas,« ga je vprašala. Ni vedela, kaj naj govori, stran pa tudi ni hotela iti. Zraven njega se je počutila najbolje.
»Da, zelo v redu služba je. Vesel sem, da sem jo dobil in nočem je izgubiti,« je povedal.
Je letelo nanjo?
»Zakaj bi jo izgubil? Pri nas se službe ne izgubi kar tako,« se je nasmehnila. Sedla je na rob mize in ga zapeljivo gledala.
»Me veseli, da ne. Res je ne bi rad zapravil zaradi kakšne neumnosti,« je pričel.
»Imaš mojo besedo,« je prikimala.
»Vem, da me ne zanima, toda…mar nisi poročena,« je pričel z negotovim glasom.
»Da, sem,« je presenečeno prikimala.
Umolknil je in jo vprašujoče pogledal. Še vedno je namreč sedela na robu njegove mize in krilo je bilo neverjetno kratko.
Stegnila se je do njega, ga krcnila po nosu, nato pa vstala in odšla. To mu bo zagotovo dalo misliti. Pa tudi obljubila mu je, da ne bo izgubil službe, če bo prijateljeval z njo.
Nasmejana se je vrnila nazaj v pisarno in čakala. Sedaj je bil na vrsti on. Jasno mu je dala vedeti, da ga hoče. Če ga ne bo, potem ga najbrž ne zanima.
Tokrat je ostala v hotelu skoraj do dvanajste ure zvečer, a ni prišel mimo. Zaman ga je čakala in strmela v vrata, se spraševala, kdaj bo potrkal nanje. Zanj je bila pripravljena. Ko pa je odhajala domov, je bila razočarana, žalostna. Mar mu res ni všeč? No ja, kar takoj ne bo odnehala, če ne drugače, mu bo ukazala, naj se ljubi z njo! Ha, ta bi bila dobra.
Ko je prispela domov, je Matic že spal. Tiho se je splazila k njemu pod odejo, se obrnila stran in z mislimi na Domna je zaspala.
Čeprav je spala le slabih šest ur, se je prebudila naspana, spočita in polna pričakovanja. Najprej je pomislila nanj in veselo skočila iz postelje. Matic jo je leno pogledal z enim očesom.
»Že greš? Kaj ko bi danes malce kasneje šla? Pridi nazaj k meni,« je rekel zaspano.
»Mudi se mi, veliko dela imam,« je odvrnila Jerneja.
»Ah, daj no! Opravi svojo dolžnost. Kdaj sva nazadnje? Razneslo me bo,« je stokal.
»Matic, res nimam časa. Saj bo kmalu bolje,« mu je odvrnila in odšla iz spalnice. Še najmanj si je tisti trenutek želela intimnosti z njim. Odkar se ji je po glavi podil Domen, je svojega moža še težje gledala. Premišljevala je celo o tem, da se ga reši. Dosegla je svoje, maščevala se je očetu, ne potrebuje ga več. Sedaj je lahko samska, se igra, druži z moškimi, ki jo privlačijo.
Dela je bilo veliko in dopoldan ji je hitro minil. Zgodaj popoldan je zapustila hotel in odšla v bližnjo restavracijo na kosilo. Sedla je za prazno mizo, naročila natakarju in se zastrmela v časopis, ki ga je prinesla s sabo.
»Pozdravljena,« je tedaj zaslišala znan glas. Ozrla se je, pred njo je stal Domen. Smehljal se je. Brez besed je strmela vanj, v njegovo podobo. Oblečen je bil v črne hlače, v kratko majico, bil je čudovit, privlačen.
»Lahko prisedem,« jo je vprašal.
»Seveda,« je prikimala z nekoliko tresočim glasom. Njegov nenaden prihod jo je zmedel, ni bila pripravljena.
Naročil je malo pivo, nato pa se zastrmel v njen obraz. Bil je sproščen, drugačen, kot v službi. In to jo je motilo. V hotelu je imela ona nadzor, tu je bilo obratno.
Nagnil se je k njej čez mizo in ji šepnil: »Imaš čas?«
»Odvisno, za kaj,« mu je rekla.
»Pokazal bi ti, kje stanujem,« je povedal brez dlake na jeziku.
»Utegnilo bi biti zanimivo,« je prikimala.
Plačal je in odšla sta. Čeprav je bila še nekaj minut nazaj, ko je sedla v restavracijo, neznansko lačna, se krožnika kasneje ni mogla dotakniti. Vse kar je videla, je bil on.
Sedla je v njegov avto in z brzino je odpeljal. Vso pot sta molčala, Jerneja ga je skrivoma opazovala.
Zapeljal je na dvorišče majhne stare hiše. Izstopila sta.
»Tu torej živiš,« je rekla Jerneja.
»Aha,« je prikimal Domen.
»Živiš sam,« jo je zanimalo, ogledovala si je zunanjost hiše.
»Da, čisto sam. Prej je tu živela babica, po njeni smrti sem se preselil sem,« je povedal.
»Kje pa si bil prej,« jo je zanimalo.
»Prej pa sem živel v drugem kraju skupaj z ženo in otroci,« je mirno povedal.
»Poročen si? Otroke imaš? Nikoli si ne bi mislila,« je bila presenečena.
»Nič več. Ločila sva se lansko leto. In, da, oče sem. Dva sinova imam,« je povedal zamišljeno.
»Sta pri njej,« je vprašala.
»Največ časa, da,« je prikimal.
Pospremil jo je v hišo, stopil je do kuhinje, ji postregel s pijačo. Jerneja je sedla v dnevno sobo na fotelj.
»Glede na to, da živiš sam, da si moški, imaš lepo urejeno,« je kimala, ko je gledala po hiši.
»Hvala, trudim se,« je povedal.
Naredila je kratek požirek pijače in utihnila, zazrla se je vanj. Okleval je. Ko pa se mu je nasmehnila in se pogladila po nogi, je vstal. Stopil je do nje, ji vzel kozarec iz rok in ga postavil na mizo. Prijel jo je za roko in jo dvignil. Stala je zraven njega, tresla se je, mrazilo jo je.
»Torej tu sva. Izkoristiva prosti čas,« je zašepetal in jo rahlo poljubil na vrat. Zaprla je oči in oklenila roke okrog njegovega vratu. Dvignil jo je v naročje in jo odnesel v spalnico.
Pozno popoldan se je poslovila.
»V hotel moram. Nekaj stvari me še čaka,« je povedala, ko je pogledala na uro.
»Tudi jaz bom kmalu začel s službo,« je prikimal.
»Ti je všeč v hotelu,« je vprašala.
»Vedno bolj,« se je nasmehnil.
»Najbrž si utrujen. Vso noč bediš,« je rekla in stopila predenj.
»Niti ne, navadil sem se,« je povedal.
»Rezervirala nama bom sobo. Najlepšo. Nihče naju ne bo motil,« mu je rekla.
»In če me kdo išče? Če kdo ugotovi, da je moje delavno mesto prazno,« je vprašal nezaupljivo. Službe res ni hotel zgubiti.
»Nihče ne bo videl in vedel, da te ni tam. Ponoči je malo zaposlenih v hotelu. Dam ti besedo, da ne bo nič narobe,« mu je rekla.
Predenj je odšla, jo je še ustavil: »Zanima me….Si se takrat po bluzi polila nenamerno?«
»Kaj misliš,« je vprašala zvito.
»Ne vem, zato sprašujem,« je odvrnil.
»Ne povem,« je rekla, se nasmehnila in odšla.
Peš se je odpravila nazaj do hotela, čeprav se je ponudil, da jo pelje tja. Ampak hotela se je malce sprehoditi, v miru premisliti, kar se ji je pravkar zgodilo. Vedela je, da bo lepo, ni pa vedela, da bo tako lepo. Domen jo je popolnoma prevzel. Med njima sicer ni bilo zaljubljenosti, bila je le želja po strasti, le tisto, kar sta oba potrebovala. No ja, če bi že morala izbirati, bi bila raje poročena z njim, kakor z Maticem. Saj res, Matic. Še v kratkem mu sporoči, naj spakira svoje stvari. Ni ga več potrebovala, naj gre. Zakaj bi živel v njeni hiši in na njen račun, če je že izpolnil poslanstvo in je bil neuporaben.
Sedla je za svojo pisalno mizo in se naslonila v naslonjač. Na ustnicah je imela nasmeh. Zaprla je oči in mislila nanj. Nič več ni delala, le čakala je, kdaj bo nastopil službo.
Soba na koncu hodnika je postala njuna. Skoraj vsak večer sta odšla tja in se v njej noro ljubila. Potem sta odšla nazaj na delavno mesto. Včasih sta ponovila, včasih je Jerneja odšla domov, včasih sta prespala kar tam. Nihče ni vedel, nihče ni niti posumil. Maticu pa je bilo vseeno, kje je skoraj vsako noč. Povedala mu je, da kadar ima veliko dela, pač prespi v hotelu in s tem je bil zadovoljen.
Minil je mesec dni in čas je že bil, da Jerneja uresniči, kar si je zadala. Tistega dne je prišla domov še ob dnevu. Matic je sedel pred televizijo. Odločno je stopila pred njega in resno rekla: »Hočem ločitev!«
Strmel je vanjo in sprva sploh ni dojel, kar je povedala.
»Zakaj le? Mar nama ni lepo,« je vprašal.
»Ne, ne ljubim te. Hočem se ločiti od tebe,« je povedala.
»Jerneja, ljubica, nikar se ne prenagli! Povej, kaj te teži, rešila bova,« se je ustrašil. Če bi se ločil od nje, bi bilo zanj lagodnega življenja konec.
»Nimam besed zate. Le ločitev hočem,« je rekla resno.
»Ne bom podpisal,« se je uprl.
»Kakor želiš. Lahko se ločiva prijateljsko, ali pa tudi ne. V vsakem primeru bom zmagala jaz. Če ne boš sodeloval, pa boš ostal brez vsega. Tega pa nočeš, kajne,« mu je mirno rekla. Vse niti so bile v njenih rokah. V najslabšem primeru bi se obrnila na očeta, ta bi ji z veseljem pomagal, nikoli ni maral Matica.
»Ne razumem te, ves čas sva se imela lepo. Kaj te je pičilo,« je pričel.
»Lepo?! Nikar se ne slepi! Nikoli se nisva imela lepo, nikoli nisva imela pravega zakona, vse je bila le igra,« je Jerneja odkimala z glavo.
»Ne morem verjeti, da se to res dogaja. Zmešalo se ti je,« je pihnil, sunkovito vstal in odšel.
Jerneji pa se je oddahnilo. Končno je bilo to za njo. Sedaj bo šlo hitro. Ločila se bosta in zaživela bo svobodno. Živela bo le še za igrice z Domnom.
Matic se je vrnil šele drugi dan proti večeru. V njegovih očeh je bila žalost, kanček strahu. Vedel je, da nima veliko možnosti, počasi se je poslavljal od lagodnega življenja, ki ga ni bil vajen, dokler ni spoznal njo.
»Hočeš, da takoj pospravim svoje stvari in grem,« jo je vprašal, ko je vstopil v kuhinjo, kjer si je pripravljala ledeni napitek.
Jerneja ga je prijazno pogledala, za trenutek se ji je celo zasmilil. Res, da ga ni ljubila, pa vendar je bil nekaj časa del njenega življenja, pomagal ji je tudi, da se je maščevala očetu, seveda nevede.
»Kupila ti bom stanovanje, kjer želiš. Izberi kraj, kjer bi rad živel. Izplačala ti bom tudi nekaj denarja. Lahko boš začel na novo,« mu je rekla.
»Strinjam se. Rad bi se vrnil nazaj, v kraj od koder prihajam. To noč bom spal na kavču, potem bom šel. Sporočil ti bom, kje sem,« je mrko povedal.
Nasmehnila se je in prikimala. Tako enostavno je bilo. Počutila se je olajšano.
Že takoj naslednjega dne je Domnu sporočila veselo novico: »Ločujem se!«
Presenečeno jo je pogledal. Ležala sta v njuni hotelski sobi, se le nekaj minut prej še strastno ljubila.
»Zakaj,« je vprašal.
»Ne ljubim ga, nikoli ga nisem,« je skomignila z rameni.
»Upam, da nisem pripomogel k temu. Nočem imeti slabe vesti,« je rekel.
»Ne, tako ali tako sem se imela namen ločiti. Bilo je samo vprašanje časa,« je prikimala.
»In sedaj pričakuješ od mene, da te bom zaprosil za roko,« je v smehu dejal in jo gledal. Ležal je na trebuhu in ji zrl v oči. Bil je čudovit, božanski.
»Ah, ne! Ne potrebujem tega,« je zmedeno rekla. Rahlo jo je zabolelo. Res, da si nista nikoli priznala ljubezni, da je bila med njima le strast, da nista bila vezana drug na drugega, ji ni bilo vseeno. Če bi jo ljubil, če bi jo res ljubil, ne bi imela nič proti.
»Dobro, potem,« je prikimal in se zvalil na hrbet. Zastrmel se je v strop, molčal nekaj trenutkov, nato pa skočil pokonci. »Nazaj grem, nočem, da kdo opazi, da me ni!«
Jerneja je izvedela, da je noseča, le nekaj dni, preden je podpisala ločitvene papirje. Prišlo je kot strela iz jasnega neba. Bila je popolnoma zmedena. Tega res ni pričakovala. Otrok je bil nedvomno Domnov, z Maticem nista že dolgo časa imela odnosov. Vsaj glede tega ni imela skrbi, vedela je, kdo je otrokov oče. A bilo jo je strah. Kako naj mu pove? Kaj bo rekel? Bo jezen, bo vesel? Mogoče bo menil, da ga je le izkoristila, da je zanosila nalašč. Ni ga hotela izgubiti.
Ko je staršema pokazala ločitvene papirje, sta bila navdušena. Oče si je pošteno oddahnil.
»Vedela sva, da boš ravnala prav,« je prikimal.
»Naredila sem napako. Veliko napako. Poročila sem se s človekom, ki ga nisem ljubila. Morala bi se poročiti z njim, s Tomažem. Ne bi te smela poslušati. Ampak, takrat nisem upala, danes bi se ti zagotovo postavila po robu,« je naravnost povedala očetu.
Brez besed je strmel vanjo, nato je rahlo prikimal: »Ne bi smel. Ne vem, kaj mi je bilo. Bal sem se zate. Ne bi se smel mešati v tvoje življenje.«
Dolgo časa je čakal besede, ki jih je izrekel, toda izgubile so svoj pomen. Njeno življenje je že bilo zapeljano povsem drugače, kot si je nekoč želela. Sedaj očetovo priznanje ni imela več smisla. Tomaža ni bilo več, kdo ve, kje je, kako se ima. Najbrž je srečno poročen, ima otroke. Stresla je z glavo, prenehala misliti nanj. Odkar je imela Domna, ji je uspevalo, da ni tako pogosto premišljevala o njem. Spomin nanj je bil vse bolj meglen. Včasih se ji je zdelo, da je od takrat minilo vsaj desetletje.
Bila je srečno ločena, pobotala se je z očetom, pred njo je bila le še ena težava. Povedati Domnu, da bo postal oče. Bala se je, odlašala do zadnjega trenutka.
»Malce si se zredila, kajne,« ji je nekoč dejal v smehu in jo božal po trebuhu.
Stresla se je.
»Nisem te hotel užaliti,« je takoj popravil besede.
»Ne, saj me nisi. Domen,« je pričela počasi. Sedla je na posteljo in ga prijela za roko.
»Ne vem, kako naj začnem, nočem te izgubiti,« mu je rekla.
Strmel je vanjo, njegov pogled je bil nezaupljiv.
»Povej,« je nato rekel.
»Noseča sem,« je hitro rekla.
»Samo to,« se je nasmehnil in jo gledal.
»Samo to? Nisi jezen,« je bila presenečena.
»Zakaj bi bil? Otrok je lepa stvar. Saj je moj, kajne,« je vprašal.
»Seveda! Seveda je tvoj,« je kriknila, ga objela.
»Srečen sem. Zate, za naju, zanj,« je dodal in jo poljubil na trebuh.
»Ljubim te, Domen,« mu je prvič povedala, kar je čutila.
»Tudi jaz te ljubim,« je prikimal in jo vroče poljubil.
Po dolgem času je Jerneja čutila, da je srečna. Da se je vse skupaj nekako uredilo. Takrat, ko je Tomaž odšel, ko ga je oče spodil stran, takrat je menila, da bo vse življenje nesrečna. Spremenila se je, postala otopela, edina želja ji je bila maščevati se očetu.
Sedaj je bilo spet lepo. Bila je noseča, ljubila je, ljubila močno, kot takrat in si to tudi priznala. In imela je denar. Očetov hotel je bil uspešen, njeno delavno mesto je bilo dobro plačano, odkar je bila ločena, ji je oče plačo tudi krepko povišal.
»Sedaj vem, da ga ne bo zapravil tisti lenuh,« ji je povedal, ko ji je prinesel plačilno listo in je ostala brez besed. Plačo ji je namreč več kot podvojil.
»Zaslužiš si, pridna si, predana delu,« ji je takrat še povedal in odšel. Bil je ponosen nanjo in srečen, da sta končno uredila odnos.
Jerneja je tako z lahkoto odplačala Matičev del in lahko je postal njena preteklost. V kraju, kjer si je želel, mu je kupila enosobno stanovanje, višek denarja pa si je nakazal na račun.
»Te bom še kdaj videl,« jo je vprašal, ko sta se zadnjič srečala.
»Najbrž ne. Uredi si življenje, spoznaj lepotico, ki te bo ljubila. Želim ti srečo,« mu je nežno rekla Jerneja. Objela ga je, poljubila na lice, nato pa odšla…
Jerneja in Domen kmalu nista več skrivala, da sta par. Tokrat oče ni rekel niti besede, sprejel je zaljubljenca, bil prijazen z njim. Povedala sta njenima, da bosta dobila vnuka. Mati je bila seveda srečna, oče je rahlo prikimal, nato jima čestital.
»Bosta živela pri tebi, Jerneja,« je vprašala mati.
»O tem še nisva govorila. Toda, najbrž,« je prikimala in pogledala Domna. Tudi ta je prikimal.
Pričelo se je novo obdobje v njunem življenju. Nič več se jima ni bilo treba skrivati v hotelski sobici, sedaj sta bila tudi uradno par. A sobo sta vseeno obdržala, bila je njuna.
»Sem ne smejo hoditi gostje, tu je začetek najine ljubezni, tu sva spočela dojenčka,« je rekla Jerneja.
Tudi Domen se je z njo strinjal. In še vedno sta včasih skočila tja, obudila vse tiste noči, ki sta jih preživela tam, ko sta se še skrivaj dobivala.
Preuredila sta Jernejino hišo in se tja preselila. Pripravljala sta se na velik dogodek, ki je bil vse bližje. Preden pa je Jerneja rodila, je Domen dobil boljše delavno mesto. Postal je vodja nočnih delavcev, imel je boljšo plačo in več časa je bil lahko doma.
»Hočem, da se privadiš na hotel, da ga spoznaš v celoti, saj navsezadnje, bo nekoč vajin,« mu je povedal Jernejin oče. In Domen je sklenil, da ga ne bo razočaral, da bo dokazal, da je sposoben delati za hotel.
Jerneja je rodila deklico. Mala je bila podobna Domnu, ta je bil ves čas poroda prisoten in prvi jo je prijel v naročje.
»Ljubim te. Sedaj sva starša, morala bi začeti razmišljati o poroki,« je šepnil Domen Jerneji na uho.
Utrujeno je prikimala, pobožala hčerkico po glavi. Res bi se lahko poročila, zaživela srečno in pozabila na preteklost.
A odkar je rodila Tino, je vse več časa premišljevala nanj. Kako bi bilo, če bi bila z njim? Bi imela otroke? Bi imela dva, tri? Bi se še vedno ljubila? Bi ga oče sprejel? Tisoč vprašanj se ji je motalo po glavi. Čas, ko je Tina spala, je izkoristila za premišljevanje. Že dolgo ni tako intenzivno mislila nanj, le zakaj se ji je pričel motati po glavi ob popolnoma nepravem času. Imela je otroka, imela je Domna, ki ga je ljubila, bili so srečni. Ni bilo razloga, da bi mislila nanj. Toda samo še enkrat se je želela srečati z njim, s Tomažem. Se prepričati,. Da je srečen, da se ima lepo. Predstavila bi mu svojo hčerko.
Ko je Tina dopolnila osem mesecev, jo je Jerneja vsako dopoldne peljala k materi in odšla za nekaj ur v službo. Čim prej je želela pričeti z delom. Nekoč jo je čakalo veliko presenečenje. V avli hotela jo je ustavila uslužbenka in ji povedala, da jo je nekdo iskal: »Rekel mi je, da vas pozna, da si želi srečati z vami. Rekel mi je, naj vas vprašam, kdaj lahko pride!«
»Je povedal ime? Zakaj me hoče videti,« je spraševala Jerneja.
»Da, neki gospod Tomaž. Priimek sem žal pozabila,« je prikimala uslužbenka.
Vztrepetala je, oblila jo je vročina, noge so se ji zatresle.
»Če se vrne, me pokličite. Takoj, ko ga vidite, me pokličite,« je naročila in se s težavo premaknila do dvigala, ki jo je zapeljal do njene pisarne. Zaprla se je, odpovedala vse klice in se sesedla na stol. Zmedeno je zrla predse in ni mogla verjeti. Tomaž se je vrnil, hoče jo videti. Ga je priklicala nazaj? Ves čas je mislila nanj, ga želela še enkrat srečati. Ga je ona priklicala?! Kaj naj mu reče, kako naj se obnaša. Pričela je hoditi sem ter tja po pisarni. Kaj naj stori?!
Še istega dne jo je uslužbenka poklicala in ji sporočila, da jo gospod čaka v spodnjem lokalu. Jerneja je bila prepričana, da sanja. Kakor v transu je odšla do dvigala, se odpeljala v spodnje nadstropje. Srce ji je močno razbijalo, v glavi ji je šumelo. Kakšen je? Kaj ji bo rekel?
Preden je vstopila v lokal, je odšla v toaleto, tam se je z mrzlo vodo spravila nekoliko k sebi. Popravila si je frizuro, globoko zadihala in se poskušala sprostiti.
»Sedaj si srečna, skoraj poročena. Imaš čudovito hčerko, moža, ki te ljubi. Tomaž je preteklost,« si je rekla na glas, nato pa odločno zakorakala v lokal.
Takoj ga je spoznala. Sedel je pri oknu, bral je časopis. Bil je isti, niti malo se ni spremenil. Stopila je do njega. Zagledal jo je, se nasmehnil in vstal. Dal ji je roko, nato sta sedla. Zazrla sta se v oči.
»Kako si,« sta rekla skoraj istočasno, se oba zasmejala.
»Dobro, pa ti,« je prikimala Jerneja. Glas se ji je še vedno tresel.
»Tudi. Bil sem v bližini,« je pojasnil svoj prihod.
»Lepo, da si se oglasil,« je prikimala.
»Saj me tvoj oče ne bo vrgel ven, kajne,« se je poskušal pošaliti.
Jerneja se je za hip zresnila, nato je počasi odkimala.
»Nisem mislil resno. Ne bi se dal prepoditi. Danes ne,« je povedal.
»Žal mi je, da se je tako končalo,« je rekla in ga pogledala.
»Pozabiva! Povej raje, kako živiš. Še polepšala si se, kar žariš. Srečna si, kajne,« je govoril.
»Da, sem,« mu je prikimala in imela ob teh besedah slabo vest. Le zakaj mu ne bi povedala resnice. Res je bila srečna.
»Poročena? Otroci,« je vprašal.
»Ne boš verjel. Ločena,« se je nasmehnila. Povedala le del svojega življenja.
»Pohitela si,« se je nasmehnil. Bil videti nekoliko olajšan.
»Pa ti? Kako živiš? Kje živiš,« je vprašala.
»Potujem. Veliko potujem. Največ časa sem v Britaniji. Razgibano delo imam, malo časa, kar mi ugaja. Družine še nimam,« je na kratko povedal.
Pogovor ni in ni stekel. Zatikalo se jima je, bila sta brez besed, nista vedela, kako naj se obnašata drug do drugega. Nekoč sta si bila tako zelo blizu, sedaj sta bila tujca. Popila sta vsak svojo kavo, pa nobene od njiju ni hotel prvi vstati.
»Povabil bi te na kosilo,« je pričel Tomaž.
»Danes,« je vprašala zmedeno.
»Ne bom dolgo časa tu. Danes bi bilo najbolje,« je prikimal.
»Ne vem,« je odkimala z glavo.
»Te kaj zadržuje, da se mi ne bi hotela pridružiti,« je naravnost vprašal in jo gledal v oči.
Pogledala ga je. Oh, Tomaž! Ljubezen moja! Te njegove oči, ta njegov nasmeh, obraz. Tako je ljubila vse to. Bil je popoln, nikoli se ga ni naveličala, bil je njen, vse je bilo lepo in prav. In sedaj spet sedi z njim za isto mizo. Toda sedaj je drugače. Marsikaj se je spremenilo, tudi ona. Ni več ista. Ko sta se razšla, ko je odšel, se je spremenila. Ko takrat vsaj ne bi ubogala očeta! Danes je vedela, da je takrat le grozil. Bila je vendar edinka! Sprijaznil bi se, vse bi bilo tako, kot mora biti. Bila bi z njim in bila bi srečna. Pa danes? Je srečna?! Je, seveda je. Želela si je le, da ga vidi, da še enkrat sedi z njim ob kavici. To se je uresničilo. Samo to si je želela. Če bi odšla z njim na kosilo, se bo zgodba spet zapletla in ne bo znala naprej. Mar ni bilo zapletov že dovolj?
»Žal mi je, Tomaž. Ne morem. Hčerko imam. Tina ima osem mesecev. In poročila se bom. Domna ljubim. Zelo. Prav tako, kot sem nekoč ljubila tebe,« je rekla in za hip se ji je ustavilo srce.
Nasmehnil se je, njegov pogled je bil sicer žalosten, toda ni je smel ganiti. Rahlo jo je pobožal po roki.
»Vesel sem zate,« je prikimal.
»Želim ti srečo, Tomaž, zaslužiš jo, dober človek si,« mu je rekla.
»Srečen sem sedaj, ko vem, da si srečna ti,« ji je povedal z nekoliko otožnim glasom.
Vstala sta, se objela, poljubil jo je na čelo, še nekaj trenutkov zrl v njene oči, nato pa se je obrnil in odšel.
Bilo ji je hudo, zelo hudo. Stekla bi za njim, mu zakričala na ves glas, da ga še vedno ljubi. Pa bi govorila resnico? Oh, ne sme se spuščati v to! Ni več zdržala tam. Odšla je k materi, Tina se je igrala, ko jo je zagledala, je stegnila rokice proti njej. Jerneja jo je dvignila v naročje. Da, odločila se je prav. Sreča je pri Tini in pri Domnu. Zbogom, Tomaž in imej lepo življenje, kjer koli že boš!
