»Marjeta, danes sem sprejela novega. Samo, da boš vedela, da bo novinec v skupini.« je rekla Veronika, ko je pokukala skozi vrata njene pisarne.
Marjeta se je nasmehnila in ji prikimala. Popila je kavo do konca, nato pa zbrala papirje in se odpravila v sobo, kjer so bile skupinske terapije. Pacienti so jo že nestrpno pričakovali. Sedla je na svoj stol. Poškilila je proti Zdravku. Bil je na svojem mestu. Od napada dalje, se je še vedno bala terapije, če ga ni bilo v sobi. Zdravko je bil varnostnik, zaposlen v centru za pomoč odvisnikom. Zaposlen je bil šele dober mesec. Bil je velik in močan in Marjeta je z njegovo pomočjo ponovno pričela delati sproščeno. Pred njegovim prihodom, jo je napadel mladenič, ki je prisilno prišel v center. Grozil ji je z nožem in zahteval mamila in po uspešno rešeni zadevi, je Marjeta zahtevala varnostnika.
»Dober dan!« je rekla Marjeta in se sprehodila z očmi med navzoče. Iskala je novinca. Sedel je v kotu in gledal v tla. Nasmehnila se je, vedela je, da prvič ne bo sodeloval.
»Danes smo dobili novega člana. Predlagam, da ga vsi skupaj pozdravimo in mu zaželimo dobrodošlico!« je rekla in pričel se je ritual, takšen, kakor vedno, ko so dobili novega člana.
Novinec se ni premaknil, še vedno je bil njegov pogled usmerjen v tla. Marjeta je poiskala njegovo kartoteko. Poiskala je njegovo ime. Cene Maner. Prebledela je in sunkovito dvignila pogled. Za trenutek se je zmedla in ko je ponovno prebrala zapisano ime, je vedela, da ni pomota. Poznala ga je. Bil je njen prijatelj iz otroštva.
Ko se je nekoliko pomirila, je pričela sodelovati s skupino. A vso uro, si ni mogla kaj, da ne bi škilila k novincu, k Cenetu.
»Veronika, poznam ga! Novinca poznam iz otroških let.« je rekla Marjeta kasneje zdravnici.
»Boš lahko? Ga dam k Anici?« je vprašala.
Marjeta je odkimala. »Ne, kar pusti ga, mogoče bo lažje zanj.«
Preden je odšla v svojo pisarno, je naročila sestri Tini, naj ji pošljejo novinca. Po poklicu je bila socialna delavka, pomagala je odvisnikom in vedno je vsakega prišleka sprejela v pisarni, ga seznanila z redom.
Potrkal je in vstopil. Marjeta je pomignila s prstom in mu pokazala stol, ne da bi odmaknila pogleda izza papirjev. Sedel je. Gledal je stran. Ni ga zanimala. Marjeta je pogledala njegov zdravniški list, ki ga je prejela. Njegovo zdravje še ni bilo kritično, bil je na začetku. Zbirala je pogum in besede, nato pa končno spregovorila.
»Pozdravljen, Cene!«
Pogledal jo je in se presenečeno zdrznil.
»Ti? Marjeta, si res ti?«
Prikimala je in mu dala roko.
»Hvala bogu! Sedaj sem pomirjen! Veš, sploh ni tako, kot pravijo. Heroin sem poskusil le enkrat. Nisem zasvojen. Ah, ti boš že vedela, saj me poznaš!«
Njen nasmešek je zamrl. Vedela je, da bo poskusil na to struno.
»Žal mi je, Cene, nič ne morem storiti. Saj če je res, kar govoriš, se bo kmalu pokazalo in lahko boš odšel. Torej nisi prostovoljno tu?«
»Ah, kje pa! Šef ima čudne pomisleke, da bi utegnil biti narkoman! Lepo te prosim, jaz pa narkoman! Saj imam vendar vse, kar si želim. Misliš, da sem res tako neumen, da bi uničil vse!?«
Marjeta je skomignila z rameni. Nato ga je na hitro seznanila s hišnim redom in mu dala list papirja, na katerem je pisalo, česa se v centru ne sme. Smeje je zapustil pisarno.
Marjeta se je naslonila nazaj in se prepustila spominom. Bila sta še otroka, ko sta se spoznala. Ona je bila stara deset in on enajst let. Starši so odšli skupaj na morje. In čeprav sta bila iz istega kraja, sta se spoznala šele na morju. Bil ji je všeč, imel je modre lase in popolnoma zelene oči. Bil je nekoliko višji in izredno prijazen. Skoraj nič fantovski. In ko se je dopust iztekel, sta prijateljstvo nadaljevala. Vsak dan je takoj po zajtrku sedla na svoje kolo in se odpeljala k njemu. In potem sta bila skupaj vse do noči, vmes je stekla domov le na kosilo in potem takoj nazaj. Njegovega očeta ni bilo nikoli doma, vedno je bil v službi. Njegova mati je bila vedno le v hiši, kasneje je izvedela, da je alkoholičarka. Takrat še ni razumela, zakaj jo zanaša in zakaj venomer le spi. Cene pa o njej ali o očetu ni govoril nikoli.
Bila sta res nerazdružljiva. Ko je nastopila jesen in so se odprla šolska vrata, sta hodila skupaj v šolo, med odmori sta tičala skupaj, po pouku sta bila spet eno.
Nekoč jo je hotel presenetiti. Odpeljal jo je v gozd za hišo in ji pokazal čisto pravi šotor iz vej. Napravil ga je zanjo in Marjeta je zaploskala od navdušenja. Potem sta ure in ure sedela v njuni hiški in se pogovarjala. In ker sta bila venomer skupaj, je Cene sklenil, da se bosta najbrž tudi poročila. In poljubil jo je na usta. Seveda je bil ta poljub le rahel dotik, a vseeno sta oba mižala. In potem sta bila še bolj nerazdružljiva. Kovala sta načrte o skupnem življenju. On bo direktor, ona bo učiteljica in imela bosta veliko hišo. In bazen, velik športen avto in motor. Tri otroke, dva fantka in eno punčko z dolgimi kodri. In seveda psa.
Leta so tekla in Cene se je vpisal v gimnazijo. Marjeta je ostala v osnovni šoli, hodila je v osmi razred. Kmalu so se njune poti pričele razhajati. On ni imel več toliko časa, vsak dan se je vozil uro daleč do nove šole, imel je polno učenja in nove prijatelje.
Tudi Marjeta je njegovo družbo zamenjala za žensko, videla sta se le še za konec tedna. A tudi vikendi so se počasi pričeli redčiti. In nazadnje, še sama nista vedela kdaj, sta se le še bežno pozdravila, kadar sta na cesti naletela eden na drugega.
Zvečer je Marjeta zlagala posodo v kuhinji, njen sin Matic, ki je dopolnil drugo leto, je vneto skladal lonce iz omare.
»Veš, koga smo danes sprejeli?« je vprašala svojega moža, ki je v dnevni sobi bral časopis.
»Koga?« je vprašal Gregor, odložil časopis in prišel v kuhinjo.
»Ceneta Maner. Ga poznaš?«
»Seveda! Kaj? Ne morem verjeti! On? Sin župana?« je osuplo odgovoril.
»Da, prav on. Mar ni grozno?«
Gregor je prikimal in pogledal sina.
»Kdo ve, kaj bo z njim? Ga bova znala pravilno vzgojiti?«
Zagledala sta se v svojega sina, ki se je le nagajivo smejal in niti sanjal ni, kakšne ovire ga še čakajo.
Naslednjega dne je bil Cene v skupini povsem sproščen. Smejal se je in prikimaval pacientom. Popolnoma je pozabil, da je tudi on eden izmed njih in ni le poslušatelj.
»Kaj se tako neumno režiš? Ti doza še ni popustila?« ga je napadel Tone, eden izmed pacientov.
»Ah, lepo vas prosim! Poskusil sem le enkrat. Tu sem le, da se moj šef nekoliko pomiri, potem grem!« je sproščeno odgovoril Cene in se ni prenehal smehljati.
»Res? Tudi ti si samo enkrat poskusil? Koliko časa sem jaz to trdila? Mislim, da kar dober teden, kajne?« je rekla Janja in ostali so ji prikimali.
Cene se je nekoliko zresnil. Skomignil je z rameni in pogledal stran. Ne, on že ni eden izmed njih. Res je, da ga včasih premami in vzame heroin, a samo takrat, kadar resnično ne zmore več, kadar je pritisk prevelik. In vsekakor ni odvisen, niti ni podoben tem revežem, ki mislijo, da je življenje rožnato in se da popraviti prav vse!
Marjeta ni silila vanj. Čakala je, da bo spregovoril sam. Včasih ga je obiskala v njegovi sobi in izmenjala sta par besed, Opazila je njegove tresoče roke, ki so nervozno prižigale cigareto za cigareto, a rekla ni ničesar.
A ni spregovoril. Tudi po štirinajstih dneh, je ostal trdno odločen, da ni odvisen in da se je njegov šef popolnoma zmotil in dela slona iz muhe. Torej zapustil je center, ne da bi poskušal popraviti storjene napake.
Bilo ji je žal, ko je gledala za njim skozi okno. Sedel je v svoj temno zelen mercedes in odpeljal. Upala je, da se bo vrnil kmalu, da ne bo prepozno. Ni ji bilo vseeno, še vedno ga je v svoji duši imela rada, še vedno se je z nasmehom spominjala vseh tistih srečnih otroških uric, ki sta jih preživela skupaj in se miže poljubljala. Bil je njena prva otroška ljubezen.
»Kako je s Cenetom?« je vprašal Gregor nekega večera.
»Odšel je. Ni priznal. Še vedno misli, da se heroin lahko kontrolira. Upam, da se bo vrnil.«
»Žal mi je!« je sočutno rekel mož in jo objel.
In res se je vrnil. Le nekaj mesecev kasneje. Tokrat ga Marjeta ni vzela v svojo skupino. Menila je, da njej najbrž ne bo priznal, zato ga je sprejela druga socialna delavka Anica. Marjeta pa je vsak dan spraševala o njem in njegovem stanju.
Po dobrem mesecu dni, se je prišel poslovit. Bil je nasmejan in nekoliko bolj zdrave polti.
»Hvala za vse! Končno mi je uspelo. Sedaj bom raje skuhal kak pomirjujoč čaj, kadar bom preveč napet, obljubim!« je dejal in se nasmejal šali.
»Dobro. Le oglasi se še kaj. Lahko bi kdaj skupaj popila kavo, se ti ne zdi? Navsezadnje si bil moj prvi zaročenec!« je smeje rekla.
»Nisi pozabila, kaj? Prav imaš! Oglasil se bom in te povabil na kavo!« ji je zatrdil in odšel. A ni ga bilo. Minilo je skoraj leto dni, odkar je zapustil njihov center in za njim je izginila vsaka sled.
Pozno pomladi pa se je vrnil. Marjeta ga je le s težavo prepoznala. Bil je popolnoma spremenjen. Njegove zelene oči so postale brez barve, kakor da bi tudi njih prodal za kanček droge, njegovo mlado telo je bilo izmučeno kakor telo starca. Bil je suh, njegova koža je bila siva, lica upadla, pogled steklen. Bil je na začetku konca.
Marjeti je bilo hudo, a vedela je, da mu ne more pomagati, pomagat si mora sam. Vsak dan je hodila k njemu in ga bodrila, spodbujala in prelivala svojo pozitivno energijo nanj. Počasi se je pobiral, čez teden dni jo je prijel za roko in se ji tiho zahvalil. To je bil napredek zanj. Spregovoril je prve besede. Vedel je, da je zabredel pregloboko. Tokrat je zdravljenje vzel resno in z vso voljo, ki jo je še imel. Po dobrem mesecu dni, je pričel aktivno sodelovati v skupini, njegov izgled se je izboljšal in barva se je počasi, a vztrajno vračala na njegov obraz in v njegove oči.
»Te lahko povabim na kavo? Vem, da boš kmalu zaključila s službo!« je nekoč pokukal v Marjetino pisarno.
Prikimala je. Odšla sta v majhen lokal nasproti centra.
»Nisem te še utegnil vprašati, kako živiš! Si poročena?« jo je vprašal.
Prikimala je.
»Kaj otrok? Ga poznam?« je vrtal dalje.
»Da, sin Matic. Mož pa je Gregor. Poznaš, poznaš. Žagarjev sin.«
Cene se je nasmehnil in prikimal.
»In ti? Si poročen?«
»Ne, obljubil sem se tebi, se ne spomniš?« je rekel in pričela sta se smejati.
»Kar priznaj, da je bilo lepo!« je rekel.
Prikimala je in ga prijela za roko.
»Vesela sem zate. Veliko mi pomeniš, res. Vesela sem, da si ozdravel. Ne razumem… Zakaj?«
Cene se je zresnil. Nato pa odgovoril: »Še sam ne vem. Še sam ne vem kdaj. Najprej sem krivil mater, ki je pred sabo videla le steklenico in ne mene, ki sem jo potreboval. Zvečer, ko si odšla in so ti starši pripravili večerjo ter te toplo pokrili, sem jaz isto storil za mojo mater. Očeta nikoli ni bilo. Pehal se je za boljše delovno mesto. Saj mu je uspelo, nič ne rečem, postal je direktor znane firme in kmalu še župan našega kraja. Skratka popoln človek in poln denarja, a ozadje je bilo vse prej kakor rožnato.
Prva pomirjevala sem dobil od lastne matere. Zatrdila mi je, da bom lažje opravil maturo, če bom nekoliko bolj pomirjen in ubogal sem jo, Pojedel sem dva mala tableta in moj strah je popolnoma izginil, kar mi je postalo všeč. Kmalu sem jedel tablete prav iz najmanjšega razloga. In nazadnje si nisem mogel iti kupiti škatlice cigaret v trafiko, če prej nisem vzel pomirjevalo.«
Marjeta je prikimala. Ni ga več spraševala, spremenila je temo, čeprav je bila vesela, da je povedano delil z njo.
Cene se je popolnoma odvadil heroina in ostalih pomirjeval. Še vedno pa je bil strasten kadilec in ljubitelj dobre kofeinske kave. Z Marjeto sta ostala v stikih in dvakrat mesečno, če je le dopuščal čas skočila na kavo.
Kmalu pa jo je prijetno presenetil.
Bilo je ponedeljkovo jutro in Marjeta je ogledovala kartoteke članov skupine, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je Cene. Počasi je vstopil in sedel na stol. Marjeta ga je začudeno opazovala.
»Vrnil sem se. Tokrat za vedno!« je rekel.
Prebledela je in opazil je njen strah, zato se je nasmehnil in odkimal.
»Ne, sprejeli so mojo prošnjo! Postal bom tvoj sodelavec! Vodil bom mladoletnike!«
Marjeta je skočila iz stola in ga objela.
»Čudovito!« je vzkliknila.
»In na svoj prvi dan, te najprej vabim na kavo.«
»Kar zdajle? Že?« je začudeno vprašala.
»Seveda! Veš, težavo imam…«
»Spet?!« je vprašala v šali.
»Da, všeč mi je neko dekle…Ker se bliža njen rojstni dan, jaz pa nimam pojma o puncah, saj zadnjo resno sem imel pri enajstih letih, rabim nasvet…«
In življenje je teklo dalje. Veliko lepše. Za Marjeto in za Ceneta, ki sta postala sodelavca in dobra prijatelja.
