-
november
Danes je Tilen odšel. Zjutraj sem vstala že ob petih in ga peljala pred vojašnico. Bilo mi je hudo, le s težavo sem se zadržala, da nisem zajokala. Bila sem jezna sama nase, obnašala sem se kot kakšna najstnica. Mesec dni, le kaj je to!
Tudi Tilen mi je zagotovil, da bo takoj mimo, da naj ta čas izkoristim zase. Obljubil mi je, da me bo poklical po telefonu, kadar bo le mogoče. Čeprav je hotel biti dobre volje, sem opazila, da tudi njemu ni vseeno. Prvič je odhajal stran od mene za tako dolgo časa. Teren, katerega se je moral obvezno udeležiti, naj bi trajal do prvega decembra.
»Saj bova zmogla. Ljubezen naju greje in povezuje. Ko pridem nazaj, pa pričneva intenzivno delati najinega prvega otroka,« mi je še zašepetal na uho, me poljubil, vzel potovalko in izginil za vrati vojašnice.
Le s težavo sem se prebila do trgovine, kjer sem bila zaposlena. Po licu so mi tekle solze, že takoj mi je bilo dolgčas. Oh, le kako bom zdržala brez njega!
Čeprav sem s službo začela šele ob pol sedmih, nisem šla nazaj domov. Zapeljala sem pred trgovino, nato sem si kupila časopis in odšla čez cesto v lokal na kavo. Tam sem sklenila počakati do začetka službe. Imela sem ravno prav časa, da sem se nekoliko spravila k sebi, se pomirila in uredila.
Sodelavka Janja, s katero sva bili tudi dobri prijateljici, je seveda takoj opazila moj žalostni obraz. Ko sem ji povedala, da je šel in da bom cel mesec sama, se je pričela smejati. Rekla mi je, da naj bom raje vesela, da bom imela mesec dni le zase. Nič kaj me ni potolažila. Sicer pa bi od nje lahko pričakovala reakcijo, kakršna je bila. Janja je pri tridesetih še vedno samska. Njeno življenje je sestavljeno iz ene same zabave. Rada jo imam, ker je vedno nasmejana, vedno najde pozitiven odgovor in se z nobeno stvarjo ne obremenjuje.
Še preden je bilo službe konec, je prišla k meni in me vprašala, če bi jo pospremila na noro zabavo, ki naj bi se zvečer odvijala v bloku, kjer je stanovala.
Odkimala sem, niti najmanj si nisem želela med neznane obraze polne smeha. Večer sem namenila žalovanju, smrkanju pred televizijo.
Ni ji uspelo, da bi me pregovorila, je pa zato vztrajala, da odideva naslednjega dne po končani službi skupaj na pijačo. Privolila sem, ker prej mi ni nameravala dati miru. Sicer pa je imela prav. Čas, ki sem ga imela bom porabila tako, da bo najhitreje minil.
- november
Že zjutraj sem opazila Janjin skrokan obraz. A vseeno je bila dobre volje, čeprav ni spala vso noč, kot mi je povedala. Rekla je, da je bila zabava ena boljših in da mi je lahko žal, da se je nisem udeležila. Med drugim mi je omenila tudi to, da je končala med rjuhami z moškim, ki je vsekakor obvladal zadevo in jo kar trikrat popeljal do vrhunca. Menila je tudi, da bi si v tem mesecu dni tudi sama lahko omislila kaj podobnega. Ob teh besedah sem le ogorčeno stresla z glavo, Janja pa se je pričela smejati.
»Le kako boš vedela, kaj imaš, če še nikoli nisi poskusila kaj drugega,« je bil njen stavek.
Res je. Jaz in Tilen sva bila skupaj že od mojega devetnajstega leta, torej deset let. Tilen je bil moj prvi fant in pri tem sem nameravala tudi ostati.
Upala sem, da bo Janja na najin dogovor pozabila in po končani službi odšla domov počivat, pa ni.
Ko sva končali, me je že čakala in me opomnila, da sem ji obljubila, da grem z njo na pijačo. No, ni mi bilo v nadlego, doma me ni čakal nihče. Stanovanje je bilo pusto in prazno in res me ni vleklo tja.
Ker je bila trgovina, kjer sva bili zaposleni, v središču mesta, sva se peš odpravili do prijetnega lokala.
Naročila sem kavo in vodo, Janja me je le začudeno pogledala. Sama je naročila dvojni viski in naročila natakarju, naj ga tudi meni prinese. Branila sem se, alkohola nisem bila vajena. Včasih sva s Tilnom spila kak kozarček vina po kosilu, pa moram priznati, da se mi je že po njem vrtelo glavi.
No, ker je Janja vztrajala, sem najprej počasi popila kavo, nato sem zvrnila viski, kot mi je pokazala Janja in čez popila vodo. Smejala se je mojemu obrazu, viski je bil obupen!
Po nekaj minutah sem se pričela smejati, popolnoma sem se sprostila in dan mi je postajal vse bolj všeč.
Še sama ne vem, od kje sva potegnili toliko tem. Govorili sva in govorili, se smejali in pili viskije. Drugi je bil še obupen, tretji, četrti, peti pa je bil že prav okusen in niti vode več nisem potrebovala zraven.
Dan se je nagibal k večeru, še vedno sva sedeli v lokalu. Najprej je k nama prisedel nekdo, ki je Janjo poznal, predstavil se mi je kot Primož. Nato sta prisedla še dva, ki jih je Janja poklicala po mobilnem telefonu. Družba je postala tako večja in pogovor je sproščeno tekel dalje. Nikamor se mi ni mudilo. Zaželela sem si, da se prijetni večer sploh ne bi zaključil. Ne vem, kdaj sem nazadnje takole zabušavala in se zabavala.
Primoža, Davida in Jerneja sem videla prvič, pa smo vseeno govorili kot stari znanci.
Jernej je predlagal, da se iz hrupnega lokala preselimo k njemu domov. Živel je sam v majhne stanovanju. Janja je bila takoj za, tudi jaz sem prikimala.
Ko sem vstala, se je lokal nevarno zavrtel. Naslonila sem se na najbližjega ob sebi, torej ob Jerneja in ga pogledala.
»Ti bom pomagal,« je bil ustrežljiv in me pod roko pospremil do njegovega avtomobila. Vseh pet nas je sedlo noter in Jernej je odpeljal.
Stanovanje je bilo urejeno, vsaj kolikor sem lahko med svojo vrtoglavico razbrala. Posedli smo po kavču, Jernej je prižgal radio, odprl pet steklenic piva.
Bila sem žejna po vsem viskiju, ki sem ga spravila vase in naredila sem velik požirek. Toda ni me odžejalo, okus je bil obupen. Jernej mi je prinesel vodo in se mi smehljal. Sedel je zraven mene in me ves čas gledal.
Janja je kar takoj povabila oba, Primoža in Davida in skupaj so plesali. Zdaj je objemala enega, zdaj drugega. Zdaj je poljubljala enega, zdaj drugega. Oh, Janja, je res! Saj sanjam!
Jernej je ves čas sedel zraven mene. Božal me je po stegnu in se smejal. Bila sem preveč omotična, da bi lahko sledila njegovim rokam. Samo za trenutek sem si želela zapreti oči…
Ko sem jih spet odprla, sva bila z Jernejem sama. Janje ni bilo nikjer in prestrašeno sem pogledala okrog sebe. Bila sem nekoliko boljša.
»Kje je Janja,« sem vprašala.
Jernej mi je odvrnil, naj ne skrbim. Janja naj bi bila z Davidom in Primožem v sosednji sobi.
Nisem spraševala naprej, nisem želela vedeti, kaj počnejo. Pogledala sem Jerneja. Bil je mlajši od mene. Bil je velik, imel je lep obraz. Premaknil se je bližje k meni in me poljubil na vrat. Zdrznila sem se.
»Nikar se ne boj. Ničesar ti nočem,« je pričel Jernej.
»Veš, poročena sem in…« sem pričela.
Jernej je zmajal z glavo in se nasmehnil.
»Verjemi, da nimam namenov imeti dekle. Vem, da si poročena, Janja mi je povedala. To pa še ne pomeni, da se midva ne bi mogla malo zabavati,« je dodal Jernej in me prijel za roko.
Sunkovito sem vstala in poklicala Janjo. Odgovora ni bilo.
»Verjemi, da je polno zaposlena,« se je zarežal Jernej.
Bila sem popolnoma zmedena, prestrašena in jezna ob enem. Pograbila sem svojo jakno in odvihrala ven iz stanovanja.
Šele, ko sem bila sama na cesti, sem opazila, da niti ne vem, kje sem. Poklicala sem taksi in se odpeljala v varno zavetje najinega domka.
- november
Janja je bila naslednjega dne v službi nad mojim početjem ogorčena.
»Zakaj se ne zabavaš? Nihče ti ni nič hotel, nihče te ni ogrožal,« mi je govorila, ko sva med odmorom pili kavo.
»Nisem za takšno zabavo. Janja, dobro veš, da je Tilen moj in edini,« sem odkimala z glavo. Še vedno sem bila nekoliko jezna nanjo, ker me je zvabila tja.
»Samo enkrat se živi! Tebi je dana priložnost, da mesec dni živiš noro, tako kot si predstavljaš le v najbolj divjih sanjah, pa ne izkoristiš tega. Za zvestobo in srečne trenutke s Tilnom boš imel potem na razpolago vse življenje,« je bilo Janjino mišljenje.
Preostanek časa, ki sem ga prebila v službi, sem premišljevala o njenih besedah. Ima prav? Res ne izkoristim ponujenega? Ampak, to je v nasprotju z mojimi pravili. No, saj za to gre. Da vsaj enkrat v življenju ne poslušaš sebe in svoje pameti. Da si enkrat v življenju nekdo drug. Bi upala storiti kaj takega? Ampak, če bi vedel še kdo, potem bi vedeli vsi. Ne, ne.
Po končani službi sem odšla naravnost domov. Še vedno me je od prejšnjega dne bolela glava, zato sem si skuhala le močno kavo, nato pa sem skočila pod odejo. Premišljevala sem o vsem. Mogoče res zapravljam edino šanso v življenju, da se nekoč obnašam popolnoma drugače, da izživim najbolj nore sanje. Sama pri sebi sem se nasmehnila. Če bi prišel mimo pravi, potem bi mogoče res tvegala. Ah, pravi je že prišel mimo in trenutno je na terenu. Pogreša me, jaz pa premišljujem neumnosti!
- november
Ne morem verjeti! Resnično se mi je zgodilo nekaj, kar si niti v sanjah ne bi predstavljala.
Proti koncu službe je v trgovino vstopil neznan moški. Prosil me je, naj mu pomagam izbrati pravi vonj vodice za po britju. Da nima okusa, je rekel. Seveda sem bila ustrežljiva, pa čeprav sem bila mnenja, da me ima za norca. Tak lepotec ima vsekakor okus!
Bil je velik, oblečen po zadnji modi. Imel je črne lase, čudovite modre oči in dišal je božansko.
Skupaj sva izbrala vonj, ki mi je bil najbolj všeč in v zahvalo je želel, da sprejmem povabilo na kavo.
Najbrž sem ga zelo nezaupljivo pogledala, saj je takoj dodal, da ne misli nič slabega. Povedal mi je, da je v mestu službeno in da bi bil zelo vesel, če se mu pridružim. Rekel je, da je že zelo dolgo stran od domačega kraja in da bi mu klepet s prijazno osebo, kot sem jaz, popestril dan.
Sprejela sem, čeprav se mi je vse skupaj zdelo zelo sumljivo. Bila sem skoraj popolnoma prepričana, da ima vmes prste Janja, ki je očitno na vsak način želela, da se v tem mesecu dni nekoliko razvedrim.
Denis, tako je bilo ime moškemu, je rekel, da me bo počakal v lokalu čez cesto, dokler ne zaključim s službo.
Do konca sem imela še slabe pol ure, ves čas sem opazovala Janjo in skušala iz njenega obraza razbrati, kaj misli. Naju je videla? Ga je poslala ona?
Zmedla me je, ko je ob koncu predlagala, da greva na kavo v znak sprave.
»Samo ena kavica, obljubim. Nočem, da se grdo gledava. Očitno si res drugačna, ne bom te silila v nekaj, kar ti ne paše, oprosti,« je rekla.
»Žal mi je, toda danes res ne morem. Imam opravke,« sem ji rekla. Dala sem ji vedeti tudi, da opravičilo sprejmem.
Počakala sem, da je odšla, nisem želela, da me vidi. Nato sem počasi odšla še sama na drugo stran ceste.
Denis je sedel za mizo. Pomahal mi je in se široko nasmehnil. Prisedla sem, naročila sem kavo.
Začetna trema me je kmalu povsem minila, ugotovila sem, da je zelo prijazen človek. V njegovi družbi sem se počutila dobro. Povedal mi je, kaj počne, kaj je po poklicu in iz kje prihaja. Tudi sama sem mu povedala par stvari o sebi, zamolčala pa sem to, da sem poročena.
Ko sva se naveličala sedenja, je predlagal, da greva na sprehod.
»Kar ne morem se posloviti od tebe,« mi je priznal.
»Tudi jaz,« sem mu povedala.
Nasmehnil se mi je in me prijel za roko. Z roko v roki sva nato odšla na sprehod in skoraj vso pot molčala.
Šele, ko se je pričelo mračiti, sem mu rekla, da moram domov.
»Se bova še kdaj videla?« je vprašal.
Prikimala sem.
»Potem lahko kar jutri? Se dobiva v lokalu ob isti uri?« je vprašal Denis.
»Lahko,« sem mu prikimala.
Poslovila sva se brez poljuba, le nežno me je pobožal po licu. Bilo je dovolj, da sem mešanih občutkov peljala proti domu. Le kaj se grem? Oh, še sama nisem prav dobro vedela, kaj se dogaja z mano, v kaj se spuščam. Zapekla me je vest. Moj Tilen! Moj ubogi Tilen! Le kaj bi si mislil, če bi vedel.
- november
Služba se je vlekla v nedogled. Bila sem, skoraj popolnoma prepričana, da bom šla na ponovni zmenek z Denisom, a nekje v ozadju se je oglašala vest. Dopovedovala sem si, da ne počnem nič narobe, da je Denis pač nekdo, ki je naključno vstopil v moje življenje kot prijatelj. Le zakaj ga ne bi mogla imeti le za prijatelja.
Toda, ko sem vstopila v lokal in ga zagledala za mizo, so se mi zatresla kolena. Ne, ni le prijatelj. Je nekdo, ki me privlači kot magnet. In najbrž sva to oba vedela.
Pogovor je bil spet lep in sproščujoč. Denis je znal govoriti. In ves čas me je gledal v oči, se mi smehljal.
»Rad bi te povabil na izlet,« je rekel med pogovorom.
»Izlet?« sem vprašala.
»Jutri zjutraj bi odšla in se vrnila v nedeljo zvečer,« je prikimal in me gledal.
»Ne vem,« sem bila zmedena.
»Najbrž se ti zdi, da prehitevam. Vedel sem, da se boš najbrž prestrašila,« je žalostno dodal.
»Ne, ni to! Le…, še sama ne vem,« sem odkimala.
»Zakaj potem ne?« je gledal vame.
»Imaš prav. Le zakaj ne,« sem tedaj rekla in se še sama sebi čudila predrznosti. Kam vse pelje, sem dobro vedela. Mikalo me je.
»Tako se govori! Boš videla, da nama bo lepo,« je prikimal in me narahlo prijel za roko.
Nisem je umaknila. Zazrla sem se v njegove oči, kjer sem prebrala poželenje in mu močno stisnila roko.
- november
Kam odhajava ni hotel povedati. Rekel je le, naj ga čakam na postaji zjutraj ob osmi uri. In se ga. Stala sem tam s potovalko v roki in skušala pregnati vsako misel iz glave. Kajti vsaka misel je bila hujša, vsaka me je opozarjala, da na tem mestu nimam kaj iskati. Da sem nora, da počnem nekaj nezaslišanega.
Denis je zamujal. Pet minut čez dogovorjeno uro mi je pogum povsem upadel. Nič več nisem bila tako trdna in odločena, da izpeljem izlet.
Ljudje so hiteli mimo mene po nakupih, čez cesto sem zagledala mlad par. Držala sta se za roki, se pogovarjala in se smehljala drug drugemu. Bi tudi ona šla, če bi bila sama mesec dni? Stresla sem z glavo, v želodcu me je zabolelo. Le kaj počnem? Nora sem! Zakaj stojim v soboto dopoldan na postaji s potovalko v roki?! Mar nimam dovolj?! Imam vse! Tilen, oh, moj Tilen, oprosti mi. Saj grem, grem domov. Žal mi je, toda, oh, saj ni prepozno. Do časa sem prišla k sebi. Še dobro, da ga še ni, da je zamudil…
»Manca!« sem tedaj zaslišala za svojim hrbtom. Naredila sem šele nekaj korakov stran. Ozrla sem se. V avtu je sedel Denis, začudeno me je gledal.
»Odhajaš?« je vprašal.
»Mislila sem, da te ne bo,« sem mu rekla. Obstala sem na mestu, potovalka je padla na tla.
»Oprosti, zadržal sem se,« je hitel. Parkiral je avto, brez besed pograbil mojo potovalko in jo vrgel v prtljažnik.
Stala sem na mestu. Nisem mogla spregovoriti. Najbolje je, da mu takoj povem! Ne grem, ne grem. Domov grem.
»Boš sedla?« je prijazno vprašal in odprl vrata avtomobila.
Le prikimala sem in sedla brez besed v njegov avto.
Na začetku poti sva molčala. Gledala sem skozi okno in se borila sama s sabo. Premišljevala, si dopovedovala, da še vedno ne počnem nič slabega. Kmalu sem se sprostila.
»Nikar naj te ne bo strah. Vem, da se sprašuješ, če je pametno, da si sedla v avto k popolnemu neznancu. Toda verjemi, moji nameni niso slabi,« je bil prijazen.
Pomagal mi je, da sem se popolnoma sprostila in olajšano zadihala. Dlje, ko sva bila, bolje sem se počutila. Tu me ni poznal nihče, lahko sem bila, kdor koli sem želela!
Denis je ustavil avto v lepi vasici, na dvorišču kmečkega turizma. Nikoli še nisem bila tam.
»Najbrž nisi prvič tu,« sem mu rekla.
Skrivnostno se je nasmehnil in me pogledal.
Za hip me je prešinila misel, da nisem prva, ki je lepemu poslovnežu krajšala čas. Ampak, mar je bilo pomembno. Sama sem sedla v njegov avto, sama sem si želela nekaj novega. Izživeti najbolj divje sanje, kot je rekla Janja. Sedaj je bil moj trenutek.
Odnesla sva mojo in njegovo potovalko v veliko sobo z zakonsko posteljo. Spogledala sva se.
»Predlagam zajtrk, potem sprehod,« je pričel.
Prikimala sem.
Pojedla sva tiho. V mali jedilnici sva bila sama. Gostov najbrž ni bilo veliko, letni čas ni bil primeren za obisk kmetij.
Po ozki stezici sva odšla do gozda. Denis me je prijel za roko, počasi sva hodila in opazovala naravo.
»Zakaj sva tu?« sem ga naenkrat vprašala.
»Zakaj? Da se spoznava,« mi je odvrnil. Naslonil se je na drevo in me gledal.
Postalo mi je nerodno, pogledal sem stran.
»Pridi k meni,« je rekel in iztegnil roki. Njegov pogled je bil topel in varen.
Stopila sem do njega, poljubil me je. Ovila sem roke okrog njegovega vratu in zamižala. Odkrivala sem nekaj novega, nekaj divjega.
Ni naju motilo, da je bilo hladno, da je bila zemlja že hladna in da skoraj ni bilo več listja na drevju. Bila sva opazna. Če bi kdo šel tam mimo, bi videl vse. A nama je bilo vseeno.
Legla sem na tla, Denis mi je slekel hlače, legel je name in se smehljal.
Tresla sem se po vsem telesu. Od strahu, od želje in od prepovedanega…
- november
Še vedno sva bila tam. Edini sprehod, ki sva ga opravila, je bil tisti, takoj po zajtrku prejšnjega dne. Potem se iz sobe nisva več premaknila. Odhajala sva le v jedilnico na kosilo, večerjo in zajtrk. Ostali čas sva preživela v sobi. Ležala sva na postelji, se ljubila, spala v objemu drug drugega. Bilo je sanjsko. Denis je bil nekaj, kar sem do sedaj res lahko le sanjala. Nisem se ga mogla naveličati, bil je tako drugačen in tako strasten.
Nazaj sva odšla pozno popoldne. Molčala sva. Menila sem, da je to konec. Da bo odšel in pozabil name. Želela sem si, da bi bilo tako. Divjih sanj je bilo dovolj. A ni. Presenetil me je.
»Jutri delaš?« je vprašal.
»Popoldan,« sem prikimala.
»Čakal te bom v lokalu. Boš prišla po končani službi?« je vprašal.
Prikimala sem. Ustavil je na postaji. Tam, kjer sem še dan prej oklevala, kjer sem želela zbežati, pa je prehitro prišel.
- november
Spala sem skoraj do desete ure. Bila sem utrujena, tako napornega vikenda že dolgo ni bilo. Prebudila sem se dobre volje, pola energije. Slabe vesti ni bilo. Uspelo mi je, da nisem premišljevala o Tilnu, uspelo mi je, da sem se poglobila v drugo življenje, v tega, ki sem ga tisti hip živela.
Janja me je pričakala že pri vhodu v trgovino: »Kje si bila ves konec tedna? Bila sem pri tebi, klicala sem te po telefonu.«
»Imela sem opravke,« sem ji rekla.
Postrani me je pogledala.
»Nič pomembnega,« sem dodala.
»Si prepričana?« je rekla.
Prikimala sem in se nasmehnila.
Poskušala sem se zamotiti z delom in tako preprečiti mislim, da bi ves čas slikale v glavi njegov obraz. Oh, ko sem pomislila nanj, me je zabolelo v želodcu. Nisem smela premišljevati o njem, saj drugače ne bi dočakala konca službe.
Denis me je že čakal. Prisedla sem k njemu za mizo in ga pogledala.
»Greva,« sem mu šepnila.
Bil je začuden: »Kam?«
»Nekam, kjer bova sama,« sem rekla.
Ni ugovarjal. Plačal je račun za popito pivo in mi sledil ven. Prijela sem ga za roko in odvedla v najbolj skrit kotiček mesta. Ustavila sem se šele tik ob mostu, zavila na pot, ki je vodila do reke. Tam ni bilo nikogar. Pod mostom sva bila sama, na njemu pa je bilo polno obiskovalcev. Izbrala sem kraj, kjer sva bila med ljudmi, pa vseeno nikomur na očeh. Naslonila sem se na zid, dvignila krilo in ga objela z nogo.
Začudeno me je pogledal: »Nimaš hlačk!«
»Zakaj bi jih imela,« sem mu šepnila na uho in ga poljubila na vrat.
Denis je bil tokrat presenečen nad mano. Najbrž je pričakoval, da bom zadržana, tako kot sem bila ves konec tedna. Toda, strah je minil, zavore so popustile. Zaživela sem.
Z roko v roki sva nadaljevala nočni potep po mestu. Nikamor se nama ni mudilo, hodila sva brez skrbi.
»Greva k tebi,« je nenadoma vprašal. Zazrl se mi je v oči.
Obstala sem, spustila sem pogled, oklevala sem, kar je videl.
»Zakaj ne,« je vprašal.
»Ne vem,« sem odkimala. Nisem mu želela povedati, da sem tam druga oseba, da tam stanuje nekdo, ki ni podoben meni. Tam živita prava Manca in njen Tilen.
»Manca, nekaj skrivaš,« je uganil.
»Poročena sem,« sem tedaj rekla.
Presenečeno je pogledal: »In mož te ne pogreša?«
»Ni ga. Službeno je odsoten. Ves mesec ga ne bo,« sem povedala.
Denis je molčal. Naredil je korak naprej, globoko zavzdihnil in mi kazal hrbet.
»Jezen si,« sem ugotovila.
»Ne, ne jezen, samo… Imel sem drugačne načrte, kot ti. Vsaj mislim, da,« je rekel.
»Načrte?« sem ponovila, čakala, da bo nadaljeval.
»Ni pomembno,« je zmajal z glavo in me pogledal.
»Najbrž bi ti morala povedati takoj,« sem rekla.
»Manca, najbrž res,« je kimal. Bil je resen, skoraj žalosten. Imela sem občutek, da se počuti izigranega. On in ne jaz.
- november
Danes sem žalostna zaradi Denisa. Včeraj se je na hitro poslovil, rekel je, da se je spomnil, da ima še pomemben opravek. Ni omenil nadaljnjega srečanja, ni omenil, da si me želi še videti. Sama sem kriva. Ne bi mu smela povedati, da sem poročena. Lahko bi ga povabila v stanovanje. Oh, kaj govorim! Le kako bi potem razložila sosedom, ko bi me spraševali, kdo hodi k meni. Ne, ni govora. Denis ne sme izvedeti, kje živim. Dovolj je že to, da ve, kje delam.
Presenetilo me je to, da je bil razočaran, ko sem mu povedala, da sem poročena. Si mar ne želi istega, kot jaz? Toda, kako lahko vem, kaj si želi on? Nikoli ga nisem vprašala. Niti ni on vprašal mene, kaj pričakujem od njega, zato ne sme biti jezen name.
Danes se je dan vlekel v nedogled. Popoldan sem bila v službi, ves čas sem gledala ven, da bi ga kje uzrla. A ga nisem.
Po končani službi sem šla v lokal. Bila sem prepričana, da bo sedel za mizo in me čakal. Pa ni.
Večer je bil dolg, pust. Povrhu vsega pa me je poklical še Tilen. Kako odveč mi je bilo govoriti z njim, ponavljati, da ga pogrešam in da ga ljubim. Klica niti malo nisem bila vesela, imela sem polno glavo drugih skrbi. K sreči se mu je mudilo in sva kmalu nehala s pogovorom.
- november
Denis je prišel v trgovino. Ko sem ga zagledala, me je oblila vročina. Upala sem, da ne bo pokazal, da se poznava. K sreči ni, čeprav me je ves čas gledal. Ko je prišel na vrsto pri blagajni, se je sklonil k meni in mi rekel, da me bo čakal v lokalu. Le prikimala sem, mu povedala znesek njegovega računa. Plačal je in odšel, ne da bi se ozrl.
Da se je nagnil k meni ni ušlo Janji. Med odmorom je stopila k meni in me vprašala, kdo je bil.
»Nihče,« sem ji odvrnila.
»Nekaj ti je prišepnil in ti si prikimala. Daj no, kdo je bil. Dober je, seznani me z njim,« je prosila.
»Ne morem,« sem rekla in tuhtala v tistih kratkih sekundah, kako naprej.
»Zakaj ne? Prav dober bi bil za malo igrice,« se je nasmehnila Janja.
Zapeklo me je. Ona bi se z njim igrala?! Ne bo se! Moj je, samo moj.
»Poročen je in verjemi, ni za takšne zadeve,« sem ji resno rekla.
»Torej ga le poznaš,« so se ji svetile oči.
»On je mož moje prijateljice,« sem se zlagala.
»In?« je skušala slišati več.
»In moja prijateljica je trenutno zelo bolna. Pri njima sem tudi bila konec tedna. Pomagam ji,« sem se zlagala.
»Njej ali njemu,« je bila predrzna.
Resno sem jo pogledala, zato je takoj dodala: »Verjemi, vem da njej! Preveč angelska si. Ti si zadnji človek na svetu, za katerega bi verjela, da bo kdaj igral še kaj drugega!«
Oddahnila sem si. Dokler je Janja tako menila, potem je bilo vse dobro. O njem pa me ni več spraševala, ni bil več zanimiv.
Denis je sedel za mizo v lokalu in zamišljeno strmel skozi okno. Prisedla sem in ga prijela za roko. Zdrznil se je, me pogledal in se žalostno nasmehnil. Kaj premišljuje nisem mogla razbrati.
»Greva,« je nenadoma rekel, pograbil svoj plašč in stopil do vrat.
Sledila sem mu. Sedla sva v njegov avto, molče je odpeljal.
»Kam greva?« sem ga vprašala.
»Nekam, kjer bova sama,« je zamrmral in gledal na cesto.
Zapeljal je po cesti navkreber, peljal do gozda in iskal primeren prostor, kjer bi lahko ustavil avto. Našel ga je, zapeljal v stran in me pogledal.
»Si še jezen,« sem vprašala.
Odkimal je, govoril ni.
»Kaj bova tu,« sem naposled vprašala, prekinila mučno tišino.
Brez besed se je nagnil k meni, polegel moj sedež in me grobo prijel.
»Počela bova tisto, kar imaš najraje in kar pričakuješ od mene,« je hladno rekel.
Že sem hotela ugovarjati, se narediti užaljeno, ko me je zasul s poljubi.
»Saj si želiš to, kajne. Nekaj prepovedanega, nekaj, kar tvoj mož ne zna,« mi je govoril in me grobo slačil.
»Denis, ne govori tako,« sem rekla.
»Kaj pa bi rada slišala? Da si zvesta in pridna žena? Da sem te zapeljal jaz? Da si se branila? Nisi. Nič od tega nisi. Ženske, kot si ti, si ne zaslužijo lepega zakona. Kače ste. Podle ste,« je govoril.
Bila sem na robu solz, hotela sem se izviti iz njegovega močnega prijema, pa mi ni uspelo. Premagal me je, nadaljeval, mi strgal spodnje hlače, me grobo prijel za lase. Nisem se več branila, niti nisem ugovarjala. Najbrž ima prav. Res sem, kar sem in ugajalo mi je njegovo početje…
- november
Danes nisem šla v službo. Izgovorila sem se, da sem bolna. Morala sem ostati doma, bolela me je glava, bila sem še vedno objokana in s kolobarji pod očmi. Včeraj mi je Denis pokazal, kako sem ga prizadela, kako je jezen name.
Ko je opravil z mano v avtu, se je uredil in pomaknil nazaj na svoj stol. Iz žepa je potegnil denarnico in mi vrgel na kolena par tisočakov.
»Zame si vredna le toliko! Če pa bi prej povedala svojo ceno, bi ti mogoče dal več,« je hladno rekel in gledal stran.
Zajokala sem, kar ga ni ganilo.
»Poberi se ven iz avta,« je še rekel in čakal.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem vstala iz njegovega avtomobila. Denar, ki mi ga je vrgel, sem zmečkala in mu ga vrgla v obraz. S treskom sem zaprla vrata, nato pa je odpeljal.
Peš sem se odpravila nazaj, vso pot sem jokala in bila jezna nase. Le kaj mi je bilo? Zakaj sem se spustila v nekaj, čemur nisem kos. Nikoli več. Nikoli. Če mi bo še težil, bom dala odpoved. Nočem ga več videti. Zbrala se bom, pozabila na vse in bila spet, kar sem. Saj vendar ljubim Tilna.
- november
Tudi danes se nisem premaknila od doma. Odločila sem se, da v službo grem šele v ponedeljek zjutraj. Do takrat pa bo dovolj časa, da premislim, da spet začnem znova.
Danes se počutim že mnogo bolje. Uredila sem se, dopoldan pospravljala, popoldan sem brala knjigo. Dan je bil lep in miren. Niti nisem veliko premišljevala o svoji nori pustolovščini. Pogrešam Tilna. Ko bo prišel, me bo znal potolažiti. Sicer mu ne bom povedala, ker bi ga preveč potrlo. Toda že to, da me bo stisnil v svoj nežni objem, bo dovolj zame. Od sedaj naprej bom najboljša žena. Ponosen bo name.
Proti večeru me je poklicala Janja.
»Kako si, si bolje,« jo je zanimalo.
Pritrdila sem ji.
»Otožna se mi zdiš,« je ugotovila.
»No ja,« sem rekla in zavzdihnila.
»Pogrešaš Tilna ali je kaj drugega,« je pričela.
»Nič posebnega ni,« sem rekla. Vedela sem, da ne kliče kar tako.
»Danes je bil tvoj prijatelj v trgovini. Spraševal je po tebi,« je rekla.
Zabolelo me je v želodcu. Bila sem tiho.
»Povedala sem mu, da si bolna. Čudi me, da ni nič vedel. Vprašala sem ga, kako je žena,« je govorila.
Zaprla sem oči in jo v mislih že držala za vrat. Kako je lahko tako podla. Meša se v vse!
»No, ponoviti sem morala vprašanje. Zdel se mi je zelo začuden. Nato je le prikimal, da je žena v redu,« je govorila Janja.
»In zato me kličeš,« sem bila resna.
»No ja, ne bodi no jezna. Menila sem, da bi te najbrž zanimalo, da te je iskal,« je hitela.
»Hvala za informacije,« sem ji rekla in se že hotela posloviti.
»Ah, Manca, nikar se ne jezi! Le kaj sem ti storila! Ne vem, zakaj se mi izmikaš. Do sedaj sva bili najboljši prijateljici,« je govorila Janja.
Da, do sedaj. Ta trenutek pa nisem potrebovala nikogar. Vsi so mi šli na jetra. Hotela sem le samoto in čimprej pozabiti, kar je bilo.
»Janja, saj se ne izmikam. Le samoto potrebujem, to je vse,« sem ji rekla.
»Manca, če te kaj teži, sem tu. Verjemi, da ti bom poskušala pomagati. Ne vem sicer, kaj imata s tem tipom, toda občutek imam, da mi nekaj prikrivaš,« je rekla prijazno.
»Janja, domišljaš si,« sem ji odgovorila.
»Če je res mož tvoje prijateljice, zakaj me je potem spraševal za tvoj naslov,« je rekla naenkrat.
Otrpnila sem, pogoltnila slino.
»Si mu dala moj naslov,« sem tiho vprašala.
»Ne,« je na kratko rekla.
»Ne smeš,« sem rekla.
»Se mi je kar zdelo, da ne. No, sicer pa mi boš najbrž sama vse povedala. Ne bom več vrtala vate. Aha, še to. Rekel mi je, naj ti sporočim, da te želi videti. Da se morata pomeniti. Jutri zvečer te bo čakal tam kot vedno,« je rekla Janja.
»Hvala za sporočilo. Lepo se imej,« sem ji še rekla in prekinila vezo.
Vse skupaj je šlo predaleč. Ušlo je iz vajeti. Ni tako enostavno biti nekdo drug v mestu, kjer te vsi poznajo. Ni enostavno, tako kot to pokažejo v knjigi ali filmu. V resničnem življenju je zanka precej bolj ozka.
- november
Skoraj vso noč nisem spala. Strah me je. Prepričana sem, da se bo razvedelo. Denis je postavil na glavo moje življenje. Seveda, njemu je popolnoma vseeno, če izvejo vsi. On bo odšel, tu je le spotoma. Jaz bom ostala in za vedno bom nosila pečat. Vedeli bodo vsi in vest bo prišla na ušesa tudi Tilnu. Tega sem se bala. Zato sem tudi sklenila, da odidem zvečer v lokal, pa naj bo kar hoče. Če bi me rad še enkrat ponižal, naj me. Toda hotela sem govoriti z njim, ga prositi, naj bo tiho. Naj ne govori okrog o tem, kar sva imela.
Ves dan sem nemirno hodila po stanovanju, čakal, da se je znočilo, da je prišla ura, ko bo tam.
Tudi tokrat me je že čakal. Sedel je za isto mizo kot vedno. Ko me je zagledal, se je nasmehnil. Prijazno, tako kot prvikrat. Spremljal je vsak moj gib z očmi. Tiho sem sedla in ga pogledala.
»Manca, oprosti, ker sem tako ravnal, toda….prizadela si me. Sedaj veš, kako boli. Hotel sem ti samo pokazati, kako boli. Kako sem se počutil jaz, ko si mi povedala, da si poročena,« je govoril.
»Oprosti, morala bi ti takoj dati vedeti, toda, bila sem prepričana, da imaš v mislih isto kot jaz. Nisem vedela, kaj misliš. Še nikoli nisem storila česa takega,« sem mu priznala.
»Zakaj potem si? Zakaj ravno jaz,« je spraševal. Njegov glas je bil otožen.
»Povabil si me na pijačo ob pravem trenutku. Pred nekaj dnevi najbrž niti ne bi sprejela, tokrat pa… najbrž sem si res želela v tem mesecu izživeti najbolj nore sanje. In naletela sem nate, postal si junak teh sanj in niti pomislila nisem, da misliš nasprotno, kot sem si jaz začrtala,« sem pričela. Nato sem mu povedala vso zgodbo, kako sem šla z Janjo na pijačo, kako sem pristala v stanovanju neznanca in kaj mi je potem Janja rekla.
»Res ne znaš ocenjevati ljudi,« se je nasmehnil Denis.
»Da. Žal mi je za vse,« sem mu rekla in čutila sem, kako moja vest postaja vse lažja. Končno bo to mučno obdobje za mano!
»Že ko sem te prvič zagledal, si se mi zdela ljubka. Kar takoj sem se zaljubil vate. Bil sem prepričan, da čutiš isto. Bil sem prepričan, da se med nama plete nekaj lepega, nekaj trdnega in nekaj, kar bo ostalo. Zato sem bil tako jezen, ko si mi povedala, da si poročena. Počutil sem se izigranega. Zato sem takrat naredil, kar sem, ko sem ti hotel plačati in te spodil iz avta. Bil sem ranjen,« je še Denis povedal svoje.
»Motila sva se, oba,« sem rekla.
Prikimal je.
»Žal mi je, da se je tako končalo,« sem iskreno rekla. Ni mi bilo vseeno zanj. V teh nekaj dneh, se mi je prikupil. Ni bila samo igra, niso bile samo nore sanje. Denis je bil resničen in zasedel je prostor v mojem srcu, prebudil nekaj neznanega.
»Ni nujno, da se konča, Manca. Sedaj, ko oba veva, pri čem sva, lahko greva od tu naprej. Časa nimava veliko, zato ga izkoristiva. Izkoristiva vsaj to, kar imava. Nekaj dni preden se vrne tvoj…, nekaj dni prej bom odšel in ne boš več slišala zame. Ohranil te bom v srcu, nikomur ne bom izdal,« je rekel Denis.
Pogledala sem ga. mislil je resno. In imel je prav. Zakaj ne bi izkoristila teh nekaj dni. Za umik je bilo prepozno, za spiranje vesti je bilo vseeno. Dnevi ne bodo šteti, ko se bom kesala, dejanja ne bodo šteta, ko se bom kesala.
»Povabila bi te k sebi, toda ne upam,« sem mu povedala.
»Lahko greva tja. Pred nama je vsa noč in nato vsa nedelja. Lahko greva na kmetijo,« je predlagal.
Prikimala sem.
Odšla sva do njegovega vata in sedla sem vanj. Pri sebi sem imela le torbico. Toda vedela sem, da ne bom potrebovala ničesar.
- november
Večer je. Za mano je čudovita noč in čudovit dan. Z Denisom sva se imela nebeško. Odšla sva na kmetijo in ostala v sobi ves čas. Znova in znova sva se nežno ljubila, se ponovno spoznavala, se smejala in jokala. Obema je bilo hudo. Imava le še nekaj dni in potem bo konec. Premišljujem najbolj nore stvari. Tuhtam, če bi pobegnila z njim. Toda, zakaj. Tilna imam rada. Denis je le simpatija. Moje življenje je tu. Tilna bi strlo. In vem, da če bi šla z njim, bi pokvarila vse. Najina pravljica ne bi bila tako lepa. Postala bi vsakdanja. Mislim, da so le ti dnevi tisti, ki so čarobni in takšne moram pustiti.
- november
Nov delovni dan. Janja me je ves čas gledala in ocenjevala moje razpoloženje. Potem ni več zdržala.
»Kdaj mi boš povedala,« jo je zanimalo.
»Povedala, kaj,« sem se naredila neumno.
»Dobro veš,« je rekla in me gledala.
»Janja, res ne vem, kaj misliš,« sem se nasmehnila.
»Tisti moški. Mi boš povedala,« je gnala dalje.
»Nimam ti kaj. Vse, kar je takega, veš,« sem ji rekla.
»Ne verjamem ti. Nekaj imata in nočeš mi zaupati. Tiho bom, Manca. Povej mi,« je sedaj že prosila.
»Janja, res ne vem, kaj misliš. Res nimam kaj. Domišljaš si,« sem ji rekla.
Zamahnila je z roko in odšla.
Morala bova biti previdna. Janja se je zapičila vame in napela bo oči in ušesa, da ji kaj pomembnega ne uide.
Ob koncu službe je bila pri meni: »Greva na pijačo?«
»Janja, ne morem,« sem odkimala.
»Greš z njim,« je rekla.
»Janja, domišljaš si. Povedala sem ti, da je mož moje prijateljice,« sem mirno rekla.
»Ne verjamem, Manca,« je še kar trdila svoje.
»Ne morem verjeti, da mi ne daš miru. Obremenjuješ me s tem. Žal mi je, nič takšnega se ne dogaja v mojem življenju, kar bi utegnilo zanimati tebe. Sama spim, v moji postelji ne mrgoli četa moških, tako kot v tvoji. Žal mi je,« sem bila že jezna.
Janja je naredila užaljen obraz: »Nisem mislila tega!«
Odšla sem proti domu. Nikamor se mi ni mudilo, pred mano je bilo še nekaj uric, preden naj bi se dobila. Tako kot vedno, ob isti uri, v istem lokalu. Veselila sem se srečanja.
Tokrat sva odšla z njegovim avtom do velikega travnika. Zapeljal je ob rob gozda. Pogovarjala sva se pozno v noč, šele nato sva se ljubila. Domov sem prišla šele ob četrti uri zjutraj.
- november
Seveda je Janja takoj opazila moj neprespani obraz.
»Nikar mi ne govori, draga prijateljica, da si vso noč spala,« mi je rekla takoj zjutraj.
»Prav imaš, nisem,« sem ji odgovorila in zazehala.
Prinesla mi je kavo in mi prikimala, naj ji povem, kaj se je zgodilo, da nisem spala.
»Saj ne boš verjela,« sem pričela.
»Bom, bom. Povej,« jo je zanimalo.
»Sinoči sem imela obisk,« sem rekla.
»Koga,« je razširila oči in napela ušesa.
»Kar tri mlade moške. Skakali smo vso noč,« sem ji rekla in se smejala.
Janja je bila seveda jezna. Pihnila je in zamahnila z roko.
»Resno. Nisem mogla spati, bolel me je zob. Zjutraj sem vzela tableto proti bolečinam, šele zdaj je prijela in zdaj bi spala,« sem ji rekla, da sem zgladila začetni prepir.
»Aha,« je razumevajoče prikimala Janja. Seveda mi je verjela.
Tokrat službe ni in ni hotelo biti konec. Menila sem, da ne bom zdržala, tako sem bila utrujena.
Po končani službi sem kar najhitreje odšla do doma. Videla sem le še posteljo.
Spala sem do večera, nato sem skočila pokonci. Imela sem še čas, da se oprham, umijem lase in preoblečem. Nato se mi je že mudilo, Denis je najbrž že čakal name.
Tokrat sva se poslovila hitreje kot dan prej. Zapeljala sva se k gozdu, skoraj brez besed opravila tisto, po kar sva šla in se nato peljala nazaj.
Preden me je odložil, je vprašal: »Si lahko vzameš prosto?«
Začudeno sem ga pogledala.
»Rad bi odšel s tabo na kmetijo za teh nekaj dni. V ponedeljek odhajam,« je povedal.
Zabolelo me je pri srcu. Slovo je prihajalo.
»Že?« sem bila začudena.
Denis je prikimal.
»Poskušala bom. Upam, da ne bo težav,« sem prikimala.
- november
Šef ni bil navdušen nad tem, da bi bila rada prosta ves teden. Privolil je šele, ko sem mu obljubila, da bom ves december delala, kolikor bo potrebno. Decembra je bilo dela polno, vse pa bi bile rade pri svojih družinah.
Ob dvanajstih sem že začela pospravljati svoje stvari. Janja je bila seveda takoj ob meni.
»Kam greš?« jo je zanimalo.
»Prej bom končala,« sem ji rekla.
»Aha. Torej se vidiva jutri,« je kimala.
»Ne bo me. Šele v torek pridem,« sem ji rekla.
»Kam greš?« je takoj vprašala in me gledala.
»Odhajam za par dni. Sama,« sem takoj dodala.
»Sama?« je bila začudena.
»Da, sama. Imam pač svoj način izrabe časa med tem, ko sem brez Tilna,« sem ji rekla.
»Še vedno si jezna name, kaj,« je ugotovila.
»Obtožuješ me stvari, ki niso resnične,« sem ji rekla.
»Prav, saj vem. Pa pojdi sama. Pač, drugačna si in ne bom te spremenila. Še vedno pa te imam rada. Saj sva prijateljici, kajne,« je popustila.
»Sva,« sem ji veselo rekla. Objeli sva se.
»Lepo se imej, čeprav res ne vem, kaj lahko človek počne sam,« je zavila z očmi.
»Marsikaj. Verjemi, marsikaj. Lahko izživi svoje najbolj divje sanje,« sem ji rekla in pomežiknila.
»Ah, Manca, ne boš se poboljšala,« je še dodala in odšla nazaj na delo.
S hitrimi koraki sem zapustila trgovino in se odpravila proti domu. Janja, ko bi ti vedela, kaj me čaka! Nekaj najlepših dni in ne, ne bom sama.
Dobila sva se že čez eno uro na postaji. Hitro sem sedla v njegov avto in odpeljal je. Nasmehnil se mi je.
»Pred nama so še štirje dnevi, hotel sem ji izkoristiti do konca,« mi je povedal med vožnjo.
Lastnica kmetije se nama je nasmehnila. Sedaj naju je že poznala, najbrž si je mislila, da sva dva, ki sta na novo pričela ljubezen. Ni spraševala.
Dobila sva isto sobo, sedla sem na posteljo in ga gledala. Srce mi je zaigralo. Oh, kako je lep, kako je privlačen! Lahko bi bil moj za vedno.
»O čem premišljuješ,« je vprašal, ko je videl moj zamišljeni obraz.
»O nama,« sem mu povedala.
»In?« je rekel in sedel zraven mene.
»Nič pametnega mi ne pade na misel,« sem odkimala in se nasmehnila. Naslonila sem se nanj.
»Premišljeval sem, Manca. Pojdi z mano,« je pričel.
Pogledala sem ga in rahlo odkimala.
»Vsaj premisli! Če si z mano, potem ga ne moreš tako zelo ljubiti,« je rekel.
»Denis, ne vem, kaj naj ti odgovorim. Ne vem, če je sploh pametno, da govoriva o tem,« sem odkimala.
»Vem, da ti ni vseeno zame. Tudi meni ni zate. Poglej, hočem biti s tabo, čeprav vem, da si poročena. In tudi ti hočeš biti z mano, čeprav si poročena. Ne reci, da je to, kar imava le avantura, ker bi lagala,« je govoril.
Položila sem mu prst na usta in ga gledala v oči: »Nikar! Imava še štiri dni. Izkoristiva ju tako, kot bi bila sama na svetu. Naj ne bo nihče drug pomemben!«
Denis je rahlo prikimal in me objel.
- november
Ležala sva do devetih zjutraj, nato sva odšla na zajtrk. Po zajtrku sva se odpravila na sprehod. Denis mi je prvič govoril o sebi, povedal je od kje prihaja, kaj je do sedaj v življenju počel. Hotel je, da ga spoznam, da ga vzljubim še bolj. Branila sem se.
Po kosilu sva ostala v sobi. Ležala sva v postelji. Obrnil se je k meni in me pogledal v oči.
»Ljubiš me, kajne,« je vprašal.
Obrnila sem se stran in zavzdihnila.
»Manca, priznaj,« je hotel vedeti.
Nisem več zdržala. Oči so se mi napolnile s solzami: »Da, Denis, ljubim te!«
- november
Dan je bil prekratek za vse, kar sva hotela početi. Mudilo se nama je, ure so tekle, midva pa še nisva bila pripravljena na skorajšnje slovo. Denis me je ves čas pregovarjal, naj grem z njim.
»Ne morem. Tu je moj dom, poročena sem z drugim. Tu imam službo. Ne morem kar oditi. Tilna bi zlomilo,« sem pričela.
»Tilen je torej,« je kimal Denis.
Njegov sovražnik je počasi dobival podobo.
»Ne maram, da mi govoriš o njem. Sovražim ga, pa čeprav ga ne poznam. Ima tebe in ti pripadaš meni,« je rekel.
»Ne govori tako. Ne sovražiš ga, nič ti ni storil,« sem odkimala.
»Ga braniš? Ga imaš raje,« je pričel.
Videla sem, kam besede peljejo, zato sem ostala tiho. Nisem hotela prepira.
»Tiho si. Torej ga imaš raje,« je kimal.
»Denis, rekla sva, da o tem ne bova govorila,« sem ga opomnila.
»Ne morem si pomagati,« je odkimal. »Potrebujem te, moja si!«
»Pojdiva na sprehod,« sem rekla in ga povlekla za roko. Soba me je naenkrat dušila.
Hodila sva po gozdu, se smejala in pozabila za nekaj časa. Bilo je lepo.
- november
Ta dan je bil lep. Denis ni niti enkrat omenil Tilna ali to, da naj grem z njim. Videla sem, da se trudi in skuša pozabiti. Bil je dobre volje, smejal se je in me objemal.
Z avtom sva se že po zajtrku odpeljala do velikega jezera. Narava tam je bila čudovita. Najela sva čoln in odveslala stran. Zabavala sva se.
»Prvič se peljem s čolnom,« sem mu povedala.
»Ne morem verjeti,« je bil presenečen. Prenehal je veslati, hudomušno me je pogledal.
»Kaj? Nameravaš prevrniti čoln,« sem ugibala in se ga trdno prijela.
»Ne, nekaj boljšega,« je pričel. Počasi se je spravil do mene. Poljubil me je. Zasmejala sem se.
»Denis, pa ne tu. Ljudje so, videli naju bodo,« sem se smejala.
»Kar naj« Ne poznajo naju! In nama je vseeno, mar ne. Nerodno bo njim in ne nama,« je odvrnil.
Prepričal me je. Ker čoln ni bil stabilen, sva morala biti previdna. Najprej sem legla jaz, nato se je počasi pomaknil k meni še Denis. Ves čas sva se smejala. Še med ljubljenjem tam sredi jezera ob belem dnevu, mi je šlo na smeh. Niti pomisliti nisem hotela, koliko oči je uprtih v naju. Še dobro, da se me ni videlo. Na vidiku je bila le Denisova naga zadnjica.
- november
Zjutraj nisem hotela odpreti oči. Zadnji dan, zadnje ure, še zadnja noč. Ležala sva do kosila, bila tesno objeta. Oba sva čutila isto, oba sva bila zamišljena in žalostna.
Denis je spet poskušal: »Manca, pojdi z mano!«
»Ne,« sem odkimala.
»Ne razumem,« je pričel.
»Tudi jaz ne. Toda, ne smem. Lepo mi je s tabo, najlepše, pa vendar ne smem pozabiti, kam spadam,« sem mu rekla.
»Ga ljubiš? Ga ljubiš bolj kot mene,« je vprašal.
»Ne,« sem mu povedala resnico in ga močno objela.
Skočil je pokonci.
»Zakaj potem ne? Zakaj boš ostala,« je spraševal.
»Prenehajva,« sem resno rekla.
Čeprav nerad, se je vdal, prenehal je govoriti o tem.
Nedelja je bila sončna, pa se nama vseeno ni nikamor dalo. Ostala sva v sobi, objeta sva gledala televizijo. Denis je odšel po vino za zadnji večer. Lačna nisva bila, oba sva bila otožna in zaskrbljena.
Zadnji večer sva pila vino, se ljubila in objemala. Govorila nisva veliko, besede so bile povsem odveč. Denis ni več spraševal, zakaj ne grem z njim. Bolje je bilo, da ni. Nisem več imela moči, da bi se branila. Če bi še vrtal vame, bi popustila, bi prikimala in še isti trenutek stekla v njegov avto in mu velela, naj odpelje daleč proč, kjer se bo najina pravljica nadaljevala. A čas je bil, da se konča.
- november
Dan, ki je najbrž najbolj žalosten v mojemu življenju. Denis me je pripeljal domov dopoldan. Prosila sem ga, naj vstopi še na kavo in je. Oba sva bila zamišljena in najbrž je bilo obema vseeno, kdo naju vidi, ko bo vstopal v moje stanovanje. Sploh ni bilo več pomembno to, kar sem storila, pomembno je bilo le še to, da bom izgubila.
»Lepo imaš….imata,« je rekel.
Zabolelo me je, pogledala sem ga. Bil je žalosten, poražen, ko je stal sredi najinega doma. Ne bi ga smela peljati tja. Tam je bil izgubljen, nemočen. Tam sta živela Manca in Tilen, dva, ki sta se ljubila…
»Boš kavo,« sem vprašala.
»Ne, hvala,« je odkimal.
Sedla sem na kavč, Denis je stal in me gledal.
»Ne boš sedel,« sem mu rekla.
»Ne, najbolje, da kar grem,« je pričel.
»Ne še,« sem prosila.
»Tu sva. Tu nimam kaj iskati. Tu je tvoj dom,« je pričel zmedeno.
V mojem domu se je počutil kakor ujeta zver. Ni bil varen, ni hotel pustiti pečata.
»Bilo je lepo, ne bom te pozabila,« sem rekla tiho.
»Tudi jaz ne,« je prikimal.
»Se boš kdaj vrnil,« sem vprašala.
»Najbrž ne,« je rekel. Napotil se je do vrat. Nisem vstala, obsedela sem na kavču.
»Manca,« je še rekel.
»Da?«
»Ljubim te!«
Ko sem spet prišla k sebi, je bila okrog mene tišina. Ura je tekla dalje. Koliko časa je minilo? Kar nekaj ur, če se ne motim.
Zadihala sem. Denis je bil daleč stran. Prav. Tako mora biti.
In sedaj?
Spet po starem. Ravno teden dni je še do dne, ko bo Tilen prišel domov. Teden dni časa imam, da pozabim na ljubezen, jo izbrišem iz srca, postanem spet to, kar sem. Teden dni imam časa, da oseba, ki je bila v meni izgine.
In ta dnevnik? Danes zvečer bom zakurila peč v kuhinji, pa čeprav ni hladno. Moram jo. Vanjo bom vrgla vse te liste, vse besede in vsa čustva. Naj jih požre ogenj, naj jih posrka vase, naj jih izbriše iz moje glave in pošlje v nebo. Tam so lahko. V mojem srcu ni prostora zanje…
