Zgodba za kratek čas: Denar za ljubezen

»Nika, imaš čas? Boš umila lase gospe Novakovi?« je vprašala Marička, lastnica frizerskega salona svojo najljubšo delavko.

Nika je prikimala in se prijazno nasmehnila starejši gospe, ki je bila naročena. In tako kot vedno, je med umivanjem njenih sivih las vneto čebljala, čeprav jo Novakova zaradi vode, ki je tekla mimo njenih ušes ni razumela skoraj ničesar.

»Danes pa mi kar ti naredi trajno, Nika!« je rekla Novakova in Nika je zmagoslavno pogledala svojo šefico, ki se ji je nasmehnila in prikimala.

Nika se je kljub še nekoliko počasnim rokam trudila in uspeh je bil več kakor enkraten. Novakova se ni mogla načuditi svoji novi frizuri in stisnila ji je kar nekaj lističev denarja več, kakor je bilo na računu.

»Nika, čestitam! Sedaj si prava frizerka!« je rekla Marička in jo potrepljala po rami.

Da, to, da je uredila tako ugledno gospo, kakor je bila Novakova, je bil seveda pečat, ki si ga je želela vsaka mlada frizerka. Vedela je, da bo gospa prav vsakemu posebej povedala, kdo jo je tako lepo polepšal.

Nika je bila frizerka že drugo leto. Delo je ljubila, a starejše stranke so imele raje škarje izpod Maričkinih zanesljivih rok. Sedaj pa je bilo tudi to za njo, končno je pridobila zaupanje in ko je končala s službo, je skoraj stekla proti domu, kjer je prebival njen Darko.

Vrata ji je odprla Brigita, Darkova mati, ki je po uspešno premagani težki bolezni znala ceniti življenje in prav vsak trenutek dneva.

»Saj ne boš verjela! Uredila sem pričesko gospe Novak!« je zaklicala Nika in ji padla v objem.

Brigita je vzkliknila in veselo plosknila z rokami.

»Čudovito! Naravnost fantastično!« je ponavljala in pričela kuhati kavo.

Darko je ležal v majhni dnevni sobi in gledal televizijo. Nika mu je padla v objem.

»Veš, kaj se je danes zgodilo?« je vprašala in se hihitala.

»Seveda vem! Pa ne samo jaz, ampak vsi stanovalci našega bloka, tako vpiješ!« ji je rekel in jo požgečkal.

»In sedaj boš slavna in kmalu bova lahko odprla svoj salon in boš ti lastnica! Kaj ne bo čudovito!?« je pričel sanjati njen leto dni starejši izvoljenec, medtem, ko je Brigita veselo kimala in se veselila njuni sreči in mladostni zaljubljenosti.

»Da, najlepše v življenju je kovati načrte in potem gledati, kako se gradijo. Zakaj, možno je prav vse!« je dodala Brigita.

»Ne, saj nočem svojega lokala. Potem ne bom imela časa za najine otroke. Dovolj mi je ena izmena službe dnevno. Ostali del dneva pa bom raje posvetila tebi in najini družini!« je zasanjano rekla Nika.

Darko se z njeno skromnostjo seveda ni strinjal, a je vseeno prikimal.

»Boš že videla, da boš potem mislila drugače!« je pametno dodal.

»Pridita, popijmo kavo, dokler je še vroča!« je rekla Brigita in sedli so v majhen jedilni kot.

Brigita je postregla s kavo in pecivom. Bila je izvrstna kuharica in skoraj vedno je v njeni mali kuhinji dišalo po dobrem domačem pecivu. Po težki bolezni so jo invalidsko upokojili in postala je odlična gospodinja. Rada je skrbela za domače, jim kuhala in pospravljala. Pa tudi sebe ni zanemarjala. Kljub letom, bližala se je petinštiridesetim, je skrbela za vitko in zdravo telo. Hodila je na sprehode in vsako jutro telovadila. Bila je dobra in pozitivna prav do vsakega. Slabe volje in jeze ni poznala.

Tudi kosilo so pojedli sami.

»Očeta spet ne bo?« je vprašal Darko, ko je prinesla na mizo slivove cmoke.

»Žal!« je dodala Brigita.

Darkov oče je bil strojni ključavničar, zaposlen v veliki firmi v svojem kraju. Dela je bilo veliko, še več pa delavne sile in še nič koliko let se je boril za svoje delavno mesto, zato so mu nadure postale del njegovega vsakdanjika.

Darko je pojedel, nato pa za trenutek švignil v svojo sobo.

Ko se je vrnil, je bil oblečen v policijsko uniformo.

»Kako si lep!« je zažvižgala Nika.

»Da, da!« je dodal.

»Prideš pozno?« je zanimalo Brigito.

Prikimal je in za trenutek sedel na stol.

»Najbrž bom šel spat k Niki, zato me ne čakaj. Danes bom ves dan na terenu. Spet!« je čemerno dodal.

Rad je bil policist, njegova postaja je bila le dvajset minut vožnje z avtom stran, a bil je ambiciozen. Hotel je postati več, nikakor ni hotel živeti z mislijo, da bo vse življenje le policist na cesti, čeprav mu z njegovo srednješolsko izobrazbo kaj drugega ni preostalo.

Poljubil je Niko in odšel. Nika pa je pomagala njegovi materi pri pomivanju posode in ko sta prišli iz krajšega sprehoda, se je poslovila in odšla v blok, kjer je živela skupaj z očetom, le nekaj metrov nižje.

Očeta ni bilo doma, pozdravilo jo je prazno stanovanje. Njen oče je bil trgovski potnik, domov se je vračal zvečer, kjer ga je vedno čakala Nika s toplo večerjo. Izmenjala sta le par stavkov, potem pa je ponavadi odšel spat. Zjutraj je vstajal pred njo, ji na mizi pustil toplo mleko in to je bil njegov pozdrav vsako jutro.

Rad je imel svojo hči, a odkar ju je zapustila njuna mati in odšla živet k drugemu, se je zaprl v svoj svet in ključ vrgel stran.

Zjutraj se je prebudila v Darkovem objemu. Potihoma je vstala, da ga ne bi prebudila in odšla v kuhinjo. Na mizi sta bili dve skodelici toplega mleka.

Kmalu je za njo prišel Darko in se ji pridružil pri pitju mleka.

»Dopoldan sem prost, lahko bova skupaj.« je zamišljeno rekel.

Bil je petek in ob petkih je Nika delala popoldan, ker je bilo takrat več strank in veselo je prikimala.

»In kaj bi počel?« ga je vprašala.

»Misliš, poleg tega da bova objeta ležala v tvoji topli postelji in se grela? Nič!«

In prav to sta tudi storila. Dopoldan sta preživela pod odejo in kakor bi mignil, je bil čas slovesa tu.

Darko je zapeljal Niko do frizerskega salona, jo poljubil in odpeljal dalje.

»Pridi, greva na pijačo!« je rekel Tine, Darkov sodelavec po štiri urnem delu na cesti.

Odšla sta v lokal, kamor sta vedno zahajala in sedla za točilno mizo. Naročila kavo in se pogovarjala o službenih stvareh.

»Glej, glej, koga vidim!« je sredi pogovora vzkliknil Tine in pozdravil čedno mladenko, ki je vstopila v lokal in se mu približala.

»Darko, naj ti predstavim Mino!« je rekel Tine in Darko je ponudil roko neznanki njegovih let.

»Prisedi vendar!« je nadaljeval Tine.

Mina je sedla na prazen barski stolček zraven Darka in se nasmehnila ter pokazala svoje čudovite bele zobe.

»In kaj te je samo prineslo v lokal?« je vprašal Tine.

»Čakam avtobus, pa imam še petnajst minut časa. Pa sem se odločila, da pojdem sem, saj veš, vedno se najde kak znanec tu. Lokal je postal namreč že pravo zbirališče policistov in kriminalistov!«

»Saj te bova midva zategnila do doma!« se je ponudil Tine in Mina je olajšano prikimala.

Popili so pijačo in izmenjali nekaj besed. V bistvu sta govorila največ le Tine in Mina. Darko je molčal in le opazoval lepo neznanko, ki mu je delila prijazne poglede in nasmehe.

Odpeljala sta jo domov, dobre štiri kilometre stran. Tine je ustavil avto pred veliko hišo, s tlakovanim dvoriščem. Hiša je bila bogata že na prvi pogled, pred njo sta krasila dvorišče dva avtomobila, najnovejši audijev model in klasični mercedes kovinske barve. Več kot očitno je bilo, da Mina ne živi v pomanjkanju.

»In kdo je Mina ter predvsem, kako jo poznaš?« je vprašal Darko, ko sta se odpeljala nazaj proti policijski postaji.

»Sicer te ne bi smelo zanimati, ker imaš Niko, a vseeno naj ti povem, da kdor bo dobil njo, bo dobil zraven še sekiro v medu! Oba starša sta veliki živini! Rečem ti, denarja in dobrih vez imajo kolikor hočeš!«

»Kdo sta starša?« je vprašal Darko.

»Oče je zasebni odvetnik, mati pa direktorica znane firme nekje čez avstrijsko mejo.«

Darko je zažvižgal, nato pa se zastrmel skozi okno.

In on ter njegova Nika? Zavzdihnil je. Sta le povprečna mlada zaljubljenca, ki nimata nič. On je navaden policaj, ona frizerka brez ambicij. Imel je rad svoje dekle, a denar je bil pri vrhu njegovih želja.

Ko se je zvečer vračal domov, je padal dež. Vozil je počasi in med vožnjo je premišljeval o svojem življenju. Pred očmi se mu je slikala podoba bogate Mine, s svojo veliko in vitko postavo, brezhibno obleko, dragimi čevlji in seveda z zlato ogrlico in uhani. Na drugi strani njegovih misli, pa se je smehljala njegova Nika s svojimi rdečimi kodri in mehkim pogledom.

Ko je stopil v domače, malo in skromno stanovanje in ga je Brigita čakala s toplo večerjo, je bil njegov pogled še vedno zamišljen. Za mizo je sedela tudi Nika in se smehljala.

»Zakaj si žalosten? Se je kaj pripetilo?« je zaskrbljeno vprašala Nika.

Darko je odkimal. Sedel je za mizo in nejevoljno krožil z žlico po krožniku. Molčali so.

Dvignil je pogled in vprašal: »Bo vedno tako? Mi je usojeno živeti skromno? Nočem takšnega življenja, rad bi več! Rad bi, da bi Nika imela najboljše obleke in najlepši avto!«

Nika in Brigita sta se spogledale.

»Nikar ne misli tako črno! Saj sta še mlada. Šele na začetku. Darko, pred vama je še vse in tudi denar bo prišel, le treba je potrpeti in kaj tudi narediti!« je pomirjujoče rekla Brigita.

»Potrpeti!? Koliko časa pa potem morata še z očetom trpeti? Jaz nočem denarja, ko bom imel osemdeset let! Hočem ga sedaj, danes!« je jezno rekel in odmaknil krožnik.

Brigita je zmajala z glavo in odšla v kuhinjo, pustila ju je sama.

»Darko, saj ne rabim oblek in avta! Dovolj je, če imam tebe, če imava ljubezen. Veš, to je največ!« je rekla Nika nekoliko zaskrbljeno in ga prijela za roko.

Navidezno se je pomiril in ji prikimal.

»Pridi, greva na sprehod v dežju, tako kot včasih!« je rekla Nika in ga povlekla za sabo.

Zunaj je bilo kljub gosti temi še vedno prijetno toplo. Držala sta se za roke in se sprehajala po parku. Naenkrat ga je Nika spustila in stekla naprej.

»Ljubim to mesto! Življenje je lepo, ker si ti ob meni!« je zaklicala ter se vrtela po dežju.

Darko jo je ljubeče gledal. Da, zato jo je ljubil. Bila je tako preprosta in tako optimistična. Nikjer ni videla skrbi, vse v življenju je znala obrniti na dobro. Ljubila je vsak trenutek, ki se ji je ponujal.

»Pridi vendar, saj boš premočena do kože!« ji je zaklical.

»Ah, ne bodi tako zapet! Pridi še ti!« ga je vabila, »Zapleši z mano v dežju!«

In res je spustil velik dežnik, da je padel na tla in v smehu sta plesala, medtem, ko jima je obraz božal dež. Nikjer ni bilo nikogar, le onadva in dež, ter luna, ki je videla že marsikaj in je le žalostno gledala iz neba.

Minilo je kar nekaj dni, odkar je Darko prvič videl Mino in spomin nanjo je počasi bledel. Njegova Nika ga je s plesom v dežju ponovno prevzela in ga spomnila, zakaj je tako posebna zanj.

»V petek je proslava. Potem pa seveda sledi zabava. Saj prideta, kajne?« je vprašal Tine Darka.

Darko je prikimal. Da, vsako leto sta se z Niko udeležila policijske zabave.

A tokrat Nika ni mogla iti.

»Žal mi je, Darko! Res ne bom mogla! Takoj zjutraj imamo dve poroko in zato bom morala v službo že ob štirih zjutraj! Ne bodi jezen. Ti le pojdi in se zabavaj!« je povedala.

In res je v petek po končani službi odšel sam.

Najprej je bila kratka proslava v čast policije, nato pa so počasi pričeli prihajati povabljenci.

»Glej jo! Mina je prišla! Sama.« je dregnil Tine Darka in pomignil proti vratom.

Stala je tam, v vsem svojem izobilju in se vzvišeno smehljala množici, ki jo je pričela obkrožati.

Čez čas ju je opazila in prišla bliže.

»Smem?« je vprašala in pokazala prazen stol.

Tine je takoj vstal in ji ga odmaknil. Sedla je in se nasmehnila Darku. Pričeli so pogovor.

»Me boš vprašal za ples?« je čez čas vprašala in pogledala Darka.

Nekoliko raztreseno je prikimal in odpeljal jo je na plesišče.

Molče sta plesala.

»Dobro plešeš!« je pripomnila in prekinila tišino.

»Nisem te še videl tu! Si letos prvič prišla?«

»Da, ponavadi nimam časa, a letos sem poskrbela, da mi je uspelo priti.« je odgovorila in ga pogledala v oči.

Njen pogled je bil res nekaj posebnega. Bila je odločna in samozavestna ženska.

»Greva na sprehod?« je vprašal in že tisti hip ga je zapekla vest, a ni si mogel pomagati. Mina ga je privlačila.

Po kratkem sprehodu sta sedla na klop. Bila je tema, nihče ju ni videl.

Sklonil se je k njej in jo poljubil. Ni se upirala. Zaprla je oči in mu ovila roke okrog vratu.

»Resnično si mi všeč!« je zašepetala.

Molčal je in ni vedela, da se bori s svojo vestjo, ki je počasi izgubljala.

»Pridi, odpelji me domov!« je ukazovalno rekla in brez besed ji je sledil.

Zgodaj zjutraj se je odtihotapil iz hiše njenih staršev. Zamišljeno je vozil proti domu. Mina je bila pravo nasprotje njegove nežne Nike. Še nikoli ni preživel tako divje noči z žensko. Bila je popolnoma drugačna, vedela je kaj hoče in je to vsekakor tudi dobila.

Doma je legel v posteljo, a zaspati ni mogel. Nemirno se je premetaval in misli so mu uhajale zdaj k Niki, zdaj k njej. Niko je imel rad, a Mina je pomenila lepo in bogato prihodnost. Želel si je, da bi lahko združil eno z drugim, a vedel je, da je to nemogoče. Vedel je, da bo trpela Nika, čimprej ji mora povedati, da se je odločil za denar in ne za ljubezen.

Ko je dopoldan zaslišal glas Nike, je še vedno ležal v postelji. Vstopila je v njegovo sobo in mu padla v objem. Nežno, a odločno jo je odrinil. Izogibal se je njenemu začudenemu pogledu.

»Darko, je kaj narobe?« je vprašala in sedla na rob postelje.

»Ti in tvoja večna vprašanja! Nič ni narobe!« ji je zabrusil nazaj in se obrnil stran.

Tiho je sedela in čakal, Darko pa je zbiral pogum, da ji pove, da se je njuna ljubezen končala.

»Nika, konec je. Ne morem več…Drugo imam.« je končno izjavil in zaprl oči.

Prebledela je. Počasi je vstala iz postelje in tiho rekla: »Kako drugo? Kako?«

»Lepo! Dovolj te imam! V življenju hočem več in ne manj, tako kot ti!« je dejal in pogledal njen mil obraz.

Pokrila si je obraz z dlanmi in zajokala.

»Ah, Nika… Tako različna sva. Bolje je tako. Ob tebi ne bi bil srečen…«

»Kako si lahko tako krut! In sedaj? Naj kar grem?« je vprašala.

Darko je skomignil z rameni.

Stala je na sredi sobe in ga gledala. Čakal, da se bo pričel smejati in ji povedal, da je vse skupaj le grda šala. A ni. Potrpežljivo je čakal, da se je napotila do vrat, ga še zadnjič pogledala in stekla ven…

 

Za Darka se je pričelo novo, bolj bogato poglavje v življenju. Z Mino sta se redno sestajala, spoznal je njene starše in se hitro vključil v drugačno življenje. Mina mu je kupovala obleke, takšne, ki naredijo človeka. Kmalu je s pomočjo njenega očeta dobil boljšo službo, večjo plačo in predvsem ugled, ki si ga je tako želel. Popolnoma je spremenil svoj način življenja in to mu je ugajalo. Letel je višje, tako kot si je vedno želel. Mina je bila ponosna nad svojo izbiro. Pogosto sta hodila na službene zabave, se rokovala z uglednimi gosti in bila pomembna.

Kmalu se je Darku ponudila nadvse ugledna služba. Postal je osebni stražar znanega politika. Svoje kavbojke je zamenjal za elegantna oblačila. Mina pa je medtem uspešno opravila magisterij, se zaposlila kot odvetnica na ministrstvu in denar je kar sam padal na kup.

Darka ni motilo, da ona razpolaga z denarjem in da načrtuje življenje za oba. Ugajal mu je blišč in navsezadnje, ugajala mu je Mina.

Nika se je počasi sprijaznila s tem, da je ostala sama. Darka ni srečevala. Včasih je pred njegovim blokom opazila neznan drag avto in stisnilo jo je pri srcu. Še vedno ga je imela rada, a vedela je, da sedaj pripada drugi, bogatejši ženski. Želela mu je srečo.

Nek večer, ko se je sama brez dežnika sprehajala po dežju, je mimo nje pritekel moški. Začudeno se je ustavil in jo pogledal.

»Saj boš popolnoma premočena!« je vzkliknil.

»In kaj potem?« je odvrnila in se zazrla v neznanca.

»Najbrž nič!« je odgovoril in se nasmehnil. Stekel je naprej, ko si je nenadoma premislil in se ji spet približal.

»Te lahko povabim na pijačo?« je vprašal.

»Zakaj pa ne! Seveda, če te ne moti, da sem premočena!« je rekla in si obrisala mokro čelo.

Odšla sta v bližnji lokal in se predstavila. Ime mu je bilo Jure.

»Se večkrat sprehajaš v dežju?« je vprašal.

»Da, rada imam dež.« je odgovorila.

Bil je simpatičen in prijeten sogovornik. Povedal ji je, da je po poklicu šofer, da ljubi naravo in živali. Bil ji je všeč in začela sta se sestajati.

Kmalu sta postala par in Nika mu je povedala o Darku. Jure je bil pravo nasprotje njega. Ravno tako, kakor Nika, je užival v vsakem trenutku življenja in se ni pehal za materialnimi dobrinami.

Postala sta nerazdružljiva, odlično sta se ujela in se oba resnično zaljubila.

Darko in bolečina, ki ji jo je prizadel, je počasi zbledela. Nika je ponovno postala vesela in zaupljiva, tako kot nekoč. Jure je vsak prosti trenutek, ko ni bil na vožnji namenil njej.

Nekega jutra, ko je bila Nika v frizerskem salonu, pa je vstopila ona. Nika jo je takoj prepoznala, bila je Mina. Vzvišeno je premerila Niko od glave do peta in sedla na prazen stol.

»Le malo mi jih skrajšaj in naredi mi pramena! In upam, da se boš potrudila, saj moram biti brezhibna!« je rekla in jo pogledala v ogledalo.

Nika je tiho prikimala in se poskušala nasmehniti. Roke so se ji tresle. Poskušala se je zbrati in jih umiriti.

»Ti si torej Nika?« je rekla Mina povsem mirno. »Darko mi je pravil o tebi.«

»Res?« je rekla.

»Da. Upam, da nisi jezna, ker se je odločil zame. Ampak, saj mu želiš vse najboljše, kajne? In veš, da je bolje tako, kaj?« je bila Mina predrzna.

Nika je molčala, kar pa Mine ni motilo.

»Odlično se razumeva, veš. Počasi se bo preselil k meni. Kar ne morem verjeti, da živi v tako majhnem stanovanju. Poročila se bova, veš. A otrok ne bova imela. Ne maram jih. In samo ovirali bi naju pri najini karieri!«

Nika je poslušala in vse bolj se ji je dozdevalo, da Mina ne govori o Darku, ki ga je nekoč poznala. Ne, njen Darko je bil drugačen. Rad je imel otroke in ni se sramoval majhnega stanovanja, ali pač? Če je vsekakor sedaj takšen, potem naj bo kar njen, saj ona takšnega ne bi mogla ljubiti. Pomislila je na svojega Jureta in njegov ljubeč odnos do otrok in živali. Nasmehnila se je.

»In kaj je tako smešno?« jo je predramila Mina.

»Ah, nič. Le spomnila sem se, kakšno srečo imam!« je dodala.

»Srečo? Ti ni nič hudo? Ne jočeš za njim?« je vprašala Mina.

Nika je odkimala.

»Zakaj bi jokala? Življenje je vendar tako čudovito!« je vzkliknila Nika in opazila, kako se Minin obraz vidno mršči.

Seveda s pričesko ni bila popolnoma zadovoljna, a Niki je bilo vseeno. Oddirjala je iz salona ven, poražena.

Čez približno leto dni, se je Nika pripravljala na poroko. Bila je srečna in njen Jure, ki je le dan pred poroko izvedel, da bo postal očka, še bolj.

»Če bo fant, potem bo Lovro in če bo deklica, potem bo Maja! Hodili bomo v gore in kupila mu bova psička!« je hitel Jure in objemal svojo ljubezen.

Nika se je le smejala in bila srečna. Imela je vse, vse, kar si je želela.

Na poročni dan, jo je pred hišo čakal velik šopek rož. Prebrala je vizitko.

 

Nika!

Želim ti srečo. Še vedno si v mojem srcu in vesel sem zate. Našla si pravega, ki ti lahko da, česar ti jaz ne bi mogel nikoli!

Darko

 

Za hip se je zamislila. Še vedno ga je imela po svoje rada, bil je del njene mladosti. Nazadnje, ko je slišala o njem, je izvedela, da sedaj živi pri njej, brez otrok in najbrž tudi brez sreče.

Tisti trenutek je do nje pripeljal šofer. V avtu je sedel Jure v svečani obleki. Nasmehnila se je in čakala, da ji je izročil poročni šopek. Nato pa mu je padla v objem.

»Nikoli, ampak prav nikoli več te ne izpustim!« mu je zašepetala na uho.