Sprva sploh nisem imela namena iti. Pa me je tudi tokrat Maja prepričala, naj grem. Rekla mi je, da bom zamudila vse najboljše, da sem neumna, ker sedim doma in se smilim sama sebi.
Pred dobrim mesecem dni, me je zapustil Domen. Moj zaklad, moja prva ljubezen, moje vse. Skupaj sva bila dobro leto. In bila sem prepričana, da bova skupaj vse življenje. Vse je bilo lepo, najina ljubezen je bila močna in trdna. Nikjer ni bilo kančka strahu. Vsaj jaz ga nisem videla. Potem pa mi je nekoč povedal, da nima več smisla. Da se ob meni ne počuti dobro. In je odšel. Kmalu sem izvedela, da ima drugo, kar je le še bolj bolelo.
November, sobotni večer. Misel na fakulteto, na katero sem pred kratkim pričela hoditi, sem potisnila v ozadje. Tisti večer naj bi odšla z Majo na koncert.
“Noro bo, boš videla! Se že veselim,” je govorila Maja.
Peljali sva se z njenim avtom, oziroma z avtom njene matere. Koncert je bil v sosednjem kraju. Še nikoli nisem bila tam, v veliki dvorani, ki se je tistega večera polnila z množico mladih.
Na koncertu
Z Majo sva prišli le nekaj minut pred začetkom. Iskali sva parkirni prostor, ga končno našli in se potem prerivali skozi množico ostalih v notranjost.
“Poskusiva priti do odra! Pevec je naravnost božanski, rada bi ga gledala,” je kričala Maja.
Prikimala sem, držali sva se za roki, da se ne bi izgubili. Sledila sem ji proti odru, čeprav je bilo meni popolnoma vseeno, če vidim pevca ali ne. Moje srce je še vedno jokalo in nisem se imela namena veseliti. Še vedno je bilo nekje v ozadju skrito upanje, da bo Domen sprevidel, da sem jaz njegova edina in prava ljubezen.
Koncert se je pričel z eno urno zamudo. Le kaj mislijo, da so?!
Z Majo sva bili čisto spredaj, uspelo se nama je preriniti do odra.
“Mar ni čudovito! Poglej, že prihajajo na oder! Joj, kako so luškani! Oh, kaj bi dala, da bi me kdo izmed njih opazil,” je kričala in jih požirala z očmi.
Nič posebnega nisem opazila na njih, ko sem se sprehodila po petih pojavah na odru. Mulci!
Pevec je odprl usta, zapel prvo pesem. Imel je božanski glas. Pozorneje sem ga pogledala. Imel je črne lase, spete v čop, imel je modre oči, velike in žalostne. Je bil tudi on nesrečen?
Poslušala sem pesem, njeno vsebino. Pel je o nesrečni ljubezni, o tem, kako jo je ljubil pa je odšla za vedno. Je pel o sebi?
Tisti hip sem začutila med nama nekakšno povezanost. Mar res oba trpiva? Ah, zamišljam si.
Pogledala sem Majo. Imela je zaprte oči, pozibavala se je in povsem pozabila, kje je. Potem sem spet pogledala njega. Opazoval me je. Da, njegove oči so bile usmerjene vame. Me res vidi? Srce mi je pričelo hitreje biti. Mar čudi mojo žalost?
Res ni odmaknil oči z mene. Stal je na odru, pel in me ves čas gledal. Imela sem občutek, da poje meni, da ni nikogar, da sva sama. Mar ljubezen na prvi pogled res obstaja? Kaj mi je? Kaj čutim?
Na prvi pogled
Odmor. Tančica sanj, ki je bila ovita okrog mene, se je razblinila, ko so spet prižgali luči. Skupina je počasi stopala za oder. Pevec se je še vedno mudil na njem. Nato me je pogledal. Stopil je do konca odra in mi ponudil roko.
Maja je z odprtimi usti gledala zdaj mene, zdaj njega. Oklevala sem.
“Nora si! Sprejmi vendar ponujeno roko, srečnica,” je zatulila zraven mene in me potisnila gor.
Znašla sem se na odru. Njegov prijem je bil trden in močan, odločen. Stopila sem za njim. Ko sva bila skrita pred množico osuplih gledalcev, se je ustavil in me pogledal. Nasmehnil se je in me objel okrog pasu. Nisem se premaknila, nisem zadihala.
“Tudi ti čutiš isto, kajne?” je rekel z žametnim glasom.
Prikimala sem, pa čeprav nisem vedela, kaj čutim.
“Tine sem, pa ti?”
“Jasmina,” sem mu povedala.
“Takoj, ko sem te opazil, sem videl, da si drugačna,” je pričel.
“Ne razumem,” sem bila zmedena. Ne vem, zakaj sem stala ob njem, zakaj nisem odšla. Domen je bil tisti hip nekje v ozadju, popolnoma nepomemben, čutila sem, da sem srečna v trenutku, ki mi je bil dan. Bil je res čaroben.
“Časa imam le pol ure. Pridi,” je povedal in me potegnil za sabo.
Odšla sva ven. Hladen zrak je poživil prepoteno telo, zadihala sem s polnimi pljuči. Trepetala sem.
Tine me je odvedel do kamiona. Nanj so spravljali svojo glasbeno opremo.
“Skoči gor,” mi je ponudil roko, ko je stal na njem.
In sem. Zagledala sem velik prostor. Na tleh je bila spalka. Tja je sedel in jaz sem sedla zraven njega. Poljubil me je. Zaprla sem oči, trepetala sem. Je res? Se to res dogaja?
Tine je bil nežen. Spoznala sem drugačno plat, ki je pri Domnu nisem opazila nikoli. Tistih nekaj trenutkov je bilo nabito s čustvi, z žalostjo, z upanjem. Molčala sva, se poljubljala in dala vse od sebe, kakor da bi vedela, da nama je danih le nekaj trenutkov, pa čeprav je bila nekje tam ljubezen.
Molče sva odšla nazaj. Bila sem srečnejša. Žalosti ni več bilo. Ves čas sem ga gledala in on je pel le meni.
Boleča resnica
Končno je bilo koncerta konec. Tokrat sem jaz potegnila Majo, naj mi sledi. Z veseljem me je ubogala, bila je prepričana, da bo spoznala, vse člane njej ljube skupine.
Prišli sva tja, kjer je stal kamion. Bili so tam. Stali sva v temi in ni me videl.
Na parkirišču sem zagledala žensko osebo. Počasi se je pomikala proti članom ansambla.
“Pridi, ljubi, greva domov,” je rekla in ga objela. Njega.
Odšel je z njo, z roko v roki, sta se odpravila do avta. Nato sta sedla in se odpeljala.
Maja me je potegnila za sabo. Me odvedla do avta. Jokala sem.
Le zakaj? Zakaj ravno jaz? Zakaj nimam pravice biti srečna?
Nikoli več nisem šla na koncert. Maja je šla. Rekla je, da jo je vprašal po meni. Še nekaj mi je hotela povedati, pa sem jo ustavila. Ne, nočem slišati. Dovolj je bilo. Nekaj časa ne bom poslušala. Vse je le laž. Naj se nekoliko zbistri, naj počaka. Za ljubezen imam še dovolj časa.