Maja je odprla vrata stanovanja in Miran je znosil še zadnjo prtljago v avto. Zaprl je vrata prtljažnika, jo potegnil k sebi in objel. “Le glej, da me boš pogrešala teh pet dni, ko boš sama!” Maja se je privila k njemu ter goreče prikimala. Nežno ga je poljubila, se mu izvila iz objema in sedla v svoj punto ter se odpeljala proti Portorožu.
Maja je bila triintrideset letna solastnica manjše odvetniške firme v Ljubljani in odhajala je na pet dnevni seminar v Portorož. Službo je dobila z očetovo pomočjo, ki je že kar nekaj let uspešno opravljal svoj odvetniški poklic v Mariboru, odkar se je pred petnajstimi leti ločil zaradi dvajset let mlajše Štajerke. Tako sta Maja in njena mati ostale same v veliki stanovanjski hiši v Ljubljani. Mirana je spoznala med študijem in po dvanajstih letih skupne poti sta se odločila, da svojo ljubezen potrdita tudi pred matičarjem.
Nežno je pogladila svoj zaročni prstan, ki se je v vsej svoji lepoti šopiril pred njo in krasil njeno dlan že tri mesece. “Še malo,” si je rekla, “pa bom gospa Medvedova!” in si veselo prepevala. Težko je že pričakovala tisti dan, ko bo stala pred njim v svoji snežno beli obleki, ki jo je že čakala v omari, in dahnila svoj večni da. Po eni strani pa se ji je kar oddahnilo, ko so jo v firmi prosili, če hoče oditi na seminar, saj so ji šle priprave na poroko že kar malo na živce. Toliko vsega, samo za en dan! K sreči je bila njena mati tako navdušena nad novico, da bo hiša bogatejša za enega člana, da je brez vprašanja prevzela odgovornost za poroko ter se jo lotila z vso resnostjo.
Ko je Maja prispela pred hotel, je bilo pomladansko sonce že visoko na nebu. Izstopila je ter odšla v recepcijo. Prijavila se je pri prijazni receptorki in odšla v sobo. Ko je odklenila in odprla vrata, je bila kar zadovoljna s pogledom. V sobi je bila ena postelja z nočno omarico, zraven je stala večja omara, na drugi strani je bila nizka mizica z dvema stoloma zraven nje omara s televizijo in malo naprej je bil manjši barček s pijačo. Ko so ji čez nekaj minut dostavili prtljago, je zaklenila vrata za sabo ter odšla pod tuš. Nato je legla na posteljo in poklicala Mirana. Po krajšem zvonjenju se je oglasil. “Ugani, kdo te že pogreša,” mu je zažvrgolela v telefon. “No, si že tam, ljubica?” jo je vprašal. Maja mu je pritrdila in po krajšem pogovoru sta se poslovila, z besedami, da se slišita zvečer. Ker tistega dne seminarja še ni bilo, se je odločila, da bo odšla na krajši potep ob obali. Odpeljala se je do Izole, ki ji je bila že od nekdaj najljubši del slovenske obale, ter se peš odpravila, da jo razišče. Odšla je do marine, kjer so bile privezane jahte. Z zanimanjem si jih je ogledovala, ko jo je zmotil moški glas:“Ste se izgubili, gospodična?” Pogledala je proti manjši barki in na njeni palubi je sedel moški njenih let ter se ji smehljal. Odkimala je ter mu odvrnila:“Mar izgledam izgubljeno?” Moški je stopil bližje, da je lahko videla njegovo brezhibno postavo, ki se je čudovito ujemala z njegovo zagorelo poltjo ter vranje črnimi lasmi. “Ah, saj ne,“ji je odgovoril,“ampak nekaj mi je reklo, da moram ogovoriti lepo neznanko, ki se mi približuje, pa mi je edino to padlo na misel.”
Maja je zardela ob teh besedah
in se za trenutek popolnoma zmedla, nato pa malce bolj grobo dejala:“Ogovorite vsako neznanko, ki gre mimo ali sem vaš prvi plen?” “Oh, nikakor ne, gospodična. Ampak, saj veste, usoda je čudna in ker še vedno iščem pravo, sem pač poskusil, če ste to vi!” se ni dal zmesti lepi ribič. Maja je nekaj trenutkov stala brez besed, nato pa dejala:“Lep dan še naprej in uspešen ulov!” ter hotela oditi, ko jo je ustavil z besedami:“Pa pojdite vsaj z mano na kratko vožnjo ob obali, če že nisem pravi.” Maja ga je pogledala in ogorčeno dejala:“Mislim, da ne!” in odšla je. Ribič pa se ni dal in zaklical je za njo:“Pa pridite jutri, če danes ne utegnete. Tu bom!”
Ko je zvečer ležala v svoji hotelski sobi, so ji misli kar naprej uhajale k njemu. Nekaj je bilo na njem, nekaj tako privlačnega, ki jo je kot magnet vleklo nazaj. Ko pa je zazvonil telefon in je na drugi strani zaslišala Miranov nežni glas, jo je zapekla vest. Le kako lahko premišljuje na neznanca, katerega še imena ne ve in to sedaj, ko je tik pred poroko z moškim njenih sanj!
Zjutraj je že zgodaj odšla na seminar, a tam ni mogla zbrati svojih misli. Minute so se ji zdele neskončno dolge in kar naprej ji je nehote hodil po glavi neznan ribič. Ob dvanajstih je bil čas kosila in imela je uro časa , da se naje in zbere svoje misli. Odšla je v manjšo restavracijo in si naročila kosilo. Pila je mineralno vodo ter listala po skripti, ki jo je prejela na seminarju. Kmalu jo je jezno odložila in pogledala na uro.Do začetka seminarja je bilo še slabo uro časa in na hitro je pojedla kosilo, nato pa sedla v svoj punto ter se odpeljala proti Izoli.“Samo, da ga še enkrat vidim,” si je govorila in hitela do marine,“verjetno ni tako popoln kot se mi je zazdelo. Potem bom lažje zbrala misli in se posvetila seminarju.Oh, obnašam se kot najstnica!” je bila jezna sama nase in stopala počasi proti privezu, kjer jo je včeraj ogovoril. Imela je srečo, bil je tam in že od daleč jo je zagledal. Vstal je, se nasmehnil in naslonil na ograjo.“Glej, glej, kdo je tu! Lepa neznanka se je že drugič izgubila!” Maja se tokrat ni dala zmesti in je hladno odvrnila:“Mar ni dovoljeno hoditi tod mimo, brez vaših neumestnih opazk?” Ribič se je nasmehnil in dejal:“Se opravičujem, ker sem vas zmotil sredi popoldanskega sprehoda mimo moje barke. Bi se hoteli v znak opravičila peljati z mano?” Nekaj časa je stala tam, nato pa narahlo prikimala in ni mogla verjeti, da se to res dogaja, da res to dela in stopa na barko neznanca.Sedela je na palubi in ga gledala, kako s svojimi mišičastimi rokami odvezuje barko. “Še je čas,” si je govorila,“še lahko odidem!” A neka neznana sila jo je držala in ni mogla vstati in samo gledala je, kako se počasi oddaljujeta od marine. Vedela je, da je sama na barki neznanca in da ji lahko stori kar se mu zahoče, a nek notranji glas ji je govoril, da je storila prav.
Sedel je nasproti nje in jo gledal.
Imel je sinje modre oči in najlepši nasmeh, kar jih je kdaj videla.“Greš večkrat z neznanci takole jadrat?” ji je dejal in se ji nagajivo smehljal. Rahlo je zardela ter odkimala.Pogledala je na morje, stran od njega. Nastala je tišina, ki jo je kmalu prekinila z vprašanjem:“Si domačin?” prikimal je in dejal:“Da.” “Kako skrivnostno je morje, kajne?” mu je dejala in se sama pri sebi jezila nad nizom trapastih vprašanj, ki mu jih je zastavila. Ni hotela izpasti pred njemu, kot plehka meščanka, kar pa ji ni najbolje uspevalo. Pogledal jo je s svojimi prodornimi očmi, ob katerih se je kar topila in dejal: “Ljubim morje. Brez njega bi zbolel. Del mene je in jaz pripadam njemu … Ljubim morje in ženske.” Nato je vstal in odšel po pijačo. Prinesel ji je kozarec in ko ga je prijela je lahko brez težav videl, kako se ji tresejo roke. Nalil ji je vina in mirno dejal:“Ne boj se, nič ti ne bom storil. Nič, kar bi bilo proti tvoji volji.” In sedel je zraven nje. Maji je bilo prijetno v njegovi bližini in pozabila je na vse, živela je za pravljične trenutke, trenutke z lepim neznancem.
Pogledala je okrog sebe in videla, da je obala že daleč stran. Molčala sta in pila vino. Besede so bile odveč. Ko sta bila daleč proč, proč od obale in realnosti, je ustavil motor ter jo prijel za roko. Zaprla je oči in začutila njegove polne ustnice na svojem vratu. Vztrepetala je in ga objela. Bil je tako lep in tako popoln! Sonce se je počasi odpravljalo k počitku in nihče ni videl dveh teles, ki sta plesali pesem morja daleč stran od obale.
Marina je bila zavita v gosto temo, ko je ribič privezoval svojo barko. Maja kar ni hotela oditi, a vedela je da mora čim prej v hotel. Miran jo je že najbrž klical. Po dolgem, strastnem poljubu, sta se poslovila. Ko je odhajala, ji je zaklical:“Hej, lepa neznanka! Pridi jutri na vožnjo.” Ni mu odgovorila. Stekla je do avta in odpeljala v hotel. Šele, ko je sedela na postelji v hotelski sobi, je malo lažje zadihala. Poklicala je Mirana, ki se je hitro oglasil. “Kje hodiš? Že dve uri te kličem!” ji je zaklical v slušalko. “Oprosti, ker te je skrbelo, ampak, bolela me je glava in odšla sem do obale ter sedela tam in čisto pozabila na čas.” Ko je po končanem pogovoru vrgla slušalko nazaj na vilice, je legla na posteljo in se zastrmela v strop. Bila je zbegana in polna čustev. Ni vedela, kaj naj stori. Za nič na svetu ni hotela prizadeti svojega zaročenca, ki ga je ljubila z vsem srcem, a neka sila jo je kot magnet vlekla nazaj k ribiču. Za seminar ji je postalo popolnoma vseeno in preden je zaspala si je dejala, da gre jutri zjutraj tja in če ga ne bo, se vrne v hotel in pozabi nanj. Če pa bo tam, potem, potem gre k njemu samo še jutri. Samo še enkrat!
Po slabo prespani noči, je Maja končno dočakala jutro in ko je odšla v kopalnico, da se oprha, je zazvonil telefon.Dvignila je slušalko in na drugi strani zaslišala Miranov glas:”Ljubica, na pot moram! Neka pošiljka se je ustavila na nemško avstrijski meji in očitno zadeve brez mene ne bodo rešili. A ne skrbi, vrnem se najkasneje v petek, tako kot ti. Žal pa verjetno ne bom imel časa, da te pokličem, zato se lepo imej in uživaj na morju.” Poslovila sta se in Maji se je kar oddahnilo, da ji ne bo treba hiteti nazaj v hotel in čakati Miranov klic. Vedno je bila jezna na njegovo nepredvidljivo službo, tokrat pa je bila zadovoljna, da mora spet nepričakovano na pot. Odšla je v kopalnico, kjer se je oprhala in preoblekla v dokaj oprijet črn hlačni kostim, ki je lepo poudaril njeno manjšo, a vitko postavo. Počesala si je svoje rjave lase in jim tokrat pustila da prosto padajo po njeni obleki in jih ni spenjala, tako kot vedno. V hotelskem baru je na hitro spila kavo in brez oklevanja sedla v svoj moder avto in se odpeljala k njemu, z upanjem, da jo čaka.
Ko je stopala proti njegovi barki,
ji je srce močno razbijalo. Sedel je na njej in povsem sproščeno bral časopis. Poškilil je proti njej, počasi odložil časopis in se naslonil na ograjico barke. “O, lepa neznanka je tu. Bi se rada peljala?” in šaljivo jo je pogledal. Maja je vedela, da ve, da jo je očaral in da se lahko igra z njo kakor mačka z mišjo, a kljub svojemu neizprosnemu značaju, ji je bilo tokrat vseeno. “Mogoče,“se mu je namuznila in igrala njegovo igro, “odvisno od tega, kaj mi ponujate!” Podal ji je roko in stopila je na krov. Potegnil jo je k sebi in dejal: “Ponujam dan poln presenečenj!” Maja se je še vedno tresla od razburjenja in počasi je sedla, on pa je odvezal svojo barko. Odpeljala sta se in spet ji je nalil vino v kozarec. Pogledal jo je in dejal:”Danes ste pa še posebno lepi!” Maja se je nasmehnila in dejala:“Tudi vi.” Nato pa čez čas dejala: “Veš, niti tvojega imena ne vem.” Pogledal jo je in dejal: “Ime ni pomembno.” In pogovor je bil zaključen. Ko sta bila daleč proč, je ugasnil motor in sedel k njej. Počasi jo je pričel slačiti in Maja se je tresla od razburjenja in strasti. Legla sta na tla in se ljubila kar tam sredi morja, dokler ni padel mrak …
Ko je zvečer ležala na svoji postelji, jo je že pošteno pekla vest. Nikdar si ni mislila, da je sposobna storiti kaj takšnega. Bilo ji je žal, a ob enem je bila zadovoljna, da se je spustila v avanturico, o kateri je do sedaj samo sanjala.
Tudi dan pred odhodom je odšla že navsezgodaj v Izolo. Hitro je stopala po marini, a ko je prišla do njegovega priveza, jo je stisnilo pri srcu. Ni ga bilo tam. Mogoče še pride, si je potihoma rekla in nekaj časa stala tam in ga čakala. Ko ga ni bilo od nikoder, je odšla v bližnji kafič in naročila kavo. Počasi je srkala vročo tekočino in premlevala dogodke prejšnjih dni. Jezna je bila sama nase, da ni imela toliko moči, da bi vstala in odšla nazaj v Portorož na seminar. Plačala je in odšla ven. Nekaj časa je stala tam, nato pa jo je srce peljalo tja. A še vedno je bil njegov privez prazen.”Oh, kaj pa počnem,” si je rekla, “stojim tu in čakam neznanca, medtem, ko Miran nič hudega sluteč rešuje posle in premišljuje na najino poroko!” in počasi je odšla do avta, a še vedno s kančkom upanja, da bo prišel in jo poklical. Ker se to ni zgodilo je sedla v avto in odpeljala. Po poti do hotela se je tolažila, da je bolje tako in da lahko ujame vsaj konec seminarja. Dan se ji je neskončno vlekel. A kolikor se je lahko, se je prisilila, da je poslušala seminar do konca in poskušala od njega odnesti čimveč. Kasno popoldan so zaključili s predavanji in ni si mogla kaj, da ne bi odšla tja. Razburjeno je še enkrat stopala po marini do njegovega mesta. Ko je prišla, je doživela ponovno razočaranje. Privez je bil prazen. Jezna nase in na svoje početje je odšla v avto in se odpeljala.“Stavim, da me nekje od daleč opazuje in se mi na ves glas smeji! Ali pa si je dobil drugo naivnico in preživlja dan z njo na najini barki!” Jezno je odšla v bar hotela in si naročila žgano pijačo. Do večera je sedela tam in se smilila sama sebi, nato pa odšla spat z upanjem, da bo jutri tam …
S težko glavo se je zbudila v sončno petkovo jutro in najprej pomislila nanj. Odšla je do kopalnice in premišljevala. Samo še danes, oh, ko bi bil tam. Saj potem tako grem in nikoli več ga ne bom videla. Poročila se bom in bila zvesta žena!
Zgodaj dopoldan
je že bila urejena samo zanj in na poti v Izolo. Parkirala je in odšla do priveza. Spet ga ni bilo. Zgrabila jo je panika. Ni vedela, kaj naj stori. Moram ga še enkrat videti, moram! Samo še enkrat, samo še danes! Stala je tam in ga čakala. Enkrat se mora vrniti, mora se! A morje ji ni izpolnilo želje. Ni ga bilo in čez dobri dve uri se je počasi vračala do avta. Sedla je za volan in še enkrat pogledala tja. Vzdihnila je in s tesnobo v srcu odpeljala. Vedela je, da je seminar še ves dan, a ni odšla tja. Spakirala je svojo prtljago in se odjavila iz hotela. Sedla je v avto in odpeljala proti Ljubljani. Med potjo so ji misli še vedno uhajale k njemu, k lepemu ribiču, ki mu je dala svoje telo, a ni vedela niti tega, kako mu je ime.
Ko je pripeljala pred hišo, je mati ravno urejala vrt. Stopila je iz avta in pozdravila. “No, si že doma. Pričakovala sem te šele zvečer. Tako bleda si! Si lačna? Veš, Miran pride šele pod večer.” Je hitela mati. Maja je odkimavala in prikimavala, nato pa rekla: “Glava me boli. Verjetno od vožnje!” in odšla je v zgornje nadstropje, kjer sta si z Miranom urejala stanovanje ter legla na kavč …
Miranovo potovanje
V sredo zjutraj je Miran odšel s službenim avtom proti avstrijsko nemški meji. Po naporni, kar nekaj urni vožnji je prispel do hotela, v katerem je že večkrat bil in se nastanil v enoposteljni sobi. Po dobrem hotelskem kosilu, je odšel do meje, kjer so bile težave z njihovo pošiljko in poskušal kar se da najhitreje rešiti zadevo. Po dobro opravljenem delu, je odšel s tamkajšnjim poslovnim partnerjem na večerjo v znano avstrijsko restavracijo. Naročila sta belo buteljčno vino in kot vedno, se je Milan odločil za dunajski zrezek s krompirjem in mešano solato. Ko je dobil naročeno na mizo, je v šali dejal sogovorniku: “Če bi me moja zaročenka videla, bi bila spet jezna. Vsakokrat mi pravi, naj za spremembo naročim kaj drugega, a kaj morem, sem pač človek navad in ne maram novosti.” Najbrž se tudi zato tako dobro razumeva,ker sva si tako različna, je pomislil Miran sam pri sebi.
Kmalu je Miran ležal v hotelski postelji in bil zadovoljen, saj je rešil zadevo in zato naj bi se naslednji dan odpravil že nazaj. A žal, ga je zjutraj zbudil telefon, z novicami, da se je spet nekaj zapletlo in Miran se je za odhod domov obrisal pod nosom. Kar se da hitro, je odšel do meje, kjer so skupaj poskušali rešiti zadevo. Po napornem dnevu se je vračal v hotel. Stopil je v notranjost hotela in se že napotil proti dvigalu, ki bi ga popeljal do sobe, ko ga je premamila nežna melodija, ki je prihajala iz hotelskega bara. Nekaj časa je okleval, nato pa stopil skozi nihajna vrata v bar. Tam je bilo polno neznanih obrazov in večinoma prisotnih je bilo na službeni poti, tako kot on. Sedel je za šank, naročil viski z ledom in opazoval dogajanje pred sabo. Nekateri so plesali ob mirni glasbi, spet drugi so sedeli za mizo in se vneto pogovarjali. Toliko neznanih obrazov, pa vsak s svojo zgodbo, si je mislil Miran in za hip mu je postalo žal, da ni Maje tu. Opazovanje ljudi ga je zabavalo in sproščalo in ko je tako pil že tretji kozarec viskija, je opazil lepo neznanko, ki se mu je približevala. Povsem ga je očarala s svojo manekensko postavo in lahkotno hojo. Bila je visoka, imela je snežno belo polt in dolge, skodrane svetle lase, ki so ji nagajivo padali na nežni obraz. Kar strmel je vanjo in ko se mu je približala in vprašala v avstrijskem jeziku, če je prosto zraven njega, jo je nekaj časa samo nemo gledal, nato pa pokimal. Sedla je zraven njega in se mu zastrmela v obraz, kar ga je popolnoma zmedlo, saj ni bil vajen pogledov žensk. Njegova zunanjost ni bila nič posebnega, tako da je Maji večkrat v šali dejal, da ga je vzela zaradi denarja. Ko se je končno predramil, jo je uspel nekako v svoji brezhibni nemščini vprašati, če ji lahko plača pijačo. Z nasmehom je prikimala, si popravila koder las ter naročila martini. Natakar jima je prinesel pijačo in ko sta nazdravila, ga je vprašala: “Ste tujec?” Prikimal je in ji povedal, da prihaja iz Slovenije in da je tu službeno. Pogovor jima je kmalu stekel in kar po nekaj kozarčkih viskija, je Miranu postajala Sabrina vse bolj všeč. Počasi so pričeli zapirati hotelski bar, saj je bila ura že krepko čez polnoč in ljudje so pričeli odhajati v svoje sobe. Ko je Miran pogledal okrog sebe, je opazil da sta še edina, ki vztrajata v zakajenem baru, a kar ni se hotel posloviti od lepe sogovornice. “Greva v mojo sobo še na eno pijačo pred spanjem?” ga je nedolžno vprašala in čisto presenetila s ponujenim. Miran je prikimal in odšla sta z dvigalom v drugo nadstropje.
Sedel je na stol v njeni sobi, Sabrina pa jima je nalila dobro merico viskija. Sedla je zraven ter si odpela gumbe na dolgi rdeči obleki. “Tako vroče je tukaj!” je dejala Miranu, ki jo je gledal z odprtimi usti in ni mogel verjeti, da se to res dogaja.Ko sta spila pijačo, je Miran neodločno vstal in se hotel posloviti, Vedel je, da ne misli več trezno in če bo ostal še malo dlje, se ne bo dobro končalo. A Sabrina je opazila njegovo oklevanje in ga prehitela. Stopila je k njemu in ga prijela za roke. Pogledala ga je v njegove zbegane oči ter ga poljubila. Ni se odmaknil, kar stal je tam in jo gledal. Tesno se je privila k njemu in ga začela poljubljati. Ni se več mogel obvladati in odnesel jo je na posteljo…
Zjutraj, ko se je prebudil, najprej ni hotel odpreti oči in ko so se mu odvili dogodki prejšnje noči, je upal, da je samo sanjal. A niso bile sanje. Sabrina ga je zasula s poljubi in odprl je oči. Postalo mu je nelagodno v njeni bližini in vstal je ter odšel v kopalnico. Tam se je naslonil na ogledalo in zaprl oči. Bil je jezen nase, hotel je čim prej oditi in vse pozabiti. Oblekel se je in na hitro poslovil od začudene lepotice ter odšel v svojo sobo. Tam je legel na posteljo in zaprl oči. Pred seboj je zagledal Majo in postalo mu je žal. Nekaj časa je ležal tam, nato pa spakiral in odšel na pot proti domu. Vmes se je ustavil in popil kavico. Nato je poiskal zlatarno in svoji zaročenki kupil lepo zapestnico ter se odpeljal proti Sloveniji. Ko je kasno zvečer pripeljal pred hišo, je v njunem stanovanju gorela luč. Vedel je, da ga Maja pričakuje. Počasi se je odpravil proti njej. Ko je odprl vrata, mu je vsa nasmejana padla v objem. Postalo mu je žal in najraje bi ji vse povedal, a vedel je, da mu Maja ne bi odpustila. Dal ji je darilo, ki ga je s solzami v očeh sprejela. Miran je bil zadovoljen s svojo izbiro, saj je bil prepričan, da je svoji izvoljenki privabil solze sreče na njen skesani obraz …