ponedeljek, 9 decembra, 2024

Resnična zgodba: Kolonija

Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zgodbo, zapisano po resničnih dogodkih, ki jih je spisalo življenje …

Morje, morje … (foto: osebni arhiv)

Bilo je lepo ponedeljkovo jutro. Na nebu ni bilo niti enega oblačka in počasi se je prebujal lep topel poletni dan. Stala sem na velikem parkirišču pred stavbo, kjer je bilo zbirališče. V rokah sem držala list papirja z imeni in klicala ime naše skupine. Otroci so počasi prihajali na kup in nekoliko prestrašeno pogledovali svoje starše. Nasmehnila sem se majhnim obrazom in jim pomirjujoče prikimala. Starši so eden čez drugega govorili vame in mi dopovedovali, kaj njihov otrok ne mara, kdaj naj bi dobili zdravilo, na kaj so alergični in podobno. Prijazno sem odgovarjala na njihova vprašanja in jim kimala. Končno so bili zbrani vsi otroci in ko nam je uspelo zložiti vso prtljago v prtljažnik avtobusa in posesti vse otroke, so vsi trije avtobusi eden za drugim odrinili proti Kopru.

V avtobusu smo bile po tri vzgojiteljice, vsaka s svojo skupino otrok in ko smo vse še enkrat prebrale spisek otrok in se ponovno prepričale, da so vsi prisotni, smo posedle. Sedela sem na prvem sedežu zraven  najboljše prijateljice Mete. Ona je bila razlog, da sem se udeležila kolonije. Prepričala me je, da bo nadvse zabavno skrbeti za dvanajst otrok, na otoku Stenjak, kamor sem odhajala prvič. Seveda pa mi je pozabila povedati, da naju čaka štirinajst dnevni tečaj o vzgoji otrok in obisk na domu vsakega posameznega otroka iz skupine. Imela sem skupino enajstih deklic, starih od sedem do devet let.

Po dolgi vožnji s trajektom smo prispeli na cilj. Otroke smo porazdelili po sobah, nato pa nas je na veliki terasi že čakalo kosilo. Vzgojiteljice in vzgojitelji smo razdelili topel obrok. Sedla sem za dolgo mizo zraven Mete. Pogledala sem na morje, ki je mirno čakalo na naša prepotena telesa le nekaj metrov stran.

»Poglej za sosedno mizo! Ga poznaš?« me je Meta predramila iz mojega pogleda.

Pogledala sem proti sosednji mizi, kjer je sedela skupina dečkov, z dvema vzgojiteljema najinih let.

Odkimala sem in vprašala: »Ne, nobenega ne poznam. Koga pa imaš v mislih?«

Meta se je nasmehnila in rekla: »Temnolasca!« na skrivaj sem še enkrat poškilila k njemu.

Res je bil kar prijetnega videza, a vedela sem, da ga sama niti slučajno ne bom zanimala. Imela sem nekaj kilogramov preveč, ki mi jih do odhoda ni uspelo potrošiti, bila sem majhne postave, po obrazu sem imela posute pege, ki so se na soncu uspešno množile in imela sem fantovsko frizuro. Skratka, bila sem popolnoma ne zapeljiva, kar pa za Meto in njeno vitko telo ter dolge svetle lase nisem mogla reči. Zavzdihnila sem in se raje posvetila jedi, saj sem  pri svojih štiriindvajsetih letih popolnoma obupala, da bom našla moškega, ki bi mu bila vsaj malo všeč. zato sem se veliko bolj zagnano raje posvetila svojemu študiju medicine in upala, da bom nekoč uspešna otroška zdravnica.

Po kosilu, je sledil eno urni počitek za naše otroke, ki pa so veliko raje počeli v sobi vse kaj drugega kakor počivali. Mi vzgojitelji, bilo nas je šest, pa smo z našim voditeljem, starejšim moškim po imenu Bine, posedeli na terasi in pili kavo. Poznala sem le Meto in čas je bil, da se predstavimo. Ostali dve vzgojiteljici sta bili Maša in Neža, črnolascu, ki nama je bil takoj všeč je bilo ime Brane, njegov prijatelj pa je bil Edvard. Sproščeno smo se pogovarjali in se spoznavali, medtem, ko je Meta zapeljivo pogledovala proti Branetu. Seveda ji je ta nasmehe vračal. V mislih sem pomislila, kakšno srečo ima. Katerega koli moškega si je izbrala, vedno jo je doletela čast, da je preživela nekaj časa z njim. A vseeno, nisem bila nevoščljiva, bila je moja prijateljica in njeno spogledovanje je bilo zame čisto nekaj vsakdanjega.

Popoldan smo preživeli na plaži. Z Meto sva bili skupaj, ostali pa so se razkropili naokrog.

»Misliš, da sem mu všeč?« me je vprašala Meta.

»Seveda si mu!« sem ji odvrnila in poškilila v nizko vodo, kjer so se igrale moje deklice. Ker je bilo vse v najlepšem redu, sem se spet posvetila prijateljici.

»Danes zvečer, ko bodo otroci odšli spat in bomo odšli na nočno kopanje, se bo vse razjasnilo!« je rekla Meta in neučakano zavzdihnila.

Po dobri večerji je sledila krajša zabava za otroke. Po dobri uri plesanja, pa smo jih počasi pripravili na spanje. Seveda so se otroci upirali, a bili smo odločni in nekaj minut po deveti uri so vsi pridno spali.

Meta se je še zadnjič pogledala v ogledalo in si popravljala svoj že tako urejen videz.

»Ne vem, zakaj se sploh tako urejaš, če se gremo kopat?« sem jo vprašala in skrivoma pogledala po svoji okrogli postavi.

Meta je skomignila z rameni in odšle sva ven na teraso, kjer so bili ostali vzgojitelji že zbrani.

»Le pojdite, a kmalu se vrnite, velja?!« je rekel naš nadrejeni Bine in prevzel odgovornost za naše speče otroke.

Vseh šest vzgojiteljev nas je odšlo do obale. Morje je tiho valovilo, ozračje je bilo še vedno prijetno toplo. Meta je tako kot vedno pritegnila pozornost nase in v hipu slekla kratko oblekico in v bikinkah stekla proti morju. Brane ni okleval in stekel je za njo. Sledile sta jima ostali dve vzgojiteljici, le jaz in Edvard, sva nekoliko oklevala.

»Nič kaj mi ni pri srcu nočno kopanje,« je tiho rekel Edvard in si popravil očala.

»Zakaj ne?« sem ga začudeno vprašala.

»Ker ne vidim tal in se počutim, kakor da me bo zdaj, zdaj nekdo zagrabil za noge in potegnil noter!«

Prikimala sem mu in se nasmehnila. Bila sem istih misli. Sedla sem na brisačo in opazovala plavalce. Opazila sem, da se je Brane približal Meti. Zaslišala sem njen smeh. Da, bilo je jasno, da se bosta ujela. Edvard je nekaj časa tiho vztrajal poleg mene, nato pa se je le ojunačil in odšel v toplo morje.

Vso noč nisem zatisnila očesa. Kriva je bila Meta, saj je venomer ponavljala, kako božanski je Brane in kako nežno jo je v vodi božal po zadnji plati. Ponavljala je, da sta več kot ustvarjena drug za drugega.

Pri zajtrku, me je Meta prosila za veliko uslugo.

»Bom lahko danes jaz odšla z Branetom na plažo? Prosim!«

Seveda sem prikimala in ko smo bili pripravljeni za odhod na plažo, sem čakal, kdo je še brez partnerja. Na plažo smo namreč hodili po dve skupini skupaj.

Maša in Neža sta odšle skupaj, tako da mi ni preostalo drugega, kakor da se pridružim Edvardu in njegovi skupini dečkov. ‘Saj mogoče ne bo tako slabo!’ sem tolažila samo sebe in stopala poleg tihega moškega, ki je bil še za nekaj centimetrov manjši od mene. ‘Res sva prav prijeten par!’ sem satirično pomislila in se zagledala v njegov pivski trebušček. Res, Edvard je bil vse prej, kakor privlačen moški. Ampak, ker sem misel na partnerstvo že davno opustila, sem upala, da bo vsaj prijeten sogovornik. In nisem se motila. Njegova skupina dečkov je veselo čofotala po vodi in spravljala v kričanje moje deklice. Jaz in Edvard pa sva jih opazovala ter se prijetno pomenkovala. Povedal mi je, da končuje študij defektologije, kar me je presenetilo. Njegov videz res ni bil nič v sorodu z njegovo obarvano dušo, bil je res prijeten moški.

Zvečer je ponovno sledilo nočno kopanje, le da sta se ga tokrat udeležila samo Meta in Brane. Ostali smo posedeli na terasi in kartali. Bilo je lepo, ni mi bilo žal, da sem se odločila za kolonijo. Če ne drugega, sem dobila novega prijatelja in kar nekaj izkušenj z otroki.

Po dobri urici, sta se zaljubljenca končno vrnila. Meta je žarela. Tesno je objemala Braneta, ki jo je zasipaval s poljubi in ji šepetal na ušesa. Mi ju nismo zanimali. Sedla sta nekaj metrov stran in se zaljubljeno hihitala.

Dnevi so hitro minevali. Meta je odhajala na plažo z Branetom in njegovo skupino. Jaz pa sem delila plažo z Edvardom in bilo mi je všeč. Najini pogovori so bili res nekaj posebnega. Čeprav si nisem hotela priznati, sem se zaljubljala vanj. Bil je popoln, če seveda odštejem njegovo zunanjost.

Učil nas je loviti ribe in tudi moje deklice so bile navdušene nad njim. Videlo se je, da ima resnično rad otroke.

»Vesel sem, da sem te spoznal.« mi je nekoč zaupal in hvala bogu, sem bila zaradi sonca rdeča v obraz kakor kuhan rak, tako da ni opazil moje rdečice, ki me je pogrela še naknadno.

Bil mi je všeč, a vedela sem, da ga sama najbrž ne zanimam. Jezna sem bila, da nisem zbrala dovolj volje, da bi se rešila teh nekaj odvečnih kilogramov. Potem bi bila najbrž vsaj malce bolj privlačna.

Kakor bi mignil, je štirinajst dnevni oddih minil. In zadnji večer našega skupnega druženja, smo priredili po večerji zabavo. Otroci so imeli svoj program, na katerega so se pripravljali kar nekaj dni. Skrajno resno so vzeli svojo nalogo in njihov trud je bil poplačan. Program, v katerem so nastopali, je popolnoma uspel in vzgojitelji smo jim navdušeno ploskali. Tokrat so lahko ostali pokonci do desete ure zvečer. Po programu je sledil ples. Otroci so veselo skakali po terasi.

Ko pa se je iz radia oglasila mirna skladba, sta na plesišče objeta odšla Meta in Brane.

Sedela sem za mizo in ju opazovala. Za trenutek sem si zaželela, da bi tudi jaz vsaj na eno skladbo lahko zaplesala z Edvardom. Vzdihnila sem in ga poiskala s pogledom. Bil je pri svoji skupini dečkov. Začudeno sem pogledala, ki so pričeli na glas kričati in se smejati, naj vendar že gre. Edvard se je nerodno prestopal in škilil proti meni. Takoj sem vedela, koliko je ura. Njegovi dečki so ga spodbujali, naj me prosi za ples. Postalo mi je nerodno. Končno se je ojunačil in stopil do mene.

»Bi mogoče zaplesala?« me je tiho vprašal.

Pogledala sem ga in nato njegove dečke, ki so zadrževali dih in čakali, kakšna bo moja reakcija. Prikimala sem in vstala. Tedaj pa sem zaslišala ploskanje in navdušeno žvižganje.

Edvard je rekel: »Ah, otroci!« in jim v šali zažugal s prstom.

Zaplesala sva in drgetala sem po vsem telesu. Bil je dober plesalec in takoj sva se ujela. Sama pri sebi sem ugotovila, da mi je z dneva v dan bolj všeč vsaka njegova kretnja, vsak njegov stavek. Slabih stvari na njemu sploh ni bilo in nazadnje mi je bil pri srcu celo njegov pivski trebušček, ki sem ga do sedaj najbolj sovražila pri moškemu spolu. Zanimivo se mi je zdelo, kako lahko grdi raček prerase v lepšega laboda, če ga pobarvaš z novimi barvami, barvami svojega srca.

Naslednjega dne je bil odhod domov. Na trajektu smo žalostno gledali v otok, kjer smo prebili čudovitih štirinajst dni. Otroci so tiho sedeli, njihova energija je izginila. Še nekaj uric in vrnili se bomo nazaj v vsakdanjik. Otroci k domačim nalogam, jaz pa v svoje prazno enosobno stanovanje.

Z Edvardom sva tiho sedela in opazovala jato galebov, ki nam je sledila. Meta in Brane, sta bila objeta in nekoliko zlobno sem pomislila, kako sploh zdržita, ko mora kdo na potrebo in sta tistih nekaj minut ločena. Ali pa mogoče ne, mogoče si delita vse.

V Kopru smo se posedli po vročih avtobusih. Ker sta bila Meta in Brane skupaj, sem avtobus delila z Edvardom. Vso pot je molčal in gledal skozi okno. Ni nama bilo do pogovora. Ljubljana se je prikazala prehitro. Otroci so eden za drugim poskakali z avtobusa in hiteli v objem svojih staršev. Edvard je stopil do mene in mi podal roko.

»Kaj naj rečem? Bilo je lepo! Upam, da se še kdaj vidiva!« in že ga ni bilo več.

Sedel je v svojega hrošča in odpeljal. In to je torej konec. Konec romance, ki je bila spet le v moji glavi. Žalostno sem pograbila prtljago in se peš odpravila do postaje.

Ljubljana je bila pusta in še bolj brezosebna, kakor prej. Ljudje so hiteli vsak na svojo stran in nihče se ni oziral nad mojo bolečino, ki sem si jo zadala sama. Mogoče bi morala storiti prvi korak. In se osmešiti? Kdo ve, mogoče pa sem mu bila vsaj malo všeč, saj navsezadnje prav vse na meni pa le ni tako grdo. Sicer pa, saj ni važno. Nikoli več ga ne bom videla. Izgubil se je med številno množico ljudi in odšel svojo pot.

Ne vem, koliko časa sem stala na postaji in sanjala ter se spraševala, kaj bi bilo, če bi zbrala pogum. Vem le, da je odpeljal že ne vem kateri avtobus. Tedaj pa se je kakor strela iz jasnega prikazal Edvardov hrošč. Zapeljal je čisto zraven mene. Edvard je izstopil in se odpravil z dvignjeno glavo proti meni.

»Oh, bal sem se, da te ne bo več tu! Veš, Meta mi je povedala, na kateri avtobus čakaš! Nič ne bom ovinkaril, kar bo pa bo!« je pričel in nato zajel sapo, me pogledal v oči in prijel za roko. »Veš, Beti, saj vem, da nisem nič posebnega, ampak, tako lepa si in mislim da te ljubim!«

Nekaj časa sem nemo gledala njegov čudoviti obraz, nato pa sem se pričela na ves glas smejati. Edvard me je začudeno gledal in že, ko je hotel skloniti glavo, sem ga prehitela in ga močno poljubila na usta.

Sedla sva na prazno klop in se z roko v roki pogovarjala. Bilo je že pozno zvečer, ko sva končno ugotovila, da lahko odideva v moje stanovanje, kjer bo najbrž bolj prijetno.

In takrat res nisem vedela, da bo Edvard v mojem stanovanju tudi ostal.

Od tistega poletja je minilo deset let. Z Edvardom sva poročena in imava šest let staro hči Tinkaro, ki je na las podobna njemu. Da, res je lepa!

In Meta? Za Branetom je sledil Dane, za njim Rok in za Rokom Tine.Potem pa mislim, da so bili še Jan, Niko in Domen.

Zapisano po resničnih dogodkih … (foto: osebni arhiv)

Zadnji članki

Ne spreglejte