Mamica Mojca je delila srce parajočo zgodbo. Doživela je najhujšo možno obliko žalosti. To je zgodba, ob kateri boste jokali …
Mamica Mojca je z nami delila svojo žalostno zgodbo. Ker je želela biti anonimna, smo ji spremenili ime.
»Kljub temu, da se ne želim izpostavljati, pa želim deliti svojo zgodbo. Morda bom z njo potolažila še kakšno mamico in očeta, ki se soočata s podobno žalostjo,” nam je dejala Mojca.
Plusek na nosečniškem testu
Začelo se je z velikim veseljem. Mojca je končno zagledala tisti plus na nosečniškemu testu. Takoj je povedala Janu, da bosta postala starša.
»Kakšno veselje je to bilo! Trudila sva se, da zanosim skoraj tri leta. In ko se je to zgodilo, sva bila najsrečnejša človeka na temu svetu,« se spominja Mojca.
Veselo novico sta delila s starši, s prijatelji, s svetom. Mojca je božala svoj nosečniški trebušček in se pogovarjala še z nerojenim otročkom.
»Z Janom sva imela toliko načrtov! Kam vse bomo šli, kaj vse bova svojega otroka naučila, kaj vse mu bova dala. Toliko, toliko stvari in toliko ljubezni,« se spominja.
Dan, ko je srce zajokalo
In je prišel dan, ko je z obraza Mojce in Jana izbrisal nasmeh in narisal žalost v vsej svoji podobi. Dan, ko ju je za vedno spremenil. Dan, ki ga nihče ne bi smel doživeti.
»S srčkom nekaj ni v redu,« jima je na pregledu v 21. tednu nosečnosti resno povedal ginekolog.
»Sledile so preiskave, drugo mnenje, pa tretje mnenje. Vsi so povedali enako. S srčkom nekaj ni v redu,« se spominja Mojca.
Svetovali so ji splav. Ker naj bi bila to najboljša odločitev. Ker otrok ne bo nikoli zajokal.
»Le kako? Le kako, če sem pa že čutila njegove brce?! Le kako si ga ne bi želela objeti, vsaj enkrat stisniti k sebi,« je Mojca pojasnjevala s solzami v očeh.
Skupaj sta se odločila, da bosta zmogla. Da želita doživeti nosečnost, da želita doživeti tisti prvi trenutek, ga stisniti v objem in mu zašepetati, da bo še vse dobro, da bodo nekoč skupaj.
Dan poroda
»Ne sprašujte me, kakšna je bila pot od tistega dne, ko sva izvedela, da bova sina izgubila, pa do poroda. Bodrila sva drug drugega, bila sva močna, želela sva si zapomniti popolnoma vsak trenutek z njim, ko je bil še na varnem v trebuščku. Želela sva si zapomniti vsak njegov premik. Če se je zbudil sredi noči in začel brcati, sem zbudila Jana in sva ga skupaj božala ter jokala …«
Mojca je rodila sina, poimenovala sta ga Jakob. Ko je prišel na svet, je bil popoln. Nič na njemu ni dalo slutiti, da srček ne bo zmogel. Nič na njemu ni razkrivalo globoke žalosti.
»Poskušala sva ozavestiti vse tiste trenutke. Poskušala sva se za vedno zapomniti, kako je dišal, kako je šibko jokal, kako je dihal, kako je poslušal najin glas …«
Sedemnajsti dan je Jakob mirno zaspal. Nič ga ni bolelo, le njegov srček je prenehal biti. Njegova starša sta jokala, izjokala srce in dušo.
»Če me danes vprašate, ali bi storila enako, bi prikimala. Vredno je bilo. Imela sva ga 17 dni, 17 najlepših dni sva mu bila lahko starša. Sedaj pa mu vsak večer zaželiva lahko noč tja gor med oblake že skoraj štiri leta,« je razkrila Mojca s solzami v očeh. Ob njej je sedel Jan. Nežno jo je prijel za roko, brez besed sta si povedala vse.