Ljubezenska zgodba: Najlepše dekle

Pisalo se je leto 1872 in tiste pomladi je bila mala vasica, ki je bila obdana z mogočnimi gozdovi, še posebej lepa. Bilo je meseca maja, vse je bilo v razcvetu, po vasici je dišalo po svežini. In kar je bilo najlepše, lepa Marjanca je bila godna za ženitev.

Snubcev ni manjkalo. Vsi bi si želeli tako lepo in tako nežno dekle. Marjanca je dobro vedela, da je najlepša v vasi. In bila je prepričana, da si prav zaradi tega zasluži tudi najboljšega v vasi. Vedno si je zamišljala, da bo nekoč bogata žena, najbogatejša daleč naokrog. Četudi bi bil njen mož starejši, četudi ne bi bil najbolj čeden moški, samo, da bi bil najbolj bogat. Želela si je le tega. Saj, če je dovolj denarja, je najbrž tudi ljubezen, je menila.

Marjanca je bila edina hči bogatega kmeta Lovra. Bil je znan po trdnem delu, po kopičenju bogastva. Pravili so, da velikokrat prebedi noč in šteje svoj denar. Lovro je bil skopuh, njegova žena Mica je bila visoka gospa. Hodila je po vasi kot puran, ostale žene so ji zavidale bogastvo. Marjanca pa je bila že od vsega začetka lepa deklica. Zrasla je v še lepšo in postavnejšo mladenko in mnogo kateri mladenič je pogledal za njo. Vaščani so vedeli, da bo najbrž izbrala bogatega moža. Bila je visoka in se z revnejšimi sploh ni družila. Menila je, da bi bilo to slabo za njen ugled.

Pri sosednji domačiji, je bil Miha za hlapca že od malih nog. Bil je sirota. Tam so ga imeli radi in so ga vzeli za svojega. Opravljal je hlapčevska dela, dobro se mu je godilo. Družina pri kateri je živel, ni bila ne revna in ne bogata. Tako, nekje na zlati sredini. Imeli so nekaj živine, nekaj zemlje. Gospodar je imel štiri hčere in upal je, da bo Miha izbral eno izmed njih.

A, ko je bilo Mihu dvajset let, je zagledal Marjanco. Bila je nedelja in po sveti maši je bil semenj. Tudi Miha je šel. Zapeljive stojnice so kar same vabile ljudi. Skupaj s hčerami gospodarja, se je sprehajal med stojnicami. Zagledal jo je. Bila je lepa, nasmejana in lepo oblečena. Lepšega obraza še ni videl.

»Kdo je tale zala gospodična?« je vprašal eno izmed gospodarjevih hčera.

»Marjanca. Mar je še nisi videl? Iz sosednje domačije je. Najbogatejši v vasi so,« je rekla in ga pogledala.

»Pa ne, da ti je všeč,« se je namrdnila druga.

»Ni zate,« je odkimala z glavo tretja.

»Izbrala si bo bogatega moža,« mu je razložila četrta.

A Miha se je zaljubil. Ni več slišal besed gospodarjevih hčera. Stal je na mestu in jo opazoval. Ni mogel odtrgati pogleda od nje. Tedaj ga je Marjanca opazila. Najbrž je začutila njegov vroč pogled na sebi. Obrnila se je in ga pogledala. Nato je pogledala stran, se še enkrat zasukala proti njemu in ga premerila od nog do glave. Nato je zavihala nos in pogled usmerila drugam. Ni jo zanimal, ni bil dovolj bogato oblečen.

Že čez nekaj dni, pa se je Mihu nasmehnila sreča. Sonce je že počasi zahajalo, ko se je odpravil peš proti gozdu. Večkrat je odšel na sprehod sam. Že kmalu je v daljavi uzrl žensko postavo. Radovednost ga je gnala proti njej. Ko je spoznal, da je oseba ona, mu je zaigralo srce. Bila je sama, sprehajala se je po poti skozi gozdiček. Pospešil je korak in jo dohitel.

»Lep dan, kajne gospodična,« jo je ogovoril.

Pogledala ga je, se spačila in odvrnila: »Kdo pa ste, da si drznete govoriti z mano?«

»Miha sem, pri sosednji domačiji sem doma,« ji je povedal.

»No, jaz pa sem Marjanca in sem najbogatejša tod okoli. Ne govorim z vsakim, ki ga srečam,« je rekla.

»A z mano govorite,« je dejal in se smejal.

»To še ne pomeni, da ste mi všeč,« mu je zabrusila.

Naslonil se je na drevo in jo gledal. Bila je lepa, čudovita.

Tudi Marjanca si ga je ogledovala. Bil ji je všeč. Bil je velik in močan in imel je črne lase ter zapeljiv nasmeh.

»Vesel sem, da sem si danes izbral to pot,« je rekel.

»Zakaj?« jo je zanimalo.

»Ker sem srečal vas, lepa gospodična,« je odgovoril.

»Nesramni ste! Kaj pa mislite, da ste, da mi takole govorite,« se je jezila.

»Sem vas užalil? Nisem nalašč. Le povedal sem vam, da ste zelo lepo dekle,« je hitel.

»To vem že sama! Ampak, niste dovolj dober zame, da me takole ogovarjate. Žalite me!«

»Samo prijazen sem,« je dejal v smehu.

»Povedala bom očetu, da ste me zalezovali. Kaznoval vas bo,« je hitela.

»Ne boste. Kajne, da ne boste storili česa takega? Saj vam nič žalega nočem. Nikoli še nisem srečal tako lepe gospodične,« je razlagal.

Komplimenti so ji ugajali, tudi on ji je ugajal, zato še kar ni hotela oditi. Še nekaj časa je sklenila, da se bo jezila nanj.

»Vi pa mene prav nič ne zanimate,« je rekla.

»Zakaj pa potem stojite tu in se pogovarjate z mano?« je bil radoveden.

»Vi ste pričeli pogovor in ne jaz! Jaz sem na sprehodu in nisem imela namena govoriti z vami. Vi ste zmotili moj sprehod,« je vihala nos.

»Opravičujem se vam. No, lep dan vam želim. Sedaj grem. Nočem vas jeziti,« je rekel in se počasi odpravil dalje.

»Pa ne po tej poti,« je zaklicala za njim.

Začudeno se je obrnil in jo pogledal: »Zakaj ne?«

»Ker grem po tej poti jaz,« je rekla odločno.

»Tudi jaz grem večkrat po tej poti. Tu v naravi se sprostim in v miru razmišljam o svoji prihodnosti,« ji je razložil.

»O vaši prihodnosti? Pa jo imate? Saj ste vendar revni! Le kakšna je lahko vaša prihodnost,« je bila predrzna.

»Veliko načrtov imam, verjemite. In ne bom večno reven. Nekoč bom imel dovolj, da bom lahko lepo živel,« ji je povedal.

»Vi? Ne verjamem,« je odkimala.

»Zakaj ne? Priden sem, delati znam in močan sem. Vse je še pred mano,« je ugovarjal.

»Bogati ne boste nikoli,« je odkimala.

»Saj nočem biti. Dovolj bo, če bom imel za lepo in srečno življenje,« ji je povedal.

»Nočete biti bogati? Res ste prismuknjeni!«

»V denarju ni vse,« je ugovarjal.

»Spet me žalite,« se je jezila in cepetala z nogami.

»Oprostite, gospodična, toda vi ste vprašali, kakšne so moje sanje,« je rekel in se smehljal.

»In katera vsa bo sploh hotela za moža? Najbrž kakšna dekla,« je ugibala.

»Izbral bom tisto, ki me bo ljubila,« ji je povedal.

»In zakaj bi katera ljubila vas,« je vrtala vanj. Pogovor ji je postal zanimiv.

»Ne vem. Mogoče pa se bo našla katera, ki bi ji bil všeč. Me vi ne bi hoteli imeti?« je rekel in jo gledal v oči.

»Res ste predrzni!«

»Sedaj grem naprej. Nočem vas več žaliti,« je rekel in spet naredil nekaj korakov.

»Ampak, saj sem vam že povedala, da ne po tej poti. Tu bom šla jaz. Kar drugo pot si izberite,« je jezno rekla in pihnila.

»Po tej poti bom šel. Če me ne želite več videti, potem pojdite naprej. Počakal bom, da boste dovolj daleč in bom potem šel po poti. Če pa si želite govoriti z mano, pa pojdiva skupaj,« je rekel in čakal na odgovor.

»Z vami? Nikoli! Le kaj bi rekli ljudje, ko bi me videli, da se sprehajam z revežem! Kar vi pojdite dalje. Jaz bom počakala, da mi izginete pred očmi!«

Miha se je nasmehnil in odšel. Marjanca pa je gledala za njim. Dokler je še lahko videla njegovo postavo, jo je v trebuhu prijetno ščemelo. In ko je izginil izpred njenih oči, ji je postalo kar malo žal.

Od srečanja v gozdu dalje, je bil Miha zaljubljen do ušes. Kot mesečnik je taval po domačiji in hrepenel po njej. Vedel je, da ona ne bi nikoli sprejela njegove ljubezni, da se bo poročila drugam. Zaradi tega je bil žalosten. Toda, dokler se ne bi Marjanca poročila, je še vedno imel nekaj upanja. Mogoče pa bi se le lahko zgodil čudež in bi se lepa deklica zaljubila vanj.

Ko se je znočilo, je večkrat naskrivaj odšel do njihove domačije in čakal, da bi jo zagledal. Hrepenel je po njej in želel si je, da bi jo lahko stisnil k sebi.

Ni pa vedel, da tudi Marjanca pogosto misli nanj. Lepi mladenič ji nikakor ni šel iz glave. Nekoč je vprašala svojo mater: »Tista domačija tam čez grič. So zelo revni?«

Mati jo je začudeno pogledala: »Seveda so revni. Le zakaj te zanima?«

»Ah, kar tako. Imajo veliko otrok?«

»Štiri hčere ima in enega pritepenca. Tisti mulec je prišel že kot otrok, pankrt je. Nima nič svojega. Najbrž se bo poročil s katero izmed hčera in tam živel,« je ugotovila mati.

Marjanco je ob teh besedah kar streslo. Pankrt je! Groza, kaj takega! Samo upala je lahko, da je nihče ni videl, ko je govorila z njim. Da bi postala njegova?! Niti v sanjah! Navaden berač je in nič drugega!

Izbrisala si ga je iz glave in bila jezna nase, da je sploh mislila nanj.

Miha pa je še vedno upal in verjel, da bi ga mogoče Marjanca le hotela.

»Nikar ne sanjaj, Miha,« mu je nekoč dejal gospodar. »Saj vem, da ti po glavi hodi Marjanca. Miha, nikar! Ona ni zate! Izberi eno izmed mojih hčera. Tu ostani in ne segaj tako visoko. Tu se ti bo dobro godilo. Saj veš, da imam pridne in poštene hčere.«

A Miha je zmajal z glavo. Ni bilo tako lahko. Marjanca je bila dan in noč pred njegovimi očmi.

Bilo je na lepo sončno nedeljo, ko so zapeli poročni zvonovi. Miha je že vedel. Marjanca se je možila. Tiste nedelje je bil žalosten kot še nikoli. Vzela je sodnika iz sosednje vasi. Govorilo se je, da je njegovo bogastvo še enkrat večje od njenega.

Miha je svoje sanje zakopal nekam daleč v srce in jokal na skednju. Med tem pa je Marjanca kar sijala od sreče. Ni vedela, da je nekomu strla srce, pa tudi mar ji ne bi bilo. Bila je ponosna, da je postala nevesta tako uglednega človeka, kot je bil Rudolf. Res je bil kar dvajset let starejši od nje, toda Marjance to sploh ni motilo. Postala je sodnikova žena, najbrž najbolj ugledna gospa daleč naokrog.

Miha je od tistega nesrečnega dne dalje čedalje pogosteje zahajal v vaško gostilno in tam ostajal za mizo in praznil kozarce.

»Še pijanec boš,« mu je rekla dekla, ko mu je prinesla nov kozarec vina.

»Ni mi mar,« je odvrnil.

»Tista Marjanca te je, kaj? Neumen si! Si misli, da bo vzela tebe, reveža?« mu je rekla dekla.

»Ravno tako sem dober, četudi nimam veliko,« je odvrnil.

»Ha, pa ne zanjo! Zame mogoče. Jaz bi te vzela, ona te ne bi nikoli,« je rekla dekla.

Miha jo je žalostno pogledal, nato pa je zamahnil z roko.

Gospodar je zmajal z glavo. Miha ni bil več za nobeno rabo. Pil je in ležal in nič drugega ni počel. Gospodar pa je vil roke od skrbi in upal, da bo kmalu prebolel nesrečno ljubezen. Kar napoditi ga tudi ni mogel. Imel ga je rad kot svojega in še vedno je upal, da bo vzel eno izmed njegovih hčera in prišel k pameti.

Miha ni več imel volje do življenja. Vse dni je sanjal, kako je postala Marjanca njegova. Ljubezen do nje, ga je počasi uničevala. A ni si mogel pomagati, bil je prepričan, da nikoli več ne bo ljubil. Njegovo srce je pripadalo le njej, a ona se zanj ni zmenila. Bil je prepričan, da se nikoli ne spomni, kako sta se nekoč srečala v gozdu.

Marjanca se je poročila in preselila v sosednjo vas. Njen mož Rudolf, je živel v veliki vili. Postala je prava dama. Svojega moža je spoštovala, imel je mnogo denarja. Popolnoma mu je bila predana in menila je, da bo tudi ljubezen prišla. Do njega je še ni čutila, toda bilo ji je vseeno. Bolj, kot ljubezen sta ji pomenila denar in ugled.

Kmalu je Marjanca zanosila. Rodila je zdravega fantka. Rudolf je bil ponosen, svoji mladi in lepi ženi je nosil darila in jo razvajal. Tudi Marjanca se je rada šopirila po ulicah s svojim sinkom.

Rudolf je bil veliko z doma, toda to je ni motilo. Menila je, da je njen zakon popoln, da sta v zgled vsem ostalim. Popolnoma je bila očarana od vsega bogastva in se za moževo življenje niti ni menila. Skoraj nikoli se nista pogovarjala, ležala sta v ločenih posteljah, le ko je bila

želja Rudolfa prevelika, je včasih prišel sredi noči k njej. Marjanca se mu je zdela najlepše dekle daleč naokoli in bil je ponosen, da ima tako lepo ženo.

Kmalu se jima je rodil drugi otrok, deklica in za njo še tretji otrok, prav tako deklica.

Marjana ni bila več tako lepa, kot nekoč. Trije porodi so jo nekoliko postarali, pridobila je kar nekaj kilogramov. Toda za to se ni menila. Njen izgled ni bil več tako pomemben. Sedaj je bila bogata in ugledna žena in menila je, da se prav nič ne more spremeniti.

Nekega večera, ko se je Miha pijan vračal iz gostilne proti domu, se je spotaknil in padel. Obležal je ob cesti. A bilo mu je vseeno, četudi noč prespi kar tam. A le nekaj trenutkov zatem, je začutil nežno dlan, ki ga je rahlo stresla. Zmedeno se je ozrl kvišku in zagledal ženski obraz.

»Gospod, je z vami vse v redu?« je zaslišal zaskrbljen glas.

»Kar pojdite naprej, gospodična, meni ni več pomoči. Pustite pijanca,« je zaječal.

A ni odšla naprej. Pokleknila je zraven njega in ga pogledala: »Ne smete tako govoriti. Mladi ste še in vse je pred vami. Nikar ne zapravite tega!«

Miha se je nekoliko pobral, sedel je in jo pogledal. Dekle je bilo lepega videza, imela je mil in nežen obraz, velike in poštene oči.

»Kdo ste, gospodična?« je vprašal.

»Metka sem, mlinarjeva hči,« je povedala in sramežljivo spustila pogled.

»In niste šli naprej. Ustavili ste se ob meni, mar vam ni vseeno?« je vprašal.

»Ni mi vseeno,« je rekla iskreno.

In Mihu se je tistega dne življenje spremenilo. Spoznal je, da Marjanca le ni edina oseba na svetu, s katero bi lahko bil srečen. Metka mu je odprla oči. In zaradi nje je sklenil, da se spravi končno v red. Minilo je že šest let in bil je res že skrajni čas, da nekaj naredi.

Z Metko se je pogosto videval. Uredil se je, obril si je dolgo in zanemarjeno brado, postrigel si je lase. Spet je bil tak, kot nekoč. Gospodar je bil ponosen nanj. Spet je trdno poprijel za delo in živel le za trenutke, ko je bil z njo.

Skupaj sta sanjala in gradila načrt. Metka je bila dobra ženska, dve leti mlajša od njega. Priznala mu je, da ga že dolgo ljubi in da ji je bilo hudo, ko je videla, kako trpi.

Tudi Metkin oče, mlinar, je bil zadovoljen, ko mu je Metka predstavila Miha.

»Vem, da si dober človek. Moja Metka je edinka in nekoč bo vse to njeno. Ni veliko, toda s trdim delom in marljivostjo, se da lepo živeti,« je povedal pametno.

Miha je imel pred sabo cilj. Najprej se je poročil z Metko. Dan je bil lep in nevesta je žarela od sreče. Preselil se je k  njej, še vedno pa je hodil pomagat na domačijo. Gospodar ga je potreboval. A kmalu so se vse štiri hčere poročile in Miha so nadomestili možje hčera. Zato se je posvetil mlinu. A na obisk je še vedno odhajal tja. Z ženo Metko sta večkrat odšla na njegov dom in bila vedno dobrodošla.

Mlinar je počasi prepustil delo Mihu. Bil je že v letih in umaknil se je mlajšemu. Z njegovim delom je bil zelo zadovoljen. Miha je bil priden in imel je dobre načrte za prihodnost. V mlinu je videl uspeh in kmalu mu je uspelo.

Ko je bila Metka njegova žena šesto leto in sta imela dva sinova, je mlin postal znan daleč naokoli. Miha ni več zmogel vsega sam, zato je zaposlil delavca. Zaslužek se je večal in lepo so živeli. Nikoli pa si ni želel kopičiti bogastva. Menil je, da preveč denarja uniči človeka. Imeli so se dobro, živeli so lepo.

Marjanca je še vedno živela zelo dobro. A njen mož Rudolf je bil vse manj časa doma.

»Kje si vse dni?« ga je nekoč vprašala, ko je prišel po dolgem času na večerjo.

»Delam, Marjanca, delam, da lahko ti lepo živiš,« ji je odvrnil.

»Mar ni to tvoja naloga? Ampak, premalo si doma. Ljudje nas ne videvajo več skupaj tako pogosto. Moral boš biti več z nami,« mu je rekla.

»In kam naj grem s tabo? Poglej se, kakšna si1 Nikjer več ni lepote, postala si široka kot kmečka peč!« se je jezil.

»Še slabo mi bo postalo od tvojega zlobnega jezika. Zbolela bom in bo! Kakšna pa naj bom, ti si kriv, le ti! Sam si hotel otroke, sedaj jih pa imaš! Si mislil, da bom večno mlada? Več denarja mi daj, pa se bom uredila,« se je jezila in globoko dihala.

»Če bi ti dal morje denarja, je zate prekasno,« se je namrdnil.

Marjanco je stisnilo pri srcu. Res ni bila več tako lepa, kot nekoč. Toda, mar ni vseeno? Bila je najbogatejša. To je bilo pomembno.

A Rudolf je ni več maral videti. Ni se več mogel postavljati z njo. Ostali ugledni gospodje so se šalili na njegov račun: »Dobil si najlepšo ženo, pa se je spremenila v krastačo!«

Rudolf je bil zaradi tega žalosten. Nerodno mu je bilo, sprehajati se z njo med ljudmi. Želel si je vitke in še vedno lepe, mladostne žene. Marjanca pa je postala zagrenjena, debela spaka. Zato je imel ljubico. Tam se je naužil lepote, ki je doma ni bilo. Pri ljubici je potešil svoje želje.

Ljudje so kmalu začeli govoriti, da ima sodnik ljubico. In ne eno, kar dve. Govorice so prišle kmalu tudi do Marjance.

»Je res? Res hodiš k vlačugami?« je kričala, ko je nekoč prišel domov nekaj čez polnočjo.

»Imam od tebe kaj? Saj me kar naprej podiš. Zahtevaš le denar! Tudi jaz imam želje, a te so zate nepomembne,« ji je povedal nazaj.

Marjanca je trpela. Po mestu se je govorilo, da jo mož vara in niti ven se ni več hotela prikazati. Bila je prepričana, da ji je storil grozno krivico.

»Rudolf, najbolje, da se preselimo. Tu ne morem več živeti. Vsi vedo, da se vlačiš okrog,« je besnela.

A Rudolf je ni poslušal. Le zamahnil je z roko in si mislil svoje. Marjance ni več maral in bilo mu je vseeno.

Trpela je in jokala. Ni vedela, kaj naj stori. Da bi odšla z otroci nazaj domov? Oh, to pa ne. To bi bila največja sramota. Da bi se kaj takega pripetilo njej. Ne, spreobrniti je morala svojega moža. Toda ni vedela kako, bila je prepričana, da se bo vse življenje svet vrtel le okrog nje, da bo Rudolf vedno njej na ukaz in razpolago. Stanje, v katerem se je znašla, jo je popolnoma zmedlo in ni znala naprej. Samo čakala je in upala, da bo Rudolf prenehal s svojim početjem.

A ni.iz dneva v dan iz tedna v teden je bilo huje. Rudolf je hodil k mladim dekletom in jih zasipaval z denarjem. Popolnoma so ga očarala. Bila so lepa, mlada in vitka, polna vragolij. Kmalu je pričel v veliki hiši, kjer je bilo polno lepih deklet, tudi kartati. Kartanje za denar, ga je kmalu pritegnilo in ni več zdržal večera, da ne bi odšel tja. Enkrat je zmagal, drugič je izgubil. A bilo mu je vseeno, vedno je za nagrado dobil lepo mladenko. Katero koli je hotel, katero koli je izbral. Vse  so mu bile na razpolago in bile so srečne, če jih je izbral, saj je bil ugleden gospod.

A denar je pričel kopneti. Rudolf se je tega zavedal, pa si ni mogel pomagati. Življenje, ki ga je pričel živeti, ga je popolnoma zasvojilo. Ni mu bilo več mar za zakon, ne za otroke. Smisel življenja je videl le še v kartah in mladih deklicah.

Še dobro leto ni minilo, odkar je pričel s kartanjem, pa je nekoč priletel na trdna tla.

»Žal mi je, gospod Rudolf,« mu je rekel lastnik hiše. »Tu niste več dobrodošli. Nimate denarja!«

In je odšel domov. Sam in brez denarja. A ga tudi Marjanca ni bila vesela.

»Le kako bova sedaj? Kako naj živim brez denarja? Uničil si me,« je kričala in jokala. Večja sramota je ne bi mogla doleteti.

In da je bilo lahko še huje, je poskrbel Rudolf. Nekoč je čez noč izginil in Marjanca je ostala sama s tremi otroci in popolnoma brez denarja. Čez noč je njeno bogastvo skopnelo, čez noč je nekdo odpihnil njeno dobro ime in ni imela ničesar več. In ni ji preostalo drugega, kot da se s sklonjeno glavo vrne nazaj domov.

Še dolgo potem se je govorilo v mestu, kjer sta živela, kako je pobegnil in govorilo se je, da je s sabo vzel kar dve mladi deklini. Hišo, v kateri sta živela in katera je bila najlepša in največja daleč naokoli, so zarubili. Rudolf je bil dolžan veliko denarja. Ko je Marjanca odhajala nazaj domov k staršema, je imela  s sabo le obleko, ki jo je imela na sebi. Za roko je držala tri otroke in imela je sklonjeno glavo. Bila je popolnoma osramočena.

Ko je prišla živet nazaj, dolgo časa ni šla iz hiše. Doma niso vedeli, kako bodo. Tudi njen oče Lovro ni bil več tako mlad kot nekoč. Sina ni imel, da bi prevzel njegovo domačijo, ki je bila nekoč najbogatejša. Marjančin sin je bil še premajhen, da bi prevzel delo. Počasi so tonili.

Miha in njegova Metka sta živela lepo. Ljubila sta se. Njuna ljubezen je bila močna in vsak dan večja. Miha je bil srečen, niti pomislil ni več na Marjanco. Uvidel je, da ona ne bi nikoli zares ljubila, da je bila dekle, ki je ljubilo le denar. Kmalu je izvedel, kaj se ji je zgodilo in ni mu bilo vseeno. Smilila se mu je, ker je bil dober človek. Toda ni ji mogel pomagati. Imel je svojo družino in svojo srečo. Le upal je, da bo nekoč lahko srečna.