Nataša ni nikoli niti pomislila, da bi se sramovala svojih staršev, svoje družine in okolja iz katerega je prihajala, vse dokler ni spoznala njega. Vid je prihajal iz povsem drugačnega okolja, cenil je drugačne vrednote. Tako je bil naučen že od malih nog.
Nataša je imela tri brate. Sama je bila stara štiriindvajset let, brat Nik je imel dvajset let, brat Rok sedemnajst in najmlajši Jaka je dopolnil sedmo leto. Natašini starši so prihajali iz družin srednjega sloja. Njen oče je bil prodajalec v trgovini s čevlji, njena mati je bila šivilja, zaposlena v tovarni. Živeli so v malem stanovanju stare hiše, kjer so bile še tri družine. Nataša in njeni bratje niso nikoli živeli v pomanjkanju. Oče Klemen in mati Silva sta se vedno trudila in dala od sebe vse. Vedno so imeli hrano, vedno so imeli tople čevlje, novo bundo, vedno so šli na morje, seveda so kraj izbrali otroci. Skratka, Klemen in Silva sta živela zanje, jim dajala vse, kar so potrebovali, da niso zaostajali za vrstniki. Predvsem pa sta jima dajala toplino, ljubezen, objeme in poljube. Bili so družina, ki je imela pravo bogastvo, ki je imela ljubezen, zaupanje in vero.
Nataša je bila ponosna, da je bila del njih, da so jo imeli radi, da so jo spodbujali k vsakemu njenemu cilju in ji pomagali. Vse otroštvo je menila, da prihaja iz najboljše družine, da se nikjer nimajo tako lepo, kot pri njej. Najbrž je bilo delno to res.
Vida je spoznala na zabavi, ki jo je prirejala njena prijateljica. Videla ga je prvič in bil ji je všeč. Imel je modre oči, samozavesten pogled. Pogovarjal se je z vsemi, obkrožali so ga skoraj vsi. Bilo je očitno, da je zelo priljubljen. Zanimal je tudi Natašo.
Vid se je zastrmel vanjo in se ji nasmehnil. Bila je lepotica, ki jo je videl prvič. Nataša je imela rjave oči, skodrane rjave lase, majhno in vitko postavo. Imela je topel nasmeh.
Takoj, ko se je ponudila priložnost, je spregovoril z njo in potem ostal ves večer v njeni bližini. Bila mu je vse bolj všeč in povabil jo je na zmenek.
Tako se je pričelo. Počasi sta se spoznavala in se zaljubila.
Po mesecu dni, ga je Nataša prvič peljala domov in mu predstavila svojo družino. Vsi so ga toplo sprejeli.
Vid se je poslovil šele zvečer, mudilo se mu je, do doma je imel slabo uro vožnje. Nataša ga je pospremila do njegovega avta.
»In? Kakšni se ti zdijo,« je vprašala nestrpno.
»Zelo prijazni. V prijetni družini živiš,« ji je povedal in jo objel.
»Kdaj spet prideš,« jo je zanimalo.
»Kmalu. Jutri ne bom utegnil, naslednji dan bom zagotovo pri tebi. Sedaj bom pozvonil kar pri vratih,« je prikimal.
Poslovila sta se, nato je Nataša z nasmehom na obrazu stekla nazaj v stanovanje.
Vid je kmalu postal povsem domač. Rad je prihajal k Nataši, vedno je bil toplo sprejet. Rad se je pogovarjal z njenim očetom, večkrat je pomagal kateremu izmed bratov. Postal je član družine in kmalu se je tako tudi počutil.
Nataša je spoznala njegova starša šele, ko sta bila skupaj pol leta. Vid je bil edinec, to je vedela že od prej. Nikoli pa ji ni veliko govoril o starših. Nekoč pa se je odločil, da jo pelje domov.
Nataša je bila brez besed, ko sta zapeljala na veliko dvorišče. Čeprav so bili na njem parkirani že trije avtomobili, je bilo še vedno ogromno.
»Imate obiske,« je rekla panično, ko je videla toliko avtov.
»Ne, vsi so naši,« se je nasmehnil Vid.
Vstopila sta na hodnik in Nataši se je zableščalo pred očmi. Hodnik je bil ogromen, v njem je bila velika masivna omara, na njej dragocen kip v zlati preobleki. Za njim se je bohotilo veliko ogledalo z zlatim okvirjem. Že hodnik je bil tako bogato opremljen, da je Nataša pozabila zapreti usta.
Vid jo je popeljal v ogromno stanovanje. Počutila se je, kakor v filmu, kjer snemajo bogataše. Hiša je bila ogromna, bogato opremljena. Vsak kotiček je bil izpopolnjen do potankosti, vse se je svetilo, povsod so bili dokazi, da so njeni prebivalci zelo premožni.
Zaslišala sta korake in nato se je Nataša zazrla v veliko gospo. Bila je brezhibno urejena, zelo resnega obraza. Stopila je do Vida, se mu rahlo nasmehnila, nato pa premerila Natašo od nog do glave.
»In ti si najbrž tista,« je rekla hladno.
Nataša je počasi prikimala.
»To je Nataša, moja punca,« je dodal Vid nekoliko jezno.
»O tem bi se dalo razpravljati,« je zavzdihnila Vidova mati in ji ponudila roko.
»Me veseli, gospa,« je izjecljala Nataša prestrašeno. Pred njo se je počutila čisto majhno in nepomembno.
»Jolanda,« se je na kratko predstavila in nato izpustila roko.
»Kje je oče,« je vprašal Vid.
»Poglej v salon,« mu je odvrnila Jolanda in odšla brez da bi še enkrat pogledala Natašo.
»Ne skrbi, do vseh ljudi je takšna,« je šepnil Vid in jo objel.
Njegov oče je sedel v veliki sobi na velikem usnjenem stolu in zamišljeno bral. Dvignil je pogled in prikimal.
»Oče, to je Nataša,« je pričel Vid.
Počasi je vstal, se napotil do nje in jo ves čas gledal v oči.
»Benjamin, Vidov oče,« je rekel nekoliko prijaznejše od Jolande.
Nato se je obrnil k Vidu: »Delo bom imel zate!«
»Lahko počaka? Danes bo Nataša pri meni,« je povedal Vid.
»Naj bo. Toda jutri je zadnji čas,« je dodal. Nasmehnil se je Nataši, nato pa spet sedel nazaj na stol ter se posvetil branju.
Vid in Nataša sta odšla v zgornje prostore, kjer je imel svojo sobo.
»Sedaj veš, zakaj te tako dolgo nisem pripeljal. Moja dva sta popolno nasprotje tvojih,« je povedal.
»Mislim, da jima nisem všeč,« je ugotavljala Nataša.
»Njima nihče ni všeč,« je dodal Vid in zamahnil z roko: »Nikar se ne obremenjuj zaradi njiju!«
Nataša se pri Vidu ni počutila dobro, oba sta se strinjala, da bo odslej hodil raje Vid k njej. Tam je bil vedno dobrodošel.
Vid je prihajal skoraj vsak dan. Oba, Vid in Nataša sta imela službi dopoldan. Nataša je bila zaposlena v vrtcu, bila je pomočnica vzgojiteljice. Vid je bil zaposlen doma pri očetu. Delal je od jutra, do poznih popoldanskih ur, nato je vedno odšel do Nataše. Čez čas pa je pričel prihajati bolj poredko. Niti ni več vedno prespal, tako kot nekdaj. Nataša je bila zaskrbljena. Bala se je, da se jo je Vid naveličal. Nekoč, ko je prišel in sta bila sama v njeni sobi, mu je to tudi omenila.
»Ni res! Nikoli ne smeš misliti, da te nimam rad! Ljubim te, moja si, toda težko je,« ji je povedal. Bil je zaskrbljen.
»Povej mi. Kar koli že je, mi zaupaj,« ga je prosila.
»Oče in mati. Nasprotujeta najini vezi. Oče me zasipa z delom, da ne bi mogel iti k tebi, da bi počasi pozabil nate. Nočeta, da si moja punca,« ji je povedal resnico.
Nataša je bila zaprepadena. Kaj takega ni pričakovala.
»Toda zakaj?« je vprašala.
»Ker niste dovolj bogati za moje starše,« ji je povedal Vid.
»Imamo vse,« je počasi rekla Nataša.
»Ne dovolj. Nimate bogastva,« je dodal Vid.
Potem nista več govorila o tem. Ležala sta objeta na postelji in strmela v strop. Pred njima je bila velika ovira.
Nataša je bila zaskrbljena. Vid skoraj ni več prihajal. Njuni zmenki so se zredčili le še na sobotne popoldneve. Takrat je lahko pobegnil od doma in se v nedeljo po kosilu vračal. Nikoli ni omenil Nataši, da ima doma zaradi tega težave, da mu oče in mati nenehno grozita, da ga bosta postavila na cesto, če bo nadaljeval zvezo.
Nataša je bila zamišljena. O težavi ni hotela govoriti z domačimi, čeprav sta jo oče in mati večkrat vprašala, kaj je narobe. Odgovarjala jima je, da ni nič, da je le utrujena. Ni vedela, kako naj jima pove, da jo Vidova starša ne marata zato, ker nimajo dovolj denarja. Niti ni vedela, kako naj težavo reši.
Nekoč ji je vid povedal: »Vedno sta bila mnenja, da si bom našel ženo, ki bo naše bogastvo podvojila. Že od malih nog, smo imeli vedno le takšne prijatelje, ki so imeli dovolj denarja. Pri nas doma ni bilo nikoli pomembno nič drugega kot to, da imamo denar, da se vidi na zunaj, da smo dobro preskrbljeni.«
»In potem si spoznal mene in podrl vse načrte,« je dodala Nataša.
»Da,« je prikimal Vid.
»Toda, če imate bogastva dovolj, zakaj bi potreboval bogato ženo,« je razmišljala Nataša.
»Ti tega ne razumeš. V naši družini je pomembno le ime in nič drugega. Če bi bila tvoja dva mogotca, bi te moja mati in oče nosila po rokah,« ji je povedal Vid.
Takrat je bila najbrž prvič v življenju jezna, ker njena starša nista bila več. Ker nista imela na banki denarja, vsak svoj avto, ker nista imela velike hiše in zlatega ogledala.
Toda za njiju je bilo prepozno, sama pa je bila še mlada in lahko bi dosegla veliko več. Bila je jezna nase, ker je bila naenkrat le pomočnica vzgojiteljice. Takrat, ko se je odločala za poklic, so ji doma rekli, naj izbere tisto, kar bo z veseljem opravljala. Čeprav je bila v osnovni šoli vseskozi odlična učenka, je izbrala ta poklic. Naredila le srednjo šolo in se zaposlila. V službo je hodila z veseljem, delo je bilo pestro in imela ga je rada. Vse, dokler se ga ni pričela sramovati. Za Vidove starše ni bilo dovolj dobro.
Nataša se je čez čas odločila, da se ponovno vpiše v šolo, da naredi še fakulteto. Potem bo mogoče vredna več.
Ko je o svojih načrtih povedala Vidu, je le zmajal z glavo: »Nikar se ne trudi le zato, da bi ugajala mojim staršem. Nima smisla! Bodi to, kar si, jaz te bom vedno ljubil!«
A Nataša si je želela, da ne bi ugajala le njemu, želela je biti všeč njegovemu očetu in njegovi materi. Za njo sta bila pomembna, bila sta del Vida.
Prvi letnik fakultete je opravila z lahkoto, izpite je položila že v prvem roku in bila zelo ponosna nase. Ves čas je govorila Vidu, naj obvešča svoje starše o njenem uspehu. In ko je zaključila prvi letnik, je bila vabljena k njegovim na kosilo. Vabila je bila vesela.
Tokrat je bila njegova mati za spoznanje prijaznejša do nje.
»Torej si naredila prvi letnik. Lepo,« je rekla.
Nataša je zmagoslavno prikimala.
»Očitno si se odločila, da boš nekaj naredila iz sebe,« je dodal njegov oče.
»Seveda. Ugotovila sem, da hočem več,« je dodala. Vid je med pogovorom molčal.
»Tako je treba. Le tako se pride skozi življenje. Danes je pomembno, kdo si in kaj imaš,« je kimala Vidova mati.
»Ne strinjam se,« je tedaj odkimal Vid.
Vsi trije so ga pogledali.
»Nataša sicer izhaja iz družine srednjega sloja, vendar imajo vse,« je dodal.
Najprej so bili vsi tiho, nato se je Jolanda rahlo nasmehnila: »Vid, iz nižjega sloja, če se ne motim! Sicer pa očitno nimajo dovolj, če je Nataša prišla k pameti in bo dosegla več, kot sta njena starša. Saj res, Nataša, je vaše stanovanje kupljeno ali ga imate v najemu?«
»Kupljeno,« je odvrnila Nataša zmedeno. Ni več prav dobro sledila, kam pes moli taco.
»No, vsaj za to je poskrbel,« je dodala Jolanda resno in zavila z očmi. »Vsaj na cesti ne boste, če je že ves denar sproti zapil in zajedel!«
Nataša je bila tiho, ni več vedela, kdo ima prav. Njeni ali starši Vida. Zato pa je vstal Vid in jezno gledal.
»Nataša, greva,« je rekel.
Sledila mu je, čeprav ji je tokrat pri njegovih ugajalo. Ni se ji zdelo prav, da se je Vid tako hitro razjezil, bila je užaljena. Sploh ni počakal, da bi se nekoliko spoprijateljila z njegovo mamo, pa tako dobro ji je že šlo.
»Zakaj si hotel kar takoj oditi,« ga je vprašala v avtu, ko sta se peljala proti njenemu domu.
»Mar res nisi razumela ali ti je vseeno,« je odvrnil jezno.
»Razumela kaj,« je bila presenečena.
»Moja dva sta poniževala tvojo družino. Mirno si poslušala, kako govorita čez tvoje,« ji je rekel.
»Saj mogoče imata pa prav. Oče in mati res nista nikoli nič ustvarila. Lahko bi se bolj potrudila,« je rekla.
»Ne morem verjeti, da slišim to iz tvojih ust,« je bil Vid razočaran.
Pa je. Nataša se je počasi spreminjala. Nič več ni bila potrebna za njeno srečo ljubezen, toplina in razumevanje. Hotela je več, hotela je biti bogatejša za kaj drugega.
Svoje matere in svojega očeta kmalu ni več razumela. Bolj, ko je razmišljala, bolj je bila prepričana, da sta lenuha. Nikoli nista ustvarila ničesar. Vse sta zapravila sproti, vse sta dala za hrano, za pijačo in za neumnosti.
Nataša je pridno študirala, si kupovala le še drage znamke oblačil, vztrajala, da sta z Vidom hodila vsaj enkrat mesečno k njegovim na obisk. Kmalu je pridobila njegovo mater na svojo stran, pokazala ji je, da se povsem strinja z njo in Jolandi se je prikupila. Vid je le zmajal z glavo, dopovedoval Nataši, naj ne pozabi, da ima čudovita starša.
»Ah, le kaj je tako čudovitega na njima? Nikoli nista ničesar ustvarila. Nič nimata, sta le navadna delavca, ki zapravljata denar za neumnosti. Ime jima ne pomeni nič,« je bila Nataša zaničljiva.
Iz dekleta, ki jo je spoznal Vid, se je spremenila v snobovsko dekle. Včasih jo je razveselila malenkost, sedaj malenkosti zanjo niso bile več pomembne.
Bil je nedeljski večer, Vid in Nataša sta bila pri njenih.
»Sedaj bi pa mogoče bil že čas, da nekoč povabiš svoje starše na kavo k nam. Z Natašo sta skupaj že več kot dve leti,« je predlagal Silva.
Vid je prikimal, Nataša je odkimala.
»Zakaj meniš da ne,« jo je vprašal oče, ki je opazil njeno odkimavanje.
»Ne bosta prišla,« je odvrnila.
»Zakaj ne,« je bila mati začudena.
»Ker ste si preveč različni,« je dodala.
Vid jo je le grdo pogledal in jo z mimiko obraza opozoril, naj ne gre predaleč.
»Mogoče pa bi vseeno prišla. Sprejela sta tebe, torej sta prijazna,« je ugotavljala Silva.
»Povedal jima bom za vabilo,« se je vmešal Vid in poskušal spremeniti temo. Vedel je, da Nataša samo čaka, kdaj bo imela priložnost in povedala staršema, da za njo nista veliko vredna.
Priložnost se ji je ponudila kmalu.
»Nataša, kaj veš, je Vid povabil svoje starše k nam na kavo,« jo je nekoč vprašala mati.
»Ne bo ju,« je rekla Nataša.
»Sta rekla, da ne bosta prišla,« jo je zanimalo.
»Vem, da ju ne bo. Vid ju najbrž niti ne bo povabil. Ne spadate skupaj. Jolanda in Benjamin sta drugačna. Onadva spadata v bogat sloj in ljudje, kot sta vidva, ju ne zanimajo,« je rekla mirno Nataša.
Njen oče, ki je bil v dnevni, je odložil časopis.
»Kaj pa misliš ti, Nataša,« je vpraša Silva resno. Opazila je, da se je hči spremenila.
»Mislim, da se v življenju nista dovolj potrudila. Lahko bi imela več. Denar sta razmetala za neprave stvari, niti nista težila k večjemu cilju, sta le navadna delavca,« je rekla Nataša mirno.
»Imava vse. Imava štiri otroke, imava drug drugega, imava srečo,« je rekel resno njen oče.
»Razočarana sem nad tabo. Mislila sem, da razumeš, da nama čustva pomenijo več,« je rekla Silva žalostno.
»Nikoli nisva grabila denarja na kup, ker sva se odločila, da bova imela veliko otrok in jim omogočila vse. Bogastvo, ki je vidno očem, naju ni nikoli zanimalo. Pač takšna sva in rada imava vse svoje otroke, ne glede na to, kakšni so,« ji je dal vedeti oče.
»No, sama ne mislim tako. In v današnjem svetu tisti, ki ima nakopičena le čustva in ljubezen, ne bo preživel. Danes je pomembno kaj imaš navzven in ne znotraj. Včasih res ne razumeta,« je odkimala Nataša.
»Preveč dolg jezik imaš,« je tedaj oče vstal.
»Ah, ne razumeta. Nič nimata, nič nista naredila. Če bi bila vidva boljša, se meni ne bi bilo treba kar naprej dokazovati,« je še zabrusila in odšla v sobo.
Takrat se ju je sramovala. Želela si je, da ne bi bila del te družine. Družine, ki nima ničesar. Močno si je želela, da ona nekoč bi imela denar. Edino to ji je bilo pomembno.
Na očeta in na mater je pričela gledati z viška. Kmalu je zaključila šolanje, dobila boljše delo, večjo plačo. Še vedno pa ni prenehala študirati. Njen cilj je bil vse višji in višji.
Vid ji je seveda stal ob strani, čeprav se včasih ni strinjal z njo. On je spoštoval njena starša, Nataša je spoštovala in kovala v oblake njegova. Želela je ugajati njima, svojih se je sramovala, bila jezna nanju, ker nista imela ničesar, kar jima je večkrat povedala. Višje, ko je Nataša segala, manj besed je spregovorila z očetom in materjo. Za njo sta postala nepomembna. Se je pa spoprijateljila z materjo Vida. Skupaj sta kovali načrt, kako bosta z Vidom zidala hišo zraven njihove. Skupaj sta sanjali, kako mogočno hišo si bosta zgradila, kaj bosta v življenju počela.
Vidovi in Natašini starši se niso poznali. Jolanda in Benjamin nista nikoli imela želje, da bi se srečali.
Tistega dne je bila Nataša pri Vidu. Sedaj sta bila večino časa tam, k njenim staršem sta hodila bolj poredko. Nataša je skoraj vsak dan po službi odšla do njega, Vidov dom je postal njen prvi dom.
Zazvonil je telefon, oglasil se je Vid. Poslušal je klicatelja, nato je resno odložil slušalko.
»Nataša, tvoja mami. V bolnici je…«
Odhitela sta tja. Na hodniku je sedel oče, njeni bratje. Oče je jokal, bratje so imeli povešene glave.
»Ni je več,« je povedal oče Nataši.
Jokala je in kričala, se oklepala Vida. Vse jo je bolelo, šok je bil neznosen, bolečina je bila prehuda. A ni bilo pomoči. Natašini materi je odpovedalo srce. Že dolgo je bila bolna, pa ni hotela nikogar obremenjevati. Za njeno bolezen je vedel le njen mož, Natašin oče.
Tisti dnevi so bili zelo hudi. Nataša je jokala in jokala. Vid je bil ves čas ob njej. Najhuje je bilo, ker sta se le nekaj dni prej skregali. Nataša ji je še enkrat očitala, da ni prav nič naredila na tem svetu. Da bi morala bolje poskrbeti za prihodnost, za otroke in jih ne učiti, da je prav, če si reven.
A sedaj poti nazaj ni bilo več. Nataša je to vedela. Nikoli več ne bo zrla materi v oči in nikoli ji ne bo mogla reči oprosti, žal mi je za vse besede, ki sem jih izrekla, ki niso bile tako zelo resnične, kot se je slišalo. Nataša je trpela. Bila je jezna na mamo, na očeta, toda globoko v srcu ni pozabila, kdo je in od kje prihaja. Niti ni pozabila, katere vrednote so najpomembnejše. Tiste, ki ti jih nihče ne more vzeti, ki so tvoje za vedno.
Stala je ob grobu, gledala je daleč stran. Vid jo je držal okrog pasu, župnik je govoril o večnem življenju. Tisti hip je začutila, kako veliko ji je mati dala. Kaj vse bo lahko dala naprej. Tisti hip je vedela, da je bila njena mati najboljša mati na svetu. In najbrž je to vedela tudi ona. Zato ni bila nikoli jezna na Natašo. Vedela je, da jo je vzgojila prav…
