Tistega jutra je bila Sara prepričana da dela prav. Imela je dovolj vsega in nič več moči nadaljevati. Sprva je bila prepričana, da ne bo tako hudo, toda motila se je. Ljubezen na daljavo ni bila enostavna.
Vso noč ni skoraj nič spala. Premlevala je pretekle dogodke, skušala priti do odgovora, sestavljala je govor, ki je bil namenjen njemu. Zjutraj jo je bolela glava, ni imela apetita, popila je le belo kavo. A bila je trdno odločena v svoj zaključek. Tisti hip je bil zanjo konec neizbežen.
Sedla je v avto in se počasi odpeljala. Da bi pregnala tišino, je prižgala radio. Slišala je le glas napovedovalca, poslušala ni. Imela je polno glavo svojih misli.
Marcel je bil tistega jutra dobre volje. Takoj, ko se je prebudil, je pomislil nanjo. Tako kot vsako jutro, je tudi tokrat najprej prijel v roke njeno uokvirjeno sliko in ji dal poljub, nato je skočil pokonci. Tokrat se je odpravil do kopalnice z glasnim prepevanjem. Bil je končno dan, ko bo videl njo. Uf, je pomislil, minilo je že kar precej časa, odkar jo je zadnjič objel. Da, trije tedni so minili, odkar jo je zadnjič poljubil. In ko sta bila nazadnje skupaj je bila nekoliko zamišljena. Sam pri sebi je skomignil z rameni. Najbrž je imela polno skrbi, da je bila tako zamišljena. Najbrž je imela polno dela v službi, si je kimal.
Po zajtrku je nestrpno pogledal na uro. Bila je nekaj čez osmo. Sara je prejšnjega dne po telefonu povedala, da pride okrog devetih. Imel je še nekaj časa. Z nasmehom na obrazu je pričel pospravljati svoje malo stanovanje, ki ga je imel v najemu že skoraj dve leti. A počasi se je iztekalo in bil je srečen.
Sara in Marcel sta bila doma iz istega kraja. Hodila sta na isto osnovno šolo, Marcel dva razreda višje. Poznala sta se že takrat. A takrat Saro Marcel ni zanimal, prav tako ona zanj ni bila zanimiva. Iskrica med njima je preskočila mnogo kasneje. Ko sta bila oba študenta.
Nekoč sta bila oba na koncertu znane skupine. Marcel jo je prvi zagledal. Bila mu je všeč. Opazoval je, kako se brezskrbno smeji, kako se ji svetijo oči. Zagledal se je v njene modre lase, ki so ji segali do ramen in se na koncu prav prisrčno kodrali. Opazil je njene velike modre oči, njene nežne kretnje in njeno prijaznost do vseh okrog nje.
Sara je začutila pogled nekoga v množici ljudi. Ozrla se je in ga zagledala. Stal je v krogu svojih prijateljev, toda ni poslušal, kaj se pogovarjajo. Gledal je njo. In Sari je bil všeč. Imel je dolge črne lase, imel je zelene oči. Bil je velik, imel je lepo postavo. Oblečen je bil v modre kavbojke in črno srajco. Imel je lep nasmeh in bele zobe.
Sara se mu je nasmehnila in spustila pogled. Bilo je dovolj. Marcel je stopil do nje in jo pozdravil. Prijel jo je za roko in šla sta plesat. Nuna ljubezen se je pričela.
Bila sta srečna, da sta se našla, bila sta prepričana, da ne bi mogla ljubiti, če se ne bi spoznala.
»Nisem še srečal ženske, kot si ti,« ji je priznal.
»Nisem še ljubila, sedaj, ko te poznam, vem kaj je ljubezen,« mu je povedala.
In obljubila sta si, da ostaneta skupaj, da na svetu ni stvari, ki je ne bi mogla premagati. Da na svetu ni ovire, ki je ne bi mogla preskočiti. Bila sta mlada, bila sta polna sanj in imela sta drug drugega.
Najprej je s študijem zaključil Marcel. Postal je diplomirani inženir strojništva. Zaposlil se je v kraju, kjer sta živela, kjer sta imela namen postaviti hiško, se poročiti in imeti otroke.
Ko je Sara še študirala, je Marcel že služil denar. Večkrat sta odšla na sprehod in sanjala, kje bi kupila parcelo. Takrat je bilo najlepše. Sanjati, držati se za roko in biti povsem varen. Najlepši del ljubezni.
Tudi Sara je zaključila študij in postala je učiteljica v osnovni šoli. Vse je šlo tako, kot naj bi šlo. Njune sanje so se počasi uresničevale.
Toda nekoč je prišel Marcel do Sare. In njegova novica je bila žalostna.
»Hočejo me premestiti v drug kraj. Povedal sem jim, da imam tu zaročenko, pa nič ne pomaga. Ali bom šel v drug kraj ali pa bom ob službo,« je povedal.
Saro je zabolelo srce. Toda, mar je to res tako hudo.
»Marcel, nič zato. Zmogla bova,« mu je govorila.
Tolažila ga je, da daljava nima nobene veze z ljubeznijo. Da naj gre, da bosta še vedno našla čas zase, da imata oba avto in lahko se bosta videvala prav tako pogosto. In ugotovila sta, da mogoče tako pač mora biti. Da je usoda poskrbela, da gresta po poti naprej. Mogoče bo nekoč Sara tam našla delo, mogoče bosta zidala hišo v novem kraju, kjer jima bo še lepše.
Na začetku je bilo vse lepo in prav. Oba sta imela dovolj energije, dovolj ljubezni in nobena ovira ni bila nepremostljiva. Sara je hodila v službo, med tednom vsak dan klicala Marcela, konec tedna pa odhajala k njemu. Marcel je pridno delala, dajal denar na kup in težko čakal, kdaj se bo pokazala možnost za skupno življenje.
A kmalu so nastale težave. Sara je vsak konec tedna odhajala k njemu, na vsako stran je porabila dve uri vožnje. Marcel se je vse bolj posvečal delu. Vse bolj pogosto je delal tudi za konec tedna in kadar je imel delo, se je Sara dolgočasila v njegovem najetem stanovanju. Kasneje sta se zmenila, da kadar bo imel delo, ne bo več prihajala. Njeni obiski so tako postajali vse bolj redki. Marcel je vse večkrat delal tudi konec tedna. Seveda z namenom, da privarčuje čim več denarja. V svoje delo je vložil ogromno truda, ogromno energije. Dokazati je želel, da je dober, da ga potrebujejo. Vedel je, da če bo uspešen, bo kmalu lahko tudi sam postavljal pogoje v službi.
Po dveh letih je Sara končno uvidela, da tako naprej ne gre več. Z Marcelom sta si postajala vse bolj tuja. On je delal, živel svoje življenje, ona je bila v domačem kraju, imela tam prijateljice in svoj prosti čas porabila med njimi. Hrepenela je po njem, živela je v spominih in se tolažila, da ne bo večno tako. Toda počasi ji je bilo dovolj vsega. Ljubezen, kakršno je imela, ji ni bila več dovolj. Zvečer je sama ležala v postelji, vse pogosteje je konce tedna preživljala sama. Hrepenela je po njem in jokala je po njegovi bližini. Uvidela je, da življenje, ki ga je živela ni bilo zanjo. Veza, ki sta jo imela je ni več veselila, prej žalostila in obremenjevala. In vse bolj pogosto se ji je dozdevalo, da ko sta bila skupaj, nista imela več skupnih stvari, nista več našla prave teme za pogovor. Postajala sta si tujca.
Ob devetih se je Sara pripeljala pred njegovo stanovanje. Glava jo je še vedno bolela, bila je na robu joka. Bo zdržala? Mu bo lahko povedala, da ne more več? Bila je povsem prepričana, da bo končala njuno ljubezen. Brez pomena je bilo mučiti se in hrepeneti in čakati. Ni imela več volje, ne energije. Želela si je nadaljevati. Pač, usoda je hotela, da brez njega.
Marcel je razširil roki in objel Saro. Rahlo ga je odrinila in ga resno pogledala.
»Si bolna?« je vprašal.
Sara je odkimala. Odšla je v notranjost stanovanja in sedla za mizo. Izgledala je kot kup nesreče. Izogibala se je njegovim očem.
»Premišljevala sem…Marcel, pogovoriti se morava,« je pričela.
»Imaš drugega,« je izstrelil in prestrašeno čakal odgovor.
Odkimala je in globoko zadihala.
»Potem dovoli, da ti najprej jaz nekaj povem,« je olajšano odgovoril.
Pogledala ga je, Marcel je pokleknil zraven nje in jo prijel za roko.
»Imam dobro novico,« je pričel.
»Marcel, prišla sem, da ti povem…,« je pričela, toda položil ji je prst na usta.
»Tudi jaz imam dovolj. Vem, kaj hočeš reči, poznam te,« je prikimal.
»Res?« je olajšano vzdihnila.
»Da, toda ne prenagli se. Naj ti najprej povem novico jaz,« je skrivnostno začel.
Sara je molčala. Gledala ga je v oči in čakala.
»Preselil se bom,« je pričel.
Sara je zahlipala: »Ne morem več!«
»Sara, preselil se bom nazaj. Odprli so novo mesto v firmi. Ponudili so mi boljše delo, boljšo plačo in mesto doma,« je zaključil.
Sara je brez besed zrla vanj.
»Razumeš? Prihajam domov. Za vedno,« je kimal in se smehljal.
»Res?« je dahnila.
Prikimal je in jo objel.
Sara je skočila pokonci in zakričala od sreče.
»Prihajam domov in veš kaj,« je nadaljeval.
»Kaj?« je rekla srečno.
»Mislim, da imava dovolj denarja, da kupiva parcelo,« je v smehu povedal.
»Ljubim te, rešil si najino ljubezen,« je zašepetala in se stisnila k njemu. Začutila je, kako se ponovno vrača sreča, kako ponovno čuti, da sta nepremagljiva.
»Tista parcela, saj veš, tam pri gozdičku. Je še naprodaj,« je spraševal Marcel.
»Mislim, da, toda o tem bova razmišljala kasneje. Doma. Sedaj pa pridi. Pospraviti morava tvoje reči. Začniva v spalnici,« je zašepetala in ga potegnila za sabo.
