četrtek, 25 julija, 2024

Ljubezenska zgodba: Ema in Erik

Bralec portala Top24Novice.si nam je poslala lepo ljubezensko zgodbo, ki vam bo zagotovo všeč …

Ljubezenska zgodba (foto: osebni arhiv D. L.)

Ema in Erik sta par. Prav prijetno ju je gledati skupaj. Pripadata le drug drugemu, srečna sta, požirata se z očmi. Eva je stara dvaindvajset let in še študira. Erik je star štiriindvajset let, trenutno piše diplomsko in dela pri obrtniku. Že od nekdaj so mu šli jeziki in že sedaj obvlada tekoče nemško in francosko. Srečko je, že sedaj ve, da mu je dobra služba zagotovljena.

Živita skupaj. Imata enosobno stanovanje, ki jima ga je kupila Emina mati. Odšla je v tujino in prodala je svojo hišo. Z delom denarja je kupila stanovanje Emi, ki ni hotela iti z njo. Seveda, takrat je že imela Erika.

Ema je srednje velika, ima kratke lase, pobarvane z rdečo barvo. Je zelo simpatična in prijazna. A ima svojo voljo, samozavestna je. Je moja najboljša prijateljica.

Erik je svetlolas. Pred kratkim je privolil in pustil da sva mu z Emo naredili nekaj temnih pramen. In sedaj resnično izgleda bolje. Popolnoma je ‘in’. Drugače pa je velik, lepo oblikovan, ukvarja se s športom, trenira karate in ima že nekaj časa črn pas. Da, da, z njim ni dobro češenj zobat! Imam ga zelo rada, seveda, Erik je moj starejši brat.

In jaz? Ime mi je Erika. Stara sem dvaindvajset let in še študiram. Živim doma s staršema in mlajšo sestrico Nino, ki ima petnajst let.

Kake resnejše ljubezni, da bi bila vredna zapisa, trenutno nimam. Pa saj niti nimam časa, da bi pisala o tem. Zakaj? Zato, ker se je zgodilo nekaj strašnega. Erik in Ema sta se skregala. Pa ne tako, za pol ure. Kar dobro je počilo med njima. Erik je namreč prišel domov. S potovalko, z dvema kartonastima škatlama in z veliko zeleno lončnico. In imel je nadvse čemeren obraz. Tisti, ki sam od sebe pove, da je najbolje, da se ga nekaj časa pusti pri miru. Zaklenil se je v svojo sobo in minilo je že točno pet ur, odkar čemi notri in nabija na ves glas glasbo.

Panika je v moji glavi. Kaj naj sedaj?! Erik je moj brat, imam ga rada. Ema je moja najboljša prijateljica, tudi njo imam rada. Na čigavo stran naj se postavim in komu naj pomagam?!

Hodila sem sem ter tja po svoji sobi in razmišljala. Erik in Ema spadata skupaj. Da, morata ostati skupaj. Kaj, če je konec? Kaj, če nihče ne bo popustil? In zakaj sta se sploh razšla? Zadevi moram priti do konca. Izvedeti moram vse. Pomagati moram obema. Spraviti ju moram nazaj skupaj! Aha, to je še najbolj pametno. Ukrepati moram. In sicer hitro, da ne pride kak tretji vmes.

Najprej sem nameravala začeti doma. Torej oditi sem morala do sobe, kjer je bil Erik. Tvegano, ni kaj. A vredno poskusiti. V najslabšem primeru me lahko spodi in mi zagrozi, naj se mu ne približam več.

Bilo je po kosilu. Tokrat smo ga pojedli v čisti tišini. Jaz, moja mati in oče ter Nina. Erik ni prišel dol. Nekaj časa smo ga sicer prosili, naj pride jest, ko pa ni odgovoril, smo ga pustili pri miru.

Po kosilu je oče skuhal kavo. Mami je zaskrbljeno sedela za mizo.

»Misliš, da sta zares nehala?« je vprašala očeta.

»Pojma nima,« je odkimal.

»Ah, malo sta se skregala, kmalu bosta spet skupaj,« je zamahnila z roko Nina, ki ji je bila bratova ljubezen deveta briga. Sama je imela pri petnajstih kup nerešljivih težav, ki so bile seveda veliko bolj pomembne.

»Erika, kaj veš?« je nato mami vprašala mene.

»Nič, ravno tako sem presenečena, kot ti. Ko sem bila zadnjič pri njima, je bilo še vse v najlepšem redu,« sem povedala.

»Naj grem k njemu,« je naprej spraševala mami.

»Tebi ne bo povedal,« je odkimala Nina, ki si je za mizo lakirala nohte in vzdihovala, da je predebela.

»Zakaj ne?« je bila mami užaljena.

»Zato, ker se s starši ne pogovarja o ljubezenskih težavah,« je mirno rekla Nina.

»Seveda se! Mamici in očku se lahko zaupa vse,« je trdila mami.

»Aha in vse razumeta,« je zavila z očmi Nina.

»Kdo bi razumel bolje svojega otroka kot ravno starši,« se ni dala mami.

»No, prav,« je rekla Nina in prenehala lakirati nohte. »Mami, očka, pomagajta mi!«

Mami se je veselo nasmehnila in prikimala, oče je nejeverno poškilil proti njej.

»Imam fanta, to vesta. No, z Matijem že nekaj časa seksava, pa mi še vedno ni prišlo,« je Nina resno izjavila. »Sedaj pa mi povejta, kaj naj, saj sem že čisto na koncu!«

Prav zares je oče tisti hip spustil na tla skodelice, ki jih je nameravala nesti na mizo, mami je postala pisana v obraz, jaz pa sem se začela na ves glas smejati.

»Nina, saj ne misliš resno,« je kriknila mami.

»Nina, sta res z Matijem počela tisto,« je bil ogorčen oče.

»No, vidita! Staršem se ne da povedati ničesar. Namesto pomoči in nasveta starši takoj pokažejo ogorčenje in napovejo kazen. Le kako bi otroci potem lahko zaupali staršem,« je zmagoslavno rekla.

»Počakaj malo, sedaj ni govora več o tem! Povej, če sta z Matijem res že,« je bila mami panična.

»Pha,« je zapihala Nina in odvihrala v svojo sobo.

Ostala sem sama in oba sta se zazrla v mene.

»O ne, nikar ne glejta mene, jaz ničesar ne vem,« sem se poskušala braniti. Kar pa seveda ni bilo res. Nina mi je vedno o vsem poročala.

»Ne izmikaj se, Erika! Veva, da vse veš. Povej, je Nina res že?« sta spraševala.

»Saj poanta ni bila v tem ali je že ali ni. Hotela vama je le povedati, da sta oziroma ste starši nedojemljivi za probleme svojih otrok,« sem poskušala.

»Erika, govori,« se je razjezil oče.

»Ne, ni, ne bojta se,« sem ju pomirila in olajšano sta se spogledala.

Naj jima povem resnico?! Raje ne. Resnica je bila ta, da sta Nina in Matija uživala v spolnosti že skoraj leto dni, začela sta dober teden po tistem, ko sta se spoznala. Ampak, zdaj to sploh ni bitno! Nina ni pomembna v tej zgodbi!

Odpravila sem se v zgornje nadstropje in potrkala sem na vrata. Erik se ni oglasil. Potrkala sem močneje in mu zaklicala, da sem pred vrati jaz. Čakala sem nekaj trenutkov, nato sem zaslišala da je obrnil ključ in mi odklenil vrata. Vstopila sem. Erik je legel nazaj na posteljo in trmasto gledal v zrak. Sedla sem za pisalno mizo in nekaj časa molčala.

»No, mi boš povedal, kaj se je zgodilo?« sem ga vprašala.

»Nič,« je mrko odvrnil.

»Daj, Erik, povej no,« sem ga prosila.

»Kaj naj ti povem?« je zagodel nazaj in se obrnil stran.

»Zakaj si prišel domov? Kaj sta imela?« sem vrtala vanj.

»Nič nisva imela,« je odvrnil.

»Mi ne boš povedal?« sem rekla.

»Ni kaj za povedat,« je vzdihnil.

Premišljevala sem, kaj naj. Erik je bil zaprt kot školjka. Mogoče bo Ema bolj velikodušna do mene.

Odšla sem k njej. Vneto je pospravljala stanovanje. To je počela vedno, kadar jo je kaj jezilo.

»Vidim, da generalno pospravljaš,« sem ji rekla, ko sem sedela pri njej v kuhinji.

»Da, toliko šare se je nabralo. Pol stvari je neuporabnih,« je pričela.

»Kaj se je zgodilo z vama?« sem jo naravnost vprašala.

»Kar Erik ti naj pove,« je trmasto rekla.

»On molči in leži v svoji sobi,« sem ji odkrito povedala.

»Res?« je rekla in se za hip obrnila k meni. Nato je ponovno začela pospravljati in dodala: »Sicer pa to ni več moj problem!«

»Ah, daj no, še vedno se imata rada. Samo trmasta sta!«

»Pha! Nemogoč je! Nočem ga več videti,« je vztrajala.

»Ne moreta po prvem velikem prepiru kart odnehati,« sem jo pregovarjala.

»Erika, to ni bil prvi prepir. Vleklo se je v nedogled,« je nato pripomnila in sedla na stol. Žalostno se je zagledala skozi okno.

»Vedno sta bila tako zaljubljena. Ne morem vaju gledati take,« sem ji rekla.

»Me ne zanima. Med nama je konec. Tako se je odločil on,« je povedala.

»Ne verjamem, Ema. Erik te vendar ljubi!«

»Očitno ne dovolj. Ljubil me je, dokler sem bila lepo tiho. Ko sem mu povedala svoje, je spakiral in odšel domov,« je rekla.

»In kaj je bilo tako velikega, da ni mogel prenesti?« sem jo spraševala.

»Vse. Nič ni bilo prav. Vse je moralo biti tako, kot si je on zamislil. Če sem jaz hotela to, je on vedno želel ravno obratno. Tako ni šlo, nobenih kompromisov ni poznal,« mi je povedala.

»Pa je vedel, kaj si želiš?« sem vprašala.

»Poslušaj, nima smisla, Erika. Končano je. Preveč se razlikujeva. Erik si ne želi ne poroke in ne otrok,« je končno povedala v katerem grmu tiči zajec.

»Seveda si jih želi,« sem ga zagovarjala.

»A ne takoj,« je rekla.

»Torej si mu predlagala poroko in otroka,« sem bila presenečena.

Ema je prikimala.«Da, rada bi se umirila in zaživela zakonsko življenje.«

»Mar nista še premlada?« sem bila začudena. Ema je imela komaj dvaindvajset let.

»Vidiš, ista si kot je on,« je vzkliknila.

»No, meni se zdi prezgodaj, toda če si tega želita,« sem popravila. Nisem je želela jeziti še jaz.

»Erik tega ni želel. Rekel je, da bo imel otroka šele čez deset let. To pa je zame prekasno. Otroka hočem zdaj,« je trmasto rekla.

»In zakaj se ne uskladita in imata otroka čez nekaj let,« sem predlagala.

»Ker se z njim ne da pogovarjati,« je zaključila.

Zamišljeno sem odšla proti domu. Je med njima res konec? Misel je bila zame nesprejemljiva. Bila sta tako lep par. Ema je res imela prenagle cilje, toda lahko bi se domenila tako, da bi bilo obema prav. Včasih sta se znala. Zakaj je Erik popustil in zbežal? Najbrž se je ustrašil prehitrega tempa.

Doma sem mu povedala kar mi je rekla Ema. Še vedno se ni premaknil iz sobe.

»No vidiš! Popolnoma se ji je zmešalo. Otroka ne bom imel že pri štiriindvajsetih! Nočem še tako velikih obveznosti,« je bil ogorčen.

»Ne razumem, zakaj se nista pomenila o tem. Lahko bi uskladila vajini želji. Poroka takoj, otrok kasneje,« sem rekla.

»Poroka? Ni govora! Premlad sem še,« je ugovarjal.

»Saj je vseeno. Z Emo bosta tako vedno skupaj. Če ji poroka tako veliko pomeni, pa podpiši! Vsaj v eni stvari se prilagodi,« sem mu rekla.

»Vidim, da te je dobila na svojo stran,« je mrko pogledal.

Vzdihnila sem in odšla v svojo sobo. Toliko vsega je bilo tistega dne, da se mi ni več dalo pregovarjati. Le zakaj se sploh trudim? Mar bi ju pustila pri miru in se naj sama zmenita. Ampak, ni bilo tako preprosto, ni mi bilo vseeno. Skupaj sta bila čudovita.

Naslednjega dne me je poklicala Ema. Bila je zelo dobre volje: »Kaj boš danes zvečer?«

»Še ne vem,« sem rekla.

»Potem moraš z mano na pijačo. Odprli so nov klub in lahko bi šli pogledat,« je predlagala.

Bila sem za in zmenili sva se, da se zvečer dobiva pri njej. Vsekakor pa sem takoj novico povedala Eriku. Menila sem, da bo odšel tja, a naredila sem le nasprotno. Erik je bil jezen.

»Še en dan nisem doma, pa že hodi sama okrog! Bo že videla,« se je jezil nanjo.

Emi zvečer nisem niš povedala, da sem novico o njenem izhodu takoj nesla naprej. Ko me je o tem vprašala,  sem odkimala.

»Škoda! Če bi mu povedala, bi najbrž bil ljubosumen. Spoznal bi, da me lahko dobi kdo drug in prišel bi za mano,« je bilo njeno mnenje.

Že okrog enajste ure zvečer je bil klub nabito poln. Z Emo sva stali zraven malega plesišča, pili pivo in se pogovarjali. Čez čas sem zagledala na drugem koncu, v množici svojega brata. Kri mi je zaledenela. To je storil nalašč! Zagledal me je in mi pomahal. Pomahala sem mu nazaj, kar je videla Ema.

»Komu mahaš?« jo je zanimalo.

»Eriku,« sem ji priznala.

»Je tu?« je poskočila.

Prikimala sem.

»Potem morava vsekakor iti plesat. Naj vidi, da se zabavam,« je rekla in me potegnila za sabo na plesišče. Pričela se je zvijati in gledati na vse strani, kdaj jo bo opazil in videl, kako je le srečna.

A namesto tega je storil nekaj drugega. Pred nama se je prikazal s plesalko. Z neznano žensko. Bila je kar lepe postave in lepega obraza. Pa tudi moj brat ni bil slab. Oblekel je moderne kavbojke, črno zmečkano srajco. Lase si je namazal z gelom, da so se mu svetili. Niti pogledal naju ni, posvečal se je plesalki in jo nežno držal ter z njo plesal.

Ema je še nekaj časa vztrajala, nato pa je brez opozorila zbežala ven. Jezno sem pogledala Erika, ki pa mu tudi ni bilo vseeno, obstal je na mestu in gledal, kam je šla, nato sem stekla za njo. Stala je ob avtu in hlipala.

»Ema, nikar ne joči,« sem ji rekla.

»Prasec! Nalašč to dela,« je bila jezna in užaljena.

»Oh, oba sta otročja! Namesto da bi se pogovorila, bosta sedaj dražila drug drugega,« sem rekla.

»On je tisti, ki noče pogovora, on je tisti, ki beži pred resno vezo,« je tarnala in smrkala.

»Mislim, da si se res prenaglila v tako pomembnih odločitvah. Imeti otroka tako mlad, ni enostavno,« sem ji rekla.

»Zakaj ne? Pripravljena sem ga imeti, rada imam Erika. Toda on ima svoje muhe, danes si lahko lepo videla, kakšen je,« je še vedno smrkala.

Sedli sva v avto in brez besed sva se odpeljali proti njenemu stanovanju. Tam sem ustavila in čakala, da bo izstopila.

»Misliš, da je med nama res konec?« je nato vprašala in gledala zamišljeno predse.

»Ne vem,« sem odkimala. »Mislim, da bi bilo dobro, da se čimprej pogovorita in ne da sedaj drug drugemu zadajata bolečino.«

Ema je odšla v stanovanje, jaz sem se odpeljala domov in na veliko začudenje ugotovila, da je v Erikovi sobi gorela luč. Bila sem prepričana, da ni sam, da je s sabo pripeljal spremljevalko in planila sem v njegovo sobo. Začudeno je gledal v moj jezni obraz. Ležal je na postelji in gledal je televizijo, bil je sam.

»Kje je?« sem vprašala.

»Kdo?« je vprašal nazaj.

»Tista ženska, s katero si plesal,« sem mu razložila.

»Zakaj bi jaz vedel, kje je ona? Še tega ne vem, kako ji je ime,« je mirno odvrnil.

»Mislila sem, da je tu,« sem mu povedala in sedla k njemu.

»Si zmešana? Ne bi mogel tega storiti. Emo imam še vedno rad. Povej, kam sta tako hitro odšli?« je vprašal.

»Dobro vem, kaj bi rad slišal. Da ti do potankosti opišem, koliko časa in kako je jokala, ko te je videla z drugo. No, ne bom ti. Svetujem pa ti isto, kot njej. Pogovorita se,« sem mu rekla. Vstala sem in odšla sem spat.

Pa se nista. Trmasto sta vztrajala pri svojih muhah in ignorirala drug drugega. Kar pa ni bilo nič kaj prijetno. Erik je kot senca hodil po hiši in bil jezen na vsakogar, ki ga je pogledal. Počasi smo bili siti njegovega tarnanja.

Ema pa je jokala v svojem stanovanju in se smilila sama sebi. Čez čas je celo ugotovila, kako jo je Erik zanemarjal in kako je bilo vedno vse po njegovem. Analizirala je vsak njun trenutek in prišla do zaključka, da sploh ni živela svojega življenja, da se mu je v vsem popolnoma podredila.

»Sedaj pa že pretiravaš,« sem ji rekla ogorčeno, ko mi je to nekega dne tudi povedala.

»Ne, nič ne pretiravam. Spoznala sme le resnico,« je kimala.

»Ema, zakaj trpinčita drug drugega, sebe in še vse okrog vaju,« sem rekla naveličano. Njun negativni odnos je bil res za vse obremenilen.

»Sedaj bo tega konec. Spoznala sem, da me Erik v bistvu ni nikoli imel rad, da je čas, da nekaj naredim zase. Začela bom živeti,« je povedala svoj zmagoslavni zaključek svojih misli.

Zavila sem z očmi in prikimala. Bila sem prepričana, da bo že čez nekaj dni spet jokala in tarnala, da ve, da je največ kriva sama. Njeno razpoloženje se je namreč zelo hitro menjalo.

Bližal se je zabavni večer. Vsako leto je občina organizirala srečolov, razne igre, igral je kak znani ansambel. Nisem imela namena iti, a me je Erik pregovoril.

»Pojdiva vsaj malo pogledat. Že dolgo je, odkar sva šla midva skupaj ven,« mi je predlagal.

In sprejela sem. Najprej sva odšla v lokal in tam obsedela kar nekaj ur. Erik je bil tistega večera razpoložen za pitje piva in kmalu se mu je razvezal jezik. Pripovedoval mi je o Emi, o tem, kako jo ima še vedno rad in da bo najbrž kmalu odšel k njej in ji to tudi povedal. Zdolgočaseno sem kimala, njunih težav sem imela že dovolj. Le govorila sta in govorila, nihče pa ni nič ukrenil.

Šele nekaj čez polnočjo sva se odpravila na prostor, kjer je bila zabava. Ljudi je bilo polno, noč je bila topla in jasna. Prebila sva se do točilne mize in naročila pijačo. Erik je za hip pozabil na svojo Emo in sproščeno sva govorila in se zabavala. Čez čas pa se je njegov obraz zresnil. Nepremično je gledal v določeno točko in postajala je vse bolj jezen. Tudi sama sem se ozrla in prebledela. Tam je bila Ema. Ni bila sama, zraven nje je bil mladenič, ki jo je objemal okrog ramen.

»Erik, najbrž je le kak znanec,« sem mu poskušala dopovedati, toda bilo je prepozno.

Erik se je s hitrimi koraki odpravil do njiju. Sledila sem mu in lahko videla, kako ga je potegnil stran.

»Nimaš jo pravico držati,« mu je zabrusil.

»Erik, pusti naju pri miru,« je bila ogorčena Ema.

Tudi jaz sem ga poskušala miriti. Toda Erik je bil jezen in ravno dovolj opit, da je prisolil njenemu spremljevalcu krepko okrog ušes. A mladenič se ni prestrašil, vrnil mu je udarec in kot bi mignil, se je začel boj. Jaz in Ema sva se prijeli za roki in cvilili ter ju mirili. Toda fanta sta začela z bojem. Metala sta se po tleh in se boksala, ljudje so kmalu sklenili krog okrog njiju. Nihče ju ni potegnil narazen, vsi so bili željni zabave.

Pritekla sta dva redarja in ju ločila. Ema je še vedno cvilila in ko sta bila narazen sprva ni vedela, h komu naj stopi. Eriku se je iz nosu vlila kri, kar je bilo odločilnega pomena.

»Ti baraba,« je zaklicala Ema in prisolila še ona zaušnico svojemu spremljevalcu. Nato je objela Erika.

Ljudje so se porazgubili, ostali smo sami.

»Kdo je to,« je še vedno osuplo gledal neznanec napadalca.

»To je Emin zaročenec,« sem se tedaj oglasila jaz.

Presenečeno je zrl vanjo, nato je s pestjo zažugal Eriku, zamahnil je z roko in se izgubil med množico.

»Oprosti,« je zahlipala Ema.

»Ne, ti mi oprosti. Bil sem neumen. Ne morem brez tebe, ne bi prenesel, da bi te imel kdo drug. Če ti je res toliko do tega, se poročiva in imejva otroka,« je govoril.

Ema se je smehljala in mu z robcem brisala nos.

»Saj ni pomembno! Lahko tudi še malo počakava,« mu je zagotovila.

Zavila sem z očmi. Kaj takega! Prepir in trma brez vsake veze! A očitno je moralo priti do borbe, da sta oba ugotovila, da kompromisi še vedno obstajajo in da so najboljši za vsako vezo. Neumneža!

Počasi sem se poslovila in odšla do doma. Erik in Ema nista niti opazila, kdaj sem šla. Sedela sta na klopi odmaknjena od ostalih in govorila in govorila. Kaj vse sta zamudila tistih nekaj dni, ko nista bila skupaj! Nikoli več ne bosta ločena za tako dolgo! Njuna ljubezen je sedaj še bolj trdna!

In potem?

Oba sta se zaposlila, Ema je dokončala študij, dobila dobro službo. Erik je napisal diplomsko in dobil službo, ki so mu jo obetali. Poročila sta se šele, ko je Ema pri šestindvajsetih rodila malo deklico. Anuška je bila stara osem mesecev, ko je bila poroka. No, izpolnilo se je vse, kar sta si želela, sicer ne takoj, toda do časa.

Ljubezenska zgodba … (foto: osebni arhiv D. L.)

Zadnji članki

Ne spreglejte