Objavljamo zgodbo, ki nam jo je poslala bralka portala Top24Novice.si in vas vabimo k branju!
- Maj 2003
Mislim, da sem danes končno pogledal resnici v oči. Minili so trije meseci in vsak dan sem čakal in upal, da prideta nazaj, da se bo ona premislila, da bo spoznala, da jo ljubim. A do danes ju ni bilo. In sedaj tudi vem, da ju ne bo. Njej še vedno nisem oprostil, njega pogrešam. Upam, da je dan, ko ga bom spet videl, ko ga bom lahko objel in mu povedal, kako zelo sem ga pogrešal, blizu. Še vedno ne vem, zakaj je to storila, kaj sem storil narobe, da se mi maščuje na tako podel način. Samo ljubil sem jo, to je vse. In bil sem prepričan, da imamo vse, da me tudi ona ljubi, da je srečna. Sprejel sem jo, ko me je najbolj potrebovala, ponudil sem ji streho, jo tolažil, ko so ji vsi obrnili hrbet. Zaljubil sem se vanjo, tako nebogljena in ranljiva je bila. Sprejel sem njo in prvega dne., ko sem zagledal njega, sem vzljubil tudi njega. Nisem več mogel odtrgati oči stran od njega. Bil sem prepričan, da imam vse. In bil sem prepričan, da je tudi ona srečna, da se zaveda, kaj mi pomenita, da ne bo nikoli pozabila, da sem jo sprejel takšno, kot je bila. Nikoli je nisem spraševal, nikoli ji nisem očital, nikoli je nisem zmerjal. Le ljubil sem jo in se vsak dan znova veselil tistih nekaj uric, ki smo jih preživeli skupaj.
Sedaj končno vem, da je stanovanje prazno, da nista šla le na dolg potep iz katerega se bosta vrnila utrujena in polna doživetij. Ne, ne bo ju več. Ostal sem sam. In odločil sem se, da ne bom več čakal. Stanovanje je zanemarjeno. Tri mesece nisem pospravljal, nisem si kuhal kosila, nisem zalil cvetlic in nisem pokosil trate pred hišo. Ničesar nisem naredil, le čakal sem. Sedaj imam dovolj. Ugotovil sem, da se življenje ni končalo. Ponovno ga bom pričel graditi. Lahko sem sam, nikogar ne potrebujem za svojo srečo. In vem, da najbrž nikoli več ne bom ljubil. Dovolj imam žensk. Ne bi prenesel še enkrat tega. Dovolj je. Star sem osemintrideset let in prestar sem, da bi se še katera norčevala iz mene in iz mojih čustev. Raje sem sam. Spet bom obnovil stike s prijatelji, spet bom na dan potegnil tiste stvari, ki me veselijo. Ko sta bila onadva tu, zanje ni bilo časa, potisnil sem jih na stran. Sedaj imam čas za vse, kar me veseli. Ne bom več mislil nanjo, ne bom več pogrešal njega. Vem pa, da me bo nekoč sam poiskal.
5.Maj 2003
Spet je bil tu! In spet sem ga spustila naprej. Prišel je ob tretji uri zjutraj, tolkel je po vratih, dokler ga nisem spustila noter. Potem me je objel in mi šepetal, kako me je pogrešal. Rekel mi je, da mu je žal, da ni imel druge. Da moram vedeti, da ljubi le mene. In jaz? Saj vem, neumna sem. Spet sem popustila in dovolila, da je ostal. Oprhal se je, oprala sem mu obleke, pripravila sem kavč, da je na njem prespal. K sebi v posteljo ga tokrat nisem spustila, pa čeprav me je prosil. Vsaj toliko moči sem imela, da sem mu rekla ne. Naj vidi, da sem tudi jaz človek in da imam dovolj njegovih igric. Pride le takrat, ko me potrebuje, ko je umazan, ko mu zmanjka denarja in ko je lačen. In spet sem mu pripravila obrok, spet sem mu dala denar. Ne vem, zakaj. Še vedno upam, da se bo nekoč spremenil, da bo uvidel, da življenje, ki ga živi ne pelje nikamor. Najbrž sem nora. Lahko bi ga pozabila, lahko bi ga odslovila in začela znova. Pa nisem dovolj močna. Bojim se biti sama. Potem ne bo nikogar več. Če še on ne bo prihajal, potem bom res popolnoma sama.
9.Maj 2003
Danes sem izpolnil svoj načrt, ki sem ga pripravil že nekaj dni nazaj. Danes mi je uspelo. Po končani službi sem odšel najprej domov. Skuhal sem si kosilo, ga z velikim tekom pojedel. Nisem premišljeval na to, da sem sam. Po kosilu sem na terasi prebral časopis, nato sem se odpravil na dolg sprehod. Bilo je prav prijetno. In nisem imel slabega občutka, ker sem bil na sprehodu sam. Zanimivo je, da človek misli, da je edini sam, da imajo vsi drugi nekoga. Koliko samskih ljudi sem srečal na sprehodu! Torej nisem sam.
Po dveh urah hoje sem opazil majhno gostišče. Še nikoli nisem zavil vanj, prej nikoli nisem imel časa. Danes pa sem se odločil in sem vstopil. Škoda, da nisem že prej, lokal je bil prav prijeten. Opremljen je bil v masivnem lesu, za veliko točilno mizo sta stregli dve natakarici. Lepi in prijazni. Sedel sem za prazno mizo in si ogledoval list, na katerem so imeli napisano, kaj ponujajo. Čeprav nisem bil lačen, sem naročil pivo in malo pico.
V kotu lokala so igrali biljard, nekaj jih je metalo pikado. Druščina je bila zanimiva, vzdušje v lokalu je bilo prijetno. Ni me motilo, da sem sam.
Prijazna natakarica mi je prinesla pico in na listku z imenom sem prebral, da ji je ime Viktorija. Tako na prvi pogled je deset let mlajša od mene. Čeprav se je smehljala, sem lahko opazil, da je zamišljena in da ima žalostne oči.
Ko sem odhajal iz lokala, mi je zaželela lep dan in naj se še kdaj vrnem. Najbrž je bila le prijazna, toda lahko bi bila tiho. No, odločil sem se, da bom še kdaj zavil v lokal, pa kakorkoli je že mislila.
9.Maj 2003
Tine je odšel že dva dni nazaj. Spet ni dolgo zdržal, kar bi sedaj že lahko vedela. Vse njegove besede so le laži. Ne vem, kdaj me bo izučilo. Kdaj bom sprevidela, da se nikoli ne bo spremenil in da bo prihajal vse dokler mu bom odpirala vrata. Ni mu mar zame, ni mu mar za moja čustva, prihaja le zaradi svoje koristi. Od mene dobi denar, prenočišče, operem mu in mu skuham. Seveda prihaja. Nor bi bil, če ne bi izkoristil tako naivne ženske, kot sem jaz!
Danes je v lokal, v katerem delam vstopil prav prijetni moški. Bil je sam, kar me je čudilo. Tako prijeten možak ima najbrž družino, najbrž ni sam in osamljen. Opazoval je lokal, zato sem bila prepričana, da je bil prvič pri nas. Naročil je pivo in pico, z velikim tekom je pojedel. Bil je zelo prijazen. Na skrivaj sem ga opazovala. Je približno deset let starejši od mene, temnolas in ima lepo postavo. Na roki ni imel prstana, kar pa seveda nič ne pomeni. Marsikateri moški ga ne nosi. Bil je zamišljen. A zdelo se mi je, da je bil srečen, zadovoljen s svojim življenjem. No, zase kaj takega ne bi mogla reči. Ko je odhajal, mi je bilo kar žal, da ga nisem ogovorila, da nisem sedla k njegovi mizi. Dela ni bilo, zato bi lahko. Pa si nisem upala, nisem ga hotela motiti. Ko je šel, sem mu rekla, naj nas še kaj obišče. Prijazno me je pogledal in prikimal je. No, mogoče bo res prišel. Mogoče pa je le nekdo, ki je šel mimo in je že davno pozabil, da ta lokal sploh obstaja. Najbrž se je vrnil domov, kjer je imel ženo in otroke. Najbrž je dober mož, najbrž ljubi ženo in se posveča otrokom. Vsaj na videz je deloval tako.
14.Maj 2003
Minili je že kar nekaj dni, odkar sem pričel na novo živeti. In moram priznati, da mi je všeč. Počutim se kot prerojen, ponovno sem zadihal z vso močjo. Svet je postal lepši, ne boli me več tako močno, kot me je še nekaj dni nazaj. Počasi celo razumem Vanjo, nisem več tako zelo jezen nanjo. Navsezadnje je bila to njena odločitev, njeno življenje. Z njim lahko počne, kar hoče. Če ni bila srečna ob meni, je morda res najbolje, da sta šla. Žal mi je le, ker Roku nisem dal roke v slovo, ker ga nisem objel in mu povedal, da me lahko pokliče in obišče, kadar bo želel. A Vanja je najbrž vedela, kako zelo je navezan name. Morda se je celo ustrašila, da ne bo hotel z njo, da bo hotel ostati pri meni. Počasi jo razumem.
V službi sem napredoval. Postal sem urednik novega časopisa. Moram priznati, da sem bil malce presenečen, ko so izbrali mene. No, vem, da bom delu kos. Že od nekdaj me veseli in opravljal ga bom z lahkoto!
Popoldan sem ponovno odšel na sprehod. Šel sem mimo prijetnega lokala, v katerega sem prvič vstopil prejšnji teden. Tudi danes sem. In na moje veselje, je bila za točilno mizo spet Viktorija. Res je prijetno dekle, a spet je imela tisti žalostni pogled. Najraje bi ji dejal, naj prisede. Želel sem jo vprašati, zakaj je tako žalostna. Toda nisem mogel, besede mi niso šle iz jezika. Le prijazno sem se ji nasmehnil, ko mi je postregla s pico. A mislim, da si je tudi ona želela spregovoriti z menoj. Tak občutek sem imel. Nekaj sekund je še kar stala ob moji mizi in čakala, če bom kaj rekel. A ostal sem tiho. Viktorija je prijetno dekle, toda več kot prijateljstva ji ne bi mogel nuditi. Še vedno namreč verjamem v svoje besede, da se ne bom več zaljubil. In nikjer ne piše, da ne bi mogel imeti dekleta le za prijateljico. Zakaj pa ne?
Naslednjič, ko bom spet zavil v lokal, jo bom ogovoril. Čutim, da si to želi tudi ona.
- Maj 2003
Konec tedna sem bila sama. Tineta ni bilo. Pa sem vseeno posedala doma in čakal, če bo prišel. Jezna sem nase. Le zakaj dovolim, da se igra z mano? Kdaj bom dovolj močna, da mu bom lahko rekla, naj ne prihaja več. Vem, da moram prekiniti to obremenjujoče razmerje. In tudi vem, da Tine potem ne bo več prihajal. Saj navsezadnje tudi nima smisla. Le zakaj se mučim, prav nič nimam od tega. Tine mi nikoli ne bo dejal, da me ljubi, vsaj iskreno ne. Nikoli ne bo ob meni, nikoli ne bova skupaj. Najina veza nima prihodnosti. On je tak, kot je, ne bom ga spremenila, niti se ne bo spremenil sam. Vem, da bo vse življenje tak. Pa jaz? Se res tako rada mučim? Vem, da bom morala končati s tem. Morala se bom nehati mučiti in morala bom iti naprej. Pa čeprav sama.
Danes je spet prišel. In spet je bil sam. Sedel je za isto mizo, kot prvič in naročil pico in pivo, isto, kot zadnjič. Bil je prijazen, spet je imel na obrazu nasmešek. Resnično mora biti zadovoljen s svojim življenjem. Moti me le to, ker je sam. Zakaj ne pripelje s sabo žene in otrok? Mogoče jih bo naslednjič.
Spet nisva spregovorila. Oklevala sem. Ne vem, zakaj toda besede mi niso šle iz jezika. Mi je pa všeč. Prav prijetno bi bilo kramljati z njim. Že na pogled je dober človek, najbrž je tudi zelo prijeten sogovornik. Upam, da bo še kdaj prišel. Upam, da bom takrat v službi. Če bo spet prišel, potem se bom opogumila in spregovorila z njim. Res, obljubim si, da bom naslednjič storila korak naprej. Prav prijetno bi bilo imeti prijatelja, nekoga za pogovor. In mislim, da moški, ki je bil danes v lokalu drugič, ustreza tem merilom.
- Maj 2003
V petek sem poklical Mateja. Slišala se nisva že najmanj pet let in nad mojim nenadnim klicem, je bil zelo presenečen. Povedal sem mu, da sem sam, da imam čas in če ga ima tudi on, bi lahko obnovila najino prijateljstvo. Da, nič nisem ovinkaril, kar se mi zdi še najbolje. In Matej je, čeprav je bil presenečen, bil takoj za to, da se kdaj dobiva. Povedal mi je, da je poročen, da ima hčerko in da je žena drugič noseča. Za njegovo srečo sem bil vesel, kar sem mu tudi povedal.
Že v soboto popoldan se je oglasil pri meni. Skuhal sem kavo, prinesel mi je steklenico domačega jabolčnika. Pridela ga je sam, na kar je bil zelo ponosen. No, Matej je že od nekdaj rad delal poskuse. Moral pa sem mu priznati, da je delo dobro opravil. Jabolčnik je bil zelo okusen. Sprva sva govorila o običajnih stvareh, potem sem mu povedal svojo zgodbo. Dodal sem tudi to, kar sem v teh nekaj dneh spoznal in priznal sem mu tudi, da mi je žal, ker se nisem nikoli trudil, da bi obnavljal najino prijateljstvo, ki je segalo še v otroške dni. Matej mi je kimal. Povedal mi je, da je bil mojega klica zelo vesel, da je zadovoljen s tem, kar sem spoznal in da še vedno ni prepozno za najino prijateljstvo. Razumem ga, da sedaj ne bo več imel veliko časa, srečno je poročen, ima družino, toda zagotovil mi je, da bo tudi zame našel nekaj časa. Zmenila sva se, da se vsaj enkrat mesečno slišiva. Povabil pa me je tudi, da odidem kdaj z njegovo družino na izlet. Vabila sem bil vesel.
Danes pa se je zgodilo še nekaj lepega. Ponovno sem šel v lokal. In spet sem imel srečo, Viktorija je delala. Tokrat sem ji že takoj ob prihodu podaril velik nasmeh in jo vprašal, kako je. Mislim, da je bila zelo vesela, ko sem jo ogovoril. Naročil sem ji pico in pivo. Ko sem pojedel, je pristopila k moji mizi. Kar takoj je vprašala, če lahko za hip sede, kar me je prijetno presenetilo. Ob enem pa me je tudi prehitela, saj sem ves čas sestavljal stavek, kako bi jo povabil k mizi.
Predstavil sem se ji in ji povedal, kaj sem po poklicu. Nad mojim delom je bila navdušena in z zanimanjem je poslušala, kaj počnem. Povedala je, da je stara devetindvajset let, da živi sama. Za to, da živi sama, je rabila kar precej časa, da je povedala. Mogoče je za njo propadla veza, nisem je spraševal. Je pa zelo prijetna ženska. Ima srednjo postavo, kratke rjave lase in rjave oči. Žal še vedno otožne.
Nisem ji dosti govoril o svojem zasebnem življenju, je pa bila zelo presenečena, ko sem ji odgovoril na vprašanje o družini. Kar ni mogla verjeti, da je nimam, da sem sam. Mislim, da jo je zelo zanimalo, zakaj, toda ni hotela spraševati. Kar cenim. O tem še nisem pripravljen razglabljati. Naj popolnoma dozori.
No, Viktoriji sem moral obljubiti, da spet kmalu pridem. Rekla je, da se najinega snidenja že vnaprej veseli. Tudi jaz. Mogoče bo iz najinega poznanstva zraslo prijateljstvo.
19.Maj 2003
V soboto me je prebudilo močno razbijanje po vratih. Tine je prišel ob štirih zjutraj. Tokrat sem bila na njegov prihod popolnoma pripravljena. Preden sem odklenila vrata, sem si še enkrat vlila dovolj moči, da sem lahko izpeljala načrt.
Tine je bil seveda nemalo presenečen, ko mu nisem pustila vstopiti. Začudeno me je gledal. A tokrat sem bila povsem prepričana v svoje dejanje. Stala sem ob priprtih vratih in odločno sem mu povedala, da ga nočem več videti. Rekla sem mu, naj ne prihaja več, naj pozabi, da obstajam. Povedala sem mu, da mu ne bom več prala, ne bom mu več dajala denarja in ne bom ga več spustila v stanovanje.
Tine me je ponižno prosil, naj ne delam tega. Dejal je, da se je pripravljen spremeniti, da me ljubi in da bo za vedno ostal ob meni. Tokrat sem samo odkimala. Povedala sem mu, da mu ne verjamem več. Da če me resnično ljubi, naj si najprej poišče službo, naj se najprej uredi in šele nato pride k meni. S popravljanjem napak ne bo več pričel v mojem stanovanju, ker ga potem že po nekaj dneh mine. Povedala sem mu, da naj pride, ko bo drug človek, ko bo spoznal, kaj si res želi in če sem res jaz tisto, kar si želi.
Brez besed je odšel.
Potem nisem več spala do jutra. Premlevala sem svoje besede. Vem, da sem storila edino prav, da sem mu povedala svoje. Dovolj je bilo mučenja. Zaslužim si boljšega človeka, kot je on. Zaslužim si nekoga, ki me bo spoštoval in me imel rad. Dovolj imam izkoriščanja. Čeprav tiho upam, da se bo Tine spremenil, vem, da ga najbrž ne bo več nazaj. Prav je tako. Naj se zgodi to, kar se mora.
Je pa danes posijal v moje življenje tudi žarek sreče. V lokal je ponovno vstopil on. Tokrat nisem izgubljala časa. Že takoj, ko sem pobrala naročilo, me je prijazno vprašal, kako sem. In to mi je dalo še dodatno moč. Ko je pojedel pico, sem stopila k njemu in ga vprašala, če lahko prisedem. Mislim, da je bil zadovoljen z mojim vprašanjem. Na široko se je zasmejal in prikimal. Povedal mi je, da je Andrej, da je urednik časopisa. Njegovo delo je zelo pestro in zanimivo. Z zanimanjem sem poslušala, ko mi ga je opisoval.
Vprašala sem ga, zakaj nikoli ne pripelje s sabo družine. Nekaj časa je okleval, nato mi je povedal, da je sam. Nima družine! Nad njegovim odgovorom sem bila zelo presenečena. Seveda sem bila zelo radovedna, zakaj, toda nisem ga vprašala. Imela sem občutek, da o tem noče govoriti. Tudi njega je zanimalo, če sem sama. Mislim, da sem morala prav pomisliti. In ugotovila sem, da sem. Le nekaj dni nazaj sem Tineta vrgla ven iz mojega življenja. In Andreju sem lahko odločno prikimala. Da, sama sem in prav vesela sem, da je tako.
Andrej je obljubil, da bo kmalu spet prišel. Težko čakam, da se bo res prikazal pri vratih lokala.
24.Maj 2003
V petek zvečer me je poklical Matej. Klica sem bil zelo vesel. Povabil me je, da se jim pridružim v nedeljo popoldan na pikniku. Sprva sem okleval, motilo me je dejstvo, da bi prišel sam. Toda potem sem se spomnil zanimive ideje. Mateju sem dejal, da bom prišel in da bom mogoče pripeljal s sabo prijateljico.
Takoj v soboto sem odšel v lokal. Viktorije ni bilo na delu, toda njena sodelavka mi je povedala, da bo vsak hip prišla. Oddahnilo se mi je.
Res je kmalu prišla in bila je zelo vesela, ko me je zagledala. Kar takoj je prisedla k meni. Govorila sva in ves čas sem premišljeval, kako naj jo povabim. Upal sem, da bo povabilo sprejela, nisem pa želel, da bi ga narobe razumela. Povabilo naj bi bilo zgolj prijateljsko. Ko sem končno zbral pogum in jo povabil, je prikimala. Rekla mi je, da je prosta in da tako nima kaj pametnega za početi. Zmenila sva se, da jo pridem iskat na dom. Napisala mi je svoj naslov in iz lokala sem odšel dobre volje.
24.Maj 2003
Danes sem bila prijetno presenečena že, ko sem prišla na delo. Andrej je že sedel za svojo mizo. Videla sem, da me je čakal in kar takoj sem odšla k njemu. Že takoj sem začutila, da ima nekaj za bregom In res, povabil me je, da se mu v nedeljo pridružim na pikniku. Kar ne morem verjeti! Odkar sem potegnila črto čez Tineta, se mi dogajajo lepše stvari. Andrej je res simpatičen moški. Ne moti me niti to, da je devet let starejši od mene. V bistvu tako prijetnega moškega še nisem srečala. Bojim se, da se bom počasi zaljubila vanj. Upam, da tudi on čuti tako. Res bi bilo lepo imeti ves čas ob sebi nekoga, kot je on. No, skratka, napisala sem mu svoj naslov in jutri bo pri meni ob tretji uri popoldan. Težko že čakam. Upam, da se bova imela lepo!
25.maj 2003
Ura je že nekaj čez eno zjutraj. Dan je bil lep. Še vedno nisem utrujen, premlevam današnje dogodke.
Že dopoldan sem se pričel urejati. Bil sem na trnih. Ne vem, zakaj. Do Viktorije ne čutim nič posebnega, postaja le prijateljica in nič več. Ampak, že po nekaj srečanjih sem uvidel, da je drugačna. Da na svetu niso le ženske, ki so podobne Vanji. A vseeno, dovolj je bilo. In mislim, da tudi Viktorija ne pričakuje ničesar več od prijateljstva.
Piknik je lepo uspel. Družba je bila prijetna. Tudi Viktorija se je takoj ujela z njimi, čeprav ni nikogar poznala. Videl sem, da ima zelo rada otroke. Skoraj ves čas je posvečala Matejevi hčerki. Zna z otroci. Ko sem jo vprašal, kako to, mi je povedala, da je v otroštvu večkrat pazila otroke. Da jih ima zelo rada, da se v njihovi družbi dobro počuti.
Igrali smo nogomet, ženske so navijale. Viktorija je ves čas opazovala mene. Kar mi je bilo všeč.
Nazaj sva odšla ob osmi uri, nato sem jo povabil še k meni na pijačo. Čeprav je bil večer dokaj hladen, sva sedela na terasi. Povedala mi je o bivšemu fantu. Kar nisem mogel verjeti, da se je tako pustila izkoriščati. Njen bivši je pijanec. Rekla je, da od začetka ni bilo tako ali pa je bila le slepo zaljubljena in tega ni videla. Zaljubila se je vanj pred tremi leti. Sprva je bil ves čas ob njej, potem se je pričel dolgočasiti. Viktorija ga je sprejela takšnega, kot je in si dopovedovala, da potrebuje tudi ostale prijatelje in ne le njo. A Tine je vse večkrat odhajal. Preselil se je k njej, ona mu je prala, kuhala in včasih posodila denar. On pa je skoraj vsak večer odšel sam na pijačo. Čez čas so ga vrgli iz službe, kar je vse skupaj še poslabšalo. Včasih ga ni bilo po ves dan, nato dva, nato ves teden. Viktorija je čakala in upala, da se bo spremenil, pa se ni. Le slabše je bilo. Pravila je, da še sama ni vedela, kdaj mu je postala le še zatočišče za nabiranje novih moči. Dolgo časa se je borila s sabo, da je bila dovolj močna in je prekinila z njim. Od takrat, ko mu je jasno dala vedeti, da ga noče več videti, ga ni bilo več nazaj.
Jaz mislim, da je tudi to del življenja. Najbrž je ob vsem tem zrasla, si nabrala določene izkušnje in sedaj lažje gre skozi življenje. Najbrž te napake ne bo ponovila nikoli več in bo sedaj pri izbiri partnerja bolj pazljiva. To sem ji tudi povedal in strinjala se je z mano. Rekla je, da je zelo vesela, da sva se spoznala in da upa, da bova nadaljevala najino prijateljstvo. Tudi jaz si tega želim.
25.Maj 2003
Danes je bil čudovit dan. Ura je ena ponoči, pred pol ure me je Andrej šele pripeljal domov. Imela sva se čudovito. Na pikniku je bilo zelo lepo. Ljudje so bili prijazni, čas je kar prehitro šel mimo. Andrej in ostali moški so igrali nogomet. Moram priznati, da je zelo čvrst. Ves čas sem ga opazovala in počutila sem se prav čudno. Mislim, da je res. Vanj sem zaljubljena. Všeč mi je, prav v vseh pogledih je čudovit. Všeč mi je tudi, da ne hiti. Je pravi kavalir, mogoče tudi sramežljiv. Sedaj sem že skoraj prepričana, da nekaj čuti do mene. No, saj drugače me niti ne bi povabil na piknik. Še manj pa potem k njemu na teraso. Da, ko sva ob osmi uri zapuščala piknik, sva odšla še do njega. Sedela sva na terasi in se pogovarjala. Povedala sem mu o Tinetu. Zelo je razumevajoč in takoj je našel pravo besedo, da me je potolažil. Dejal je, da bom sedaj najbrž bolj pozorno izbrala moškega. Najbrž je mislil nase. Upam. Brez pomisleka bi ga izbrala. In upam, da me bo kmalu poljubil. Danes me ni, kar je plus zanj. Je že prav, da ne hiti, za vse je še čas. Bolje je, da se prej spoznava in ko bova res prepričana, da sva za skupaj, takrat bo še lepše začeti!
30.Maj 2003
Ves teden nisem imel časa, da bi odšel v lokal. Moram pa priznati, da sem kar pogrešal pogovore z Viktorijo. A ves teden sem bil v službi do večera, ko sem prišel domov, pa sem bil preveč utrujen, da bi odšel še do nje. No, danes pa mi je uspelo priti prej iz službe in peš sem se odpravil tja. Viktorija me je bila zelo vesela. Najprej pa me je oštela, ker se tako dolgo nisem oglasil. Razložil sem ji, zakaj in razumela je. Res je drugačna ženska. Malo katera bi razumela. No, sicer pa, kdo ve, kako bi bilo, če bi me vse dni čakala doma. Najbrž bi bila ista, kot vse ostale.
Tokrat me je ona povabila v nedeljo v kino. Privolil sem rade volje.
Rad sem v njeni družbi in kar vesel sem, da sem tistega dne zavil v lokal, kjer sem jo spoznal.
30.Maj 2003
Andreja ves teden ni bilo. In spraševala sem se, kaj sem naredila narobe. Upala sem, da ni jezen. Ko pa je danes vstopil, mi je zaigralo srce. Razložil mi je, da ni utegnil zaradi službe. Razumem ga. Naredila sem korak naprej. Povabila sem ga v kino v nedeljo popoldan. Takoj je privolil. Rekel je, da me bo prišel iskat že popoldan, da bova lahko do predstave šla v miru na pijačo. Se že veselim ponovnega snidenja z njim.
1.Junij 2003
Tudi danes sva se imela z Viktorijo zelo lepo. Ugotovil sem, da sem najbolj srečen, kadar sem z njo. A še vedno menim, da je moje čustvo do nje zgolj prijateljsko. Najbrž se tega zaveda tudi ona.
Takoj po kosilu sem jo šel iskat. Čakal me je pred vrati. Bila je zelo lepa. Oblekla je modre hlače in modro jopico. Prav res je lepo dekle.
Odšla sva na pijačo, pogovor je stekel. Z njo bi lahko ure in ure govoril. Vprašala me je, zakaj sem sam in povedal sem ji. Ni mogla verjeti, prijela me je za roko in jo nežno stisnila k sebi.
Po filmski predstavi sva odšla še na sladoled, nato sem jo peljal domov. Rekla je, da se še kar noče ločiti od mene in povabila me je na pijačo. Toda žal sem jo moral zavrniti. Jutri moram namreč biti zelo zgodaj v službi in moram se naspati. Razumela je. Veselim se ponovnega snidenja z njo.
1.Junij 2003
Bilo je lepo. Toda imam občutek, da se me izogiba. Čustveno. Sicer pa ga razumem, danes mi je povedal svojo zgodbo. Nisem več zdržala, morala sem ga vprašati.
Že takoj po kosilu me je prišel iskat. Bila sem pripravljena in šla sva. Ko sva sedela ob pijači, sem ga vprašala, zakaj je sam.
Povedal mi je, da je dolgo časa živel z neko žensko. Ime ji je Vanja. Rekel je, da jo je ljubil iz vsega srca. Da je sprejel njo in njenega sina. Takrat, ko sta se spoznala, je bilo Roku le pol leta. Vanja je bila brez službe in brez strehe nad glavo. Zasmilila se mu je in sprejel jo je v svoj dom. Povedal mi je, da je nikoli ni spraševal o njeni preteklosti. Niti ni vedel, kdo je otrokov oče. Bilo mu je vseeno. Z Vanjo sta se zaljubila in zaživela srečno. Popolnoma se jima je posvetil, sprejel je Roka za svojega. Podaril jima je vse svoj prosti čas in ju razvajal. Mislil je, da je Vanja srečna. Vsaj tako se je obnašala. Nekoč je prišel iz službe domov in nikjer ni bilo niti sledu o njima. Odšla sta neznano kam. Rok je imel takrat devet let. Dolgo je taval in se trpinčil, nato pa končno spoznal, da je ostal sam in da mora nadaljevati. Rekel je, da je Vanji oprostil, da upa, da je srečna, kjer koli že je. Upa tudi, da bo še kdaj videl Roka. Pomeni mu isto, kot lastni otrok, kar je povsem razumljivo.
Res žalostna zgodba. Ni prav, da se je to naredilo prav njemu. Dober človek je. Toda, če se ne bi, potem nikoli ne bi pričel spreminjati svojega življenja in nikoli ne bi zašel v lokal, kjer delam in kjer sva se spoznala. Torej je res prav, da se zgodi vse, kar se. Vsaka stvar v
življenju nekaj pomeni. Tudi trpljenje, ki ga moramo premagati.
Po kinu sem ga povabila na svoj dom, toda zavrnil je. Povedal mi je, da mora zelo zgodaj vstati. Razumem ga, še vedno ga boli. Toda prepozno je. Vanj sem zaljubljena in čakal bom, dokler bo treba. Ne bom ga izpustila. Našla bom način, da bo spet lahko ljubil. Ljubil mene.
6.Junij 2003
Končno je spet petek! Ves teden sem bil polno zaposlen. Služba je bila res naporna in večino časa sem preživel tam. V torek sem imel nekaj minut več časa in sprejel sem povabilo Mateja. Odšla sva v lokal na pijačo. Prav dobro je bilo. Govorila sva o vsem. Vprašal me je tudi, če se med mano in Viktorijo kaj plete. Zatrdil sem mu, da sva zgolj prijatelja, pa se je le nasmehnil. Ni mi verjel, da so moja čustva do nje le prijateljska. Pravi, da še sam najbrž ne vem, da sem vanjo zaljubljen. Ne vem, kaj naj si mislim. Sam pri sebi še vedno verjamem, da nisem zaljubljen vanjo, da nisem več sposoben ljubiti. Moram pa priznati, da me je Viktorija očarala. Povsem drugačna je. Je razumevajoča, z njo se lahko pogovarjam o vsem, zna poslušati in ne vrta v človeka. Res je dobro dekle in v njeni družbi se počutim dobro. Mislim, da dni, ko se ne vidiva često premišljujem o njej in se vedno veselim dne, ko utegnem in zavijem k njej v lokal.
Včeraj sem imel toliko časa, da sem na hitro skočil še tja. Delala je in se me je resnično razveselila. Razumela je, da prej nisem mogel priti, da mi je služba vzela ves čas. Povabila me je, da pridem k njej na večerjo. Jutri zvečer naj bi šel. Kuhala bo ona, jaz moram poskrbeti za pijačo. Preden so zaprli trgovino, sem skočil po vino. Izbral sem najboljšega. Liter bo dovolj za naju. Nespametno se mi zdi, da bi zaradi pijače pokvarila ves večer.
6.Junij 2003
Andreja ves teden ni bilo. Ni me skrbelo, sedaj sem že vedela, da najbrž ne more zaradi službe. Kar je tudi danes potrdil. Prišel je v lokal takoj, ko je končal z delom. Bil je vesel, da me vidi, tudi jaz sem bila. Čeprav sem se bala, da bo vabilo zavrnil, sem ga povabila na večerjo. Jutri naj bi prišel na moj dom. Kuhala bom sama, Andrej bo prinesel pijačo. Pri tem je vztrajal, čeprav sem mu rekla, da imam doma dovolj vina. Toda, naj mu bo. Bom vsaj videla, kakšen okus ima. Kaj nama bom pripravila, še ne vem, upam pa, da bo večerja uspela. Počasi postajam nestrpna. Andrej mi je zelo všeč in upam, da bo jutri dan, ko bova storila kaj več. Želim si poljuba. Srečna sem, da sem prekinila s Tinetom, da sem si odprla novo možnost. Lepšo in bolj trdno. Andrej je moški, ki bi ga želela vsaka ženska. Vanja je bila zelo nespametna, da je končala njuno razmerje. Najbrž ni vedela, kaj ima. Toda sedaj je mimo. Ni je več v njegovem življenju in vrsta za srečo je na meni.
7.Junij 2003
Ne vem, kaj naj si mislim. Ne vem, če sem ravnal prav. Upam, da je nisem prizadel.
Ura je dve ponoči in še vedno ne morem spati. Kar naprej premlevam dogodke današnjega večera. Viktorija se je res potrudila.
Ob sedmih sem bil pri njej. Presenečeno sem jo pogledal, ko mi je odprla vrata. Oblečena je bila v dolgo vijolično obleko, bila je res lepa. Rahlo je bila naličena, na obrazu je imela sramežljiv nasmešek. Zelo privlačna ženska je.
Ponudil sem ji vino in nesla ga je hladit. Nato me je posedla za lepo okrašeno mizo. Postregla je aperitiv, nato juho. Kasneje je prinesla na mizo pečenko z bučkami, široke rezance s sirom in zelenjavno prilogo. Vsega je bilo ogromno in vse je bilo zelo okusno. Viktorija zelo dobro kuha. Resnično se je potrudila, kar sem ji tudi povedal. Ne vem, kdaj sem zadnjič tako dobro jedel.
Odprla sva vino in se pogovarjala. Nato je vstala in prižgala radio. Ugasnila je luč in prižgala dišeče sveče. Vzdušje je bilo res romantično, potrudila se je in vedel sem, kaj je njen načrt. Hotela me je zapeljati. Sprva se nisem branil. Objeta sva zaplesala in ves čas sem se boril sam s sabo. Naj jo poljubim in ji dam prazne obljube? Ne, tega nisem mogel storiti. Preveč bi bolelo oba. Viktorija si zasluži iskrenih čustev, ki pa jih jaz ta hip ne morem nuditi. Všeč mi je, zelo mi je pri srcu in rad sem z njo, toda prave ljubezni ne čutim. V mojem srcu je še vedno prevelika bolečina.
Ker nisem ukrepal, se je Viktorija nagnila k meni in me poljubila. Močno me je objela. Prenehal sem plesati, pogledal sem jo v oči, nato sem rahlo odkimal. Omahnila je in me žalostno pogledala. Sedel sem nazaj za mizo in popil požirek vina. Molčala je in me gledala. Povedal sem ji, da ne morem, da se še vedno nisem opomogel. Da moram najprej Vanjo popolnoma pozabiti, da še nisem sposoben ljubiti. Prikimala je, čeprav vem, da me ni razumela. Povedal sem ji, da ji trenutno lahko nudim le prijateljstvo. Žalostno je prikimala in sedla. Nato sva nekaj časa govorila, kot da se ni nič zgodilo. Kmalu zatem sem se poslovil. Prestrašeno me je vprašala, če me bo še kdaj videla. Nasmehnil sem se in ji zatrdil, da takoj, ko bom lahko. Da tako dobre prijateljice še nisem imel. Oddahnilo se ji je.
7.Junij 2003
Noč je, ne morem spati, pa čeprav sem utrujena. Naredila sem napako. Mislim, da sem si Andrejeva čustva razlagala napačno.
Že popoldan sem pričela s pripravo večerje, hotela sem, da je vse po načrtu. Večerja mi je odlično uspela, bilo je zelo okusno. Skoraj eno uro sem stala pred omaro in tuhtala, kaj naj oblečem. Hotela sem biti lepa, zapeljiva toda ne preveč. Tudi tu mislim, da mi je uspelo. Vsaj tako mi je potrdil izraz na Andrejevem obrazu, ko sem mu odprla vrata.
Postregla sem s hrano, večer se je pričel naravnost čudovito. Andrej je bil zelo dobre volje, ves čas se je smehljal in me gledal. Tudi jaz sem se odlično počutila. Pila sva vino po njegovem okusu, bilo je odlično. Po večerji sem prižgala radio in ga vprašala za ples. Že prej sem na police postavila dišeče sveče, ugasnila sem luč in jih prižgala. Andrej in jaz sva zaplesala, čutila sem, da je nekoliko napet. Pa nisem poslušala njegovega izraza, poljubila sem ga. Za hip, res samo za hip se mi je zazdelo, da mi je poljub vrnil, da si tudi on tega želi. Nato se je odmaknil in mi žalostno odkimal. Zabolelo me je. Povedal mi je, da še ni pripravljen, da mi še ne more nuditi ljubezni v taki meri, kot si jo zaslužim. Bilo mi je žal, resnično žal, da sem prehitela. S poljubom sem vse le poslabšala. Upam, da bo še vedno ostal moj prijatelj, da bo v moji družbi še vedno sproščen. Upam, da ga nisem odgnala stran. Kmalu bom videla, kaj sem storila. Upam, da nisem izgubila prijatelja. Andrej mi je tako zelo všeč, da brez njega ne morem več. On je moja sreča, moje veselje.
9.Junij 2003
Premišljujem o njej, o Viktoriji. Še vedno si ne znam popolnoma razlagati svojih čustev do nje. Vem pa, da jo nočem izgubiti. Je moja prijateljica, trenutno igra največjo vlogo v mojem življenju in tega nočem spremeniti. Takoj v ponedeljek, ko sem prenehal s službo sem odšel do nje. Vedel sem, da je doma, delala je dopoldan. Bila me je zelo vesela. Na njenem malem balkonu sva spila kavo in govorila. Nisva omenjala najine večerje in poljuba. Mislim, da sva oba hotela na to čimprej pozabiti. Viktorija je bila mojega obiska zelo vesela in mi sploh ni pustila, da grem domov. Ves popoldan sem tako preživel pri njej. Zvečer sva naročila pico na dom in gledala televizijo. Domov sem šel šele ob enajsti uri.
9.Junij 2003
Včeraj je bila nedelja in bila sem prosta. Pa nisem poklicala Andreja, čeprav sem si močno želela, da jo preživim v njegovi družbi. Toda nisem ga hotela motiti, nisem se hotela vsiljevati. Čakala bom, da bo prvi prišel on. Zaradi poljuba. Hočem vedeti, da si resnično želi ohraniti prijateljstvo z mano, nočem da je z mano zato, ker si to želim le jaz.
Danes sem bila v službi dopoldan. Čeprav sem vedela, da Andrej dela, sem vseeno ves čas pogledovala proti vratom, kdaj se bo prikazal. Seveda ga ni bilo. Bila sem nekoliko slabše volje, bila sem prepričana, da je pred mano dolgočasno ponedeljkovo popoldne. Pa sem se zmotila. Prišel je Andrej. Bila sem ga nadvse vesela. Na balkonu sva pila kavo in govorila o vsem. Poljuba nisva omenjala, hotela sva ga čimprej izbrisati.
Ko je hotel domov, sem ga prosila, naj še ostane, naj mi krajša čas. Ni se veliko upiral. Naročila sva pico in gledala televizijo. Imela sem se res čudovito. Četudi Andrej do mene ne čuti ničesar, mi je vseeno. V njegovi družbi sem srečna. Dovolj mi je že to, da sem lahko zraven njega, da ga lahko gledam. Ponoči pa sanjam o njem.
15.Junij 2003
Danes sem vstal že ob četrti uri zjutraj. Nahrbtnik z vso opremo sem imel pripravljen. Vedel sem, da je Viktorija doma in hotel sem jo presenetiti. Uspelo mi je. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem jo ob pol petih zjutraj uspel spraviti iz postelje. Začudeno je odprla vrata in me gledala. K sreči ni bila jezna, ker sem jo vrgel iz postelje. Povedal sem ji, da imam zanjo pripravljeno presenečenje in da naj se hitro uredi. Povabila me je naprej in odšla pod prho. Ta čas sem si dovolil brskati po njeni kuhinji. Pripravil sem ji zajtrk. Bila je presenečena, ko ga je zagledala na mizi. Z nasmehom je pojedla, jaz pa sem ji dajal napotke, kako naj se obleče in kaj naj obuje. Kaj hitro je seštela in ugotovila, ga greva v gore. Povedala mi je, da je bila v gorah le še enkrat. No, k sreči sem izbral nezahtevno točko.
Z mojim avtom sva se ob peti uri odpeljala proti Mostu na Soči. Viktorija me je ves čas spraševala, kam jo peljem, toda le skrivnostno sem se ji smejal. Kljub rani uri pa sva bila oba zelo dobre volje.
Po dolgi vožnji, sva končno prispela do Planine Lom, kjer sem parkiral avto. Viktorija je opazovala okolico in bila nad njo navdušena. Z njo sem se popolnoma strinjal, gor je res lepo. Oprtal sem si nahrbtnik, Viktorija je vzela manjšega in počasi sva šla. Ves čas se je smehljala in kimala moji ideji. Rekla je, da si ni predstavljala, da bo preživela tako lep in zanimiv dan.
Hodila sva slabi dve uri, ko sva končno uzrla kočo na Razor Planini. Vreme je bilo čudovito, ljudi je bilo polno. Sedla sva po veliko košato drevo, jaz sem nama šel iskat čaj, naročil sem joto in sirove štruklje. Viktorija je bila presenečena nad okusom hrane. Tudi sam moram priznati, da tako dobre jote še nikoli nisem jedel. Veliko je seveda to, da takšna jed resnično paše po dolgi hoji, veliko pripomore zrak in seveda dobra družba.
Po dobri uri počitka sem ji povedal, da lahko greva še naprej, lahko pa se obrneva in odideva nazaj. Viktorija je bila nad izletom zelo navdušena, zato je predlagala, da pot nadaljujeva. Odšla sva proti Globokem. Do strmega vrha je bilo dobro uro hoje. Viktorija je stokala in že skoraj omagala, vso pot sem jo bodril in jo spodbujal. Na vrhu pa je bila zelo navdušena. Razgled je bil res čudovit in ni nama bilo žal, da sva vztrajala.
Nazaj sva se vrnila polna energije, vso pot sva se pogovarjala in se šalila.
Šele proti večeru sva prišla nazaj domov, vmes sva se ustavila še na Mostu na Soči, kjer sva pojedla pozno kosilo in odšla na sprehod. Dan je bil čudovit. Viktorija je žarela. Tako lepa ni bila še nikoli.
15.Julij 2003
Zgodaj zjutraj me je prebudil zvonec. Bila sem prepričana, da je Tine. Jezno sem odšla do vrat, bila sem popolnoma pripravljena, da mu povem, da si še vedno nisem premislila. Toda na moje veliko začudenje sem pred vrati zagledala Andreja. Imel je velik nahrbtnik in ukazal mi je, da naj se uredim.
Brez besed sem odšla pod tuš, ko sem prišla nazaj, me je na mizi čakal zajtrk. Res presenečenje, ni kaj. Pojedla sem, Andrej mi je dejal, kaj naj vzamem s sabo. Ugotovila sem, da me pelje v hribe, kam, pa ni hotel povedati. No, upala sem, da hoja ne bo preveč naporna, saj je nisem vajena.
Peljala sva se z njegovim avtom, parkiral je na Planini Lom, kjer sem bila prvič. Res je bilo lepo. Občudovala sem okolico in se veselila dne. Odšla sva počasi skozi čudovit Triglavski narodni park. Vse premalo časa izkoristimo za hojo v naravo. Pa tako lepega nam lahko da! Uživala sem na vsakem koraku, dve slabi uri hoje sta šli mimo, kot bi mignil. uStavila sva se pri koči, kjer sva jedla. Jota in štruklji, ki jih je kupil Andrej, so bili božanski. Tako dobre hrane še nisem jedla. Nato mi je povedal, da lahko greva naprej, a da je pot kar dosti naporna. Lahko pa se obrneva. Lepote narave so me tako očarale, da še nisem hotela, da se dan konča. Vse okoli mene je bilo lepo, bila sem v družbi človeka, ki mi pomeni veliko. Ne, ta dan se res ne sme končati.
Odšla sva naprej, pa mi je bilo kmalu žal. Pot je bila strma, vzpenjala sva se po sivih skalah, ni bilo videti konca. Če ne bi bilo Andreja, ki mi je ves čas govoril in me spodbujal, bi se najbrž obrnila in odšla nazaj. A ko sem stopila na vrh, je bilo moje veselje nepopisno. Zavriskala sem, premagala sem pot. Za hip, res le za hip me je stisnilo pri srcu, ker si nisem upala stopiti do njega in ga poljubiti. Pa tako sem si tega želela.
Tudi, ko sva prišla nazaj iz Planine, nisva šla takoj domov. Odpeljala sva se še na Most na Soči, kjer sva nekaj malega pojedla in šla na sprehod.
Dan je bil res čudovit. Škoda, res škoda, da mu ne morem dati vse ljubezni, ki jo čutim do njega.
18.Julij 2003
Poljubil sem jo.
- Julij 2003
Andrej me je poljubil!
Prišel je v lokal ob sedmih zvečer. Naročil je pijačo, nato pa je kar sedel. Ves čas me je gledal in se mi smehljal. Mislim, da sem že takoj začutila, da je bil drugačen. Njegov smeh je bil poln ljubezni. Počakal je, da sem končala, nato sva šla k meni domov. Ni šel naprej. Pred vrati je nekaj časa stal in me gledal. Nato me je prijel za roki in me potegnil k sebi. Poljubil me je. Rekel je, da ve, kaj čuti. Rekel je, da me ima zelo rad, da je spoznal, da sem drugačna in da brez mene ne bi mogel živeti. Da sem mu odprla oči, da sem prinesla srečo v njegovo življenje. Da je pripravljen začeti znova, da je pripravljen na najino ljubezen. Kaj je lahko še lepšega. Srečna sem. Ljubim ga.
20.Julij 2003
Dan, ki je popolnoma spremenil moje življenje. Proti večeru sem nameraval oditi k Viktoriji v lokal. V mislih sem imel to, da bi jo povabil k sebi. Prespala bi pri meni.
Pozvonilo je pri vratih. Odprl sem jih, pred njimi sta stala Vanja in Rok. Vrgel se mi je v naročje, zajokal je, pogrešal me je. Tudi jaz sem njega. Povabil sem ju naprej. Vprašala me je, če lahko ostane čez noč. Roka sem nesel spat. Njegova soba je še vedno ostala nedotaknjena. Ves čas sem tiho upal, da se bo vrnil.
Z Vanjo sva govorila dolgo v noč. Povedala mi je, da se je prestrašila, da se je bala tega, da bi bila vse življenje ob meni. Menila je, da si zaslužim boljšo žensko. Še vedno je lepa. In še vedno ji nisem mogel reči ne. Spala je ob meni, vso noč nisem spal. Bil sem srečen, toda del srca je jokal. Viktorija. Le kako bom zbral moč, da ji povem?
- Julij 2003
Ker Andreja ni bilo že kar nekaj časa, sem se odločila, da odidem do njega. Saj nenazadnje sva postala par. A tam sem doživela največjo bolečino. Še nihče me ni tako zelo prizadel. Ko sem pozvonila, mi je vrata odprla ženska. Takoj sem vedela, kdo je. Andreja ni bilo doma, z Rokom je odšel na igrišče. Vanja me je povabila naprej. Spraševala me je, kdo sem in kaj sem za Andreja. Čeprav težko, sem ji rekla, da sem le prijateljica. Vanji se je oddahnilo.
Lepa ženska je. Toda, zakaj? Zakaj jo je Andrej sprejel nazaj? Zakaj je pozabil name, na vse tiste trenutke? Kaj mu lahko da ona, česar jaz nimam? Zakaj mi je dejal, da me ljubi? Zakaj?
24.Julij 2003
Vanja mi je danes povedala, da je bila v nedeljo tu Viktorija. Pozabila je, ni se ji zdelo pomembno, zato mi ni povedala že prej. Mogoče je bolje tako. Slabič sem, ne bi ji mogel pogledati v oči in ji povedati, da se je Vanja vrnila k meni. Bolje je, da je ne vidim. Vem, da Viktorija trpi, vem, da sem vsega kriv jaz. Toda moja družina je spet tu. Rok je doma in potrebuje me. Vanji sem oprostil in začela bova znova. Pripravljena se je poročiti.
28.Julij 2003
Moje življenje je prazno. Nima smisla. Nič več nočem živeti. Andrej je pri njej, jaz sem sama. Od takrat ga nisem več videla. Bolje je tako. Če bi zrla v njegov obraz, bi jokala, solz ne bi mogla ustaviti. Spet sem sama, popolnoma sama. Saj vem, da bom morala ven, med ljudi. Toda zaenkrat še ne morem. Najprej mora bolečina miniti, potem bom lahko nadela nasmeh na usta.
5.Julij 2003
Spoznal sem, da ne gre. Pa naj sem se še tako zelo trudil, ne morem več. Vanje ne ljubim več. Viktorija je moja ljubezen. Brez nje ne morem več. Pomeni mi vse. Mislim, da sem res dokončno spoznal, da me edino ona resnično ljubi in da jaz ljubim njo. Vanja je preteklost, ne morem nadaljevati.
Danes sem ji povedal. Sprejela je kar dobro, rekla je, da je kriva sama. Ostala bo v bližini, Rok me bo lahko obiskoval, kadar bo želel. Prosila me je, če lahko ostane še toliko, da si poišče stanovanje. Privolil sem. Spala bo v Rokovi sobi.
5.Julij 2003
Še vedno sem sama. Še vedno jočem. Andrej je moški, ki ga bom vedno ljubila. A ni moj. Najina ljubezen je bila kratka, toda mislim, da iskrena. Je res čutil nekaj do mene? Če je, zakaj mi je storil nekaj tako hudega?
20.Julij 2003
Teden dni je minilo odkar sta se Vanja in Rok preselila. In šele danes sem zbral dovolj poguma, da sem šel k njej. Bila je lepa kot vedno. In spet je imela žalostne oči. Tokrat sem bil zanje kriv jaz. Jaz sem pokvaril vse, jaz sem ji zadal bolečino.
Ko je prišla do mize in pobrala naročilo, se je nasmehnila. A njen pogled mi je povedal, da sem jo hudo prizadel. Prosil sem jo, naj prisede. Rekla je, da nima časa. Vztrajal sem, a ni popustila. Sedel sem v lokalu, dokler ni zaključila. Ko ni bilo nikjer nikogar več, je sedla k meni. V očeh je imela solze. Prijel sem jo za roko in ji povedal, da jo ljubim. Odkimala je in pogledal stran. Potem sem ji vse povedal. Povedal sem ji, da sem spoznal, da Vanje ne ljubim več. Da sem ju sprejel pod streho le zaradi Roka. Povedal sem ji, da je spala v njegovi sobi, da ju ni več v moji hiši. Povedal sem ji, da sem spoznal, da je ona edina ženska, ki jo ljubim. Povedal sem ji, da hočem živeti z njo, da si jo želim ob sebi.
Viktorija je molčala. Odkimala je z glavo. Rekla mi je, da mora vse skupaj prespati. Da ne ve več, kaj naj.
20.Julij 2003
Danes je v lokal vstopil Andrej. Nisem si predstavljala, da me bo tako bolelo, ko mu bom stregla, ko mu bom gledala v oči. Prosil me je, naj sedem k njemu. Nisem hotela. Rekla sem, da nimam časa. Čakal je. Počakal je, da sem zaprla. Sedla sem k njemu, toda solz nisem več mogla zadrževati. Andrej mi je nato povedal, da je med njim in Vanjo konec, da ljubi mene. Vanje ni več, a z Rokom je ohranil stike. Prosil me je, naj mu oprostim. Prosil me je, naj ga ljubim, naj bom z njim. Ne vem več. Ničesar nisem rekla. Vse je zmešano! Ne vem, kaj naj. Ljubim ga bolj kot vse, toda prizadel me je. Razumem ga, pa drugi strani pa ga ne razumem. Ljubim ga.
26.Julij 2003
Vztrajal sem. Vem, da sem kriv jaz, zato sem vztrajal in bi do konca življenja. Vsak dan sem ji prinesel v službo šopek rož, vsak dan sem na njem pustil sporočilo, da jo ljubim. Vsak dan sem prišel k njej v lokal, vsak dan sem se pred njo ponižal.
Danes me je povabila, naj pridem k njej na večerjo. Odšel bom poln upanja. Viktorija bo moja. Priboril si bom njeno zaupanje. Ljubezen, ki naju čaka bo najlepša.
26.Julij 2003
Andrej mi je dokazal, da me resnično ljubi. Vsak dan je prišel, mi dal cvetje in vizitko, na kateri je pisalo, da me ljubi. Danes sem ga povabila na večerjo. Vidno se mu je oddahnilo. Danes sem sklenila, da je dovolj mučenja. Res me je prizadel, toda potem je spoznal, da me ljubi. Mogoče je celo prav, da je bilo tako. Spoznal je, da je Vanja preteklost in da sem jaz sedanjost. Mar ni to lepo?
Danes pride. Lepo se bom oblekla, skuhala bom kaj dobrega. Andrej bo prinesel vino. In začela bova na začetku. Življenje je lepo.
