Iz Sevnice do Bratislave s kolesom. Preberite si zanimiv potopis, poln dogodivščin in koristnih nasvetov.
Prvi dan: Sevnica – Maribor – Graz – Dunaj
Spet imata ‘mravlje v riti’, so bile besede bližnjih, ko sva jim povedala, da nameravava prevoziti majhen del evropske kolesarske poti Euro Velo 6. Ta kolesarska pot, ki poteka od Atlantika do Črnega morja je ena izmed najbolj priljubljenih poti Euro Velo, saj se razprostira ob mogočnih rekah, na svoji poti obišče najlepše gradove Evrope, poleg vsega pa niti ni tako zahtevna s premagovanjem višinske razlike. Del te poti gre od Dunaja do Bratislave in prav za ta del sva se odločila tudi midva.
Najino pot sva začela v Sevnici, kjer sva najini kolesi naložila na vlak, ki pelje do Dunaja. Vožnja do Dunaja traja približno šest ur, vendar ob opazovanju narave, ki beži mimo okna, čas kar hitro mine.
Na Dunaj sva prispela sredi dneva, se nastanila v prijetnem hotelu in odšla na kratek sprehod po mestnem jedru. Ker Dunaj poznava že od prej, sva znamenitosti tokrat izpustila, kruljenje v želodčkih pa naju je spomnilo, da bi bilo potrebno nekaj pojesti. In kaj drugega boš na Dunaju jedel kot pa mogoče preveč opevani dunajski zrezek.
Preverjeno enega izmed najboljših dobiš v znani dunajski gostilni Schnitzel Wirt na Neubaugasse, čisto blizu vsem znane ulice na Dunaju, to je Mariahilfer Strasse. Dunajski zrezek s prilogo je tam res nekaj posebnega, če pa zraven dodamo še vrček piva …
Po obilnem kosilu sledi le še kratek sprehod po mestnih ulicah, na terasi neznane slaščičarne sva si privoščila tortico, tokrat ne Sacher ampak čisto navadno čokoladno. Zanimivost oziroma dekoracija te slaščičarne pa je bil čisto navaden bicikel, ki je bil z vijakom pritrjen na ograjo. Kot da bi vedeli, da sva midva čisto ‘ta prava’ kolesarja in bi ravno za naju pripravili to dekoracijo.
Dan se je počasi prevesil v večer. Ker sva se zavedala, da naju jutri čaka ‘naporno’ kolesarjenje do Bratislave (dolgih ali pa bolj realno rečeno ubogih 70 kilometrov), sva se odpravila v hotel in kaj hitro zaspala. Sam hotel ni bil nič posebnega, imel pa je vso potrebno oskrbo, odličen zajtrk, tokrat za naju najpomembneje pa je bilo, da je zagotavljal varno hrambo koles.
Drugi dan: Dunaj – Bratislava
Po obilnem zajtrku sva se kolesarsko oblekla, ker je močno pihalo (kdaj pa na Dunaju ne piha) in ker sva vedela, da bo potrebno prečkati reko Donavo, so nama hudičevo prav prišle vetrovke, seveda živih barv, saj bo del poti potekal po dunajskih in bratislavskih ulicah.
Na mostu čez Donavo je res presneto pihalo, če ne bi bilo ograje, naju ne bi spravili čez. Na drugi strani reke so naju že pričakali prvi smerokazi, ki so jasno označevali pot Euro Velo 6.
Ko sva zapustila Dunaj, se je začela prava pravljica. Celotna pot do Bratislave poteka po široki kolesarski poti ob protipoplavnem nasipu reke Donave, daleč stran od prometnih cest.
Ob poti, nekje na polovici poti, je okrepčevalnica (Radlertreff Hermi), kjer sva se za kratek čas ustavila in si privoščila hladen radler. Da si ne bi preveč ohladila razgretih mišic, sva se hitro odpravila naprej, čakalo naju je še približno dve uri prijetnega poganjanja pedalov do cilja.
Po ponovnem prečkanju Donave čez most Andreas Mauer Brücke naju je čakalo še nekaj kilometrov do prečkanja državne meje med Avstrijo in Slovaško.
Ker je bil ravno čas COVID-19, sva seveda imela pripravljena vsa potrdila o cepljenju, že pred odhodom od doma sva na spletu izpolnila in oddala ustrezne obrazce, ki so bili pogoj za vstop na Slovaško, vendar mejne kontrole sploh ni bilo.
Kar naenkrat sva pred seboj uzrla dobro znani UFO stolp, ki leži ob Donavi na vhodu v glavno mesto Slovaške – Bratislavo. Stolp je del konstrukcije mosta SNP, ki povezuje levi in desni breg Bratislave. Na tem mestu je reka Donava zelo široka, glavni razpon jeklene konstrukcije mosta meri več kot 300 metrov.
Sledilo je le še nekaj ovinkov (kadar kdo sprašuje, koliko je še do cilja, mu vedno poveva, da sta samo še dva ovinka: levi in desni) in že sva bila na recepciji mini hotela v centru Bratislave.
Sledilo je obvezno tuširanje, preoblekla sva se v civilne obleke in se odpravila raziskovat ulice Bratislave. Sicer sva v Bratislavi že bila, tako da sva se v bistvu samo sprehodila po glavnem trgu, pojedla pizzo v preverjeni piceriji in se odpravila v hotelsko sobo na zaslužen počitek.
Tretji dan: Bratislava – Dunaj – Sevnica
Po zajtrku sva kakšno uro brezbrižno in brez konkretnega cilja razposajeno (seveda tudi varno) kolesarila po ulicah Bratislave, ker pa se je že bližal čas odhoda najinega vlaka do Dunaja, sva se odpravila proti glavni železniški postaji v Bratislavi, kupila vozovnici in na peronu počakala na vlak, ki naju je v dobri uri vožnje odpeljal do Dunaja.
Na Dunaju sva si v parku pripravila »kosilo«. V lokalni trgovini sva kupila že vnaprej pečeno meso in kruh in kot dva brezdomca jedla na klopci v parku. Zanimivo, edinstveno, poceni, nekaj, česar v domačem kraju ne bi storila za nič na svetu. Fotografije najinega kosila obstajajo, vendar jih ne bova delila z javnostjo.
Čakala naju je le še pot do glavne železniške postaje na Dunaju ter vožnja proti Sloveniji.
Zaključek
Zanimiv izlet, primeren za vsakogar, ki se zna peljati s kolesom in ima vsaj malo orientacije, da se prebije po ulicah Dunaja do kolesarske poti, ki pelje naravnost v Bratislavo. Vso opremo, obutev in oblačila sva stlačila v kolesarski torbi, strošek celotnega izleta pa nekaj več kot 200 evrov, vključene vozovnice za vlak, dvakrat hotelska soba z zajtrkom, kosilo na Dunaju ter pizza v lokalni piceriji v Bratislavi. Priporočava vsem.
Avtorja prispevka in fotografij: Urška in Robi Dorn.