Popotnika Robi in Urška sta z nami delila čudovito izkušnjo potovanja po Poljski.
Že nekaj časa je pri nama z Urško (moja zlata žena) prisotna želja po potovanjih po Sloveniji in širnem svetu. Odkar se poznava, torej več kot 25 let, imava mnogo skupnih točk, ena izmed njih je tudi spoznavanje novih, tujih kultur. Prerajžala sva že celo Evropo, na potovanja hodiva sama ali pa v družbi najinih otrok. Kot družina smo tako spoznavali evropske prestolnice kot so Rim, Pariz, London, Budimpešta, Bratislava, Dunaj, Varšava, Beograd, Skopje, Sarajevo in seveda zelo radi tudi našo prelepo Ljubljano, na naših potovanjih nikoli nismo komplicirali, na vsa potovanja smo odhajali z mislijo, da bomo spoznali in videli veliko lepega, verjetno pa bomo kdaj tudi lačni, utrujeni, preznojeni …
Tokrat sva se z Urško sama odpravila na pot po Poljski, družbo nama je delal avtodom LMC 643 G, ki sva ga rentala pri AVTODOMI STIPIČ iz Ljubljane. Ker se na vsako pot dobro pripraviva že doma, sva imela tudi tokrat vnaprej pripravljen potovalni načrt, za vsak slučaj pa tudi nekaj rezervnih variant.
1. dan: LJUBLJANA – TELČ
Ob 10.00 uri startava iz Ljubljane, pot naju vodi po štajerski avtocesti do Maribora, kjer opraviva prvi postanek v večjem nakupovalnem centru, kjer napolniva hladilnik obenem pa se tudi okrepčava v lokalnem gostišču. Pot nadaljujeva s prečkanjem slovensko avstrijske meje, voziva do Dunaja ter naprej do Češke, seveda je prvi cilj »najino mesto« Telč, v katerega sva se zaljubila že pred leti in se v njega znova in znova vračava. Parkirava na večjem parkirišču, kjer prespiva. Cena parkiranja za 24 ur je 200 čeških kron oziroma malo več kot 8 EUR. Opraviva samo še kratek večerni sprehod po mestnem trgu, za naju v mestecu nič novega, saj trg že poznava od prej. Za nama je prevoženih 535 kilometrov, zato se odpraviva spat.
2. dan: TELČ – WROCŁAW
Po zajtrku v avtodomu v lokalni kavarni Hotela Telč spijeva obvezno jutranjo kavo, kjer mi luštna natakarica na smetano kave nariše lepo rožico.
Ker je pred nama dolga pot do Poljske in naprej do najinega naslednjega postanka v mestu Wrocław, zapustiva Telč z obljubo, da se kmalu vrneva. Pot naju pelje mimo Jihlave, Pardubic (kjer se ustaviva za kosilo) do češko-poljske meje in naprej v kamp »CAMP-WROC« na obrobju Wrocława. Ne preveč prijazna lastnica kampa nama pokaže kje lahko parkirava, kamp nič posebnega. S tramvajem (postajališče je zelo blizu kampa) se odpeljeva v center mesta, mesto Wrocław je značilno po palčkih, ki se skrivajo na različnih koncih glavnega trga. Kot majhna otroka iščeva palčke in tekmujeva, kdo jih bo videl oziroma našel več. V kamp se vrneva pozno zvečer, utrujena takoj zaspiva, prevozila sva 325 kilometrov.
3. dan: WROCŁAW – ŠWIDNICA – NOWE CZARNOVO
Zjutraj se nama je zelo mudilo naprej, ob poti do najinega današnjega cilja sva se ustavila še v kraju Šwidnica, kjer sva si ogledala mogočno luterantsko cerkev miru. Cerkev je res ogromna, zelo bogato in lepo okrašena, njena posebnost je, da je v celoti lesena. Da je res ogromna govori podatek, da sprejme kar 7.000 vernikov in ima kar 3.000 sedišč.
Kot že omenjeno je bil danes tisti dan, zaradi katerega je to potovanje po Poljski sploh nastalo oziroma se rodilo v najinih glavah. Pred kratkim je Urška po TV na programu National Geographic videla oddajo o zvitih drevesih, ki nepojasnjeno rastejo na severu Poljske blizu kraja Ščečin. V popoldanskih urah sva prispela v kraju Nowe Czarnovo, kjer sva parkirala ob cesti in se peš odpravila do gozda, kjer sva našla nekaj res neverjetnega, to so zvita drevesa. Še danes ni pojasnjeno, na kakšen način so ta drevesa nastala, teorij je več, katera je prava si nisva enotna niti midva z Urško. Sicer pa slike povedo več kot vse besede. Če imate možnost in čas, si ta drevesa morate ogledati, res so posebna.
Po sprehodu po tem »čudnem gozdu« sva se odpeljala nekaj kilometrov stran čez reko Odro na nemško stran, kjer sva prenočila v kampu »Campingplatz am Oderstrom«. Ker je bilo tu ogromno, ampak res ogromno komarjev, praktično razen tuširanja do jutra nisva zapustila avtodoma. V avtodomu sva povečerjala in si ogledala film na prenosnem računalniku (hvala T-2 to go, ki to omogoča).
Prevozila sva 420 kilometrov, za nama je fantastičen dan, videla in doživela sva tisto, po kar sva prišla tako daleč na sever Poljske.
4. dan: NOWE CZARNOVO – ŁEBA
Zbudila sva se v prekrasno jutro, pogled skozi okno pa je takoj rekel STOP, NE ZAPUŠČAJ AVTODOMA, KOMARJI TE BODO POŽRLI!!! Res ogromno komarjev naju je pregnal iz kampa, zapeljala sva se mimo mesta Ščečin (spet na Poljskem), najin nasleddnji cilj je bilo letoviško mesto ob Baltskem morju, to je mesto Łeba. Zanimivost te poti je bila ta, da sva se striktno držala sicer izvrstne Garmin navigacije, ki pa je tokrat prehitevala realnost. V navigaciji je bila namreč celo pot vrisana avtocesta, dejansko pa je vmes kar zmanjkalo avtoceste, tako da sva se morala med potjo znajti tudi drugače, s pomočjo sprotnega gledanja obcestnih tabel, spraševanja strica Googla in nekajkratnega obračanja, ko sva se peljala po napačni cesti. Tako sva ta dan prevozila malo več kilometrov (skupaj 355 km) namesto načrtovanih 326. Popoldne sva vendarle prispela v Łebo, kjer sva se v lokalni trgovini spet oskrbela s hrano in pijačo za nekaj naslednjih dni. Najin cilj je bil v kampu »CAMPING MORSKI«. Priznam, da sva bila že v mnogo kampih (takšnih in drugačnih), vendar tako urejenega in tako poceni kampa pa še nisva srečala. Parcele noro urejene, na vsaki parceli voda in elektrika, sanitarije redno čiščene, v njih se je iz zvočnikov slišala umirjena glasba. Posebnost, katera pa nama je bila čisto nova, so bile zraven košev za smeti nameščene posebne posode za star kruh, ki je bil potem namenjen za hrano zapuščenim živalim.
Takoj po prihodu v kamp sva se odpravila na kratek sprehod v mesto. Łeba je tipično turistično obmorsko mesto z ogromno restavracijami, trgovinami s spominki, slaščičarnami, igralnicami …
Proti večeru sva odšla še do bližnje plaže, kjer sva doživela prelep sončni zahod. Sama plaža je cela v drobnem pesku, vsi hodijo bosi, morje je toplo, vendar s seboj nisva imela kopalk, tako da sva Baltsko morje občutila samo do kolen. Vrnila sva se v kamp, v avtodomu na prenosnem računalniku pogledala domače TV programe (spet hvala T-2 to go) in prijetno utrujena zaspala.
5. dan: ŁEBA – MALBORK
Naslednje jutro sva se odjavila iz kampa in avtodom parkirala na bližnjem parkirišču in se z električnim turističnim vlakom odpeljala do znamenitih sipin v bližini. Sipine pa izgledajo tako, kot da si v puščavi, podobno kot v Egiptu.
Po ogledu sipin sva se vrnila k avtodomu, se temeljito očistila drobnega peska in se odpeljala naprej proti današnjemu cilju, to je grad MALBORK.
Do gradu Malbork je malo več kot dve uri prijetne vožnje (160 kilometrov), tako da sva tja prišla že zgodaj popoldne in v miru parkirala v kampu »NAD STAWEM«. Tu sva doživela enega najlepših sprejemov, prijazna lastnica kampa naju je vsa nasmejana pričakala, kot da bi bili dogovorjeni, da prideva ter razkazala osnovne stvari. Spet poceni kamp, za kamp prostor, dve osebi, elektriko in turistično takso sva plačala 16,00 EUR oziroma 70 poljskih zlotov. Takoj sva se peš odpravila proti mestnemu jedru, se sprehodila po centru in si privoščila kosilo – pizzo. Cena dveh pizz z dodatkom lokalnega piva (spil sem dva vrčka, Urška pa samo enega) je skupaj zneslo 25,00 EUR oziroma 115 ZL.
Ob povratku k avtodomu sva v lokalni mini trgovini kupila steklenico GIN-a, nekaj podobnega toniku, seveda steklenica GIN-a ob prihodu v avtodom ni ostala zaprta .
6. dan: MALBORK – TORUNJ
Po poznem zajtrku (posledica prejšnji večer popitega GIN-a, zanimivo da je nekaj tonika ostalo) sva se peš odpravila do največjega gradu v Evropi »CASTLE MALBORK«, žal je bil za ogled notranjosti ravno ta dan zaprt, tako da sva si obzidje gradu ogledala samo od zunaj. Z eno besedo: grad je res velik.
Ker je bil grad zaprt sva se vrnila k avtodomu in se odpeljala južno proti 160 kilometrov oddaljenemu rojstnemu kraju Nikolaja Kopernika, mestu Torunj. Pot naju je vodila po sicer plačljivi avtocesti, ki pa je bila tokrat zastonj. Ne boste verjeli zakaj: ker je bil predvolilni čas, je oblast kot volilni bonbonček začasno ukinila plačilo cestnin za uporabo avtocest. Mogoče pa to kdaj doživimo tudi v Sloveniji.
V mestu Torunj sva prenočila v kampu »CAMPING NR 33 TRAMP«. Spet urejen kamp, prijazna receptorka, cena izjemno nizkih 16,00 EUR (vključena parcela, elektrika in dve osebi). Peš sva se odpravila čez zeeeeloooo dolg most reke Wisle do starega dela mesta, kjer sva najprej poiskala rojstno hišo Nikolaja Kopernika. Seveda ni šlo brez obiska lokalne gostilne, kjer sva si naročila prav posebno pivo. Še nikoli nisem pil osladkanega piva, naročila sva Ginger Bread Beer. To je pivo z okusom po cimetu, gingerju in močno spominja na božični čas. Res izvrstno pivo.
Sledil je kratek sprehod po mestu, iskanje osla, psa, žabe in mačke. Vaša naloga je, da sami poiščete zakaj so te živali tako iskane in s seboj nosijo takšno legendo v mestu Torunj. Seveda ni šlo tudi brez ogleda poševne hiše, ki je prav tako ena največkrat fotografiranih znamenitosti v Torunju.
Polna novih dogodivščin sva se vrnila v kamp, kjer je sledilo samo še tuširanje in spanje.
7. dan: TORUNJ – KATOWICE
Po zajtrku sva odrinila na 360 kilometrov dolgo pot proti jugu Poljske, najino naslednje mesto so bile Katowice. Prenočila sva v kampu »KAMPING NR 215«. Lepo urejen kamp, čiste sanitarije, blizu avtobusnega postajališča, od koder se lahko z avtobusom odpeljete v mesto. Avtobusno vožnjo je sicer treba plačati, če to znaš. Midva sva kar nekaj časa porabila, da bi našla prodajalno ali kiosk, kjer se prodajajo vozovnice – brezuspešno. Ko sva želela kupiti vozovnice na avtobusu, naju je šofer samo čudno pogledal in skomignil z rameni. Tako sva se pač »švercala v mesto in nazaj«. V mestu sva v nakupovalnem centru nakupila stvari za v hladilnik, naju je pa v trgovini najbolj impresionirala založenost z vse mogočimi pivi. Uhhh, človek kar težko izbere pravo pivo, vsi so tako posebni.
8. dan: KATOWICE – LEDNICE (Češka)
Obvezen zajtrk, sledi vožnja mimo Ostrave do meje s Češko, pot naju vodi po avtocesti mimo Brna do manjšega kraja Lednice, kjer si ogledava grad »Zamek Lednice«. Parkirava za lokalno vinsko kletjo
»ANNOVINO«, urejeno parkirišče, možnost priklopa na elektriko ter uporabe sanitarij in tušev. Skromno opremljeno vendar čisto dovolj za opravljanje osnovne higiene. Cena oskrbe in parkiranja 16,00 EUR. Prevoziva 330 kilometrov, na Češkem se nekajkrat izgubiva, razlog je bil, da sva ubogala Garmin navigacijo in ne obcestnih tabel.
Prvi dan odkar sva na poti naju je ujel dež, tako da sva popodne in večer preživela v avtodomu ob gledanju TV, nekaj malega sem delal za službo (hahaha, spet na daljavo).
9. dan: LEDNICE – RADEČE
Vožnja do meje z Avstrijo, vmes se ustaviva v trgovini, kupiva nekaj za zajtrk, v avtodomu pojeva in nadaljujeva pot mimo Dunaja, Graza, Maribora proti domu. Po prevoženih 430 kilometrih bova po devetih dneh spala v domači postelji.
Zaključna misel: Zanimivo, priznam malo tudi naporno popotovanje, prevozila sva malo več kot 3.000 kilometrov. Na poti sva doživela in videla ogromno lepih stvari, spoznala sva, da so nas Poljaki z uredditvijo cest in ostale infrastrukture prehiteli za 20 let. Imela sva se lepo, sedaja pa že planirava (in mečeva prihranjene evrčke v mošnjiček) novo popotovanje, pot naju bo vodila preko Avstrije, Češke, Nemčije, Danske vse do Nordkappa na severu Norveške.
Zahvala tudi https://avtodomi-stipic.si/, kjer sva najela izvrsten, varčen in okreten avtodom LMC 643 G.
Avtorja prispevka in fotografij: Urška in Robi Dorn.