V zgodovini slovenskih medijev obstajajo trenutki, ko se čas dobesedno ustavi. Eden takšnih je bil petkov večer, 8. septembra 2023, ko je kot strela z jasnega udarila novica: umrl je Sašo Hribar.
Človek, ki je slovensko satiro prestavil v novo galaksijo, oče legendarnega Radia Ga Ga in obraz, ki smo mu v pogovorni oddaji Hri-bar verjeli bolj kot kateremu koli uradnemu poročilu. Danes, ko se z nostalgijo oziramo nazaj, ugotavljamo, da Sašo ni bil le komik ali imitator – bil je družbeni fenomen, ki ga bo nemogoče ponoviti.
Sašo Hribar
Kdo je bil v resnici Aleksander (Sašo) Hribar, ko so se ugasnili mikrofoni, in kako je študent metalurgije postal najbolj vpliven glas slovenske nacionalke? Razkrivamo vam zgodbo o njegovi poti, od naključnih začetkov do miru sredi dolenjskih gozdov.
Kako ga je odkrila Ajda Kalan
Zgodba Saša Hribarja se ne začne v gledaliških krožkih ali na novinarskih šolah. Rojen leta 1960 v Celju, se je Sašo po končani srednji šoli vpisal na študij metalurgije. A ogenj, ki ga je zanimal, ni bil tisti v pečeh, temveč tisti v besedah. Na Radio Slovenija je prišel po popolnem naključju leta 1984.
Na eni izmed srednješolskih oddaj ga je slišala legendarna napovedovalka Ajda Kalan. Prepoznala je tisto, česar se sam še ni zavedal – neverjetno barvo glasu in dar za interpretacijo. Povabila ga je na avdicijo, ki jo je Sašo opravil z lahkoto. Njegovi začetki so bili v resnem napovedovalskem programu, kjer se je, kot se je kasneje rad šalil, specializiral za branje osmrtnic. A Sašov duh je bil prevelik za stroge okvire. V nočnih programih si je začel izmišljati sogovornike, ustvaril lik bioenergetika in s svojo prvo imitacijo dobesedno “sezul” poslušalce.
Radio Ga Ga: Osem ur čistega genija v živo
- aprila 1990 se je rodil Radio Ga Ga. To ni bila le radijska oddaja; bila je revolucija. V času, ko so se vsi držali scenarija, je Sašo stopil pred mikrofon brez ene same zapisane vrstice. Prva oddaja je trajala neverjetnih osem ur. “Vedel sem, da se da iz vsakega lika, če mu dodaš dovolj osebnostnih lastnosti, narediti zgodbo,” je povedal v enem svojih zadnjih intervjujev.
Radio Ga Ga je postal valilnica talentov (od Jureta Godlerja do Tilna Artača), a srce je bil vedno Sašo. Njegova sposobnost glasovne mimikrije je bila zastrašujoča. Ustvaril je več kot 30 unikatnih likov, od imaginarnega “Milana” do uničujoče natančnih imitacij politikov. Za to delo je leta 2006 prejel prestižno Ježkovo nagrado, s čimer se je uradno vpisal med nesmrtne slovenske satirike.
Zakrožil posnetek pokojnega igralca Jerneja Šugmana. Tudi vas po močno potrlo (VIDEO)
“Politika je postala vulgarna, jaz pa sem jo naredil ljubko”
Ena najbolj fascinantnih plati Hribarjevega dela je bila njegova filozofija satire. Medtem ko se mnogi imitatorji norčujejo iz politikov z namenom blatenja, je Sašo naredil obraten manever. Opazil je, da politika izgublja poštenje in dostojanstvo, zato je Janeza Janšo, Milana Kučana, Igorja Bavčarja in druge v svojih skečih naredil bolj človeške in ljubke.
“Dal sem jim lastnosti, ki jih sploh nimajo, so pa bolj človeške, prijaznejše,” je razložil. S tem je politikom nastavil najbolj kruto ogledalo – pokazal je, kakšni bi lahko bili, če ne bi bili ujeti v lastne bitke za moč. Njegova satira ni nikoli izvirala iz zlobe, ampak iz globoke želje po utopiji v svetu, ki ga je sam doživljal kot distopičnega.
Mir med žabami in kmeti: Življenje na Vrhu pri Višnji Gori
Čeprav ga večina povezuje z ljubljanskimi studii, je Sašo svoj pravi dom našel na podeželju. V zadnjih letih je živel na Vrhu pri Višnji Gori, kjer je užival v konstanti narave. Pravil je, da ga krave in drevesa ne sodijo po njegovi slavi – zanje je bil le Sašo.
“Drevo me enako pozdravi kot pred 40 leti, krava isto zamuka, žabe gredo isto čez cesto. Nimaš občutka, da si se postaral,” je razmišljal o svoji povezanosti z dolenjsko pokrajino. Ta mir mu je omogočal, da je ostal zvest sebi. Kljub pritiskom, ki jih je doživljal kot član Sveta RTV Slovenija, se ni hotel spremeniti. “Toleriram, kar si drugi mislijo, spremenil se pa ne bom,” je bila njegova življenjska drža.
Sašov zadnji “Ga Ga”
Ironija usode je hotela, da je Prvi program Radia Slovenija zadnji del Radia Ga Ga s Sašom Hribarjem predvajal prav na dan njegove smrti. Njegov odhod je pustil praznino, ki jo čutimo vsi, ki smo ob petkih ob desetih dopoldne uglasili svoje sprejemnike na njegovo frekvenco.
Sašo Hribar nas je naučil, da je smeh edina obramba pred absurdnostjo sveta. Bil je most med svetom in duhovnostjo, gospod, ki je znal o najbolj resnih stvareh govoriti skozi usta izmišljenih likov. Danes, ko Sašo verjetno tam nekje z Ježkom razpravlja o “visoki oseki”, nam ostajajo njegovi arhivi in spomin na oči, ki so se vedno svetile, ko je v svetu našel še eno neumnost, vredno dobre šale.
Hvala za vse, Sašo. Slovenija brez tvojega “Ga Ga” preprosto ni več ista.