Slovenci smo si jo zapomnili kot obraz neizmerne dobrote. V spominu nam ostaja kot igralka, ki je z vsako besedo in kretnjo izžarevala toplino, kakršno premorejo le redki. Štefka Drolc ni bila le prva dama slovenskega gledališča in filma. Bila je simbol preživele človečnosti.
A le malokdo, ki jo je občudoval na odru ljubljanske Drame ali v kultnih filmih, kot je Na klancu, je vedel, da je bila ta milina izklesana v ognju nepredstavljivih osebnih izgub. Za njenim zvonkim glasom se je skrival krik tišine, ki ga je sprožila ena najbolj okrutnih tragedij druge svetovne vojne na naših tleh: brutalni umor njene ljubljene sestre Milene.
Štefka Drolc
Sestra Milena: Izgubljena legenda slovenskega odra
Zgodba Štefke Drolc se ne začne le z njeno ljubeznijo do umetnosti, temveč z občudovanjem deset let starejše sestre Milene. Milena je bila tista, ki je v družino Drolc prva prinesla vonj po gledališkem zaodrju. Bila je nadarjena študentka učiteljišča v Mariboru in zvezda tamkajšnjega ljudskega odra pod vodstvom Frana Žižka.
Štefka, takrat še dekletce, je sestre ne le gledala, temveč jo je dobesedno vpijala. “Milena je bila resnično nadarjena. Radi smo jo hodili gledat, v zaodrju pa sem poslušala pogovore in vse me je zanimalo,” se je spominjala v enem svojih zadnjih pogovorov. Ta fascinacija je bila tako močna, da so Štefko že pri petnajstih letih povabili na oder. Njen debut v vlogi Marije je bil napoved kariere, ki bo zaznamovala stoletje, a hkrati začetek poti, ki jo bo morala kmalu prehoditi povsem sama.
Oboževali smo jo v filmu Cvetje v jeseni, njeno življenje pa se je tako tragično končalo
Leto 1944: Dan, ko je pesem v hiši utihnila
Druga svetovna vojna je v družino Drolc zarezala z neusmiljeno rezilom. Milena, ki je končno dobila učiteljsko mesto, se je z družino zatekla v Metliko. Njen mož je odšel v partizane, ona pa je ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Usodni dan leta 1944 je postal črna pika na zemljevidu Štefkinega življenja.
Nemški vojaki so skupaj s svojimi privrženci vdrli v Metliko. V trenutku nerazumljive krutosti so Mileno ustrelili pred očmi njenih dveh majhnih otrok. Novica je v Maribor prišla v obliki pisma, ki je uničilo dom Drolčevih. Štefka je opisovala ta trenutek kot konec nedolžnosti: njen oče Ivan se je ob branju pisma brez besed zgrudil, mati Štefanija, ki je dotlej nenehno prepevala, pa po tistem ni nikoli več zapela. Ta tišina je postala kulisa Štefkinega odraščanja.
Skrivnost neporočene matere sredi vojnega kaosa
Mnogi se sprašujejo, od kod je Štefka črpala moč, da sredi takšne teme ni klonila. Odgovor je bil v njeni lastni “Lučki”. Medtem ko so okoli nje divjale grozote in je grozila izselitev, se je osemnajstletna Štefka noro zaljubila. Iz tiste kratke, a intenzivne vojne romance se je rodila hči Lucija.
V tistem času je biti neporočena nosečnica veljalo za velik družbeni tabu, a pri Drolčevih je ljubezen premagala predsodke. Štefka je s solzami v očeh opisovala reakcijo svoje matere, ki je novico sprejela z odprtimi rokami, kljub lastni bolečini zaradi izgube Milene. Hči Lucija (Lučka) je postala Štefkin “zaklad”, ki jo je varovala celo življenje. Ironija usode je hotela, da je tudi Lučka kasneje stopila na igralsko pot, a nas je žal zapustila še pred svojo slavno materjo.
Kako je bolečina ustvarila vrhunsko umetnost?
Prav te preizkušnje so tiste, ki so Štefko Drolc naredile za neponovljivo interpretko tragičnih ženskih usod. Ko je v filmu Na klancu upodobila Cankarjevo Francko, gledalci niso videli le igralske maske. Videli so žensko, ki pozna težo koraka navkreber, ki ve, kaj pomeni izgubiti tisto najdražje, in ki razume, da je edina pot naprej – pot usmiljenja.
Njen “zvonek in svetel glas”, ki so ga opazili že v mladosti, je z leti dobil globino, ki jo lahko prinese le življenje, prežeto z realnostjo. Štefka se ni zaprla v zagrenjenost. Namesto tega je svojo bolečino “reciklirala” v umetnost. Vsaka njena vloga je bila poklon smeri, ki jo je nekoč nakazala sestra Milena.
Štefke Drolc nas opominja
Štefka Drolc nas je zapustila leta 2018, stara 94 let, a njena zapuščina ostaja ena najčistejših v slovenski zgodovini. Njena zgodba o umorjeni sestri in pogumu mlade matere sredi vojne nas opominja, da lepota značaja ni v odsotnosti trpljenja, temveč v tem, kako se na to trpljenje odzovemo.
Bila je ženska, ki je kljub okrutnosti sveta izbrala milino. Ko naslednjič ujamete njen obraz na televizijskem zaslonu ali v arhivskem posnetku, se spomnite, da tisti nasmeh ni bil samoumeven. Bil je zmaga nad tragedijo. Štefka Drolc nas opominja, da je “imeti svojo Lučko” – pa naj bo to otrok, umetnost ali spomin na ljubljene – največja sreča, ki nam jo lahko nakloni usoda.
Vsi ti priljubljeni slovenski igralci, ki so zaigrali v legendarnem filmu, so se že poslovili