Laura Petek, 30-letna specializantka urgentne medicine iz UKC Maribor je svoj dopust zamenjala za podzemni bunker v ukrajinski “coni smrti”.
Večina ljudi svoj težko prigarani dopust preživlja na morskih obalah ali v gorah. A Laura Petek, specializantka urgentne medicine iz UKC Maribor, odločila za povsem drugačno pot. Svoje proste dni in nadure, ki jih je mesece zbirala v mariborski bolnišnici, je namenila prostovoljnemu delu na enem najbolj nevarnih območij na svetu – v podzemni stabilizacijski točki le deset kilometrov od frontne črte v Ukrajini. Tam, kjer nebo nenehno prežeči droni in kjer zemlja drhti od topniških granat, je Laura postala zadnje upanje za vojake, ki jih od smrti pogosto loči le dobro zategnjen povoj. To je “cona smrti”.
Od tabornika do zdravnika in vodnika: kam je odšla pot Jake iz Gremo mi po svoje?
Njena zgodba, ki jo je v okviru rubrike Obrazi zdravništva izpostavila Zdravniška zbornica Slovenije, ni le poročilo o vojni medicini, temveč pričevanje o neizmerni človečnosti sredi kaosa, ki ga imenujemo »cona smrti«.
Laura Petek
Življenje pod zemljo: Deset kilometrov od pekla
Laura Petek v Ukrajini ni delala v sterilni operacijski dvorani. Njena delovna postaja je bil kraj Novomikolajevka, strateška točka med Zaporožjem in Doneckom. Celotno zdravstveno oskrbo so izvajali pod zemljo, v prostorih, kjer sončna svetloba ne prodre in kjer čas teče drugače. “To ni le en dan. To je mesec dni, za mojo ekipo pa več mesecev pod zemljo, ko ne vidiš sonca,” se spominja Laura.
Razmere na fronti so neusmiljene. Vojna v Ukrajini je vojna tehnologije in brutalnosti – zračni napadi, rakete in predvsem droni krojijo usodo ranjencev. Droni so tisti, ki določajo, ali bo nekdo preživel ali ne.
Evakuacija ranjencev je namreč odvisna od t. i. »čistega neba«. Ko so droni v zraku, evakuacijske ekipe ne upajo na plano, saj so reševalna vozila lahka tarča. To pomeni, da ranjeni vojaki včasih dneve, celo tedne, v bolečinah ležijo v mokri zemlji in čakajo na trenutek varnosti, da sploh dosežejo Lauro in njeno ekipo.
Triaža v coni smrti: Ko manjkajoče noge niso prva prioriteta
Delo urgentnega zdravnika na fronti zahteva jeklene živce in sposobnost hitrega sprejemanja nemogočih odločitev. Laura pripoveduje o kruti realnosti vojne triaže. V Sloveniji bi človek, ki pride na urgenco brez obeh nog, takoj dobil vso pozornost. Na ukrajinski fronti pa je takšnih primerov toliko, da morajo včasih čakati.
“Zgodi se, da imaš ranjenih več, kot imaš postelj,” pojasnjuje Laura.
Če ima ranjenec pravilno nameščen turniket (pripomoček za ustavitev močnih krvavitev), ki mu preprečuje izkrvavitev, mora počakati, da zdravniki oskrbijo nekoga, ki je v tistem trenutku še bolj neposredno ogrožen.
To so trenutki, ki si jih v varnem zavetju doma težko predstavljamo. Ranjenci ležijo na tleh, na vozičkih, v umazaniji in krvi, sredi tišine, ki jo prekine le občasna zahvala ali vprašanje, kako je zdravnici ime, da si ga bodo zapomnili za vedno.
Urgentna medicina z nahrbtnikom na rami
Laura Petek se je za specializacijo iz urgentne medicine odločila prav zaradi njene surovosti in nepredvidljivosti. Že pred Ukrajino je svoje znanje pilila kot prostovoljka v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu. A Ukrajina je bila drugačna.
Tu se je naučila, da za reševanje življenj včasih ne potrebuješ najsodobnejše tehnologije, temveč le nahrbtnik z zdravili, osnovno opremo in neomajno voljo.
V bunkerju, kjer se zemlja usipa na glavo ob vsaki bližnji eksploziji, so zdravniki delovali brez elektrike in v nenehnem strahu. “Zemlja se trese, nate se usipa prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi bombe padle le nekaj metrov bližje,” pravi Laura.
View this post on Instagram
Vrnitev v Maribor
Ko droni postanejo igrače, a strah ostaja
Najtežji del njene poti se je morda začel šele ob vrnitvi domov. Maribor, ki je pred njenim odhodom bil samoumevno varen, je po vrnitvi postal prostor nenavadnih dražljajev. Laura opisuje občutek nelagodja, ko v parku vidi otroke, ki za zabavo spuščajo drone, ali ko sliši pok motorja na ulici. Za sekundo se telo odzove s krčem in mislijo na zaklonišče.
“Potem pogledaš ptice na nebu in se spomniš, da to niso droni. Da je moje nebo varno. Njihovo pa ni. To mi je najtežje,” iskreno pove zdravnica. Psihološka teža dejstva, da so njeni sodelavci in ljudje, ki jim je pomagala, ostali v bunkerjih pod zemljo, medtem ko se ona sprehaja po varnih ulicah, je ogromna.
View this post on Instagram
Vprašanje ni več “ali”, ampak “kdaj”
Laura Petek je dokaz, da slovensko zdravništvo premore ljudi z neverjetnim srcem. Kljub temu da je na fronti doživela grozote, ki bi marsikoga zlomile, v njej tli želja po vrnitvi. Pravi, da je mislila, da gre le enkrat, a se je motila. Njena predanost hipokratovi prisegi in ljudem v stiski je močnejša od strahu pred “umazanim nebom”.
Njena zgodba je opomin za vse nas, da mir ni samoumeven in da se le nekaj ur vožnje stran bijejo bitke za golo preživetje. Laura Petek ne rešuje le teles; s svojo prisotnostjo na fronti vrača upanje v človečnost tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno.