Jurij Souček je ime, ki v večini sproži spomina na mladost. Ne le on sam, pač pa njegov glas. Še pomnite zvok tistega toplega, malce hripavega in neskončno modrega glasu, ki nam je pripovedoval o svetu, ko smo bili še majhni?
Toda danes, ko se z nostalgijo oziramo na njegovo pot, ugotavljamo, da je bila njegova resnična življenjska zgodba precej bolj dramatična in kompleksna od prigod Pipija in Melkijada. Le redki vedo, da se je za nasmehom mojstra risank skrivala usoda človeka, ki je zrl smrti v oči. Iz teme taborišča se je vrnil z misijo: Slovenski jezik narediti tako živ, da ga ne bo pozabil nihče. Razkrivamo vam manj znane plasti življenja Jurija Součka, ki dokazujejo, da je bil v resnici rudar človeških duš, ki je iz trpljenja izkopal čisto radost.
Jurij Souček
Češke korenine
Malo znana skrivnost njegovega unikatnega sloga so njegove korenine. Jurij je bil sin čeških priseljencev, kar je v njegovem domu v Ljubljani ustvarilo prav posebno jezikovno kuliso. Bila je mešanica dveh jezikov. In ravno ta mu je dala neverjetno občutljivost za melodiko govora. Ko je kasneje stopil na oder ljubljanske Drame, so kolegi takoj opazili, da Jurij ne govori le besed – on jih poje, kipi. Njegov prihod v svet igre ni bil bleščeč pohod zvezdnika; bil je upor proti sivini povojnega časa. Hkrati pa tudi iskanje svobode v svetu, kjer je bila svoboda govora pogosto precej nevarna.
Taboriščnik, ki je premagal pozabo
Šokantno dejstvo, ki ga mlajše generacije pogosto spregledajo, je Součkova izkušnja iz druge svetovne vojne. Kot mladenič je preživel grozote taborišča. Ko so ga vprašali, kako je to vplivalo nanj, je vedno z značilnim humorjem dejal, da ga je to naučilo ceniti vsako sekundo življenja. Ta temačna izkušnja je bila tisti “skriti motor”, ki ga je gnal. V risanke vnašal ogromno življenja. Vedel je, kako krhko je otroštvo, zato je želel slovenskim otrokom podariti nekaj, kar jim ne bo nihče mogel vzeti – domišljijo.
Igralstvo je študiral skrivaj
V času gospodarske krize se je njegov oče zaposlil kot predilec nogavic. Oče ga je namreč ob nedeljah v skladu s češko tradicijo lutkarstva vedno peljal v lutkovno gledališče, kjer ga je oder očaral. Toda starša sta mu igralsko kariero branila.
A kot je dejal mnogo let kasneje:
“Igralec si ali pa nisi. To je ta napaka, ki je nihče ne zna razjasniti. Če si umetnik – si ali pa nisi.” Da bi ustregel staršem se je vpisal na trgovsko akademijo in jo končal. Sam je priznal: “Hodil sem na trgovsko akademijo, kamor so bili vpisani predvsem otroci bogatih staršev trgovcev. Med šolskim poukom smo komaj čakali alarm, da bodo Ljubljano preletela ameriška letala, da bi lahko šli v zaklonišče. Tam smo imeli harmoniko in se tam učili plesati,” se je spominjal v intervjuju za Nedeljski dnevnik. “Če si šel na to akademijo, si hitro prišel do solidne izobrazbe. Lahko si postal prokurist v podjetju, namestnik direktorja, lahko si podaljšal šolanje in pristal celo v diplomaciji. No, ko sem končal trgovsko akademijo, me je država takoj z dekretom prestavila v Bosno. “
Res je mesec dni preživel v Sarajevu, a se je hitro vrnil v Ljubljano ter postal knjigovodja pri Kompasu.
Tam je, kot se je šalil »šilil svinčnike.« Staršem je zatajil, da je ob delu popoldan hodil še na igralsko akademijo. Delati je začel tudi na radiu, ki ju je ostal zvest dolga desetletja, njegov radijski opus pa je eden največjih v zgodovini slovenskega radia. V sezoni 1948/49 je bil prvič angažiran v Drami kot stalni statist. Po diplomi na igralski akademiji leta 1953 pa se je v Drami zaposlil ter ostal zavezan igralskemu poklicu.
Revolucija Pipija in Melkijada
Ko je Souček dobil v roke Pipija in Melkijada, mu ni bilo do suhoparnega branja prevoda. Njegova največja “skrivnost” je bila improvizacija. Besedila je spreminjal sproti. Dodajal je fraze, ki so danes del slovenskega žargona. Ustvaril je like, ki so bili še bolj slovenski od marsikaterega domačega junaka. Bil je prvi slovenski “one-man band” v svetu sinhronizacije. Tako je s spreminjanjem glasu ustvaril celo galaksijo karakterjev. Njegovi posnetki na YouTubu in arhivih RTV dosegajo rekordne oglede, saj ljudje v njegovem glasu iščejo tolažbo, ki jo moderna tehnologija preprosto ne more nadomestiti.
Zapustil nas je 17. januarja, leta 2024. V spomin in srca Slovencev pa se je zapisal, ko je posodil glas risanim junakom, kot so kobilica Flip iz Čebelice Maje, maxi pes Fik, dvema najbolj priljubljenima pujsoma, Pipi in Melkijad, pa tudi dvema palčkoma: palčku Smuku in palčku Davidu.