Resnična zgodba: Napačni prijatelj

Bralka portala Top24Novice.si nam je poslala zgodbo, ki se je v resnici zgodila. Preberite, kakšna je včasih igra usode …

Za mano je bilo zelo težko obdobje. Zgodile so se zelo hude stvari in bila sem na začetku novega življenja. Prepričana, da me kaj hudega ne more več doleteti, da sem zrelejša, pametnejša, bolj razsodna. A sem se zelo motila. Tokrat sem se zapletla ne po svoji krivdi. Pa vseeno.

Pa pojdimo od začetka moje zgodbe.

Ime mi je Anja, stara sem petintrideset let. Samska, s službo, ki sem jo dobila pred kratkim. Zaposlena sem v ljudski knjižnici, delo je lepo, umirjeno. Všeč mi je umirjeno delo, kričanja je bilo v mojem življenju dovolj. Všeč mi je tišina, sprošča me. Delam vsak dan od ponedeljka do petka, od desete ure zjutraj, do šeste ure zvečer. Marsikomu takšen delaven čas ne bi ustrezal, meni pa je več kot pisan na kožo. Živim namreč sama. Stanovanje sem dobila pred kratkim. Blok, v katerem živim, je majhen, star. Stanovanje je majhno, staro, toda lepo. Opremila sem ga tako, da mi je všeč. V stanovanje se vsak dan vračam okrog pol sedme ure. Do službe imam peš dobrih dvajset minut. Ravno prav, da se razgibam. Hodim peš, nikamor se mi ne mudi, nihče me ne čaka. Moja edina obveznost je služba. Stanovanje je vedno prazno, nikoli nimam obiska, nikoli mi ne zazvoni telefon. Sama sem.

A vedno ni bilo tako. Pred leti je bilo drugače, pred leti sem živela v lepi hiški. Bila sem srečna, bila sem žena, bila sem mamica.

Moja zgodba ni lepa. A sedaj jo končno lahko povem, ne boli več tako zelo.

Rok in jaz sva se spoznala, ko sem imela dvajset let, on je bil leto dni starejši. Bila sva lep par.

Takrat sva še oba študirala, živela pri domačih. Videvala sva se konec tedna in bila skupaj. Hodila sva na dolge sprehode, vedno naju je spremljal tudi Rokov pes Rambo. Bilo je lepo, pogovarjala sva se lahko ure in ure.

Kadar je bilo vreme deževno, sva bila pri njemu. Oba sva ljubila filme, zato sva vse deževne dni presedela pred televizijo in si vrtela filme. Rambo je počival zraven naju in naju opazoval. Bil je prijazen pes. Imela sem ga rada, takoj me je sprejel.

Potem sva oba diplomirala, poiskala primerno parcelo in pričela graditi. Po petih letih odrekanja, sva imela svojo hiško. Seveda brez pomoči staršev ne bi šlo. Rokovi so imeli les, moji so pomagali denarno in hiška je stala. Bila je ravno takšna, kot sva si jo želela.

Potem je bil čas za družino. Pri šestindvajsetih letih sem rodila sina. Janez sva ga imenovala. Obema je bilo staro slovensko ime zelo všeč. In Janez naju je le še bolj zbližal. Res sva se ljubila, res sva se imela lepo.

Rok je bil zaposlen v firmi, veliko je potoval, a le za nekaj dni. Ni pa minil teden, da ne bi vsaj za dva dneva moral na službeno pot. A ni me motilo, konci tedna so bili naši. Takrat sva se posvečala družini. Hodili smo na izlete, v bazene, na lutkovne predstave. Povsod, kamor se je dalo. Najraje pa smo imeli izlete v naravo, kamor nas je vedno lahko spremljal tudi naš Rambo. Dokler je bil med nami.

Janez je dopolnil štiri leta, ko se je pričelo krhati. Takrat sem bila še vedno zaposlena v srednji šoli kot socialna delavka. Delala sem le dopoldan, kar mi je odgovarjalo. Popoldan sem bila doma.

Bilo je meseca maja in vreme je bilo že prijetno toplo. Vse popoldneve sva bila z Janezom zunaj. Z njim sem hodila na sprehode v gozd, kjer sva poslušala ptičje petje in iskala sledi medveda. Skoraj vsak dan pa sva zavila tudi na igrišče, kjer se je igral z vrstniki. Janez je bil vesel otrok, rad je govoril in veš čas spraševal. Z njim sem imela polno dela.

Roka tisti mesec skoraj nič ni bilo doma. Zaradi tega sem bila nekoliko jezna. Prišel je zvečer, odšel za dva ali tri dni, se vrnil za eno popoldne in spet odšel. Tako pogosto, kot tisti mesec, še nikoli ni bil na poti.

»Žal drugače ne gre, ponujamo naše novosti. Nekaj časa bo še tako, potem se bo stanje umirilo,« mi je povedal.

Saj po eni strani sem ga razumela. Tudi njemu najbrž ni bilo lepo, da je bil vse dni od doma, da je tako malo časa posvečal Janezu. In upala sem, da bo njegovih terenov kmalu manj.

Bližalo se je poletje, vse okrog mene se je govorilo o dopustu, o morju. Tudi jaz sem bila prepričana, da bomo preživeli vsaj teden dni ob obali, plavala in se zabavali. Pa je Rok prekrižal moje načrte.

»Mogoče zadnji teden v avgustu, prej najbrž ne bom mogel,« mi je povedal.

»Šele takrat? Upala sem, da bomo morje videli prej,« sem bila užaljena.

»Žal mi je, ljubica, toda drugače ne gre,« je odkimal z glavo.

In sem se sprijaznila tudi s tem. Prav, bomo šli na morje takrat.

Ljudje so imeli dopuste, le moj Rok je tako vneto delal. Vsaj meni se je zdelo, da dela edino le on. Srečavala sem družine, očete in matere. Le jaz in Janez sva bila sama in čakala, kdaj bo imel Rok čas za naju in za oddih.

Bilo je konec julija, ko se je soseda vrnila iz dopusta. Obešala sem perilo, ko so se pripeljali domov in pričeli nositi prtljago iz avta v hišo. Roka ni bilo že štiri dneve, zatrdil mi je, da bo prišel čez dva dni, torej v soboto. Rekel je tudi, da bi lahko nedeljo preživeli na izletu, česar sem se že vnaprej veselila.

Soseda me je nekaj časa opazovala, videla sem, da okleva, naj gre k meni ali ne. Potem se je napotila proti meni. S sosedo sva se poznali bolj na videz. Več kot par besed nisva nikoli spregovorili.

»Pozdravljena, Anja,« je začela.

»Zdravo! Ste se vrnili iz morja? Lepo barvo imate,« sem ji rekla.

»Veš, sicer ni moja stvar, ampak vseeno ti bom povedala, ker se mi zdiš v redu ženska. Tako lepo skrbiš za malega. Ni prav,« je pričela, ne da bi odgovorila na moje vprašanje.

Obstala sem in čakala, kaj mi bo povedala.

»Srečali smo Roka, tvojega moža. Bil je na morju v družbi svetlolasega dekleta,« je izstrelila.

Nemo sem jo gledala in tisti hip nisem vedela niti tega, koliko je ena plus ena.

»Da, prav si slišala. Tvoj mož se zabava, medtem, ko ti skrbiš za hišo, otroka in ga čakaš doma,« je pribila.

V tistem je iz hiše stopil njen mož in ogorčeno zaklical: »Teja, pa sva rekla, da se ne boš vtikala!«

Pogledala sem ga. Torej ve, torej ga je videl tudi on, torej je res.

»Hvala, hvala,« sem jecljala.

»Žal mi je, dekle, toda menim, da je prav, da veš. Takih moških ne prenesem,« mi je rekla, me potrepljala po rami in odšla.

Še kar nekaj časa sem stala tam, z mokro cunjo v roki in strmela predse. Srce mi je divje razbijalo, v glavi se mi je vrtelo. Je res? Je res?!

Odšla sem v hišo in sedla na kavč. Moj mož, moj Rok. Nikoli, nikoli ne bi posumila. Njegove službene poti. Čez poletje, ko ima večina firm dopuste, ima on največ dela.

Skočila sem pokonci in zavrtela številko njegove službe. Nikoli ga nisem klicala tja, ni imelo smisla, Rok je bil vedno na terenu.

»Po dolgem čakanju, se je končno oglasil ženski glas.

»Bi lahko dobila prodajni oddelek,« sem rekla, ne da bi se predstavila.

»Gospa, žal mi je, nikogar ni. Dopusti so, pokličite nas konec naslednjega tedna,« je prijazno odgovorila ženska.

»Nikogar?! Torej je vaša firma zaprta,« sem vprašala.

»Točno, gospa. Zaprta,« je rekla.

Odložila sem slušalko. Res je. Rok ni na službeni poti. Rok je na morju z neznano svetlolasko. Le kaj počne ta hip? Kaj sva počela midva, ko sva bila noro zaljubljena? Ležala sva v postelji, se hihitala, se poljubljala, pogovarjala ure in ure. Nikogar nisva rabila, le drug drugega. Počne sedaj isto z njo? Toda, zakaj?

Razumela sem, da se pari razidejo, da si partner poišče ljubico, da se včasih zgodi skok čez plot, toda Rok?!

Imela sva se lepo. Nisva se kregala, vse je bilo v najlepšem redu. In ni se spremenil. Še vedno me je poljubil, ko je prišel domov, me objel in mi zašepetal, da me je pogrešal. Najini odnosi so bili redni, še vedno sva se s strastjo predajala drug drugemu. Zakaj si je potem zaželel spremembe?

Sem bila kriva jaz? Ga nisem več privlačila? Ampak, bila sem ista kot prej. Med nosečnostjo sem se zredila sedem kilogramov, ko sem rodila, sem kmalu prišla na isto težo, kot sem jo imela prej. Ker sem Janeza dojila nekaj več kot leto dni, sem v tem času še dodatno shujšala. Imela sem zelo lepo postavo, ki sem jo ohranjala. Hodila sem na telovadbo, zdravo sem se prehranjevala. Bila sem urejena. Vedno naličena, vedno počesana, vedno lepo oblečena in nadišavljena. Kaj je potem bilo narobe? Nisem se zapustila, nisem postala zagrenjena žena. Nisem si zaslužila tega.

Sklenila sem, da mu povem vse, da se bova temeljito pomenila. Če je pač prišlo do tega, bova skušala prebroditi. Misliti sem morala na otroka, ne le na svoj ponos. In ljubila sem ga, nisem hotela ostati sama.

Ko sem se zavedala, da je moj mož z drugo na morju, sem si želela le, da ga dobim nazaj. Prestrašila sem se, da je zame izgubljen, da me ne ljubi več. Kaj, če bo vse priznal in mi rekel, da jo ljubi?! Kaj bom potem? Ga bom prosila, naj ostane z nama?

Težko sem čakala trenutka, ko naj bi se Rok vrnil iz službene poti domov. Temeljito sem se pripravila. Upala sem, da se bo vrnil, ko bo Janez že spal. Res je prišel šele okrog enajste ure zvečer. Bil je nasmejan, spočit.

»Ljubica moja, kako sem vesel, da te vidim,« mi je rekel in me močno objel, nato me je poljubil na čelo.

»Tudi jaz sem vesela, da si se vrnil k meni,« sem mu rekla.

Začudeno me je pogledal, nato pa brez besed zavil v kuhinjo. Stikal je po hladilniku.

»Lačen sem kot volk,« je pričel.

»Rok, pogovoriti se morava,« sem mu rekla in sedla za mizo.

»Da,« je rekel veselo in me pogledal.

»Vem, kje si bil,« sem rekla.

Obstal je pri odprtem hladilniku in brez besed zrl vanj.

»Sedi za mizo, pogovoriva se,« sem rekla.

Počasi je zaprl hladilnik in sedel. Ni govoril.

»Kdo je? Jo poznam,« sem vprašala.

»Kdo je kdo,« se je naredil neumnega.

»Ona, ženska, s katero si preživljal dopust ob morju,« sem rekla mirno.

»Ne razumem,« je odkimal.

»Soseda se je vrnila z morja. Povsem po naključju je naletela nate in na njo. Klicala sem v službo. Dopust imate. Ves ta in drugi teden,« sem mu navedla dejstva.

Obraz si je pokril z dlanmi in globoko vzdihnil.

»Povej mi, pravico imam izvedeti, kaj se dogaja,« sem zahtevala.

»Anja, nisem hotel. Zgodilo se je samo od sebe. Sploh ne vem, zakaj. Ljubim te, to moraš vedeti,« je pričel.

Užaljeno sem pogledala stran, v očeh so se mi nabrale solze. Najbrž od olajšanja. Ljubi me, še vedno me ljubi!

Potem sva presedela za mizo vso noč in govorila, reševala najin zakon. Imela sva srečo, imela sva ljubezen in težava ni bila tako velika. Rok je povedal vse od začetka do konca. Povedal mi je, kako mu ni dala miru, kako se jo je otepal, potem pa popustil.

»Vsak zdrav moški bi podlegel,« je zatrjeval.

Seveda se z vsemi njegovimi trditvami nisem strinjala, toda popustila sem, poskušala rešiti zakon. Imela sva Janeza, ena napaka naju ni smela razdreti.

A ko bi vsaj ostalo pri eni!

Potem je bilo nekaj časa vse v najlepšem redu. Takoj čez dva dni, smo odšli na morje. Rok je bil srečen, ves čas se je ukvarjal s sinkom in ponavljal, da ima srečo, ker ima tako razumevajočo ženo. Rekel mi je, da me sedaj le še bolj ljubi. In res sem se tako počutila. Zelo ljubljeno. Rok me je razvajal, se mi posvečal. To je bil eden najlepših dopustov, kar smo jih preživeli skupaj. Kdor nas je opazoval, si je najbrž mislil, da smo zelo srečna družina. No, saj smo bili. Odpustila sem mu in začela znova.

Potem se je vrnil v službo. Najprej je bil odsoten le po nekaj dni na mesec. Ves čas, ko pa je bil doma, je preživel z nama.

»Po eni strani sem še vesela, da je do tega prišlo! Sedaj se mi zdi, da nam gre še bolje, še raje se imava,« sem mu nekoč rekla.

»Nikoli ne bom pozabil, da si mi odpustila, da si ravnala tako preudarno. Najbrž si rešila najin zakon, ki bi razpadel le po moji krivdi,« je govoril hvaležno.

Res sem imela občutek, da sem mu odprla oči, da je lahko videl tisto, kar je najpomembnejše. Mene in Janeza.

Prišla je jesen, z njo hladnejši in deževni dnevi. Z Janezom sva vse več časa preživljala v hiši, kjer sva risala, brala sem mu pravljice, pesmice in se z njim igrala. Z jesenjo je imel Rok v službi vse več dela.

»Zdaj je čas, ko se pridobiva nove kupce. Sedaj je dela največ. Morala mi boš zaupati, da res delam. Če bom uspešen, bom za novo leto doma skoraj štirinajst dni. Imeli se bomo lepo,« mi je govoril Rok.

Seveda sem mu verjela. Če mu ne bi zaupala, potem ne bi začela znova. Bila sem prepričana, da je Rok dobil šolo in je sedaj boljši. Pa tudi ni mi dajal povoda za sumnjičavost. Še vedno je bil najin odnos popoln.

A njegovo delo se je stopnjevalo in nekaj dni pred decembrom, je bilo vse po starem. Rok je bil vse več časa v službi. V meni se je oglašal dvom. Je res v službi?

Hotela sem mu zaupati, pa me je gnala radovednost. Kaj, če ima spet razmerje? In kako naj zvem? Če bi vedela, da res dela, potem bi lažje živela.

Nekoč, ko je spet odšel na službeno pot, sem klicala v njegovo firmo. Ženska, ki se je oglasila, mi je, ko sem zahtevala njega, povedala, da ima dopust.

»Dopust,« sem izjecljala.

»Da, od danes naprej. V službo pride spet v ponedeljek,« mi je zatrdila.

Le kako je lahko bil tako nepazljiv? Vedel je, da če pokličem tja, bom izvedela vse. Je mislil, da ne bom, da mu zaupam? Najbrž.

Vrnil se je v petek zvečer. Utrujen in nasmejan. Pričakal sem ga z dolgim obrazom.

»Rok, zakaj?« sem vprašala žalostno.

Takoj je vedel, kaj mislim in me žalostno pogledal.

»Anja, ne morem si pomagati! Ne morem drugače,« je povedal.

»Kaj naj to pomeni? Da ti jaz in Janez nisva dovolj,« sem rekla jezno in prizadeto.

»Ljubim vaju, samo vaju, toda… ženske so zame droga, priznam,« je skrušeno povedal.

Njegovo priznanje me je prizadelo. Torej bo vse življenje tako. Torej bom vse življenje ob njem trpela. Imel bo druge ženske, ker se ne zna zadržati.

Tisti konec tedna sva oba molčala. Rok je sicer poskušal govoriti z mano, toda nisem hotela. Preveč me je bolelo spoznanje, da je moj mož ženskar in da se nima namena poboljšati. Trpela sem, nisem videla izhoda.

Tisti ponedeljek, ko je odšel v službo, brez da bi se pogovorila, sem prvič nalila viski in ga izpila. Zvečer, ko ga ni bilo od nikjer, sem si nalila drugega. Počutila sem se bolje…

Življenje je teklo dalje, toda tako, kot ne bi smelo. Z Rokom skoraj nisva več spregovorila. Včasih je prišel domov, včasih ne. Nisem ga spraševala, kje je bil, on pa tudi ni nikoli povedal. Življenje je bilo težko in da bi vsaj malo omilila bolečino, sem pila. Druge poti nisem našla.

Rok ni vedel, kaj se dogaja, nisem ga spustila blizu. Ni vedel, da vsak dan, ko pridem iz službe domov, najprej spijem kozarček žganega in nadaljujem potem, ko Janez zaspi. Največkrat sem šla v prazno posteljo omamljena od pijače. Počasi mi je to pričelo ugajati in pila sem, kadar sem le našla priložnost.

Kmalu se je moja razvada poznala na sinu. Ni bil več tako zelo urejen, nisem se več igrala z njim. Poležavala sem na kavču, Janez se je igral sam. Nisem bila več prijazna do njega. Kadar je bil siten, ker mu je bilo dolgčas, sem kričala nanj in mu govorila, naj mi da mir.

Naše življenje se je korenito spremenilo, ker nisem bila kos možu. Bila sem šibka, bala sem se, da bi ostala sama, nisem se zavedala, da v bistvu že sem sama.

Rok se ni nameravala spremeniti. Verjamem, da me je še vedno ljubil, toda želja po drugih ženskah je bila prevelika. Ni se jim mogel odpovedati niti zavoljo mene in Janeza. In tako smo neizogibno drveli v prepad.

Še sama nisem vedela, kdaj je prišlo tako daleč, da se je Rok vračal domov le še, da sem mu oprala umazano perilo, da je za hipec stisnil Janeza v naročje, nama pustil nekaj denarja, in odšel. Seveda je šel ves tisti denar za pijačo, ki sem jo takrat že nujno potrebovala. Ne razumem, da Rok ni nikoli videl, da nisem trezna. No, mogoče je, pa mu je bilo vseeno.

Zjutraj, ko sem vstala, sem najprej zvrnila nekaj kozarčkov žgane pijače, nato sem vsa omotična oblekla Janeza, ga odpeljala v varstvo in odšla v službo. Tam sem se zaprla v svojo malo pisarno in namesto da bi opravljala svoje delo, sem pila. V pisalni mizi je bila vedno polna steklenica, ki sem jo do konca službe pridno spraznila, prazno spravila v torbo in odnesla domov. Dolgo časa mi je v službi uspelo skrivati svoje početje. Vse dokler ni šlo že predaleč.

Spominjam se, da sem po službi odšla po Janeza. Takrat je hodil že v šolo, v prvi razred. Držala sem ga za roko in se odpravila še v trgovino, preden sva odšla domov. Kupovala sem si žganje in popolnoma pozabila na Janeza. Plačala sem in odšla. Sedla sem v avto in se odpeljala do hiše. Niti tam nisem opazila, da Janeza ni. Niti popoldan, ko sem v samoti pila, nisem opazila, da sina ni. Ko je proti večeru pozvonilo na zvonec in sem vsa omotična dvignila glavo ter se odplazila do vhodnih vrat, sem začudeno strmela v sina, ki je stal pred vrati. Spremljala ga je starejša ženska in mlajši moški.

»Gospa, je ta otrok vaš,« me je resno vprašala.

»Da, moj. Janez, si se igral pred hišo,« sem izjavila in jezik mi je nevarno opletal po ustih.

»Gospa, ni se igral pred hišo. Bil je v trgovini, jokal je in vas klical. Rekel je, da ste ga pozabili,« mi je povedala starejša ženska.

»Oh,« sem izjavila in ga hotela prijeti za roko, pa ga je moški prijel in mi ga ni hotel izročiti.

»Dokler boste v takšnem stanju, vam ga ne izročimo,« je povedal resno.

»V kakšnem stanju? Nič mi ni, popolnoma v redu sem,« sem izjavila presenečeno.

»Kje je otrokov oče,« je vprašala ženska.

»To bi tudi jaz rada vedela,« sem prikimala in zavzdihnila.

»Naspite se, otrok bo v varnih rokah,« je rekla in odšla.

Naslanjala sem se na vrata, nisem imela moči, da bi zakričala za njo, naj mi pusti otroka, naj ga ne odpelje. Le nemo sem gledala, kako je sedel v avto in kako so se odpeljali.

Mimo je prišla soseda, prav tista, ki me je opozorila, da me mož vara in me žalostno pogledala. Vstavila se je in odkimala z glavo: »Kakšna škoda! Kaj počnete s svojim življenjem!«

Zamahnila sem z roko, zaprla vrata in sedla nazaj k steklenici…

Prebudila sem se v postelji, sonce je močno svetil v moje oči in le s težavo sem ji imela odprte. Pred posteljo sem zagledala Roka. Njegov obraz je bil žalosten.

»Socialna delavka mi je povedala, da si Janeza pustila sredi trgovine,« je povedal Rok.

»Kaj to tebi mar,« sem izjavila in se pokrila z blazino čez oči.

»Anja, kaj se dogaja? Rekli so mi, da piješ. Vrgli te bodo iz službe,« je govoril.

»Od kdaj pa te zanima, kako živiva jaz in Janez,« sem mu zabrusila.

»Ni mi vseeno, res ne. Trpim, ko te gledam takšno. Postala si alkoholičarka, pa ne vem zakaj,« je govoril.

Le zmajala sem z glavo, govorila nisem. Ne ve, zakaj?! Zakaj se je moje življenje spremenilo v pekel. Preklet naj bo on in njegove vlačuge.

»Za Janeza bom skrbel jaz, dokler ti ne bo bolje,« je govoril Rok.

»Kako boš skrbel zanj, nikoli te ni,« sem mu rekla.

»Živel bo pri meni, v mojem stanovanju,« je povedal.

Skočila sem pokonci. Stanovanje?

»Ne razumem te, Rok,« sem izjecljala.

»Povedal sem ti že nekaj tednov nazaj, si pozabila? Ne živim več tu. Imam svoje stanovanje,« je mirno rekel.

»Nisi mi povedal, saj vendar prihajaš sem,« sem zakričala.

»Anja, tu nisem bil že več kot dva meseca1 Kje živiš!? Res ne veš več, kaj se dogaja okrog tebe,« je zastokal.

»Pojdi, samo pojdi in me pusti pri miru,« sem rekla in padla nazaj na posteljo.

»Želim, da se pozdraviš. Zavoljo Janeza. Otrok trpi,« je še povedal in odšel.

Otrok trpi. Prej bi mislil, dragi mož. Za vse si kriv ti, le ti! Pošast si in ne človek.

Ni bilo dneva in ni bilo noči, bile so le blodnje, sanje. Vstajala sem le toliko, da sem šla v trgovino po pijačo. Nato sem se zaklenila v stanovanje in pila, pila. Jokala nad vsem, sanjala, da živim lepo.

Na koncu mi je zmanjkalo denarja za pijačo. Pretaknila sem vsak kot, prebrskala po vseh predalih. Nikjer nič več. Potrebovala sem pijačo, potrebovala sem denar. Odpravila sem se do sosede. Pozvonila sem in čakala.

»Dober dan, oprostite, ker vas motim. Mi lahko posodite nekaj denarja? Izgubila sem denarnico, sploh ne vem, kje je. Kruha in mleka mi je zmanjkalo,« sem pričela.

Soseda me je žalostno pogledala, nato prikimala. Odšla je v hišo in oddahnilo se mi je. Posodila mi bo denar! Res je dobra.

Vrnila se je s kruhom in mlekom: »Tole ti dam, vzemi. Denarja za pijačo pa od mene ne boš dobila!«

Vzela sem, se mrko zahvalila in odšla. In na koncu jezika sem imela kletvice zanjo, pa sem raje molčala.

Doma sem zabrisala kruh in mleko v kot in mrzlično premišljevala, kje bi lahko dobila denar. Za silo sem se uredila, nato pa odšla ven. Hodila sem po ulicah, po parkih. Srečavala sem ljudi, obraze, ki so bili znani. Nato sem naletela na tri moške. Sedeli so v parku na klopi in pili vino. Stopila sem bližje.

»Lahko dobim požirek,« sem vprašala.

Zasmejali so se in me povabili medse. Neznanci, pa tako zelo dobri!

Na zalogi so imeli kar nekaj pijače in imela sem se neznansko lepo. Pili smo, se smejali in postali v parih urah pravi prijatelji. Ker niso imeli strehe nad glavo, sem jih povabila v svojo hišo. S sabo so nesli pijačo in to je bilo najpomembnejše.

Kaj vse se je takrat dogajalo, se ne spominjam rada. Lahko povem le, da smo bili vsi štirje res zelo dobri prijatelji. Delili smo si vse, tudi posteljo. Jaz sem jim nudila sebe, streho nad glavo, oni pa meni pijačo. Živeli smo v velikem zadovoljstvu.

Nekega jutra, sem se pogledala v ogledalo v kopalnici. Nisem se več prepoznala. Spominjam se, da sem se prestrašila lastne podobe in v tistih nekaj minutah, ko sem bila vsaj nekoliko treznejša, sem ugotovila, da nočem več tega. S pestmi sem razbila ogledalo, nato pa sem vzela košček stekla in si prerezala žile na obeh rokah…

Pred mano je bil najtežji del. Ko sem se prebudila v bolnišnici, sem začela jokati. K meni je stopil zdravnik. Starejši gospod s sivimi lasmi in z očali. Sočutno me je pobožal po roki.

»Prosim vas, pomagajte mi, nočem več takšnega življenja,« sem med jokom povedala.

»Pomagali vam bomo. Vse bo še dobro,« mi je povedal.

Oddahnila sem si in prvič, po dolgem času, sem pomislila na svojega sina. Kaj vse sem mu storila, je počasi prihajalo za mano. Bilo je boleče, mnogo bolj boleče, kot zdravljenje, ki sem ga dajala skozi. In le želja, da spet vidim sina, me je gnala naprej. Vedela sem, da je zakon izgubljen, za kar pa nisem bila kriva le jaz. Niti ga nisem želela več nazaj. Želela sem si novo življenje, nov začetek. In želela sem si, da je Janez ob meni. Bila sem prepričana, da se bom lahko odkupila za vse, kar sem naredila.

Od dne, ko sem izvedela, da me Rok vara, pa do konca mojega zdravljenja, je minilo kar nekaj let. Nekaj let sem živela v omami in brez Janeza. Kaj je res in kaj so sanje zadnje leto sploh nisem več vedela. Niti nisem vedela, da sta Rok in Janez daleč stran, da je Rok dobil polno skrbništvo nad njim.

Nekoč naj bi prišla socialna delavka k meni. Takrat sem že imela pod streho svoje tri prijatelje. In takrat naj bi se dokončno odločili, da nisem primerna mati. Da je prišla, sploh nisem vedela. Da je Janez z Rokom, nisem vedela. Zame v tistem času nista obstajala. Živela sem v drugem svetu, na drugem planetu. Ni bilo dneva, ni bilo noči, bila je le pijača.

Po prvem delu zdravljenja, ki je bilo najtežje in najbolj dolgo, sem stopila na ulico. Prvič po skoraj pol leta, sem bila zunaj. In imela sem trezno glavo. V tem času sem izvedela, da je hiša moja, da sta Rok in Janez v tujini, kjer sta začela znova. Rok je baje imel žensko, kar me niti ni ganilo.

Želela sem si začeti znova. Drugje. Prodala sem hišo, se odselila, si kupila stanovanje, si poiskala službo in živela le za to, da bo sin ob meni.

Rok ga je pripeljal prvič, ko sem bila že popolnoma druga oseba. Še vedno sem redno hodila na sestanke ozdravljenih alkoholikov in spoznala nov krog ljudi, ki so postali moji prijatelji.

Takrat, ko naj bi Janez prvič prišel k meni, sem bila vsa na trnih. Kot nora sem pospravljala po stanovanju, kupila sem mu igračo, napolnila omaro z dobrotami. Celo na sestanku sem vsem povedala, da pride sin in vsi so se veselili z mano.

Pozvonilo je pri vratih. S tresočo roko sem jih odprla in zagledala dečka. Padla sem na kolena, ga prijela za roko.

»Janez, si res ti? Kako si zrasel,« sem rekla skozi solze.

Nekoliko prestrašeno se je zazrl v Roka, ki mu je prikimal.

»Vstopita,« sem ju povabila naprej. Ves čas sem gledala sina. Devet let je imel. Ni bil več mali deček, bil je velik fant. In zanj sem bila skoraj tujka. Ni me videl skoraj štiri leta. Tako dolgo je trajala moja pot.

»Rada bi, da bi živel pri meni,« sem rekla med večerjo.

Janez se je zazrl v Roka.

»Najprej bi bilo dobro, da bi te obiskoval, Anja,« je povedal Rok.

»Da, seveda. Sedaj nisi več mali fantek, sam se lahko odločiš,« sem prikimala. Vedela sem, da sem zanj tujka.

»Premišljujem, da bi se preselila nazaj. Tako bi bila bližje tebi,« je povedal Rok.

Novice sem se zelo razveselila.

»Janez bi te tako lahko obiskoval kadar bi želel,« nadaljeval.

»Kaj praviš na to, Janez,« sem mu rekla.

Prikimal je. To je bilo zame dovolj.

Ko sta se odpravljala, je Rok velel Janezu, naj ga počaka v avtu. Poslovila sem se od sina, nato pa se zazrla v Roka.

»Anja, razmišljal sem. Rad bi, da poskusimo znova,« je pričel.

»Rok, nisem še pripravljena. Za mano je prava mora,« sem povedala resnico.

»Vem, razumem te in velik del krivde prenašam nase,« je povedal.

»Ne, nisi ti kriv, da sem pila, sama sem se tako odločila,« sem se nasmehnila.

»Občudujem te, Anja. Uredila si se. Sedaj si še lepša,« je rekel.

»Hvala, Rok,« sem bila vesela. Poljubila sem ga na lice.

»Potrudil sem bom, da bomo spet družina,« je rekel in odšel.

Roka sem imela rada, toda ljubila ga nisem več. Vedela sem, da se nikoli ne bo spremenil in jaz nisem bila pripravljena. Ne bi zmogla še enkrat.

Vsak dan, ki je sledil, je bil srečnejši. Rok in Janez sta se preselila nazaj. Od kraja, kjer sem živela, sta bila oddaljena le slabih deset kilometrov. Rok si je kupil majhno hiško. Janez me je redno obiskoval, z Rokom sva bila prijatelja. Ves čas me je vabil na večerjo, včasih sem šla, toda zahtevala sem, da je zraven Janez. In ves čas sem mu dopovedovala, da nočem več biti njegova žena, le prijateljica. Rok pa ni izgubil upanja.

Najpomembnejši del mojega življenja je postal spet Janez. Lepo sva se ujela, rad je bil pri meni. Med tednom je živel pri Roku, konec tedna pa je bil vedno pri meni. Rekel je, da je rad z mano in da se spominja le lepih stvari.

Na sestanke sem še vedno redno hodila in kmalu po vsem tem, smo dobili novega člana. Tomaž je bil star sedemintrideset let, torej je bil dve leti starejši od mene. Prvič, drugič in tretjič, ko je prišel, je molčal, kar je bilo normalno. Potem je nekoč spregovoril, povedal, kako je bilo: »Piti sem pričel pri šestnajstih. Sprva le pivo, dva. Potem vse več in vse pogosteje. Poročen sem bil z deset let starejšo žensko, ki je tudi pila. Rodila je otroka, ki je umrl in potem sem še bolj pil. Pretepal sem jo, na koncu je pobegnila. Kradel sem, pil, se tepel. Zagrešil sem prometno nesrečo, povozil sem otroka. A k sreči je preživel. Nesreča me je streznila, zavedel sem se, da tako naprej ne gre več. Šel sem na zdravljenje in sedaj sem tu.”

Njegova zgodba je bila žalostna, toda prav takšno smo imeli tudi ostali. Tomaž je redno hodil na srečanja in postajal drug človek. Bil je prijazen, miren in dober sogovornik. Večkrat me je povabil in skupaj sva odšla na kavo ali limonado. Z njim sem se rada družila.

»Vesel sem, da sem te spoznal,« mi je povedal.

»Tudi jaz,« sem iskreno rekla.

»Nisem verjel, da se da sedeti v lokalu in ne piti pivo,« se je nasmehnil in prijel kozarec limonade.

»Kaj vse se človek nauči, kajne,« sem se nasmehnila.

Nikoli nisva ostala dolgo. Srečanja smo imeli dvakrat tedensko ob sedmi uri zvečer in so trajala včasih tudi do devete ure. Vedno se mi je mudilo domov, naslednjega dne sem imela službo.

»Nekoč bi se lahko dobila konec tedna. Takrat se nama ne bo mudilo,« je predlagal Tomaž.

»Takrat ne morem, takrat pride k meni Janez,« sem mu povedala.

Razumel je in povedal, da je zadovoljen že s tem.

Najino prijateljstvo je trajalo že skoraj pol leta, ko sem ga nekoč povabila na nedeljsko kosilo. Janezu sem prej omenila, da bova dobila obisk.

»Tvoj novi fant,« je vprašal in se muzal.

»Ne Janez, le prijatelj je. Nekdo, ki je tudi imel včasih težave s pijačo in je sedaj premagal zasvojenost,« sem mu razložila.

»Še dobro, očetu ne bi bilo všeč. Še vedno pravi, da bomo nekoč živeli skupaj, čeprav ne vem, kako bo to prenesla Saša,« je govoril Janez.

»Novo dekle,« sem v smehu vprašala.

»Aha, že druga ta mesec,« je prikimal.

Rok! Nikoli se ne bo spremenil.

Tomaž je prišel točno, prinesel mi je velik šopek rož in Janezu veliko čokolado. Videlo se mu je, da ima neznansko tremo. Med kosilom pa se je nekoliko sprostil in prijetno smo kramljali. Tudi Janezu je bil všeč in sodeloval je pri pogovoru.

»Čudovitega sina imaš,« mi je povedal Tomaž, ko se je poslavljal.

»Hvala, vem,« sem prikimala.

»Se jutri vidiva,« je vprašal. Ob ponedeljkih smo imeli srečanja.

»Da, seveda. Veš, da nikoli ne manjkam,« sem prikimala.

»Poljubil bi te, pa ne vem, če bi ti bilo všeč,« je v zadregi rekel, ko je stal pri vratih.

»Na lice lahko,« sem mu rekla in rahlo me je poljubil na lice.

»Všeč si mi, Anja,« mi je povedal in v zadregi sem ostala tiho.

Kasneje sem premišljevala o njem. Tomaž je bil zelo dober človek, toda jaz do njega nisem čutila tistega pravega. Bil mi je prijatelj in potrebovala sem le prijateljstvo. Za resno vezo še nisem bila pripravljena.

Tomaž pa je bil drugačnih misli. Odkar sem ga povabila k sebi, mi je bil nenehno za petami. Njegova družba mi je ugajala, toda ne tako pogosto, kot bi si on želel. Počasi mi je pričel presedati. A nisem našla načina, da mu to lepo povem. Izgovarjala sem se na vse možne načine, ko me je vabil k sebi, ko me je klical po telefonu. Upala sem, da bo odnehal, pa ni. Postal je vse bolj vsiljiv. Prišlo je celo tako daleč, da je začel zvečer trkati na moja vrata. Enkrat sem mu odprla in se ga potem nisem znebila do polnoči. In ves čas, ko je bil pri meni, mi je razlagal, da tako dobre ženske še ni spoznal. Da je zaljubljen vame, da si želi biti le z mano.

Vedela sem, da bom morala povedati to, kar mislim. A nisem zbrala poguma. Ko je kasneje trkal na moja vrata, mu nisem odpirala in na srečanju sem mu vedno rekla, da sem zaspala in da nisem slišala, čeprav mi ni vedno verjel.

Nekoč je spet prišel. Bil je četrtkov večer in ležala sem na kavču pod odejo. Brala sem knjigo, ko je pozvonilo.

»Anja, odpri, jaz sem,« sem zaslišala njegov glas.

Nisem vedela, kaj naj, upala sem, da bo odnehal, tako kot vedno je.

Pa je spet pozvonil in trkal na vrata.

»Anja, Anja, odpri,« je klical na ves glas. Bila sem prepričana, da ga slišijo tudi drugi stanovalci bloka. Ker ni in ni odnehal, sem mu morala odpreti vrata.

»Končno! Mislil sem, da te ne bom doklical,« je rekel, vstopil v stanovanje.

»Tomaž, ni mi všeč, da hodiš zvečer k meni,« sem tedaj rekla.

Užaljeno me je pogledal.

»Po koncu srečanja greva skoraj vedno na pijačo in to mi povsem zadostuje. Večere imam rada zase. Nikar ne bodi užaljen, toda moram ti povedati, kar pač mislim,« sem začela.

»Oh, torej se ti zdim vsiljiv,« je rekel z užaljenim glasom.

»Nočem te prizadeti, Tomaž. Zelo dober prijatelj si in to je vse, kar potrebujem. Med nama ne bo nikoli kaj več,« sem mu končno povedala, kar sem imela tako dolgo na jeziku.

»Anja, dokazal bi ti, ljubim te, srečna bi bila,« je pričel in stopil k meni.

»Tomaž, ne. Žal mi je, toda nočem veze,« sem odkimala.

»Oprosti, ker sem se zmotil,« je rekel in odšel.

Bilo mi je hudo, vedela sem, da sem ga prizadela, toda drugače ni šlo. Postal je preveč vsiljiv. Bila sem prepričana, da bom sedaj imela mir. A sem se motila.

Ko sem šla ponovno na srečanje, je bil tam. Toda ni me pozdravil, kot ponavadi. Niti pogledal me ni. Bila sem začudena.

Ves čas sestanka, je gledal stran. Bil je vidno jezen.

Ko je bilo konec, je smuknil mimo mene skozi vrata. Ko sem prišla do svojega avta, ga ni bilo nikjer več.

Ni mi bilo vseeno, toda nisem imela razloga, da se mu opravičim. Ničesar nisem storila narobe, le povedala sem mu kar mislim in čutim.

V bloku, kjer sem živela, je živel moški. Z njim sem se večkrat srečala na hodniku, živel je nasproti mene. Kolikor sem lahko opazila, je živel sam, vsak drugi konec tedna, pa je k njemu prišla deklica. Sklepala sem, da je njegova hči in da je ločen. Ta moški je bil zelo simpatičen in prijazen. Kadar sva se srečala na hodniku, me je vedno pozdravil, spregovorila sva par besed in šla vsak na svojo stran. In tako je bilo že od nekdaj.

Tistega dne pa se je vse spremenilo. Vračala sem se iz službe domov, povzpela sem se po stopnicah do tretjega nadstropja, kjer sem imela stanovanje. Na hodniku pred vrati, je na tleh sedel on in imel glavo v naročju. Obstala sem. Pogledal me je v oči. Opazila sem, da je jokal.

»Oh, je kaj narobe,« sem rekla.

»Poročila se bo, odpeljala jo bo stran,« je povedal in oči so se mu spet napolnile s solzami.

Pokleknila sem zraven njega, začutila sem njegovo sapo, ki je izdajala, da je pil in zmrazilo me je po vsem telesu. V hipu me je prešinilo, da mu moram pomagati. Ne sme zabresti. Jaz nisem imela nikogar, nikogar nisem pustila blizu. Kar ni bilo prav. Bila sem sama in zabredla sem. Njemu se ne sme zgoditi isto. Ne sme piti!

»Pridi, skuhala bom močno kavo,« sem rekla. Bila sem prepričana, da bo odkimal, pa je vstal in stopil za mano v stanovanje.

»Veš, čakal sem te. Vedel sem, da boš kmalu prišla. Nekomu sem moral povedati,« je začel.

Presenečeno sem ga pogledala, nato pa se nasmehnila in prikimala: »Prav si naredil!«

»Seba sem,« je povedal in iztegnil roko.

»Anja.«

Skuhala sem nama kavo in Seba je govoril. Povedal mi je, da je živel z žensko, ki je imela otroka, deklico. Ta deklica ga je klicala očka in imel jo je zelo rad. Potem je ženska hotela spremembo in Seba se je odselil. Deklica ga je obiskovala, njena mama je dovolila. Sprijaznil se je, da jo bo videl le dvakrat na mesec. Potem pa mu je njena mama povedala, da se bo poročila in da jo bo izgubil. Nobene pravice ni imel, čeprav jo je imel rad kot svojo.

Poslušala sem ga, ga tolažila, ko je jokal za mojo mizo. Bolelo me je, čeprav zgodba ni bila moja. Vedela sem, kako se počuti.

 

 

Seba je tistega večera ostal dolgo. Ko je pogledal na uro, se je zdrznil: »Toliko je že ura! Oprosti.«

»Ne skrbi za čas, važno je, da se počutiš sedaj nekoliko bolje,« sem zamahnila z roko.

Od takrat naprej, sva s sosedom imela drugačen odnos. Postala sva prijatelja. A tokrat sem se prijateljstva veselila. Seba je bil drugačen od drugih. Bil je zelo zanimiv človek in rada sem bila v njegovi družbi.

Prvič, odkar sem delala v knjižnici, sem s težavo čakala, da bo ura odbila šesto in bom odšla domov. Kadar nisem imela srečanj, sva bila s Sebom skupaj. Včasih sva bila pri meni, včasih pri njemu in vedno sva se imela lepo. Z njim ni bilo nikoli dolgočasno.

Po dobrem mesecu dni, se je Tomaž končno ohladil in spregovoril z mano.

»Sedaj te razumem. Pogrešam najine pogovore ob dobri limonadi,« mi je povedal.

»Vesela sem, da spet govoriš z mano,« sem prikimala. V skupini res nisem hotela imeti sovražnika. Sploh pa Tomaž ni bil tako slab človek. In poskušal se je spremeniti, ni bil več tako vsiljiv kot prej.

»Če imaš čas, bi lahko odšla na limonado,« me je vprašal.

Pogledala sem na uro, tistega dne smo končali dokaj zgodaj in zato sem prikimala. »Lahko, toda na hitro. Mudi se mi!«

Odšla sva in prijetno kramljala. Ves čas pa sem gledala na uro. Pred spanjem sem nameravala oditi na kratko k sosedu, mu voščiti lahko noč. Pogrešala sem ga.

»Se ti tako mudi,« je vprašal, ko je opazil, kako nestrpna postajam.

»Ah, ne, le rada bi odšla do časa v posteljo. Če se ne naspim, sem naslednjega dne utrujena,« sem se zlagala. Nisem mu še hotela povedati, da imam novega prijatelja. Nisem bila prepričana, da bi sprejel dobro. Najprej sem se morala prepričati, da se je res spremenil in da od mene pričakuje res le prijateljstvo.

Hitela sem proti domu, težko čakala, da bom videla svojega prijatelja. Odhitela sem po stopnicah in potrkala na njegova vrata. Tako pozno nikoli nisva zvonila, če bi slučajno že kdo od naju spal.

Seba je bil pokonci, odprl je vrata.

»Prišla sem ti voščit le lahko noč,« sem rekla.

Povabil me je naprej. »Bi kavo?«

»Tisto za zvečer. Brez kofeina,« sem prikimala.

Skuhal nama je kavo in povedala sem mu o Tomažu: »Danes je končno spet spregovoril z mano. Šla sva na pijačo.«

Seba me je postrani pogledal in rahlo prikimal. Prinesel nama je kavo in sedel zraven mene.

»In? Kako si se imela,« je vprašal in me gledal v oči.

»Lepo, toda mudilo se mi je. Hotela sem te še videti,« sem povedala.

»Res? Zakaj,« je začel na čuden način.

»Ker pač, si moj prijatelj in…« stavka nisem dokončala, Seba me je namreč poljubil.

Vztrepetala sem, ga presenečeno pogledala: »Zakaj pa to?«

»Zato,« je povedal in me spet poljubil.

Nisem več zdržala, objela sem ga in ga poljubila nazaj. Bilo je več kot očitno, vanj sem bila zaljubljena, brez njega si nisem več predstavljala svojih dni.

Tisto noč sem prvič ostala pri njemu in do jutra nisva zatisnila očesa. A bilo mi je vseeno, vseeno, kako bom preživela dan v službi.

»Vzemi dopust, pokliči in reci, da si zbolela,« je zjutraj rekel.

»Ne morem, moram iti. Knjižnica ne more biti kar zaprta,« sem odkimala, čeprav bi najraje ostala.

»Potem pa se hitro vrni,« je rekel in me poljubil.

Tako dolg dan ni bil že dolgo. Ura se ni in ni hotela premakniti. Bolj, ko sem gledala nanj, bolj se mi je dozdevalo, da miruje. A končno sem dočakala tudi konec službe in pred mano je bil čudovit konec tedna.

Najprej sem stekla do Seba in bila pri njemu dokler ni prišel Janez. Potem smo vsi trije odšli v moje stanovanje. Janezu seveda ni ušlo, da se zaljubljeno gledava.

»Saj sem vedel,« je vzkliknil in se nama smejal.

»Kaj si vedel,« sem vprašala in spreminjala barvo.

»Samo vprašanje časa je bilo, kdaj si boš priznala,« se je smejal in pomežiknil sosedu.

»Kaj pa imata,« sem rekla užaljeno.

»Janez in jaz sva že dolgo vedela, da te hočem imeti,« je tedaj povedal Seba.

Presenečeno sem zrla zdaj v enega zdaj v drugega. Oba sta navihano kimala.

»Mami, Seba je nor nate že nekaj časa in meni je vse povedal,« se je muzal Janez.

»In ti si molčal? Nisi mi povedal,« sem rekla.

Smejali smo se in se tisti konec tedna res imeli lepo. Spet sem bila po dolgem času srečna kot že dolgo ne. In nisem se bala, verjela sem vanj. Spet sem verjela v ljubezen.

Povedati Roku, da imam novega partnerja, ni bilo tako hudo. Sicer je vihal nos, toda to je njegov problem.

»Anja, spremenil se bom in lahko bi bili skupaj,« mi je rekel.

»Rok, najina pot se je iztekla. Raje bodiva prijatelja, kar se nama boljše obnese,« sem mu mirno rekla in ga objela.

»No ja, najbrž imaš prav. Toda ta, ta Seba! Če te bo razočaral, ga bom,« se je postavil.

»Ne boj se, ne bo me,« sem mu rekla.

Pred mano je bilo še eno težje opravilo. Povedati Tomažu, da sem našla ljubezen. Nisem vedela, kako naj se tega sploh lotim. Po srečanju sem ga povabila na pijačo. Bil je neznansko vesel, ker sem ga tokrat povabila jaz.

»To lahko pomeni le nekaj dobrega,« je pričel, ko sva sedla za mizo.

»Tomaž, povedati ti moram nekaj. Nočem, da izveš drugje,« sem začela.

»Da,« ga je zanimalo.

»Z nekom se dobivam,« sem naravnost rekla.

Tomaž je molčal, prebledel, me grdo pogledal, nato vstal od mize.

»Kako si mogla,« je rekel jezno skozi zobe in odšel.

Vedela sem, da bo s težavo sprejel, očitno je bil še vedno zaljubljen vame. Toda upala sem, da se bo pomiril in sprejel prijateljstvo.

Tistega večera sem bila spet po nekaj tednih sama. Seba je odšel s prijateljem na nogometno tekmo in pred televizijo sem čakala, kdaj se vrne. Takoj, ko sva si priznala, da se ljubiva, sva pričela tičati skupaj. Nekaj časa sva bila pri meni, nato pri njemu. Govorila sva celo že o tem, da bi se preselila v moje stanovanje, ker je bilo svetlejše in njegovega oddajala v najem. Sedaj dveh res nisva potrebovala več.

Pozvonilo je pri vratih. Skočila sem pokonci in hitela odpret. Bila sem prepričana, da je moj ljubi, a pred vrati je stal Tomaž. Jezno in užaljeno je gledal. Vstopil je naprej, brez povabila.

»Tomaž, kaj počneš tu,« sem rekla. Začutila sem vonj po pijači. Prestrašila sem se. V hipu sem se spomnila, kako nam je razlagala na začetku, da je bil včasih, ko je še pil, nasilen, kako je pretepal svoje dekle.

»Kako si mi lahko storila kaj takega?! Ljubim te in pripadaš meni,« je začel rogoviliti.

»Tomaž, prosim te, pojdi domov in se naspi. Pogovorila se bova jutri, odšla bova na limonado in se vse zmenila,« sem prosila.

»Ti in tvoja limonada! Želodec se mi že obrača od nje! Nočem presnete limonade, hočem tebe in imel te bom,« je zakričal in me močno prijel. Potisnil me je ob steno in me pričel grobo poljubljati.

»Tomaž, nehaj,« sem prestrašeno kričala in  se poskušala braniti.

»Moja boš, moja. Če ne na lep, pa na grd način,« je sikal in mi poskušal odpeti hlače.

Jokala sem in ga odrivala stran, toda bil je močnejši od mene in v strahu sem čakala, kaj se bo zgodilo.

A Seba je prišel do časa. Pritekel je v stanovanje, zagledal Tomaža, ga odrinil stran od mene.

Tomaž ga je jezno gledal, nato pa se zakadil vanj. Od groze sem zamižala in se tresla.

Seba je bil k sreči močnejši. Na hitro ga je spravil skozi vrata in mu zagrozil, naj se nikar ne vrne več. Nato je zaklenil vrata in me objel.

Nisem vedela, kako naj grem na naslednje srečanje. Bala sem se srečati z njim. Seba je rekel, da bo šel z mano in bila sem mu hvaležna.

»Branil te bom pred triglavim zmajem,« se je šalil, ko sva se peljala tja. Ni se ga bal in bila sem pomirjena.

Na srečanju pa Tomaža ni bilo. Ne takrat, ne nikoli več. Pravili so, da je odšel iz mesta, da sedaj živi na kmetiji, da je dobro.

Upala sem, da je res, da je našel srečo. Jaz sem jo.