Postanek, ki je bil planiran za en dan, je zaradi svoje očarljivosti trajal dva krasna dneva.
Najprej moram malo opisati to prekrasno mestece naravnih lepot in bogate kulture, ki ima o sebi res polno zgodovinskih zapisov.
Iz različnih zapisov sem razbral, da se je mesto Motovun s trenutno cca. 500 prebivalci razvil na mestu nekdanje prazgodovinske keltske utrdbe. Od tod tudi najverjetneje izvira njegovo ime, saj naj bi keltska beseda Monton, iz katere naj bi bilo izpeljano ime Motovun, pomenila »mesto na gori«.
Midva sva najprej seveda poskrbela za nastanitev oziroma udobno namestitev v tamkajšnjem na novo zgrajenem kampu in postajališču za avtodome. Kamp je res dobro opremljen in v njem ne pogrešaš nič, kar popotnik z avtodomom potrebuje. Za ugodno ceno 20.00 EUR na dan imaš tako na voljo WC, tuš, bazen, rešetko za izpust sivih voda ter celo prostor za praznjenje kemičnih stranišč. Skratka res vse, kar rabiš za prijeten počitek po aktivnem raziskovanju, ki ga nudi ta čudovit kraj.
Novi kamp in postajališče za avtodome Motovun leži tik pod stopnicami, po katerih se z boljšo polovico kaj kmalu povzpneva na slikoviti Motovun vrh griča nad Mirno.
Preden prispeva na vrh, pregledava na južnem in vzhodnem pobočju hriba dve krasni predmestji, ki s kamnitimi zgradbami in s kamni tlakovanimi ulicami res pričarata čas 16. in 17. stoletja.
Ker je najin obisk v času izven sezone in je obiskovalcev malo, je ta občutek še tako bolj intenziven in očarljiv. Ker sva raziskovanje, zaradi najinega poznega prihoda, pričela pozno popoldan, sva si zadala enostaven cilj in sicer: direkten obisk znamenitega starega jedra, da si ogledava trdnjavo z zvonikom iz 13. stoletja. Ob trdnjavi, pa se ne moreš upreti, še obisku fascinantne baročne cerkve sv. Stjepana, ki je bila zgrajena leta 1614.
Ker je že bil prednovoletni čas, je bil najstarejši del mestnega jedra, ki je obzidan z res dobro ohranjenim obzidjem iz 13. stoletja lepo okrašen z raznovrstnimi okraski in razsvetljen z novoletnimi lučkami. Ta del mestnega jedra skupaj z obzidjem danes služi kot sprehajališče, s katerega je res lep razgled na čudovito okolico.
Boljši polovici ni bilo potrebno ponoviti predlog, da poiščeva prijetno restavracijo, saj sva bila že kar pošteno lačna.
Ker, kot sem že prej omenil, trenutno ni bila sezona, kot radi rečemo na morju, zato je bilo večina tamkajšnjih lokalov zaprtih. No čisto vsi pa ne, saj ob spustu iz obzidja opaziva restavracijo Taverna s pestrim jedilnikom na steni vhoda. Vse jedi, ki so bile tako ali drugače nekaj povezane s tartufi in prazen želodec kar kličejo “vstopi v raj za gurmane”.
V tej res dobri in prijetni restavraciji nama natakar na kratko predstavi eno od njihovih krajevnih glavnih znamenitost in to so tartufi. Prizna, da je za kraj znamenitost in obenem za nekatere donosen posel. V njihovi restavraciji pa seveda mešanica obojega, saj so jedi tukaj s tartufi njihova specialiteta, za katero so turisti pripravljeni plačati res veliko.
Pove nama tudi, da je v gozdu, ki se razprostira pod Motovunom poseben rezervat gozdne vegetacije, kjer se skriva največje nahajališče tartufov v Istri. Ta podzemni dragulj je tako postal prepoznaven kulinarični simbol Istre. Med gurmani imajo te jedi s Tartufi tako rekoč kultni status. Povem vam, da neglede na to ali ste že poizkusili to čudo kot sem jih jaz poimenoval, vas bo opojen vonj in okus tartufa prej ko slej dobesedno zasvojil.
Prijazen natakar nama po čudoviti predjedi in slastnemu istrskemu Teranu, ponudi nekaj iz njihovih specialitet kot glavno jed. No, radovedneža sva naročila seveda dve različni jedi tako, da sva lahko poizkušala razliko jedi drug drugega.
Seveda sem kot vedno zmagal v izboru, vsaj mislil sem tako, bi rekla boljša polovica in mi tako prepustila to lovoriko. Kaj kmalu sem spoznal, da je to prvo mesto seveda prineslo tudi posledico, no v tem primeru recimo plačilo računa, ki mimo grede ni bil majhen. Ampak za take trenutke se živi, se skupaj potolaživa in soglasno skleneva, da jih bova še ponavljala.
Prijetno sita in utrujena se nato vrneva v najin razkošen van, s sabo pa sem nesel tudi steklenico Istrskega Terana, ki je kasneje, pri obujanju doživetega še kako prijal.