Marko je Nadjo spoznal, ko je bil službeno v malem kraju blizu meje. Tam je bil štiri dni, dovolj, da jo je videl dvakrat in se vanjo zaljubil na prvi pogled.
Nadja je bila hči gostilničarja, kjer je marko kosil. Lastnik je stregel kar sam, njegova hči mu je pomagala, kadar je bilo gostov veliko. Bila je sramežljiva, nikoli človeka ni gledala v oči, njen pogled je bil uprt v tla.
Marko je ocenil, da mora imeti blizu trideset let. Bila je srednje velika, imela je belo polt in bele lase, spete v kito, ki ji je padala po hrbtu. Imela je velike modre oči. A ker je bila sramežljiva, Marko ni vedel, kako bi se ji približal.
Zadnji dan je stal za točilno mizo in pil kavo. Zraven njega je stal neznan moški, pil je pivo in bral časopis. Marko je okleval, čakal, da bi moški odšel. Končno je spil še zadnji požirek iz steklenice, plačal za pijačo in zapustil gostilno. Za točilno mizo sta nato ostala z lastnikom sama. Gostilničar je zamišljeno brisal kozarce, marko se je opogumil in spregovoril: »Gospod, nekaj bi vas vprašal!«
Gostilničar se je obrnil k njemu in čakal.
»Tisto dekle. Videl sem jo, ko vam je pomagala nositi hrano. Tisto svetlolaso in sramežljivo dekle…« je pričel Marko.
»Moja hči je,« je prikimal.
»Prijetna je, rad bi govoril z njo, če ne bi imeli nič proti,« je Marko nadaljeval.
»Kdo si in kaj počneš,« je najprej zanimalo očeta dekleta.
»Marko Hrast. Star sem šestintrideset let, poslovnež sem, v vašem malem kraju sem poslovno, sklenil sem posel. Danes odhajam domov na štajersko stran,« mu je Marko na kratko povedal o sebi.
»Nadja je sedem let mlajša od tebe. Vse kaže, da nikoli ne bo dobila moža,« je odkimal.
»Tako prijetno dekle. Motite se,« se je Marko postavil na njeno stran.
»Jo hočeš,« je tedaj povsem brez čustev vprašal gostilničar.
Marko je presenečeno pogledal: »Hočem? No ja, ne tako hitro. Prej bi vsaj spregovoril z njo, jo povabil na sprehod!«
Gostilničar je prikimal, odprl vrata, ki so vodila v stanovanje in zaklical hčerino ime.
Že čez nekaj trenutkov je stala ob očetu.
»No, obleci se, pa hitro! Tale mladenič te vabi na sprehod. Zmigaj se,« je bil oster do nje.
Nadja je prikimala in odšla.
Kmalu je bila nazaj, oblečeno je imela svetlo modo jopo in gledala je v tla.
»Malo več življenja pokaži,« je zagodel gostilničar in jo potisnil proti Marku.
Stopila sta ven pred gostilno. Marko se je obrnil k njej in se ji nasmehnil. Nadja ga je nekoliko prestrašeno gledala.
»Nikar se me ne boj. Hotel sem le govoriti s tabo. Takoj sem te opazil, všeč si mi,« ji je priznal.
»Upam, da vas ne bom razočarala,« je rekla, kar ga je čudilo.
»Kot prvo, prosim, ne vikaj me. Marko sem. In zakaj bi me razočarala,« je vprašal.
»Oče pravi, da me nikoli ne bo nihče hotel. Nisem dobra za nič,« je rekla tiho.
»Nikar tako,« je rekel in jo prijel za ramena.
Marko je ostal še dva dneva v mali vasici. Spoznal je Nadjo, bil z njo in bil še vedno prepričan, da mu je všeč. Bila je lepa, prijazna, toda nekoliko preveč prestrašena. Kaj kmalu mu je postalo jasno, da so jo vedno dajali v nič, da je bila vedno kriva za vse.
Nadja je počasi postala bolj zaupljiva, toda še vedno ponižna do Marka. Nikoli mu ni nasprotovala, nikoli ni izrazila svoje želje.
Marko je redno hodil k njej. Vsak konec tedna sta bila skupaj in se spoznavala. Nekoč jo je zaprosil za roko.
Prikimala je, si oddahnila: »Mislila sem, da me nočeš!«
»Seveda te hočem, od prvega dne, ko sem te zagledal, sem sanjal, da boš nekoč moja žena!«
Najprej jo je odpeljal in ji pokazal nov dom. Marko je živel v malem bloku, imel je lepo stanovanje. Nadji je bilo všeč.
Skupaj sta skuhala kosilo, se smejala in pogovarjala, bila je popolnoma sproščena, ko je bila stran od očeta, je bila povsem drugačna.
Popoldan sta se odpeljala izven mesta, marko ji je predstavil svoje starše. Oče in mati, ki sta živela na mali kmetiji, sta jo lepo sprejela, bila vesela, da se bo njun sin poročil.
»No, Marko, vsaj ti si boš ustvaril družino. Sandi, oh, on je drugačen,« je zastokala mati.
Nadja je vprašala šele, ko sta se peljala nazaj v blok, kdo je Sandi.
»Moj brat. Dve leti je starejši od mene. Že drugič je pristal v zaporu,« ji je povedal. Ko je govoril o njem, je bil žalosten.
»Imaš ga rad,« je ugotovila Nadja.
»Da, toda odločil se je, da bo živel tako. Ne morem mu pomagati.«
»Zakaj je zaprt,« je zanimalo Nadjo.
»Prvič je bil zaradi kraje avtomobila, sedaj sedi zaradi vloma v stanovanje in zaradi poskusa umora,« ji je povedal.
Nadja je prestrašeno prikimala.
»Ne vem, zakaj to počne. Drugače je zelo dober človek. Ne vem, zakaj se je podal na takšno pot. Sicer pa bo kmalu na prostosti. Čez dober mesec dni bo zunaj in lahko ga boš spoznala,« ji je povedal.
Poroka je bila skromna. Povabljeni so bili le najbližji. Nevestin oče je veselo kimal.
»Sedaj je eno breme manj na mojih ramenih,« je govoril. Očitno je bil zelo hvaležen Marku, da je vzel njegovo hčer in zmanjšal število lačnih ust pri hiši.
Poročno slavje ni trajalo dolgo. Povabljeni so se razšli kaj kmalu, Marko in Nadja sta odšla v njun skupen dom. Prva noč je bila romantična. Marko se je še posebno potrudil, da ne bi prestrašil svoje žene. Za Nadjo je bilo namreč prvič.
Po stanovanju je prižgal sveče, natočil jima je šampanjec, zavrtel je mirno skladbo. Nadja je bila sproščena. Popolnoma mu je zaupala.
»Hvala ti, ker si me vzel,« mu je rekla.
»Nikar, Nadja. Hvala tebi, ker si mi podarila svoje srce,« ji je odgovoril.
Poljubil jo je, Nadja mu je poljub vroče vrnila in ga gledala v oči. Dvignil jo je v naročje in odnesel v spalnico…
Kmalu po poroki si je Nadja z Markovo pomočjo poiskal službo. Ker ni imela veliko izobrazbe, je pa imela izkušnje v gostinstvu, so jo zaposlili v bližnjem hotelu. Pomagala je v kuhinji, včasih pa so rabili pomoč tudi pri čiščenju sob. Delo je opravljala z veseljem, bila je pridna in poslušna. Njen šef je bil zelo zadovoljen z njo.
Nekoč, ko je prišla iz službe domov, sta za mizo sedela Marko in neznanec. Ko je vstopila, sta oba vstala.
»Nadja, naj ti predstavim brata. Sandi, to je moja žena,« je povedal Marko.
Segla sta si v roki, Sandi je prikimal: »Veseli me, da sem te spoznal. Žal mi je, ker nisem mogel biti na vajini poroki. Obveznosti!«
Zasmejal se je, nato zresnil in jo pogledal. »Saj veš, da sem bil zaprt, kajne?«
Nadja je plašno prikimala, nato pogledala Marka.
»No, sedaj ne bom več. Uredil se bom, začel na novo. Čas je, da se tudi jaz poročim,« je povedal.
Ni ostal dolgo, mudilo se mu je. Je pa obljubil bratu, da pride kmalu spet na obisk. Ko je odhajal, je segel Nadji v roko, jo rahlo poljubil na lice in se nasmehnil.
»Lepo skrbi zanj,« ji je še dejal, pozdravil brata in odšel.
»Prijeten je,« je rekla Nadja.
»Da, upam, da tokrat misli resno. Upam, da ne bo spet zašel na stara pota,« je zamišljeno kimal Marko.
Sandi si je našel službo, kar ni bilo lahko za nekoga, ki je imel kartoteko. Toda bil je vztrajen, trdno odločen, da bo prenehal s slabimi dejanji in dobil je priložnost za nov začetek. Kadar je le utegnil, je obiskal Marka in Nadjo. Postali so prijatelji. Predvsem Marko in Sandi sta bila spet to, kar sta bila. Brata v pravem pomenu besede. Nadja je bila srečna, Marko je bil vesel, da ima spet brata. Večkrat je pravil Nadji, kaj vse sta počela skupaj, kot otroka, kaj vse sta doživela, kako sta vedno držala skupaj, drug drugemu pomagala.
»Sedaj verjamem, da ne bo več zašel na kriva pota. Verjamem mu,« je govoril Marko.
Nekoč je prišel, ko je bila Nadja sama doma. A ga ni motilo.
»Skuhala bom kavo. Upam, da Marko kmalu pride,« je rekla prijazno, ko je vstopil.
Sedla sta v kuhinjo, pila kavo, kramljala.
Po skoraj uri obiska, je Sandi vstal.
»Sedaj raje grem. Povej Marku, da sem bil tu. Nadja, hvala za prijaznost,« je rekel in se napotil do vrat.
»Saj lahko še počakaš, če imaš čas. Najbrž bo kmalu doma,« je bila prijazna.
»Raje ne. Ni dobro, da sva sama,« je dodal, pomežiknil in odšel.
Nadja ni razumela, kaj je s tem mislil, niti si ni belila glave. Ko je Marko zvečer prišel domov, mu je povedala, da se je oglasil Sandi.
»Res? Škoda, da sem zamudil njegov obisk,« je rekel Marko.
Potem ga kar nekaj časa ni bilo, Marka je skrbelo. Ni ga dobil na telefon, ni ga bilo doma. Mati mu je povedala, da hodi domov le spat, potem gre neznano kam.
Nekoč se je le prikazal na vratih, bil je nasmejan,.
»Kaj je s tabo? Kje hodiš? Skrbelo me je,« je bil Marko nekoliko jezen nanj.
»Ah, delo, delo, bratec,« je Sandi zamahnil z roko.
»Upam, da pošteno,« je dodal Marko.
»Verjemi, ne bo se ponovilo. Zaupaj mi,« mu je povedal Sandi.
Ostal je na kosilu, povedal, da je resnično delal. Čimprej je hotel zaslužiti na pošten način.
»Rad bi si kupil stanovanje. Materi nisem še nič povedal. Naj bo presenečenje,« jima je izdal.
Ko je odšel, je Marko dodal: »Še vedno me skrbi zanj. Moj starejši brat je, moralo bi biti obratno, njega bi moralo skrbeti zame!«
»Nikar se ne boj zanj. Saj si slišal, da živi pošteno,« mu je rekla Nadja.
»Upam. Potrlo bi me, če bi spet zašel in pristal v zaporu,« je povedal ženi.
Nadja je vedela, da bi bilo to najbrž res. Marko je imel svojega brata zelo rad in Nadja je upala, da ga ne bo nikoli razočaral.
Sandi se je naslednjič spet pojavil na vratih, ko je bila Nadja sama doma.
»Spet ni Marka, imaš pa res smolo,« mu je rekla.
»Me boš vseeno spustila noter,« je vprašal in se naslonil na zid.
»Zakaj ne,« je prikimala in se odmaknila, da je vstopil.
Skuhala jima je kavo.
»In, Nadja, kako se imaš,« je pričel.
»Dobro, dobro,« je prikimala.
»Sedaj sta že kar nekaj časa poročena. O otrocih še nič ne razmišljata,« ga je zanimalo.
Nadja ga je pogledala, spraševal je o osebnih stvareh. Nato je počasi odkimala.
»Naj to pomeni, da ne razmišljata o otrocih, ali je Marko bolj površen in se ti ne posveča dosti,« se je zabaval.
»Ah, Sandi, prenehaj,« je zamahnila z roko.
Sandi pa se je le smehljal in jo opazoval. Imela je neprijeten občutek, kakor da jo slači z očmi.
Ko se je zvečer vrnil Marko, mu je povedala o obisku brata in njegovih čudnih vprašanjih.
»Ne skrbi, tak je! Nič slabega noče,« je potolažil Marko ženo.
Nadja je sicer prikimala, toda globoko v sebi je čutila, da pogled, ki ji ga je namenil Sandi tistega dne, ni bil nedolžen.
Čez nekaj dni je Nadja zbolela. Ostala je doma. Bila je povsem brez moči in Marko je bil zaskrbljen.
»Ne morem ostati doma, v službi je norišnica. Boš lahko sama,« je vprašal.
Nadja je ležala na kavču, prikimala je: »Ne skrbi!«
Okrog desete ure pa jo je prebudil zvonec pri vratih. S težavo je prišla do vrat in jih odprla. Bil je Sandi.
»Bratec mi je povedal, da si zbolela. Prišel sem na pomoč,« je rekel in vstopil.
Nadja je legla nazaj na kavč.
»Skuhal ti bom čaj, prinesel sem ti sadje,« je povedal.
»Ne bi bilo treba,« je rekla Nadja. Bila je presenečena, da ga skrbi zanjo.
»Ah, z veseljem ti pomagam,« je odvrnil in izginil v kuhinjo. Čez čas se je vrnil z dvema skodelicama čaja. Ker je bil čaj še vroč, ga je postavil na mizo in sedel na kavč zraven Nadje.
Rahlo se mu je nasmehnila.
»Že dolgo čutim, da je nekaj med nama,« je pričel.
»Da, Markov brat si, normalno je, da si se mi priljubil,« je prikimala.
»Ne mislim tega, Nadja. Dobro veš, kaj imam v mislih,« je pričel.
»Ne razumem te, Sandi,« je bila zmedena.
»Všeč sem ti. Opazil sem, kako prijazna si do mene. Opazil sem tvoje poglede in nasmehe. Tiho bova, Marko ne bo izvedel,« je govoril.
Nadja je prebledela, pričela se je tresti po vsem telesu. S tresočim glasom mu je rekla: »Sandi, saj ne misliš resno, kajne?«
»Si želiš, da ne bi mislil resno?« je vprašal. Svoje roke je položil na njene noge. Ves čas jo je gledal.
»Sandi, ne počni tega. Prestrašila se bom,« je vztrepetala Nadja.
»Saj vem, da se ti Marko premalo posveča, nikar se ne počuti sedaj krive, ker si želiš njegovega brata. Tudi jaz že dolgo nisem. Sprosti se, Nadja,« ji je govoril.
»Prosim, Sandi, prenehaj,« je že skoraj jokala.
Toda Sandi je mislil povsem resno. Grobo jo je objel, jo potegnil k sebi in poljubil. Nadja se je poskušala izviti iz njegovega objema, toda bil je premočan. Mimogrede ji je slekel pižamo, si odpel hlače in legel nanjo…
Odšel je šele po eni uri. Nadja je ležala na kavču in jokala. Preden je odšel, jo je poljubil na čelo in ji zašepetal: »To bova morala vsekakor ponoviti. Vem, da si mi hvaležna, ker sem ustregel tvojim željam!«
Ko je ostala sama, je bila na robu obupa. Le kaj naj stori? Kaj bo rekel Marko, ko bo izvedel? Je res ona zapeljala njegovega brata? Mu je dala s čim vedeti, da ji je všeč? Saj ni, le prijazna je bila. Ničesar ni čutila do njega. Ljubila je Marka. Marko je bil njen rešitelj. Odpeljala jo je stran od očeta, ki mu ni bilo mar zanjo, ki jo je le pretepal in ji govoril, da ni vredna nič. Marka je ljubila, bil je dober z njo, čutila je, da jo spoštuje in počasi je pričela verjeti, da si res tudi ona zasluži lepše življenje. In potem je prišel Sandi. V hipu je porušil vse. Seveda, sama je bila kriva, sama je bila preveč prijazna do njega. Sandi si je napačno razlagal. Ni bil kriv on, kriva je bila ona.
Marko se je pozno zvečer utrujen vrnil domov. Težko je čakal, da bo ob Nadji. Imel je slabo vest, ker zaradi službe ni mogel biti ob njej, ko ga je potrebovala. Toda sklenil je, da se oddolži in jo razvaja, ko pride domov. Toda stanovanje je bilo ovito v temo. Nadje ni bilo nikjer, kar je bilo čudno. Vedno ga je čakala doma, če pa je kam odšla, mu je vedno sporočila, da ga ni skrbelo.
Prižgal je luč v kuhinji in pogledal okrog sebe. Na mizi je ležal list papirja. Prijel ga je in bral, kar mu je napisala Nadja: »Oprosti za vse! Jaz sem kriva, ne išči me. Zbogom, moja edina ljubezen!«
Sedel je na stol in znova in znova prebiral tistih par besed. Ni mogel verjeti. Pozno v noč je sedel za mizo in zrl predse…
Nadja je vzela nekaj najnujnejših stvari. Hotela je čimprej stran. Marku ni mogla pogledati v oči. Najbrž bi jo napodil, ko bi mu povedala, lagati ne bi mogla. Vedela je, da bi ga prizadelo, da bi ga zlomilo. Vedela pa je tudi, kako zelo se je ponovno navezal na brata.
Stopila je na cesto, pred očmi se ji je meglilo, vročina ji je narasla. Ni vedela, kam. Domov ni mogla iti. Oče bi jo pretepel in najbrž nagnal. Edina rešitev, ki ji je padla na misel, je bila ta, da pobegne pred svetom.
Sedla je na avtobus, ki jo je odpeljala v sosednji kraj, skoraj uro stran. Tam je poiskala zavetje. Sprejeli so jo, ji pomagali. Ozdravela je in v znak hvaležnosti ostala. Povedala je, kaj se ji je zgodilo, povedala, da je kriva sama. Ne bi smela biti tako prijazna. Tam so ji odpustili in sklenila je, da ostane.
Marko je dobil po pošti papirje za ločitev. Strlo ga je, toda ob sebi je imel nekoga, ki ga je tolažil. Sandi mu je dopovedoval, da Nadja ni edino dekle, da bo našel drugo. Hvaležen je bil bratu, da mu je v težkih trenutkih stal ob strani. Tega ne bo pozabil nikoli. Še vedno pa ga je mučilo vprašanje, zakaj. Zakaj je pobegnila in česa je bila kriva.
Nadja se je novega življenja počasi privadila. Še vedno je premišljevala o Marku, toda iz dneva v dan manj. Sedaj je imela novo, večjo in čisto ljubezen. Ljubezen do boga. In ugajalo ji je. Sklenila je, da samostana ne zapusti nikoli.
