Zgledno urejena sprehajalna in kolesarska pot, brez dežja, tokrat tudi brez sonca, a prijetna pot na drugo stran kampa Porto Sole
Dejansko porabiva manj kot deset minut hoje in že se nama prikaže lepa marina, polna jadrnic, jaht, gliserjev, turističnih ladji in seveda ribiških čolnov.
Kot ponavadi se z boljšo polovico najprej ustaviva ob tabli oziroma zemljevidu poti, ki jo nameravava prehoditi. Urejen zemljevid z vsemi podrobnostmi naju podrobno seznani z zanimivostmi kraja.
Na poti neposredno ob morju do marine oziroma mesteca Vrsar, so nad sprehajalno potjo zgrajeni lepi in moderni bivalni kompleksi. Po levi strani pod sprehajalno potjo pa velike površine lepo urejene plaže, kar pomeni, da kopalci poleti nimajo težav pri iskanju prostega kotička zase.
Takoj na vhodu v marino, opaziva prijeten lokalček, ki je s prvimi kavicami že oživel. S Šefico sva se spogledala in že je bilo jasno, da bo tu, po koncu pohoda naj verjetneje tista končna nagrada.
Polna marina, urejena z lepimi palmami, naju pospremi do vznožja mesteca, ki se razprostira po hribu navzgor in je razporejen okoli cerkvice na vrhu pa do samega morja tu na dnu.
Takoj se pričneva vzpenjat po ozkih kamnitih ulicah in za nama že opaziva lep pogled na polno marino in številne male okoliške otoke. To istrsko naselje/mestece z okoli 1500 prebivalci in pristaniščem te takoj prevzame. Pred nama se razlega arhipelag, ki ga po podatkih , ki jih najdeva na netu, sestavlja 18 nenaseljenih otokov, zaradi česar je Vrsar s 190 privezi v marini pravi raj za jadralce.
No midva iščeva višjo točko, da bova lahko na lastne oči vse to tudi opazovala v živo. Kot ponavadi Šefica pokliče in ko se obrnem vidim, da že sedi na klopi skupaj z Giacomo Casanova. Seveda sem takoj opazil, da gre le za kip in si oddahnil.
Iz zapisa na tabli poleg kipa, ki uživa v pogledu na marino in bližnje otoke je razbrati, da je bil Casanova eden najbolj prepoznavni in legendarni ljubimcev in osvajalcev ženskih src tistega časa.
Da je bil v takratnem času eden najbolj izobraženih in razgledanih ljudi svojega časa, ki je govoril vse takratne evropske jezike in bil podkrepljen še z znanjem filozofije, sem nato prebral še na spletu. Kot zanimivost je, da je tu v Vrsarju bival od leta 1743 do leta 1744.
Na steni sosednje zgradbe s Šefico opaziva tablo z napisom »vidikovac Casanova« in se takoj odpraviva tja. Res izbrano pravo mesto za razgledno točko, naju še enkrat očara s čudovitim razgledom. “Slikaj,” pravi šefica, ter se odpraviva dalje proti centru oziroma vrhu mesteca.
Prispeva na sam vrh hriba in centra, kjer je, kot se spodobi tudi lepo urejena cerkev. Pogledava male skromne, a lepe jaslice pred vhodom v cerkev. Na najino začudenje, je bila cerkev odklenjena, zato naju je radovednost popeljala notri. Lep vtis je na naju pustila tudi notranjost cerkve, kjer so bile postavljene še ene lepe jaslice.
Po nadaljnji hoji in razgledovanju okoli grajskega obzidja, sta naju želodca opozorila na obljubi, ki sta jih dobila na vhodu v mestece. Ker drživa obljubo, sva se odpravila nazaj v smeri najinega tokratnega začetka raziskovanja in takrat opaženega prijetnega lokala. Tam sva ob morski hrani in dobremu kozarcu vina obujala najine vtise.