Letošnjega dopusta najbrž ne bom pozabila nikoli. Tako noro ni bilo še nikdar. Pa ne mislim s tem, da je bil tako poln zabave in smeha. Ne, bil je zmešan od ljubezni. Bilo jo je preveč in ne na pravem koncu!
Ime mi je Ana, stara sem štiriindvajset let in imam ljubezen. Moj fant je Miha, star je petindvajset let in že odkar sva skupaj, torej šest let, se trudi, da bi bila čim prej na svojem.
Oba sva ves ta čas pridno študirala in med počitnicami oba služila denar ter ga dajala na kup.
»Nekoč bo najin trud poplačan. Imela bova svojo hišo prej, kot bi mignil. Danes se odrekava, potem pa bova uživala,« je Miha govoril.
Imel je prav. Njegovi načrti za najino prihodnost so mi bili všeč in tudi sama sem težko čakala, da se uresničijo. Najbrž tudi zato dopusta nisem pogrešala. Vsako poletje sem pridno delala. Ko sem zaključila z izpiti, sem se zaposlila preko študenta in pridno delala do oktobra. Miha tudi. Če pa sva bila kak dan prosta, sva ga izkoristila za potepanje po naravi.
Da, najina ljubezen je bila vseskozi umirjena, brez viharjev, brez večjih strasti. Spoštovala sva se, se veliko pogovarjala in imela enak pogled na prihodnost.
Zaključila sem fakulteto, premišljevala sem o magisteriju. Miha se je z mano strinjal. Tudi sam je zaključil šolanje, dobil je dobro službo. Parcelo sva že imela, nekaj denarja za začetek tudi.
Mislim, da sem se prestrašila. Kar naenkrat je bilo pred mano tisto, o čemer sva vsa leta le govorila. To je bilo to. Še magisterij, nato služba, poroka. Hiša naj bi se že pričela zidati, Miha je že urejeval papirje. Postala sem zamišljena. Je res to to? Si želim njega? Si želim hiše in mirnega življenja?
Najbolj pa me je skrbelo to, ker sem se začela tiho spraševati, ali je Miha res človek, ki ga ljubim iz vsega srca? Ga iskreno in do konca ljubim? Prestrašila sem se svojih misli. Če se človek prične spraševati, če določeno osebo ljubi, potem je najbrž nekaj narobe. Potem najbrž ne ljubi zadosti, drugače vprašanja sploh ne bi bilo.
Do Miha sem se vedla normalno. Nisem ga hotela vznemirjati. Vsaj toliko časa ne, dokler si nisem bila pri sebi na jasnem. Najprej sem morala prepoditi strahove v svoji glavi. Časa ni bilo veliko, načrti so se pričeli izpolnjevati, kar me je le še bolj begalo. Iz težav me je nehote rešila moja sestra Jana.
Jana je stara devetindvajset let, je srečno poročena z dve leti starejšim moškim. Urh je prijazen do mene, je dober mož in čudovit oče mali Tini, ki ima pet let. Res so lepa družinica in dobro se razumemo.
No, Jana me je tistega odločilnega poletja, ko je vladal nemir v mojih mislih, povabila, naj grem z njimi na morje.
»Gremo na Pašman. Prvič gremo tja. Urh je dobil ugodno ponudbo preko prijatelja. Pojdi z nami. Razbremenila se boš. Tudi ti potrebuješ dopust in z nami boš varna. Lahko se boš spočila,« mi je rekla Jana.
»In v zameno?« sem se zasmejala. Vedela sem, kaj jo muči. Oh, ta moja sestra, vedno sem že vnaprej vedela, kaj hoče od mene.
»No, v zameno za čudovit dopust, za mirnih deset dni, ki jih krvavo potrebuješ, za samoto in oddih…« je pričela Jana.
»Daj, nehaj naštevati! Še vedno vem, kako je na morju, čeprav nisem bila že kar nekaj let,« sem jo v smehu prekinila.
»Bi kak večer mogoče popazila na Tino. Urh in jaz… že cela večnost je minila, odkar sva bila zadnjič sama. Ne vem več, kdaj sva se zadnjič sama sprehajala zvečer ob obali. Pogrešava nekaj samote,« je povedala Jana.
Rešila me je. Še sama ni vedela, kako zelo sem potrebovala pavzo. Nekaj dni, da zbistrim misli, da se trdno odločena podam na pravo pot, pot skupaj z Mihom. Prikimala sem. Jana je zavriskala in zaploskala.
»Boš videla, res se bomo imeli dobro,« je kimala.
Še istega dne sem odšla do Miha in mu povedala, da nameravam s sestro na morje. Brez vprašanj je prikimal, dejal je celo, da mi bo dopust koristil. Bila sem kar presenečena nad njegovo reakcijo.
»Si prepričan, da te ne moti, če grem za deset dni sama?« sem ga vprašala.
»Ne, Ana. Mislim, da res potrebuješ oddih. Pojdi in uživaj. Lenari na plaži in se vrni spočita in prepričana v najin načrt,« mi je odgovoril.
Čeprav sem mislila, da niti približno ne vem, kaj se dogaja v moji glavi, sem se očitno motila. Miha me je dobro poznal in najbrž je slutil, da me je nekoliko strah. Sedaj pa mi je dal možnost, da vse v miru premislim in zaradi tega sem že skoraj vedela, da so moji strahovi neutemeljeni. Saj je vendar tako dober človek. Lepo mi bo z njim. Nočem drugega.
Čez dober teden, sem ob enajsti uri zvečer sedela v sestrinem avtomobilu. Mala Tina je ves čas čebljala in ni kazala niti najmanjšega znaka utrujenosti.
»Če boš vso pot govorila in skakala po avtu, boš zjutraj utrujena in ne boš mogla plavati,« ji je čez dobro uro vožnje povedala Jana.
Tina se je nad tem zamislila in se počasi umirila. Končno je zaprla oči in zaspala.
Med vožnjo smo se nekajkrat ustavili, krajši del poti je peljala tudi Jana, da se je Urh nekoliko odpočil.
Zgodaj zjutraj smo končno našli pravi apartma. Stopila sem iz avta in se razgledala okrog. Globoko sem vdihnila zrak, ki je dišal po sivki.
Najprej smo znosili vso prtljago v apartma. Bil je velik, v njem je bila majhna kuhinja, majhna spalnica z zakonsko posteljo in pomožnim ležiščem in sobica z posteljo. Ta naj bi bila moja.
Ko smo nekoliko razvrstili robo, ki smo jo prinesli s sabo, je Jana skuhala kavo. Sedli smo na veliko teraso, s katere je bil lep pogled na morje. Bilo je res čudovito in niti malo mi ni bilo žal, da sem se odločila za oddih. Zamišljeno sem strmela v morje in se zavedla, da nisem še niti enkrat, odkar smo bili od doma, pomislila na Miha. Ob tem me je spreletelo. Mar sem res tako zelo potrebovala oddih stran od njega?
Prvega dne smo odšli na plažo šele po kosilu. In ves ta čas smo poslušali Tino, da bomo vse zamudili.
»Nikar ne godrnjaj,« ji je rekel Urh. »Tu bomo deset dni. Plavanja boš imela čez glavo dovolj!«
»Nikoli se ga ne bom naveličala,« je trmasto ugovarjala mala.
Plaža ni bila nič posebnega. Okrog morja se je razprostiralo skalovje. Poiskali smo najbolj primeren kotiček, kjer je Tina lahko odšla sama do morja in razgrnili brisače. Na glavo sem si nadela slamnik in opazovala ljudi okrog sebe.
Slovencev je bilo malo. Največ je bilo domačinov, pa tudi dosti tujcev se je našlo.
Že tistega dne zvečer smo navezali stike z družino, ki je bila v sosednjem apartmaju. Delili smo si veliko teraso, meja je bila le lesena ograda po kateri se je ovijala roža. Med ogrado pa je bil prehod, tako, da so lahko sosedje prišli k nam. izkazali so se za zelo družabne in prijazne.
Ona je bila Neva, njen mož je bil Lipe. Imela sta dva sinova, ki sta se navdušeno igrala z našo Tino.
Neva je bila zgovorna ženska, smejala se je in se takoj vživela. Njen mož je bil nekoliko mirnejše narave.
Že prvega večera smo klepetali, kartali in pili domače vino do poznega večera. Spat sem odšla šele okrog ene ure zjutraj, pa sem bila vseeno budna že nekaj pred sedmo. Nisem več mogla spati. V našem apartmaju je bilo še vse tiho, vsi trije so še mirno spali. Premetavala sem se po postelji, nato pa se odločila, da grem na jutranji potep.
Odšla sem do obale. Le tu in tam sem naletela na kakega jutranjega pohodnika. Odšla sem do pomola, kjer je bila privezana majhna ribiška barka. Opazila sem tri moške, ki so odnašali svoj jutranji ulov na obalo. Radovednost me je gnala do njih. Nekaj korakov pred barko sem se ustavila in opazovala ujet plen. Ribe sem imela zelo rada.
Opazila sem mladega fanta, ki se mi je nasmehnil. Ostal dva sta bila starejša.
Nasmeh sem mu vrnila in brez oklevanja je stopil do mene. Vprašal me je, če sem na dopustu.
Prikimala sem.
»Imaš rada ribe?« me je vprašal v njihovem jeziku, ki sem ga razumela.
Pritrdila sem in skočil je na malo barko. V hipu je bil nazaj, v vrečki je držal štiri ribe.
»Te so najboljše,« mi je povedal in mi jih izročil.
Zahvalila sem se.
»Ime mi je Peter. Pa tebi? Si sama tu?« ga je zanimalo.
Povedala sem svoje ime in da sem s sestro in njeno družino.
Zadovoljno je prikimal.
»Se dobiva kasneje?” je vprašal.
Njegova direktnost me je zmedla. Ampak, prikimala sem.
»Tu bom čez približno tri ure, torej okrog desete ure. Boš prišla?« je povedal.
»Bom,« sem pritrdila. Niti pomislila nisem, da delam kaj prepovedanega. Saj, če navežem prijateljski odnos z domačinom, res ni nič narobe.
Odšla sem nazaj, v roki sem nosila ribe. Premišljevala sme o njem. Bil je izredno lep mladenič. Imel je črne lase, zelene oči in temno polt. Bil je močan in velik.
Ko sem prišla nazaj do apartmaja, sem opazila Urha in sosedovo Nevo. Očitno sta bila le onadva budna. Urh me je opazil in se mi nasmehnil.
Odšla sem na teraso. Pila sta kavo in zraven grizljala piškote.
»Dobila sem ribe,« sem mu rekla.
»Super, zvečer jih lahko spečemo,« je bil Urh navdušen.
Postavila sem jih v hladilnik, nato pa sem se jima pridružila na terasi.
Počasi so pričeli vstajati še ostali. Tudi tokrat smo obsedeli na našem balkonu, kjer smo naredili skupen zajtrk.
»Hočem na plažo,« je vztrajala takoj po zajtrku Tina.
Pogledala sem na uro. Bila je že nekaj čez devet. Ostalim se seveda še ni dalo iti.
»Pojdiva pa midve. Ostali se nama lahko pridružijo kasneje,« sem predlagala.
Do plaže sva hodili hitro. Bala sem se, da me Peter že čaka. A ko sva prišli tja, ga še ni bilo. Razgrnili sva brisači. Tina je takoj odšla v vodo, jaz sem sedela na brisači in čakala. Kmalu je prišel. Nasmehnil se je in sedel zraven mene.
»Si prišla sama?« ga je zanimalo.
Pokazala sem na nečakinjo in Peter je prikimal.
»Potem te ne morem odpeljati,« je rekel.
»Kasneje. Ko pridejo ostali, bom lahko šla. Zdaj pa sem za varuhinjo,« sem mu povedala.
Tina je plavala, iskala školjke in kamenčke, midva pa sva sedela na brisači in se pogovarjala. Iz minute v minuto mi je bil bolj všeč.
Okrog enajste ure so končno ostali prišli na plažo. Jana je začudeno gledala Petra in mene.
»Na sprehod greva. Ne čakajte me,« sem ji rekla še preden je kdo spregovoril.
»Ana, si prepričana, da veš, kaj delaš,« je bila Jana zaskrbljena.
»Ne boj se zame,« sem zamahnila z roko in odšla za Petrom, ki je že počasi stopal po obali.
Tiho sva hodila. Peter me je prijel za roko in najina pogleda sta se srečala. Roke nisem odmaknila, bila sem v drugem svetu. Tu ni bilo Mihe, ni bilo nikogar, le jaz in on. Nihče drug ni bil pomemben.
»Odpeljal bi te v svoj dom, če ti je prav,« mi je rekel.
Prikimala sem in se nato zdrznila. Oh, mar res to počnem? In kje je slaba vest? Vsaj kanček nje? Ne, nikjer je ni bilo. Počutila sem se prav olajšano. Potrebovala sem ga.
Peter je bil doma zraven morja. Živel je v mali hiški. Sam.
»Sam živiš?« sem bila presenečena.
Prikimal je, me odvedel v notranjost. Nisva več izgubljala časa, poljubil me je in trdno sem se ga oklenila.
Na obalo sem prišla popoldan. Naših ni bilo več. Z nasmehom na obrazu, z novimi spomini, sem se počasi odpravila nazaj do apartmaja. S Petrom nisva delala načrtov. Oba sva vedela, kaj hočeva. Nisva se zmenila, da se naslednjega dne spet vidiva, rekla sva si le na svidenje. Ostalo naj pokaže čas.
Pred apartmajem sem začutila vonj po ribah.
»Hej, pridi gor. Pričeli smo že s pečenjem večerje,« mi je zaklical sosed Lipe.
Odšla sem na teraso. Nihče me ni spraševal, kje sem bila, le Jana me je jezno gledala.
Prosila me je, naj ji grem pomagat narezat paradižnik. Vedela sem, kaj bo sledilo. Vprašanja in ogorčenje, napotki in nasveti.
»Torej?« je rekla tiho, ko sva bili sami.
»Nič.« Sem skomignila z rameni.
»Kaj pa Miha,« je rekla resno.
»Kaj je z njim?« sem odvrnila.
»Daj no, na obrazu ti piše, kaj si počela cel dan,« je zabrusila.
Res sem in ne samo enkrat!
»Miha ni tu in tudi izvedel ne bo. Sicer pa trenutno ne vem, kaj si sploh želim,« sem ji rekla po resnici.
»Neumna si. Tega tipa ne boš več videla. Miha pa je še kako resničen,« je govorila.
»Saj vem. Pa kaj hočeš od mene? Z Mihom nisva poročena. Če se bom odločila, da bom z njim, potem mu bom zvesta. Trenutno pa še ne vem, kaj bi,« sem ji razložila.
»Kakor hočeš,« je zamahnila z roko in odšla na teraso.
Najbrž mi je hotela vzbuditi nekaj slabe vesti. Ampak, na moje veliko začudenje, mi je ni.
Spet smo obsedeli na terasi in govorili ter pili pozno v noč. Jana se je ohladila in se do mene normalno vedla.
Naslednjih nekaj dni Petra nisem videla. Niti ga nisem pogrešala. Sem pa videla nekaj drugega.
Bilo je popoldne. Jana se je v vodi igrala s Tino. Lipe je s svojima dvema otrokoma risal na kamenje. Jaz sem se odločila, da grem plavat in raziskovat obalo. Neva je odšla na sprehod, rekla je, da jo boli glava in da potrebuje nekaj samote. Urh pa je ležal v apartmaju in vneto bral knjigo, ki jo je prinesel s sabo.
Plavala sem ob obali in z masko odkrivala podvodni svet. Voda me je prijetno hladila in ni se mi mudilo nazaj. Za trenutek sem se dvignila nad vodo in pogledala, kje sem. Plaža, kjer so se sončili naši, je bila že zelo daleč za mano. Ker sem plavala že več kot eno uro in me je počasi pričelo zebsti, sem se odločila, da bom nazaj odšla po kopnem in se tako na soncu pogrela. Iskati sem pričela primerno skalo, kjer bi se lahko potegnila iz vode. Za veliko skalo je bil zalivček, dolg največ dva metra. Najprej sem opazila le nogi. Priplavala sem nekoliko bližje in zaslišala stokanje. Takoj sem vedela, za kaj gre. Že sem se hotela obrniti in oditi iz vode nekaj metrov prej, ko me je premagala radovednost. Ko me vsaj ne bi! Skrita za skalo sem priplavala bližje in opazila dve telesi, ki sta se pozibavala vse hitreje.
Urh in Neva. Presenečeno sem odprla oči. Neva je bila naslonjena na skalo, Urh je klečal za njo in sopel. Bilo je več kot očitno, da se jima zelo mudi do skupne zmage. Urh je hitel in kar naprej opazoval okrog sebe. No, najbrž ni pomislil, da bi lahko kak vsiljivec priplaval po vodi, gledal je proti kopnem.
Skrila sem se nazaj in z roko čez usta prihajala k sebi. Saj ne more biti res! Čez čas sem počasi in kar se da tiho odplavala nazaj. Ustavila sem se šele čez dobrih deset minut in nato skočila iz vode na skalo. Nato pa sem s hitrimi koraki odšla po obali do kraja, kjer smo bili.
Lipe je z otrokoma plaval, Jana in Tina sta ležali na brisači. Stala sem zraven in ju gledala. Kaj naj naredim? Naj ji povem? Ne.
Sedla sem na skalo in premišljevala. Uboga Jana! Bila je prepričana, da je njen zakon najboljši. No, v to sem bila prepričana tudi jaz. Ampak, očitno tistega, ki bi bil najboljši in najbolj iskren, ni nikjer.
Jezila sem se na Urha, pa sem se hitro spomnila, da nisem nič boljša od njega. Tudi jaz sem imela svojo avanturico. Bila sem ista, kot on.
Do konca dopusta, sem še enkrat odšla do Petrove hiške. Bil je doma in široko se mi je nasmehnil, ko me je zagledal. Skupaj sva preživela še en dan, nato sem se poslovila.
»Lepo je bilo. Nikoli te ne bom pozabil,« mi je rekel.
»Tudi jaz tebe ne,« sem mu povedala. Še zadnjič sem ga poljubila in vdihnila vonj po njemu. Nato sem odšla nazaj.
Dan odhoda je bil tu. Neva je na vsak način hotela, da ostanemo v stikih. Napisala je svoj naslov in telefonsko. Jana je bila navdušena.
»Takoj, ko se ustalimo doma, vas povabimo za konec tedna,« je predlagala Jana.
Urh in Neva sta bila navdušena, tudi Lipe je kimal. Jaz pa sem se samo smehljala.
Dopust je bil vseeno lep, čeprav nori. Sprostila sem se, si oddahnila od normalnega in resnega življenja, ki me je čakalo. Predvsem pa sem ugotovila, da popolnega zakona ni. Zakaj bi se potem bala stopiti na pot skupaj z Mihom. Spodrsljaji bodo, tako z njim, kot bi bili z drugim. Pa bo že.
Miha me je bil vesel. Tudi jaz sem ugotovila, da sem ga pogrešala, ko sva se objela.
»Pripravljena sem,« sem mu rekla in zadovoljno je pokimal.