Tia sprva sploh in imela namena iti. Pia je imela komaj šest mesecev in bila je prepričana, da se sodelavci niti ne bodo spomnili nanjo, saj je bila že kar lep čas doma, na porodniškem dopustu. A Tatjana je mislila nanjo. Tistega dne je prišla k njej na kavo.
“Saj boš šla, kajne,” jo je vprašala tridesetletna rdečelaska, manjše postave in bujnega oprsja, kar je s pridom izkoriščala.
“Kam bom prišla,” je zanimalo Tio. Skuhala jima je kavo, nato pa se je lotila še sadnega obroka za njeno prvorojenko, ki je sitnarila v stolčku.
“Na novoletno zabavo, vendar! Saj veš, december je in novoletna zabava bo v hipu tu,” jo je spomnila Tatjana.
“Kaj pa vem,” je skomignila z rameni Tia. “Vleče me ne!”
“Daj no! Odkar imaš Pio, nikamor ne greš. Sprosti se malo, poklepetaj s sodelavci in pojdi,” ji je prigovarjala Tatjana.
“Hm, bom premislila,” je prikimala Tia, čeprav je že vedela odgovor. Ne bo šla. Res je ni vleklo še nazaj med sodelavce. Najraje je bila doma s svojo hčerko in s svojim možem. Tudi novo leto so nameravala pričakati v domačem stanovanju. Z možem Dejanom bosta odprla šampanjec, skuhala bo dobro večerjo. Posedela bosta pred televizijo, si ogledala kak film, nato pa se bosta nekaj čez polnočjo odpravila spat. Pia ne bo vedela, da je novo leto in ravno tako bo morala zgodaj zjutraj vstati.
Ah, sicer res ne bo razburljivo praznovanje in čakanje novega leta, pa vseeno. To je bilo tisto, kar si je želela. Mir in počitek. Trezno glavo naslednje jutro. Življenje se je spremenilo, postala je mama.
“Slišiš? Če si mati, še ne pomeni, da moraš postati zagrenjena zapečkarica,” je zaslišala besede sodelavke.
“A? Ah ja, saj imaš prav. No, saj sem rekla, da bom premislila,” je prikimala Tia. Potem je spremenila temo pogovora.
Tia je imela osemindvajset let, bila je srednje rasti, kljub temu, da je šest mesecev nazaj rodila, je imela lepo postavo. V nosečnosti se ni kaj dosti zredila. K temu je pripomoglo tudi to, da ji je bilo ves čas slabo in se je morala pošteno truditi, da je spravila vase nekaj hrane.
Dejana je spoznala na sejmu, ki ga je njena firma prirejala vsako leto. Takoj ji je bil všeč in ko jo je povabil na kavo, je brez oklevanja prikimala. In postala sta par. Le nekaj mesecev kasneje sta izvedela, da bosta starša. Sprva se je Tia tega prestrašila, potem pa se je veselila. Dejan ji je zatrdil, da jo ljubi in da je najsrečnejši človek pod soncem, ker bo dobil otroka. Imel je šestintrideset let in res že čas, da si utvari dom in družino.
Le nekaj tednov zatem, ko sta izvedela, da bosta starša, sta se preselila v Dejanovo veliko stanovanje. Tia je prej živela še doma, pri mami, očetu in pet let mlajšemu bratu. Domači so bili seveda šokirani nad tako hitro selitvijo, vedeli so, da se poznata šele nekaj mesecev, a upali so, da bosta kljub temu srečna.
In sta bila. Vsak dan bolj in vsak dan bolj zaljubljena drug v drugega.
Končno je prijokala mala Pia in življenje je bilo potem še lepše. Tia je ostala doma, koristila porodniški dopust, Dejan pa je pridno delal in skrbel za svojo mlado družino. Vse je bilo tako, kot mora biti, živeli so v pravljici.
Tatjana se je tistega dne poslovila z besedami: “Saj boš šla, kajne?”
“Rekla sem ti, da bom premislila,” je prikimala Tia.
Zvečer je prišel domov Dejan. Mala Pia je že spala, zato jo je le narahlo pobožal po glavi in jo pustil spati.
“Popoldan se je pri meni oglasila Tatjana,” mu je Tia povedala, ko je stregla večerjo.
“In? Kaj pravi,” je vprašal.
“Ah, prepričevala me je, da bi šla na novoletno zabavo,” je Tia povedala.
“Boš šla,” je zanimalo Dejana.
“Ne, ne vleče me,” je odkimala Tia.
“Zakaj ne? Moraš iti! To pa res ne smeš zamuditi,” je bil Dejan začuden.
“Torej naj grem,” je rekla.
“Če bi bil na tvojem mestu, bi šel. Klepet s sodelavci ti ne bo škodil. Tisti večer bova s Pio že zdržala brez tebe, čeprav ne dvomim, da bo težko,” se je nasmehnil Dejan in jo poljubil.
“Res bi bilo lepo spregovoriti par besed. Saj ne bi bila dolgo,” je ugotavljala Tia.
“Seveda! Ti le pojdi,” je kimal Dejan.
Čez nekaj dni, sta se s Pio odpravili na potep po mestu. Vreme je bilo lepo, odšli sta v trgovino, k mesarju in nazadnje sta zavili še na tržnico. Tam pa sta naleteli na Tatjano.
“Tia, kako lepo, da se srečava,” je vzkliknila Tatjana, ko ju je zagledala. Pobožala je malo po glavi in se ji smehljala.
“Nisi v službi,” je vprašala Tia.
“Ne, danes imam prosto. Pa malce pohajkujem po mestu,” je povedala sodelavka.
“Odločila sem se, da pridem na zabavo,” ji je sporočila Tia.
“Super! Sem vedela, da boš šla! Čudovito bo,” je bila Tatjana navdušena.
“Boš prišla pome? Bova šli skupaj,” je vprašala Tia.
“Seveda. Nekaj minut do osmih bom pri tebi,” je kimala Tatjana.
“Do takrat pa se še kaj oglasi pri meni. Do zabave je še skoraj tri tedne, kajne,” je govorila Tia.
“Nekaj takega, da. Bom, naslednji teden pridem na kavo,” je kimala Tatjana.
Tistega popoldneva je bila Tia zadovoljna, da se je odločila da gre.
Sedaj se je res že veselila zabave. Ves popoldan je imela polno dela. Uredila si je pričesko, skrbno je izbrala garderobo. Nato je ves čas gledala na uro. Dejan ji je zagotovil, da bo do časa doma, pa je bila vseeno nervozna.
Prišel je nekaj do sedme ure in na hitro mu je pripravila večerjo.
“Ti ne boš jedla,” je vprašal.
“Ne, imeli bomo večerjo, nato ples, mi je povedala Tatjana,” je rekla Tia.
Medtem, ko je jedel, mu je dajala napotke za malo. Dejan se je smejal in kimal.
“Verjemi, da bom zmogel,” ji je zagotovil.
Končno je pri vratih pozvonilo. Tia je poljubila Dejana, nato pa stekla k vratom.
“Lepo se imej,” je Dejan še zaklical preden je zaprla vrata za sabo.
Novoletna zabava je bila organizirana v kmečki koči. Udeležilo naj bi se jo kar veliko število ljudi, firma je imela veliko zaposlenih.
Tatjana in Tia sta prišli med prvimi in sedli sta za lepo okrašeno mizo.
Prvi je k Tii pristopil njen šef Drago.
“Me veseli, da si prišla,” ji je dejal.
“Tudi mene,” je Tia prikimala.
Sedel je k njima in spraševal o mali. Tia mu je veselo odgovarjala.
“Pogrešamo te. Komaj čakamo, da prideš nazaj na delo,” je povedal šef.
“Čas mi gre tako hitro. Kot bi mignil bom spet na delavnem mestu,” je kimala Tia.
Koča se je polnila in kmalu je Tio obkrožalo polno znanih ljudi. Vsi so jo spraševali, kako se ima, kako je njena hčerkica. Tia je z veseljem odgovarjala na vprašanja in se odlično zabavala. S Tatjano sta pridno praznili kozarce in se smejali.
Po večerji je bil čas za pravo zabavo. Glasba je bila prijetna, ljudje dobro razpoloženi in plesali so drug z drugim in se veselili.
“Oh, pozabila sem že, kako lepo je včasih sprostiti se, zabavati in pozabiti na vse,” je govorila Tia Tatjani.
Kmalu ga je zagledala. Sedel je za mizo, kramljal z znancem iz firme in na skrivaj pogledoval proti njej. Čeprav ga je videvala ves čas, ji je tokrat srce zaigralo. Pogrešala ga je, čeprav tega ni vedela.
Tibor je bil njen sodelavec. Pred dvema letoma pa tudi njen ljubimec. A nista ostala skupaj. Še sama ni vedela, zakaj. Njuna ljubezen je bila lepa, razumela sta se in ljubila, pa sta dovolila, da ugasne. In potem je spoznala Dejana, se vanj noro zaljubila in pozabila na preteklost. Ves čas je Tiborja srečevala v službi, pa nikoli ni občutila ničesar. Pogovarjala sta se kakor sodelavca, kakor da nikoli med njima ne bi bilo ničesar.
Sedaj pa je bil tam, med vsemi znanimi obrazi. In bil je sam in ona je bila sama.
Vstal je in počasi stopil proti njej. Ves čas jo je gledal v oči in se smehljal.
Tii se je zazdelo, da je še lepši, kot je bil nekoč. Dolgo ga ni videla. Odkar je ostala doma na porodniškem, se nista srečala. Sedaj pa je stal pred njo. Tako kot nekoč, ko je bil njej in ona svobodna ter njegova.
“Te lahko prosim za ples,” je vprašal.
Tia je prikimala in ga objela.
“Lepa si. Še lepša. Otrok te je polepšal,” ji je povedal na uho.
“Hvala,” je odgovorila. K sreči je bila svetloba slaba in ni mogel videti rdečice, ki jo je čutila. Z vso silo ji je butnila v obraz.
“Kdaj pogrešaš najine dni,” je kar naravnost vprašal.
Začudeno ga je pogledala. Skrivnostno se je smehljal. Najbrž ni bil več trezen, no, pa saj tudi ona ni bila.
Rahlo je prikimala in privil jo je k sebi. Plesala sta in nista se menila za dogajanje okrog njiju. Vse dokler ni zaslišala znanega glasu.
“Tia, slišiš vendar! Pridi,” je zakričala Tatjana in jo povlekla za sabo. Iztrgala jo je iz njegovega objema in povlekla ven, na zrak.
Tibor je obstal na sredi sobe med ostalimi plesalci, ki niso dali pozornosti nanj.
“Veš kaj delaš,” je zunaj vprašala Tatjana.
Tia ni vedela, jo je predramil hladen in oster zrak ali sodelavkine besede. Zdrznila se je in jo neumno pogledala.
“Ne razumem te,” je skomignila z rameni.
“Oddana si, ne pozabi. Doma te čakata dva, ki te ljubita,” je resno rekla Tatjana.
“Ah, pretiravaš, tako kot vedno,” je Tia zamahnila z roko.
“Ne, ne bo držalo. Ne pretiravam jaz. Predobro te poznam, Tia,” je resno odvrnila Tatjana.
“Zavedam se vsega,” je prikimala Tia.
“Upam, da res. Današnja noč je lepa, čarobna. Naj bo takšno tudi jutro, ko boš ob Dejanu odprla oči,” jo je Tatjana postavila realno na trdna tla.
“Bo,” je prikimala Tia in nato sta se vrnili nazaj v kočo.
Tibor jo je čakal. Takoj, ko je vstopila, je stopil k njej z dvema kozarcema v roki. Tia je vzela kozarec se mu nasmehnila, potem pa poškilila proti Tatjani. Sodelavka je ni več opazovala, plesala je z nekom in se mu popolnoma posvečala.
“O čem premišljuješ,” jo je vprašal Tibor. Stala sta ob steni in opazovala ostale.
“O ničemer,” je skomignila z rameni Tia.
“Premišljuješ o tem, kako bi bilo, če bi bila midva…” je pričel.
“Včasih sem,” mu je priznala.
“Tia, zakaj sva se sploh razšla,” je vprašal.
“Ne vem, Tibor. Še sama ne vem zakaj, toda dejstvo je, da sva se in da sem sedaj srečna z drugim,” je rekla.
“Veseli me, da si srečna. Vseeno pa sva lahko prijatelja, kajne,” se je žalostno nasmehnil.
“Seveda, Tibor,” je prikimala.
“Odpeljal bi te na sprehod, na sveži zrak, če želiš,” je pričel.
“Pa pojdiva,” je Tia prikimala.
Oblekla sta plašča in odšla ven.
Glasen trušč znotraj koče, je zamenjala prijetna tišina noči. Brez besed sta zavila na pot, ki jo je osvetljevala luč iz koče. Počasi sta hodila.
“Včasih si želim, da bi bila še vedno par,” je dejal Tibor čez nekaj deset metrov, ko sta se skrila med drevjem.
“Ne moreva odvrteti časa nazaj,” je zmedeno rekla Tia. Dozdevalo se ji je, da je Tibor ni povabil na sprehod zgolj iz prijateljskih namenov.
“Poljubi me,” je tedaj dejal in jo objel.
“Tibor, ne,” je počasi odkimala, nato pa umolknila. Njegove ustnice so bile čvrsto prižete na njene.
Razum ji je veleval, naj se upre, naj ga odrine proč in steče nazaj. A ni mogla. Objela ga je in mu pričela vračati poljube.
“Želim si te, Tia,” je zašepetal.
“Ne, Tibor, ne smeva. Ne morem, ne smem,” je odkimala.
Njegove roke so nevarno drsele po njej in njeno telo se je nehote odzivalo.
Tia bi najbrž popustila, se mu predala v celoti, če ne bi zaslišala, da jo nekdo kliče. Odmaknila se je stran in prisluhnila. Bila je Tatjana.
“Nazaj morava, Tatjana me išče,” je rekla prestrašeno.
Tibor je nejevoljno prikimal in ji sledil nazaj.
Tatjana je stala pred kočo in zaskrbljeno gledala vanjo, ko sta se pojavila.
Tia se je ustavila pri njej, Tibor je švignil mimo nje v kočo.
“Kaj sta počela,” je Tatjana hotela vedeti.
“Nič. Resnično nič,” je zatrdila Tia.
“Ne morem verjeti,” je odkimavala Tatjana.
“Nisem neumna. Dejana ljubim,” ji je zatrdila Tia.
“Nora bi bila, če bi mislila drugače,” ji je zabrusila Tatjana.
“In to mi govoriš ti, ki menjaš moške kot po tekočem traku,” je bila Tia užaljena.
“Jaz, draga moja, jih lahko. Svobodna sem, nimam otroka. Ti pa bi prej mislila,” ji je zabrusila Tatjana nazaj.
Tia je molče gledala stran. Ni ji bilo več do pogovora.
“Greva noter ali greva domov,” je Tatjana vprašala z nekoliko bolj prijaznim glasom.
“Vseeno mi je,” je skomignila z rameni Tia.
“Potem se lahko odpeljeva proti domu,” je zaključila Tatjana.
Brez besed sta se odpravili proti avtu. In brez besed sta se peljali proti domu.
Tatjana je ustavila pred Tiino hišo in ta se je poslovila in izstopila.
“Nekoč mi boš še hvaležna,” je rekla Tatjana in odpeljala.
Tia se je napotila do vhodnih vrat. Sedla je na stopnico in se zagledala v nebo. Tokrat je bilo prvič, da je podvomila v svojo ljubezen. Ga res ljubi? Je Tibor res preteklost? Si želi družinsko življenje? Če ne bi bilo Pie, potem bi bilo drugače. Že zaradi male ne sme. Sama se je spustila v zakon, v družino. Sedaj mora peljati naprej tako, kot je treba.
Naslednjega jutra je bilo vse jasneje. Bila je hvaležna Tatjani, da jo je klicala, da ni šla predaleč. Še dobro, da se je vse končalo le pri poljubu. Izbrala je dejana in tako mora biti. Tibor je preteklost. Nekdo, ki zanjo ni smel več obstajati.
Dnevi, ki so sledili, so bili lepi.
Dejan je bil več časa doma in bili so skupaj. Bili so prava družina, ljubeča in srečna.
Doma so pričakali novo leto. Pia je bila še premajhna in odšla je spat, Tia in Dejan pa sta nazdravila novemu letu s šampanjcem.
Ni več premišljevala nanj, ni več premišljevala na novoletno zabavo s sodelavci. In bila je srečna, da se je izteklo tako, kot se je.
Kar nekaj časa je minilo, odkar je Tatjana spet prišla naokrog.
Bilo je zgodaj popoldne, ko je pozvonila pri vratih. Prinesla je igračko za malo. Tia se jo je razveselila.
“Kje hodiš tako dolgo,” je vzkliknila in jo povabila naprej.
“Ni in ni bilo časa, žal mi je,” je povedala Tatjana.
“Sta sami,” je zanimalo Tatjano.
“Da, Dejan se vrne proti večeru,” je kimala Tia in kuhala kavo.
“Si premislila,” je Tatjana vprašala naravnost.
Tia se je obrnila k njej in počasi prikimala, nato je izjavila: “Hvala!”
“Malenkost,” je Tatjana zamahnila z roko.
“Ne vem, kaj mi je bilo. Če me takrat ne bi ti klicala, bi se rešilo drugače. Ne vem, kaj se mi je motalo po glavi. Ogrozila bi vse, razbila bi svojo družino zaradi preteklosti,” je govorila Tia.
“Za neumnost. Tibor ni več to, kar je bil. Spremenil se je. Pahnil bi te v nesrečo,” je povedala Tatjana.
“Saj vem,” je kimala Tia. “A to je za mano. Pozabila bom!”
Potem nista več govorili o tem. Pozabili sta na neljubi dogodek in na Tiborja.
Čez nekaj dni se je Tia sprehajala med ulicami, opazovala izložbe in nakupovala drobnarije. Pia je bila pri Dejanovi materi, Tia je imela prosto popoldne.
“Zdravo, Tia,” je tedaj zaslišala za svojim hrbtom.
Ozrla se je in onemela. Pred njo je stal Tibor.
“Kaj pa ti tu,” je začudeno rekla.
“Pohajkujem po mestu in vidim, da uspešno,” se je nasmehnil.
“Tudi jaz imam danes prosto popoldne,” se je nasmehnila Tia.
“Potem lahko greva na hitro na eno pijačo,” je predlagal Tibor.
Sprva ni vedela, naj gre ali naj raje vljudno odkloni. Toda pijača na vidnem mestu. Zakaj pa ne? In sta šla.
V nakupovalnem centru, je bila velika gneča. Našla sta prazno mizo v kotu in sedla. Naročila sta kavo in vodo.
“Nisem ti še voščil za novo leto,” se je spomnil Tibor in jo poljubil na lice. Zraven je zašepetal: “Vse, kar si najbolj želiš!”
Tia je v hipu spremenila barvo in se zmedla. Molče je prikimala.
“Nisem pozabil najinega zadnjega srečanja,” je pričel.
“Tibor, raje ne. Raje ne nadaljujva več v tej smeri. Prepozno je, končano je,” je Tia resno rekla.
“Ne morem pozabiti in ne morem verjeti, da sem ti dovolil oditi stran od mene,” je pričel.
“Kakorkoli že, preteklost je in nič ne moreva zato. Ponujam ti prijateljstvo, več ti ne morem dati,” je odločno rekla Tia.
“Res ne,” je vprašal Tibor. Gledal jo je v oči, nevarno se ji je približal in na stegnu je začutila njegovo roko.
“Tibor…” je pričela, toda stavka ni mogla dokončati. Bil je premočan, spravljal jo je ob pamet.
“Samo še enkrat, Tia. Nihče ne bo izvedel. Samo še enkrat si želim biti s tabo,” ni odnehal.
“Ne morem, ne smem,” je odkimala. Postalo ji je žal, da je sprejela vabilo na pijačo. Le s težavo se je še upirala.
“Ne upaš? Ne upaš več? Vem, da si želiš,” je vrtal vanjo.
Molče ga je gledala. Dovolj bi bilo, da bi samo namignil, prikimala bi.
“Pojdiva,” je dejal. Na mizo vrgel nekaj denarja in Tio prijel za roko. Poznal jo je in hotel je izkoristiti trenutek njene nemoči.
Znašla sta se v njegovem avtu. Z vso hitrostjo je vozil do njegovega stanovanja, jo ves čas držal za roko. Tia je molčala, se borila z občutki, ki so divjali v njej. Želela si ga je, toda ves čas se ji je pred očmi slikala njena hčerkica. Ampak, saj nihče ne bo izvedel.
Znašla sta se v njegovem stanovanju. Tibor je zaklenil vrata, nato pa sta si padla v objem. Divje sta se ljubila sredi njegove dnevne sobe. Nato sta obležala na tleh in glasno sopla.
“Ti je žal,” je bilo prvo, kar je vprašal.
Tia je molčala in nepremično strmela v strop. Na vprašanje res ni želela odgovoriti.
“Če hočeš lahko ponoviva, lahko pa te odpeljem nazaj v mesto,” je nato dejal.
Tia ga je pogledala. V njegovih očeh ni bilo ljubezni, ni bilo topline. Bila je le sla in še ta je počasi ugašala. Dobil je, kar je želel. Saj res. Tedaj se je spomnila, zakaj nista ostala skupaj. Tibor ji nikoli ni rekel, da jo ljubi, nikoli je ni zares objel. Skupaj sta bila le ob večerih, skupaj sta se le ljubila. Nato je vedno zaspal. Nikoli se nista zares pogovarjala. Kako je lahko pozabila?
“Odšla bom,” je rekla. Vstala je in se oblekla.
“Lahko te peljem,” se je ponudil.
“Ni treba. Znašla se bom,” je prikimala. Brez pozdrava je odšla. Stopila je na cesto in se odpravila proti domu. V slabi uri počasne hoje je premislila vse. Molčala bo. Dejanu ne bo povedala. Prizadela bi ga. Ne bo izvedel.
Ko je prišla domov, je bila hiša še k sreči prazna. Dejana še ni bilo.
Natočila si je kozarček pijače, sedla v dnevno sobo in brez misli srebala tekočino. Bilo ji je žal. Mar bi poslušala Tatjano, mar bi verjela v svojo pravo ljubezen.
Zvečer, ko sta prišla Dejan in Pia, je prišla nekoliko k sebi. Objela ju je in poljubila.
“Upam, da vesta, da mi pomenita največ na svetu,” je rekla in mislila resno.
“Tudi ti nama,” je prikimal Dejan in jo objel.
Od tistega dne naprej je življenje teklo nekoliko težje naprej za Tio. Nikomur ni zaupala svoje napake, sama je živela z njo. Poskušala jo je pozabiti, izbrisati. Zavedala se je, da ima srečo, da se ima lepo. Če ne bi takrat odšla s Tiborjem, najbrž danes tega ne bi vedela. Tako pa je bila hvaležna za svojo srečo.
Novoletnih zabav se ni nikoli več udeleževala, čez čas je zamenjala celo službo in ko je Dejan predlagal, da bi se preselili, je brez oklevanja prikimala.
V novem mestu je nanjo čakal nov začetek. Dejan je sprejel boljšo službo, kmalu jo je dobila tudi sama. Pripravljena je bila začeti na novo, preteklost je odrinila stran.