Danes Darja živi svoje sanje. Pomirjena s seboj, s preteklostjo, stopa po kozjih poteh in sprejema vse, kar ji narava nudi. Je njena največja užiteljica. Svoje znanje pa brezpogojno predaja dalje …
Darja, najino poznanstvo sega že zelo daleč nazaj, z lahkoto lahko trdim, da si že od nekdaj imela odprto srce, v ljudeh videla dobre stvari. Vsak, ki ti je prišel naproti, je bil pri tebi dobrodošel, našel je lepo besedo, vsakega pa si navdihnila s svojim optimizmom in videnjem lepših stvari. Vedno si znala v ljudeh, pa tudi v dogodkih, ki so se ti dogajali na tvoji življenjski poti, poiskati svetlo točko, kajne?
Res je. Hvala. Tudi jaz se rada spominjam te mladosti, najinega takratnega poznanstva in jutranjih srečanj na avtobusnem postajališču pri Dekli, od koder sva štopali v srednjo šolo. In je tudi res, da me je od nekdaj vleklo in klicalo delo z ljudmi. Kot mala in mlada tega nisem imela potrebe razumsko razčlenjevati, živela sem lepo in polno otroštvo, v čudovitem kraju Žiri in med ljudmi, ki so še imeli odnos do zemlje in narave in se še vsaj v drobcih spominjali starih poti, tako, da je bila moja pozitivna naravnanost, radoživa radovednost in zaupanje v dobro in življenje le odsev mojega takrat malega, a čistega sveta, v katerem sem živela. Verjetno sem pa tudi kaj s seboj prinesla. Bog si ga vedi, od kdaj in kje. Danes vem le to, da je tu, da je moje in da mi je dano s tem živeti. Dano živeti s tem kančkom norosti, to iskro, to milo močjo, ki mi pomaga vstati po vsaki grobosti. Vsakič ko me življenje preizkusi in mi spodnese tla. Vedno se najde neka čudna korajža, nek vzgib naravnost iz mojega drobovja, ki me pahne v popolno predajo Življenju, to se pravi naravi in njenim neizpodbitnim zakonom cikličnosti ter v skok zaupanja.
Tudi zato se ne spominjam mnogo podeljenih besed in vtisov iz najinih skupnih najstniških, velikokrat nepremišljenih štoparskih poti, a vem, da so se moja črevca dobro počutila in me gnala da ti sledim in zaupam. To naju ni privedlo do zelo tesnega odnosa (že par desetletji se nisva pošteno podružili) temveč do čistega, spoštljivega in globokega. Take odnose je vredno gojiti.
Ves čas je v tebi tlela želja po svobodi, po drugačnosti, po samostojnosti. Si že takrat, kot mlado dekle, začutila klic narave? Zelo zgodaj si se srečala z materinstvom, bila si najstniška mamica. Kako si doživljala prvo nosečnost, porod, vzgojo? Tudi rojstvo sina je s seboj prineslo številne lekcije. Kako si se spopadala skozi ta vihar svojega življenja?
Kot mala deklica sem živela tesno povezana z naravo zavoljo načina življenja ter običajev in tradicij moje rodne družine, med katerimi sem bivala. Tam sem se počutila svobodno in tam je bila moja drugačnost doma. Tudi veliko mero samostojnosti sem (navkljub disleksiji, ki je že takrat bila moja sopotnica, a v tistih časih s strani družbe razumljena kot lenoba, počasnost, nezbranost, neumnost… ) v takem okolju z lahkoto razvila. Kot otrok sem bila v naravi in prisotnosti doma. In v tem, da sem svojim črevcem zaupala.
Ko pa me je prav tako čista narava odraščanja gnala, da sem glavne občutke v drobovju zatajila in predala kontrole upravljanja mojega življenja v oblast razuma in srca, sem se pa malce izgubila oziroma preživela mnogo let od rane mladosti do žene v prostorih, krajih, stanjih in odnosih, ki niso bili dobri za moj pravi jaz. A je bilo mnogo vsega. Mnogo lepega in mnogo srce parajočega in žalostnega, pa še lepšega in vse prav tako kot je bilo, tako zelo potrebnega. In ko mi je življenje pri osemnajstih podarilo otroka, sem kljub takratni mladosti, nizki izobrazbi in dejstvu, da bom mama samohranilka in otrok brez priznanega očetovstva, lahko sprejela to darilo, ker sem imela družino ki mi je pomagala. Tako je bila moja najstniška nosečnost blagoslov, hči Sonja moj nov smisel, materinstvo pa izkušnja preko katere sem lahko spoznala ves smisel naših zemeljskih vlog in družine. Tako je moja mama mene učila biti mama, moj oče je nudi moji hčerki ljubeč in skrben moški lik družine, moja sestra je bila moja najboljša sestra in ženska opora …
Kasneje sem se poročila in povila še moj drugi blagoslov, sina Lipeta. A ker je bil ta zakon le pogodba sklenjena v strahu med dvema ranjenima dušama, je seveda kmalu sledila ločitev in nadaljnja moja pot vračanja k sebi v vlogi mame samohranilke (zdaj dvema dušicama) in samozdravilke.
Zelišča! Še zelo zgodaj si začela z mešanjem raznih naravnih zdravilc. Že takrat, ko si še živela v domu svojih staršev, je bilo tvoje malo stanovanje polno zelišč in izdelkov iz njih.
Zelišča, samonikle divje rastline in rastline moči so me vedno spremljale, le da se kot mala tega nisem zavedala, kot mlado dekle pa sem zaradi nesamozavesti, slabega zaupanja vase, težjih socialnih okoliščinah v katerih sem takrat bivala in zaradi pomankanja časa le počasi in postopoma našla poti in načine nazaj do stika z njimi in rabe njihovih prehranskih zdravilnih in čarnih moči. Ali drugače povedano: Zaradi načina življenja in mišljenja, ki me je spremljalo od rane mladosti in me oddaljilo od preprostega življenja z naravo in zdravega odnosa do sebe, moje telo ni zmoglo več samo uravnati vse moje strahove in notranja nesoglasja. Ta so se v telesnem smislu odražala kot ponavljajoče se številne in vsakovrstne alergije, težave s kožo, atopični dermatitisi, kronična vnetja ledvic in sklepov … Posledično pa je bila hudo poškodovana tudi moja mentalna in dušna bit. In tu uradna medicina seveda ni mogla veliko pomagati, čeprav je naredila vse, kar je v njeni mali moči.
Spoznanje, zavedanje, sprejetje in razumevanje avtoimune bolezni je bil pričetek moje poti vračanja nazaj domov k sebi, s pomočjo edine prave medicine, medicine Narave. Doumetje, da avtoimuna bolezen ne pomeni bolezni, ki napada svoje lastno telo, ampak blagoslov in klic naše duše, ki nam preko našega čudovitega inštrumenta nenehno pošilja opozorila, sporočila in nas kliče nazaj k izviru in uglasitvi, pa me je spodbudilo, da to zavedanje, te prakse in izkustva samozdravljenja z medicino Narave gojim, krepim in jih na svoj način delim kot orodja ljudem, ki so jih morda potrebni. To počnem z zgledom, pisano besedo in stvarnimi delavnicami, pogovori in srečanji.
Pot te je pred leti ponesla v Cerkno, spoznala si Daria. Skupaj sta preživela nekaj lepih let, kajne? Sedaj pa se sama počutiš najlepše v objemu čarne narave, kot jo rada imenuješ. A grem stavit, da se na svojih poteh skozi naravo pogovarjaš z njim …
Srečanje najinih duš je bilo neizbežno in od pričetka časa dogovorjeno, prav tako prostor, čas in najin skupni namen. Najina tretja moč, ki sva jo bila sposobna skupno zaživeti, naju je točno leto dni (v času brezmejne norosti, nesmisla in kaosa korone) varovala in nama omogočila samonikel, čist, zdrav, ploden, ljubezni in prisotnosti poln sončev obrat. Sledila sva toku narave in na pomlad, kot prvi zvončki, bila tudi midva njena glasnika. V tistem času, ko so bili mediji preplavljeni z negativnimi in nesmiselnimi informacijami in sporočili so bili najini skupni popotnokulinarični in naravoslovno bogati članki iz najinih vsakodnevnih vandranj po naravi, ki sva jih redno vsak dan kot dnevnik objavljala na najini novi facebook strani Nekaj divjega/ Založba Porezen kot balzam za dušo takratnega prestrašenega človeka. To najino skupno delo, način najine povezanosti, sodelovanja, zaupanja in popolne vdanosti ter seveda za ta čas še kako koristna tematika samooskrbe in življenja Narave, je privedlo do tega, da se je okrog naju oblikovala lepa in močna skupnost, ki nama je kasneje v toplejših mesecih sledila tudi na teren, kjer smo na delavnicah in taborih spoznavali samonikle divje rastline, njih prehranske, zdravilne in čarne moči ter se na novo učili njihove uporabe v današnjem vsakdanu. Konec poletja sva se umaknila v mir najinega cerkljanske baznega tabora, pobrala vse pridelke, kar so jih obrodile njive najinega skupnega dela in jih shranila za poznejše zimske dni – napisala in v pozni jeseni izdala najino skupno delo Novice iz Divjine. In potem je prišla zima in z njo njeno jasno sporočilo življenja in smrti zabeleženo v Darievi zdravstveni diagnozi, ki mu je pripisala raka in skorajšnjo neizbežno smrt.
In midva sva razumela in doumela, kakšen je tisti največji namen, darilo, ki sva ga prinesla drug drugemu in smisel najine ljubezni in združenja. Jaz sem njemu lahko pomagala dostojno in prisotno umreti in mu s tem omogočiti prehod v višje ravni. On pa je meni pomagal zaživeti polno in vso sebe tu, v tem svetu naše navidezne resničnosti.
Naslednjih sedem mesecev sva živela čudovito življenje polno ljubezni in prisotnosti. Vsak dan, vsako uro, minuto, vsak dih in izdih. Tudi zadnji je bil tak.
Ko zdaj živim svoje življenje naprej s tem zavedanjem in mirom, ki tako stanje duha prinese, seveda komuniciram tudi z njim. Pa naj bo to na sprehodih po naravi, pri mojem delu z ljudmi ali pa ko sama študiram v najini bogati knjižnici. Vendar ne govorim z njim kot osebo, ne čutim in ne dojema ga več kot smrtnika. Darieva duša ni več med nami doma. On se zdaj spaja z višjimi ravnmi življenja in me boža z žarki sonca, je tisti, ki ali tisto, kar me žene po gmajnah in kozjih poteh. Ga diham v čistem gorskem zraku, ga vonjam v timijanu in okušam v zdravilnih grenčinah divjink. In je del moje višje zavesti, predanosti in zaupanja v Moči Narave in njene neizpodbitne ciklične zakone vzroka in posledice.