sreda, 24 julija, 2024

Zgodba za krajši čas: Bančni rop

Moje življenje je pusto in dolgočasno. Dan je enak dnevu, vse gre po vnaprej začrtanem načrtu. In kdo je kriv? Sama sem kriva, da je tako. Očitno mi je všeč.

Ksenija Poljanec, stara sedemindvajset let, stooseminšestdeset centimetrov, petinpetdeset kilogramov, pobarvani rdeči lasje, naravni so svetlo rjavi-popolnoma nezanimiva barva, rjave oči. Najljubša barva zelena, najboljša hrana špageti in po poklicu knjižničarka v osnovni šoli, kjer hodijo po izposojo knjig le zaradi nuje in ne iz ljubezni do njih, kar je zame čisti absurd. No, skratka to je opis mene.

Stanujem v enosobnem stanovanju. Naš mali blok je edini v tistem delu mesta. Obkrožajo ga stanovanjske hiše in v eni izmed njih živi moja prijateljica Marjeta. Je istih let, ima dolge in skodrane svetle lase, po obrazu ima posute pege. Vedno nasmejana, polna čenč in oblečena po zadnji modi. Trenutno je samska, živi pri starših. Pravi, da se ne bo poročila še vsaj deset let. Denar služi v firmi, je v oddelku nabave. Vse, kar prihrani nato zapravi za potovanja. Včasih me je vabila s sabo, toda raje sem doma. Zato Marjeta potuje po svetu sama, srečuje neznane ljudi in skoraj vedno se domov vrne z zanimivimi zgodbicami. Ni je strah, moškim zaupa in se prepušča toku. A nikoli se ne zaljubi, pa naj mi kaže na fotografiji iz potovanj še tako postavnega in zagorelega mladeniča. Vedno zna ljubezen pustiti tam, kjer se je začela in se vrne domov le s spomini.

Jaz sem drugačna. Dolgo časa sem bila zvesta njemu. Pet let je bil v mojem življenju Gregor. Pet let je stanoval pri meni in me ljubil, me objemal in mi šepetal, kako me ljubi. Potem je bilo konec. Dejal mi je, da nisva za skupaj in odšel je k drugi. Baje se je z njo dobival kar lep čas že tedaj, ko je živel pri meni. Dnevi, ki so sledili niso bili prijetni. Jokala sem in vsaj stokrat prelistala albume, kjer sva bila na fotografijah skupaj. Zjutraj, ko sem se prebudila, sem se spomnila nanj, zvečer, ko sem zaspala sem s potokom solz mislila nanj in se spraševala, kaj sem naredila narobe, kaj ga je odgnalo proč. Moje objokavanje za nečim, kar je bilo mimo, je trajalo skoraj tri mesece. Potem je bilo Marjeti nekoč dovolj. Vzela mi je albume, veliko sliko, kjer sva objeta stala, za nami pa so bile čudovite gore. Vse, kar me je spominjalo nanj, je dala v veliko vrečo in nesla v smetnjak, ki je bil pred blokom.

Šopek presenečenja. (foto: pexels.com)

»In če boš slučajno grebla po smeteh, vedi, da te bom privezala in pred tabo zakurila vse, kar diši po njem,« je bila stroga.»Ne morem ga pozabiti, pa če ne bo nikjer nobene njegove stvari več,« sem hlipala.»Ne bodi zmešana! Gregor je odšel, ni ga več in najbrž niti za trenutek ne pomisli več nate. Živi naprej in pozabi, da je obstajal,« mi je govorila Marjeta.»Ni tako preprosto,« sem odkimala in brisala nos v velik robec.»Seveda je! Če hočeš, je lahko prav neverjetno preprosto,« je trdila.

 In tako mi je Marjeta pomagala, da sem počasi res prebolela. Saj včasih me je še zajel občutek žalosti in samote, toda hitro je minilo.

Tako se je moj samski dan pričenjal vsakič z zgodnjim vstajanjem. V šolski knjižnici sem morala biti ob sedmih zjutraj. Do tja sem imela petnajst minut vožnje z avtom. A vseeno sem vsako jutro vstajala že ob pol šestih. Sem namreč človek, ki ima rad rana jutra in ki gre spat s kurami. Vsako jutro sem najprej malo telovadila, nato sem si pripravila zajtrk in spila kavo. Skoraj vedno sem potem imela še čas, da sem prelistala jutranji časopis, se nato uredila in počasi odšla v šolo. Knjižnica je bila majhna, vse knjige, ki so bile v njej, so mi bile znane. Prebrala sem vse.

V knjižnici je bila gneča le, ko so otroci imeli odmor in po koncu pouka. Večina časa pa sem bila sama. Urejala sem knjige, jih prebirala in čas mi je kar hitro minil. V službi sem bila do druge ure popoldan, nato je bilo pred mano največkrat samotno popoldne. Marjeta je namreč delala do šeste ure zvečer in preden je prišla k meni na obisk, je bila ura sedem.

Popoldan nisem imela kaj dosti dela. Včasih sem pospravljala, včasih sem zdolgočaseno gledala televizijo, včasih sem se odpravila ven in gledala izložbe, šla na sladoled ali sedet na klop v parku. Nič kaj pretresljivega, res.

Da bi se moje življenje tako zasukalo, da bi postalo pestro in nevarno, da bi se v njem kar naenkrat odprlo toliko možnosti za ljubezen, nisem nikoli verjela. Sanje, plehke sanje, ki se nikoli ne uresničijo. No, tako sem menila še do nedavnega. In potem se je zgodilo ravno meni…

Tistega dne je bilo vroče, dežja od nikoder. Čeprav sem odšla pod mlačno prho in stala pod vodo vsaj pol ure, da bi se shladila, sem že čez nekaj minut zatem ponovno začutila na čelu potne kapljice. V načrtu sem imela plačilo računov, zato sem se z avtom odpravila do mesta. V našem mestu je bilo vse na kupu. Od banke, do pošte, pokritega bazena, fitnes centra, pa bolnišnice, kino dvorane, skratka vse na enem mestu. In gneča za tisti del mesta je bila obvezna. Tistega dne je bilo na cesti še posebno veliko avtomobilov, očitno so ravno tistega dne vsi nekam hiteli. Počasi sem se pomikala proti semaforju, ustavila sem in čakal zeleno luč. Nato sem imela namen zaviti še desno in parkirati tik pred pošto, kjer bi plačala račune. Toda tam je bilo vse polno. Slabe volje in že skoraj popolnoma premočena od soparne vročine, sem tavala za prostim parkiriščem. In glej! Pred banko je bilo prosto mesto. Hitro sem zapeljala na prostor in izstopila. Avto naj bi tako pustila za tistih nekaj minut na soncu. Naj zaprem okna? Če jih bom, bo v avtu v hipu sto stopinj. Ah, saj bom takoj nazaj, sem si mislila in pustila odprta okna. No, sicer pa naše mesto še ni bilo tako zelo znano za roparje. V njem se nikoli ni nič zgodilo in bila sem prepričana, da nikogar moj avto, ki je kar vabil nepridiprave z odprtimi okni, ne bo premaknil nikogar. Stekla sem do pošte, ki je bila nasproti banke. Pred okencem za plačilo položnic je bila le starejša gospa. Oddahnilo se mi je. Torej bom takoj nazaj pri avtu. Bila sem na vrsti in plačala sem položnice. Nato sem se počasi odpravila nazaj do avta. Ko sem stopila pred pošto, sem zaslišala glasno zavijanje. Ljudje so stali pri miru in šepetali, nekaj jih je skočilo do banke. Tudi sama sem se odpravila do avta in zaslišala glas nekoga: »Neverjetno! Še nikoli se ni oglasil alarm v banki! Očitno je šlo za rop!«

Okamenela sem. Bančni rop? Joj, jaz pa imam avto parkiran pred banko! No, samo, če se je prižgal alarm, je to najbrž znak, da je ropar že na begu. Počasi sem stopila do avta in zaslišala glas policijske sirene. V hipu je bilo okrog mojega avtomobila pet policijskih avtov. Prav res prizor, ki ga vidiš v detektivskih filmih. Zatresle so se mi noge. Kaj naj sedaj? Domov nisem mogla, moj avto je bil obkrožen. Stopila sem počasi do avta in ga odklenila.

»Gospa, je avto vaš?« me je vprašal mlad policist, ki je bil s hitrimi koraki takoj ob meni. Prikimala sem in ga prestrašeno gledala. »Ste kaj videli?« je nadaljeval in si zapisoval registrsko številko.

»Jaz, oh, ne, ne vem. Bila sem na pošti, ravno prišla sem, še tega ne vem, kaj se dogaja. Le domov bi šla rada,« sem pričela zmedeno.Policist je kimal, si zapisoval, nato me je prosil za vozniško. Počutila sem se, kot da bi jaz storila kaj prepovedanega. Le zakaj se je spravil name?!

Izročila sem mu vozniško in prometno in čakal. Množica ljudi okrog banke se je začela večati in večati. Vsi so opazovali policiste, se spraševali, kaj se je zgodilo. Alarm v banki je končno prenehal tuliti.

»Torej ne veste ničesar, gospa Poljanec?« je nadaljeval policist. »Ničesar. Sploh ne vem, kakšen smisel ima vse to,« sem rekla. »Zakaj zaslišujete mene?« »Formalnost, zgolj formalnost,« je pričel učeno mlad policist. »Grem sedaj lahko domov?« sem vprašala. »Zaenkrat ne. Zavarovati moramo območje. Vaš avto je žal tu in morali boste počakati,« mi je povedal. »Koliko časa?« sem vprašala. »Kar nekaj ur. Svetujem vam, da kam greste in se kasneje vrnete po vaš avto,« je razložil.

Nekaj časa sem zmedeno stala ob avtu in gledala sem ter tja. Zaslišala sem pogovor z varnostnikom banke in policistom: »Ja, bil je sam. Vzel je veliko, grozil je z orožjem. K sreči v banki ni bilo ljudi. Potem je stekel ven, ko sem tekel za njim, ga ni bilo več!«

Da, res je bilo. Bančni rop! Oh, groza, kaj takega. Še dobro, da ropar ni videl, da imam pri avtu odprta okna. Lahko bi sedel v moj avto in ga odpeljal. In potem bi bili policisti najbrž prepričani, da sem njegov pajdaš in odšla bi v zapor, kjer bi me pretepli…Ksenija, pomiri se, ropar je že daleč proč!

Ni mi kazalo drugega, kot da odidem peš po mestu. Policisti so že pričeli z označevanjem prostora pred banko. Le zakaj? Namesto, da se mučijo s pravili, bi raje sedli v avto in se odpeljali za roparjem. In jaz bi lahko odšla domov.

Odšla sem do slaščičarne, kjer so imeli velik vrt. V tistem hipu je bilo le nekaj miz zasedenih, kar sem prištevala temu, da je najbrž skoraj vsa populacija mesta na kraju ropa. Tako sem lahko izbirala med mizicami v senci. Naročila sem veliko porcijo sladoleda s smetano in ga nato prav počasi jedla. Nikamor se mi ni mudilo, policist mi je zatrdil, da še kar nekaj časa ne bom uspela dobiti avta.

Potem sem se odpravila še po glavni ulici, kjer je bilo polno izložb. Ogledovala sem si oblačila po zadnji modi in se čudila nad cenami, v izložbi, kjer so razstavljali čevlje pa sem opazila celo, da imajo znižanje. In par sandal mi je padlo v oči. Nisem dolgo oklevala, vstopila sem in na mojo srečo so imeli pravo številko zame. Sandali za samo tri tisoč devetdeset tolarjev so tako pristali v vrečki in so šli z mano.

Stopila sem na ulico in pogledala na uro. Bližala se je šesta zvečer. Počasi sem se odpravila nazaj do avta. Upala sem, da bom lahko odšla domov. Res pred banko ni bilo nobenega policista več, na moj avto pa je v tistem času padla senca. Ker so bila okna še vedno odprta, sem imela avto prijetno ohlajen. Sedla sem vanj in odpeljala.

Doma sem še enkrat pomerila sandale in ostala kar v njih, bili so mi namreč zelo všeč. No, še dobro, da se je zgodil rop, drugače jih najbrž ne bi videla, sem si mislila. Saj res, rop! Skoraj bi že pozabila nanj. Povedati moram Marjeti, kaj sem doživela. Najbrž me bo poslušala z odprtimi usti, sem si kimala. Prižgala sem televizijo in odšla pod tuš.

V dnevno sem se vrnila v času, ko se je pričel dnevnik. Nisem dala veliko pozornosti nanj, ko sem nenadoma zaslišala besede napovedovalke: »Bančnega roparja še niso izsledili, vzel naj bi veliko vsoto denarja…«

Romanca ob morju. (foto: pexels.com)

Obrnila sem se m televiziji in zagledala našo banko, pred njo pa moj avto! Kaj takega! Moj avto je postal slaven! Z zanimanjem sem poslušala odlomek o ropu do konca. Le nekaj trenutkov za tem pa je pri vratih pričelo močno zvoniti. V stanovanje je planila Marjeta.

»Je bil tvoj? Si bila tam? Si kaj videla? Vem, da je bil tvoj, spoznala sem pajacka, ki ga imaš pritrjenega na vzvratnem ogledalu,« je hitela Marjeta in hodila sem ter tja po dnevni. »Ja, moj avto si videla. Bila sem tam, toda vse sem zamudila,« sem ji kimala. »Torej roparja nisi videla? Kakšna škoda,« je vzdihnila in sedla na stol. Potem sem ji vse povedala, Marjeta pa je kimala. »Misliš, da ga bodo dobili?« sem vprašala. »Ne verjamem,« je Marjeta odkimala.

Naslednjega dne je bil prost dan. Sobota. Marjete ni bilo doma, s sodelavkami je odšla na izlet. Tako sem bila ves dan prepuščena sebi. In niti slučajno nisem vedela, kaj bi počela. Skoraj do osme ure sem spala, kar je bilo zame več kot preveč. Nato sem si pripravila zajtrk, prebrala sem časopis, nato sem obsedela pred televizijo. Stanovanje se je pričelo greti. Zagrnila sem vsa okna, toda topel zrak je vseeno našel pot, da je prišel v notranjost. Nato sem se domislila, da ne bi bilo slabo, če bi se lotila čiščenja avtomobila. Voda, s katerim bi ga oprala, bi me prijetno hladila v tem peklenskem vremenu. Oblekla sem stare kratke hlače, majico in vzela vse potrebno za čiščenje.

Avto sem prestavila v prijetno senco, napeljala sem cev iz kleti in se lotila najprej njegove zunanjosti. Brundala sem si melodijo in čistila pločevino. Po dobri uri sem bila zadovoljna. Avto se je svetil. Nato sem se lotila notranjosti. Tu je bilo potrebno najprej izprazniti vse kotičke, ki sem jih pridno zapolnjevala s smetmi. Imela sem namreč to grdo navado, da sem vsako smet spravila in nato nanjo pozabila.

Sprednji del avta je bil očiščen, pred mano so bili še zadnji sedeži, ki pa na prvi pogled niso bili kaj prida umazani. Seveda, zadaj se je le redko kdo vozil. Največkrat sva bili v avtu le midve z Marjeto. Zadaj je bilo potrebno le otresti predpražnike in malo posesati, sem ugotovila. Odprla sem zadnja vrata, vzela ven prvi predpražnik, nato pa na drugem koncu zagledala črno vrečo. Začudeno sem zrla vanjo in brskala po spominu, kdaj sem jo postavila tja. Ne, nisem je. Ni moja. Kaj potem počne v mojem avtu? In kaj je notri? Že sem hotela pogledati, ko sem otrpnila. Kaj, če mi je kdo pripravil neprijetno presenečenje? Kaj, če se je Gregor spomnil name in me želi prestrašiti? Ampak, le zakaj? Ničesar mi nisem naredila. Niti ga nisem klicala, nič. Kaj potem je v vreči? Kdo jo je postavil v moj avto? Previdno sem se je dotaknila. Nič se ni zganilo. Torej živa stvar ni. No, če bi bilo kaj živega niti ne bi dolgo ostalo v reči. Vsebina vreče na otip ni bila mehka. Prepričana sem bila, da gre za povsem neživo stvar. Opogumila sem se in počasi poškilila v vrečo. V hipu sem jo zaprla nazaj in nekaj časa brez vsake misli sedela na zadnjem sedežu ter strmela predse. Ne, saj ni res. Sanjam.

Po nekaj minutah sem se sklonila še enkrat in bolj natančno pogledala v vrečo. V glavi se mi je pričelo vrteti, v mislih sem pričela seštevati. Za hip me je pograbila panika. Kaj naj storim? Kam naj dam vrečo? Kaj če me kdo opazuje? Spet sem nemo sedela zraven vreče nekaj časa. Globoko sem zadihala in poskušala trezno razmisliti. Toda, le kako na vsem svetu naj trezno mislim!? Pograbila sem vrečo in jo nesla v stanovanje. Tako, kar tu bodi. Do konca bom očistila avto, potem se vrnem in še enkrat pogledam in premislim in naredim načrt. Oh, hudiča, zakaj ravno jaz?!

Mislim, da sem čistila avto. Ne vem več, bila sem popolnoma zmedena. Vem, da sem ga zapeljala nazaj na parkirišče, zaklenila vrata, spravila cev nazaj v klet, ostalo pa nesla s sabo v stanovanje. Zaklenila sem vrata stanovanja, pripomočke za čiščenje avta sem vrgla v kopalnico, nato pa sem sedla v dnevno sobo in zrla v vrečo, ki sem jo imela v naslonjaču.

Naj še enkrat pogledam? Naj preštejem? Da, najbolje.

Odprla sem vrečo, prijela nekaj kupčkov, oblila me je vročina, nato me je pričelo zebsti. V rokah sem držala kupčke po deset tisoč tolarjev. V enem kupčku jih je bilo mnogo, mnogo. Pred sabo sem imela kup denarja. Milijon, dva, tri, štiri? Ne vem, koliko, le to vem, da ogromno. Čigav je ta denar? Zakaj je pri meni? Kdo ga je izgubil? Kdo prenaša tako veliko denarja v vrečki? In zakaj je končal na tleh mojega avtomobila. In kako je prišel noter, če pa sem imela zaprta okna in zaklenjen avto. Torej je denar nekdo odložil v njem včeraj. Da, včeraj sem imela pred banko odprta okna in včeraj je nekdo v banki ukradel ogromno denarja. Roparja niso našli, denar pa IMAM JAZ!!! Kaj? Ne! Da! O, moj bog!

Skočila sem pokonci in se pričela tresti kot šiba na vodi. Že sem bila pri telefonu, že sem imela v roki slušalko, pa mi je padla na tla. Čakaj malo, le kdo mi bo verjel, da je denar sam priletel v moj avto? Da sem ga našla šele danes? Da nisem vpletena, pa čeprav sem imela pred banko avto v času ropa in v avtu odprta vsa okna, pa čeprav sem šla na pošto? Kdo mi bo verjel, da nisem kradla? Nihče. Zaprli me bodo in v zaporu bom najmanj deset let. Oh, kaj naj storim? Kako naj se rešim denarja?

Zrla sem v vrečo denarja eno uro, dve in tri. Nisem bila lačna, tistega dne nisem kuhala kosila. Le sedela sem v dnevni in strmela v denar. Prav nič pametnega mi ni padlo na misel. Le kaj naj? Denarja nisem mogla kar nesti nazaj. Bila sem več kot prepričana, da mi nihče ne bo verjel. In kot bi mignil bi bila zaprta, moja slika pa po televiziji. Že vidim, kaj bi rekla napovedovalka poročil: »Ksenija Poljanec, stara sedemindvajset let se je le pretvarjala za delom knjižničarke. V resnici je že dolgo časa načrtovala bančni rop!«

Da, najbrž bi rekli kaj takega!

Ves dan sem tako preživela v dnevni sobi s pogledom na črni vreči. In prav nič pametnega mi ni padlo na misel. Ko bi bila vsaj Marjeta pri meni. Ona bi že vedela, kako in kaj. Bi ji povedala? Da, seveda bi ji. Ampak, bila sem sama in tuhtala sem, kaj naj. Kako in kam naj dam denar.

Ležala sem na kavču in premišljevala. Ko bi bil ves tisti denar moj! Kaj vse bi si lahko kupila! Lahko bi potovala po svetu, kupila bi nov avto in še bi ostalo. Mislim, da sem rahlo zadremala, zakaj, ko je nenadoma pozvonilo pri vratih, sem skočila po konci in bila popolnoma zmešana. Nisem vedela, kje sem, koliko je ura. Zastrmela sem se v vrečo denarja in se poskušala spomniti, kaj me je vrglo pokonci. Še enkrat je pozvonilo. Le kdo je? Kaj naj? Naj se naredim, da me ni?

Panično sem hodila sem ter tja. Zvonec se je spet oglasil. Pograbila sem vrečo z denarjem in jo odnesla v omaro v spalnico. Nato sem globoko zadihala in stopila do vrat. Skozi kukalo sem opazila neznanega moškega. Ropar! Da, izsledil me je in sedaj me bo ubil in vzel denar, sem razmišljala. Ostala sem tiho.

»Gospodična Poljanec?« sem tedaj zaslišala glas pred vrati. »Kdo je?« sem izjavila skozi zaprta vrata. »Inšpektor Adam Erjavec,« je odgovoril moški. »Inšpektor?« sem presenečeno rekla. »Da, inšpektor. Nekaj vprašanj imam za vas,« je prikimal. »Kako naj vem, da ste res inšpektor?« sem rekla. Segel je v žep in pred kukalo pomolil značko. »Mi sedaj verjamete?« Počasi sem odprla vrata in ga gledala. »Lahko vstopim?« je vprašal. »Zakaj?« sem hitro vprašala. Bilo me je strah. »Ker imam za vas nekaj vprašanj,« je prijazno rekel. »Nimam veliko časa,« sem se zlagala. »Ne bom ostal dolgo, le nekaj minut,« se je nasmehnil.

»Vstopite,« sem se naposled vdala in ga povabila naprej. Toda tresla sem se, kot šiba na vodi. Bila sem prepričana, da bo našel denar, pa čeprav je bil skrit v omari. Sedel je v dnevno na kavč in čakal, da sem sedla nasproti v fotelj. »Vam lahko ponudim sok?« sem se nato spomnila. »Da, prav prilegel bi se mi v tej vročini,« je prikimal.

Odšla sem v kuhinjo in s tresočo roko natočila jabolčni sok. Kozarec sem postavila pred njega in sedla.

Inšpektor si je vzel čas. Počasi je vzel kozarec in naredil nekaj majhnih požirkov. Nato me je pogledal. Rahlo sem se nasmehnila in čakala, kaj bo povedal. Na hitro sem ga preletela z očmi. Ni imel več kot trideset let, bil je visok in imel je kratke črne lase, temno polt in široka ramena.

»Torej ste bili v času ropa pred banko,« je pričel. »Ne, na pošti sem bila,« sem rekla. »Mi lahko opišete vse. Zakaj ste parkirali avto pred banko, koliko časa ste hodila, kdaj ste prišla k avtu,« je našteval.

Kolikor se je dalo točno sem mu povedala in razložila potek mojega obiska na pošti in razlog, da sem avto parkirala pred banko.

»In zakaj ste imeli pri avtu odprta okna?« je nato vprašal. Vztrepetala sem. Torej ve! Če je videl odprta okna, je najbrž videl tudi denar. To je past! Ali pa mogoče denarja ni videl, tudi jaz ga nisem opazila, sem razmišljala v tistem hipu. »Torej?« je ponovil vprašanje, ker sem bila kar precej časa tiho. »Ker je bilo vroče, nisem želela, da bi se notranjost avtomobila preveč segrela,« sem rekla s tresočim glasom. »Aha,« je prikimal. »Da, sem rekla in ga gledala. Zdaj mi bo povedal, da ve za denar!

Hoja krepi zdravje. (foto: freepik.com)

A namesto tega je popil sok do konca in počasi vstal. Lepo me je pogledal in se nasmehnil. »Je vse?« sem rekla olajšano. »Da, zaenkrat. Toda bodite dosegljivi. Če bom še kaj potreboval, se bom oglasil,« je prikimal.

Pospremila sem ga do vrat. Tam je za trenutek postal, nato se je obrnil k meni in me pogledal v oči: »Torej ste gospodična?«

Za hip sem se zmedla, nato sem prikimala.

»Kako je lahko tako lepa ženska, kot ste vi sama?« je naravnost dejal. Zmedel me je, zato sem le skomignila z rameni. »Če imate čas, bi lahko kdaj odšla skupaj v kino,« je pričel. »Da, seveda,« sem prikimala. Nisem bila popolnoma prepričana, da sem prav slišala. »Čudovito! Vas lahko pridem iskat jutri zvečer? Prost sem in lahko bi odšla,« je vprašal. »Zakaj pa ne,« sem prikimala. »Ob šestih bom pri vas. Do takrat pa lepo pozdravljena,« je še dejal in izginil.

Zaklenila sem za njim in odtavala nazaj v dnevno. Sedla sem na kavč in v mislih še enkrat premlela najin pogovor. Vse, od začetka do konca. In na koncu je dejal, da greva jutri v kino… kaj?! Povabil me je na zmenek! Hitro sem dihala, roke sem imela popolnoma mravljinčaste. Inšpektor me je povabil na zmenek, jaz pa imam v spalnici ukraden denar! Oh, saj ni res! Sanje, ne, še huje, nizkoproračunski film! Ne, punca, res je! In vse to se dogaja tebi!

Tistega dne sem imela pripetljajev več kot dovolj. Še nisem utegnila razčistiti enega, že se je zgodil naslednji.

Odšla sem pod hladno prho in si skušala zbistriti glavo. Sedela sem na dnu kadi in se hladila z vodo. Torej, denar naj zaenkrat ostane tam, kjer je. Inšpektor Adam pa je tudi simpatičen. Všeč mi je bil takoj. Odšla bom z njim v kino, ga spoznala in on bo spoznal mene. Ugotovil bo, da sem zelo prijetna oseba, da niti podrazno ne bi mogla krasti. In ko mi bo popolnoma zaupal, mu bom vse povedala. Ker bo že do ušes zaljubljen v  mene, mi bo seveda vse verjel in pomagal mi bo, da se denar vrne tja, kamor spada. To, punca! Genialno rešitev si povedala! Nekoliko pomirjena sem se nato zavila v veliko brisačo. Moj želodec se je pričel oglašati. Saj res, hrana! Toda tistega dne nisem šla v trgovino. Hja, kaj bom sedaj. Odprla sem hladilnik. V njem je bilo nekaj sira, zelenjava, solata. Prav, naj bo solata. Aha, in čez bom naribala sir, dodala bom fižol iz konzerve in koruzo, pa česen in paradižnik, ne sme manjkati velika žlica majoneze. Mmm, čudovita solata!

Naslednjega dne sem prišla nekoliko k sebi. Na vse sem gledala bolj trezno. Odločila pa sem se tudi, da Marjeti za enkrat ne bom omenila ničesar.

Prišla je že ob desetih dopoldan. Bila je dobre volje.

»Bilo je čudovito!« je hitela z razlaganjem prejšnjega dne, ko je bila na izletu. Pa ti? Kako si se imela ti?« »Ah, nič posebnega se ni zgodilo. Oprala sem avto, bila sem doma,« sem odvrnila. Marjeta je ostala do dvanajste ure, nato je odšla domov. »Pa popoldan? Kaj imaš v mislih?« me je vprašala, preden je odšla.

»Ah, najbrž bom malo lenarila,« sem rekla. Zamolčala sem ji, da imam zmenek. Če bi ji kaj omenila, potem bi ji morala povedati vse od a do ž, kar pa se mi niti podrazno ni ljubilo. »Prav, pa počivaj. Jutri se vidiva,« je rekla in odšla.

Spet sem bila sama. Do zmenka sem imela še ogromno časa. Najprej sem si skuhala kosilo, nato sem se uredila. Nalakirala sem nohte, umila sem lase, dobro uro sem izbirala primerna oblačila. Na vrečko z denarjem pa sem poskušala pozabiti, kar pa mi ni najbolje uspevalo. Ko sem pomislila nanjo, me je zabolelo v želodcu in me spomnilo, da imam pri sebi ukraden denar. Nič kaj prijeten občutek!

Adam je prišel točno ob šesti uri. Bila sme pripravljena. Odprla sem vrata in ga presenečeno pogledala. Oblečen je bil v bele hlače in zeleno majico. Bil je še lepši kot prejšnji dan. Nasmehnil se je, mi dejal, da dobro izgledam. Rahlo sem zardela in zaklenila vrata. Odpravila sva se.

»Bom jaz peljal?« je vprašal pred svojim avtom. Prikimala sem. Odprl mi je vrata in sedla sem v njegov avto. Nato sva se počasi odpeljala.

Do predstave je bilo še uro časa, zato je Adam predlagal, da greva na pijačo. Bila sem prepričana, da bo beseda tekla le o njegovi službi, a sem se zmotila. Niti omenil je ni. Govorila sva pretežno o meni, z zanimanjem je poslušal.

»Res si zanimivo dekle. Le zakaj te nisem srečal že prej,« je dejal in me lepo gledal. »Kako to misliš?« sem vprašala. »Saj veš, če bi se spoznala prej, potem bi bila zdaj najbrž že pošteno zaljubljena,« je pričel.

Oh, sanjam! Sedim za mizo z zelo prijetnim moškim, ki mi piha na dušo in, in… doma v omari imam ukraden denar! Oh, sem morala vse pokvariti!

»Tudi ti si zelo prijeten,« sem rekla, kar mi je prvo padlo na misel, da bi prepodila nadležne misli. Šele, ko je bilo izgovorjeno, sem se zavedala, kaj sem rekla. No, očitno pravo stvar. Adam se je sklonil k meni in me poljubil na usta. Zamižala sem in mu poljub vrnila. Saj sanjam!

»Kaj, ko bi raje odšla na sprehod. Če bova šla v kino, bova morala biti tiho dve uri, jaz pa tega nočem,« je predlagal. »Prav,« sem rekla in se smehljala.

Počasi sva popila pijačo in se odpravila. Večer je bil prijeten. Ozračje se je počasi hladilo, pihal je rahel veter. Ves čas sprehoda sva se držala za roki in se pogovarjala. Bila sem resnično srečna.

Šele pozno ponoči me je pripeljal do doma. Čeprav je bil naslednjega dne ponedeljek, se mi tokrat ni nikamor mudilo. Želela sem biti z njim do zadnje možne minute.

Pred blokom sva molčala v avtu. Čakal, kdo bo prvi spregovoril. »Jutri najbrž delaš,« je pričel. »Da. Pa ti?« sem vprašala in ga pogledala. »Tudi. Že zjutraj ob šestih moram vstati,« je kimal. »Potem najbrž ne bi bilo primerno, da bi še pri meni spila kako pijačo,« sem rekla. »Na hitro,« je prikimal. »Da, na hitro,« sem bila tudi sama prepričana.

In je šel k meni. Nisva pila. Takoj, ko sem zaklenila vrata za sabo, me je objel in pričel divje poljubljati. Nisem ostala hladna, prav tako močno sem si ga želela.

Že na prvem zmenku je prespal pri meni. Pa nisem imela slabe vesti. Predolgo sem bila sama, da bi še čakala. In bila sem prepričana, da je Adam resen, da mu nisem bila le za zabavo.

Zjutraj sem se prebudila ob zvoku budilke. Tudi Adam se je počasi pričel dramiti. Zadovoljno me je pogledal in me objel: »Najbolje, da ostaneva kar v postelji, moja draga!«

Vztrepetala sem. Oh, saj sanjam! V moji postelji je končno ležal moški. Čudovit moški. Moški ki je delal za pravico, ki se je boril proti zlu, ki ni vedel, da le nekaj metrov stran v omari leži kup ukradenega denarja.

»Adam, ste že našli roparja?« sem tedaj vprašal. Dvignil se je na komolce in me pogledal. Nekaj časa je bil tiho, nato je odkimal. »Pa ga boste?« sem vprašala. »Vedno ga,« je odvrnil. Skočil je pokonci in se oblekel. Tudi jaz sem vstala. »Skuhala bom kavo, če imaš čas,« sem predlagala. Prikimal je.

»Boš danes popoldan prosta? Lahko pridem k tebi?« me je vprašal, ko sva pila kavo. Z nasmehom na ustnicah sem prikimala. Tudi Adam se je nasmehnil in me pobožal po roki.

Ves dopoldan sem sanjala. Zaljubljena sem bila do ušes. Sedaj sem že prav težko čakala, da odidem domov in da pokličem Marjeto. Nisem več mogla molčati, vse sem hotela povedati. Seveda, kar je bilo v zvezi z Adamom. Ker naj bi tistega dne delal do osme ure, sem imela tako dovolj časa, da vse povem Marjeti, preden bi pozvonil pri vratih. In tako bi Marjeta že vedela vse o moji čudoviti romanci, ko bi moj moški pozvonil pri vratih.

Končno je bila ura dve in odpravljala sem se domov. A preden sem zavila domov, sem morala še v trgovino. Zaloge so mi počasi pošle. Vso pot od šole do trgovine sem imela neprijeten občutek, da mi nekdo sledi. Majhen rdeč avto je ves čas vozil tik za mano. V njem je sedel moški. Pred trgovino sem parkirala in odšla v notranjost. Nakupila sem vse potrebno, nato sem šla do avta. Rdeč avto je stal nekaj metrov pred mano. Možak v njem je bral časopis in nisem ga mogla natančno videti. Čudno, ni kaj.

Odpeljala sem se do doma, avto mi je še vedno sledil. Postala sem bolj pozorna nanj. Kaj, če je ropar? Kaj, če me zasleduje, da bo videl, kje živim? Najbrž je vedel, kam je vrgel denar in sedaj ga najbrž hoče nazaj. Dobil me bo in me ubil. Pobral bo denar in izginil. Oh, kako grozno! Le zakaj nisem povedala Adamu, kaj se je pripetilo! Rešil bi me.

Pred blokom sem parkirala in nekaj časa sedela v avtu. Naj grem v stanovanje? Ozrla sem se nazaj. Avta nisem videla. Mogoče se mi je le zdelo. Izstopila sem in stopila proti bloku z vrečkami v naročju. Odprla sem glavna vrata, v tistem hipu pa je nekdo pritekel in mi jih pridržal. Kriknila sem in izpustila vrečko. Neznanec se je nasmehnil in mi jo pobral.

»Nisem vas hotel prestrašiti,« je pričel. Bil je prijazen. Seveda, le kaj ne bi bil! Najbrž ga je zanimalo, kje je denar.

Brez besed sem vzela vrečko. Čakal sem na mestu. Tudi neznanec je čakal in me gledal. Tresla sem se po vsem telesu. Moški, bil je mlad, velik toliko kot jaz in svetlih las ter prijetnega obraza, je čakal ob meni. »Ne boste šli naprej,« sem nato izjavila. »Za vami,« je dejal prijazno. »Ne grem v blok,« sem nato rekla in stopila stran od vrat. »Ne?« je bil začuden. »Ne,« sem rekla in stala pri miru. »Kam pa potem greste?« je vprašal. »Nekam drugam,« sem izjavila in se tresla. Zdaj bo najbrž potegnil pištolo in mi grozil, sem z grozo pomislila. Upala sem, da ne bom padla po tleh. Bila sem popolnoma prestrašena.

»Prav, potem pa nič,« je dejal in stopil v blok. Še vedno sem stala pri miru. Moški je že davno izginil, njegovih korakov nisem več slišala. Kaj naj sedaj? Naj grem v stanovanje? Kaj, če me čaka? Pritekel bo za mano in vdrl v moje stanovanje. Tam mi bo grozil!

Odšla sem nazaj do avta. Sklenila sem, da tam počakam do šeste ure. Ko se vrne iz službe Marjeta, jo bom prosila, da gre z mano. Vse ji bom povedala, prav vse! Ona bo vedela, kaj naj storim.

A k sreči mi ni bilo treba čakati tako dolgo. Od nekje se je pripeljal sosed. Stanoval je nadstropje višje. Oddahnilo se mi je. Čeprav sva se poznala le na videz, sem se mu pridružila pri glavnih vratih.

»Dober dan! Ste iz službe,« sem hitela in stopala v koraku z njim. Začudeno me je pogledal in prikimal. »Kako soparno vreme, kajne?« sem nadaljevala. Sosed se je nasmehnil in prikimal. »Preveč sem nakupila, sedaj pa me bolijo roke,« sem izjavila. »Vam pomagam,« je vljudno vprašal.

»Hvala,« sem rekla in mu potisnila vrečo v naročje. Pametno, ni kaj! Tako sem se zavarovala, da bo sosed stal ob meni, ko bom odklepala vrata in lahko se bom zaklenila ne da bi mi grozila nevarnost.

Res mi je uspelo. Odklenila sem vrata, vrgla vreče v stanovanje, vzela zadnjo še iz rok soseda in na hitro rekla: »No hvala lepa!«

Pred nosom sem mu zaloputnila z vrati in jih dvakrat zaklenila. Prav vseeno mi je bilo, če je tisti hip misli, da sem čudaška in neolikana.

Šele, ko sem bila varno v stanovanju, sem si popolnoma oddahnila. Sedaj pa le naj poskuša priti do mene!

Pričela sem pospravljati nakupljeno v omare, ko je pozvonilo. Zdrznila sem se. Stala sem v kuhinji in premišljevala, kaj naj storim. Nato sem počasi šla do vrat. Pokukala sem skozi kukalo. Pred vrati je bil neznanec, ki mi je sledil.

»Kaj hočeš?« sem mu zaklicala. »Bi bili tako dobri in odprli vrata,« je prijazno pričel. »Zakaj?« sem rekla. Bilo me je strah, klub temu, da so naju ločevala zaklenjena vrata. »Ker mislim, da imaš nekaj mojega,« je nato dejal. Vztrepetala sem. Ostala sem tiho. »No?« je nadaljeval, v njegovem glasu je bilo kanček nervoze. »Ničesar nimam,« sem pričela. »Odpri vrata in lepo se bova pomenila,« je skušal biti prijazen. »Ne. Ne poznam te,« sem rekla odločno. »Odpri vrata, ničesar ti ne bom storil,« je pričel. »Pojdi stran. Poklicala bom policijo,« sem mu zaklicala.

»Ne, boš je ne. In veš, zakaj ne? Zato, ker imaš v stanovanju nekaj, kar ni tvoje,« je pričel. Njegov pogled je postajal vse bolj pisan.

»Lepo te prosim, pojdi,« sem prosila. Iz minute v minuto sem bila bolj prestrašena. »Nikamor ne grem. Nikar ne misli, da ne morem priti do tebe,« je dejal. »Ne moreš, zaklenjeno je,« sem se prestrašila. »In? Vrata odprem, kot bi mignil,« je pričel. »Pojdi stran,« sem zakričala. »Vrni mi moje stvari,« je bil sedaj že jezen.

Tedaj sem zaslišala tretji, neznan glas: »Roke kvišku! Ostani pri miru!« Bila sem tako prestrašena, da sem se sesedla pred vrati na tla in glasno dihala. Tresla sem se in bila prepričana, da bom vsak čas lovila svoje srce po zraku.

Neznanec, ki je še nekaj trenutkov nazaj vpil pred vrati, je pričel: »Nič mi ne morete dokazati! Denar je tu notri! Ona je kradla!«

Za hip me je še preplavil val groze, nato pa se mi je stemnilo pred očmi…

Ne vem , kako dolgo sem ležala tam. Nekje v daljavi sem zaslišala močno trkanje po vratih. »Ksenija! Ksenija, odpri, jaz sem Adam,« je prihajal glas nekje iz daljave.

Počasi sem odprla oči, grlo sem imela popolnoma izsušeno, iz sebe nisem spravila niti besede. Dogodki so se vračali. Le s težavo sem se postavila na noge in se naslonila na vrata. »Ksenija, mimo je! Odpri mi vrata,« je zaklical Adam.

Ko sem se zavedala, da pred vrati res stoji moj Adam, sem ji odklenila in mu padla v naročje. Zajokala sem. Adam me je dvignil in odnesel na kavč. V mojem stanovanju je bilo v hipu polno policistov.

»Saj vem, zaprli me boste,« sem pričela jokati. Glavo sem tiščala v blazino. »Ničesar ti ne bomo storili,« je mirno dejal Adam. »Nočem v zapor! Tam bom umrla, nisem tatica,« sem hlipala v blazino. Adam me je božal po laseh. »Ksenija, povej, kje je denar,« je mirno rekel. »V omari, v spalnici. Ničesar nisem naredila narobe. Bala sem se,« sem pričela. »Saj vem, saj vem,« je mirno dejal.

Foto: freepik.com

Našli so denar, Adam je vstal in jim naročil, naj gredo. Nato je sedel v naslonjač. Čakal je, da sem prišla k sebi. »Sedaj me ne maraš več,« sem pričela hlipati, ko sem sedla in stisnila noge k trupu. »Ves čas sem vedel, da imaš denar ti,« se je nasmehnil. Prenehala sem jokati in ga vprašujoče pogledala. Odvrnil je pogled, nato je rekel: »Z mano boš morala na postajo. Potrebujem tvojo izjavo!«

Počasi sem prikimala. V glavi se mi je pričelo jasniti. Seveda, zato je bil tako prijazen do mene. Poklicno, kaj pa drugega. Njegovi poljubi, njegovi objemi, vse je spadalo k njegovi službi. Tisti hip sem bila tako močno prizadeta in ponižana, da mi je postalo popolnoma vseeno, če me za vedno zaprejo. Neumnica, le kako bi lahko res verjela, da se tak moški utegne zaljubiti prav vame?!

Počasi sem vstala in odšla do kopalnice. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem v obupnem stanju. A mi je bilo vseeno. Le za koga naj bom lepa? Vse življenje bom ostala sama, ker sem popolnoma neumen primer ženske! Kupila si bom mačka.

Za silo sem se uredila in stopila pred njega. »Greva,« sem resno rekla.

Vso pot do postaje sva molčala. Borila sem se s solzami in si dopovedovala, da sem najbolj nora ženska, če bom zajokala. Kar daj, še bolj se ponižaj!

Na postaji so bili prijazni do mene, kar me je presenetilo. Bila sem prepričana, da me bodo pahnili v majhno sobo brez zraka, v obraz mi bodo naperili svetilko in me priključili na detektor laži. Toda, ne, to je bilo v filmih. Niso storili nič takega. Sem pa morala prijazni policistki povedati vse. Prav vse. In sem. Ničesar nisem izpustila, niti tega ne, kako sem se še eno noč nazaj divje ljubila z inšpektorjem Adamom Erjavec. To bi najbrž lahko izpustila, pa nisem hotela. Kar naj vedo vsi! Policistka je ob mojem nazornem pričanju ljubljenja sicer gledala v tla in zadrževala smeh, pa mi je bilo vseeno. Važno, da sem bila zadoščena jaz, ko bodo posnetek z mojim pričanjem poslušali vsi. Kar naj vedo!

»Sedaj lahko greste domov,« je po končanem pripovedovanju in ko sem podpisala izjavo, rekla policistka. »Že?« sem bila začudena. »Me ne boste zaprli?« »Zakaj le? Ničesar niste storili,« je rekla in me pospremila do vrat.

Saj vem, da ne bi smela, toda vseeno sem ga iskala z očmi. Kje si, Adam? Ni ga bilo. Še zadnje upanje, da me čaka, da me bo pospremil in se mi vaj opravičil, je splavalo po vodi. Nikjer ga ni bilo.

Stala sem pred policijo in zadrževala jok. Sonce mi je svetilo v glavo in pritekle so solze. Najbrž zaradi tega, ker se mi je bleščalo. Da, to bo.

Ker sem se na postajo pripeljala v policijskem avtu, mi ni preostalo drugega, kot da grem peš do doma. Hodila sem hitro in odločno. Bila sem jezna in vso pot do doma, so mi tekle solze. Solze jeze, razočaranja in bolečine. Tako malo časa sva se poznala, pa je bilo dovolj, da me je prizadel tako močno, kot Grega. Da, vsi moški so isti!

Po dvajset minutni hoji sem bila pred blokom. Stopila sem v stanovanje in zaklenila vrata. Nato sem pričela glasno jokati. Uf, kako je bolelo! Povrhu vsega pa se je kmalu oglasil še zvonec. Pred vrati je stala Marjeta. »Marjeta, ni pravi trenutek. Se vidiva jutri,« sem ji zaklicala skozi zaklenjena vrata. »Daj, Ksenija, odpri! Slišala sem, kaj se je zgodilo. Odpri in mi povej,« je prosila. »Jutri, Marjeta, jutri,« sem rekla.

Čeprav nerada, je odšla.

Jaz pa sem legla na kavč in se smilila sama  sebi. Tisti hip sem bila popolnoma prepričana, da nikoli v življenju ne bom več niti pogledala moškega. Ne, nikoli! Ostala bom sama.

Spet je pozvonilo pri vratih. Nisem vstajala, kar iz kavča sem zaklicala: »Marjeta, prosim te, pojdi! Jutri izveš vse!« A zvonec se je spet oglasil. Jezno sem vstala in stopila do vrat. »Marje..« nisem dokončala besede. Zakaj skozi kukalo sem opazila nekoga drugega. Adam. »Kaj hočeš?« sem rekla in si brisala solze. »Spusti me naprej,« je mirno rekel. Gledal je v tla. »Zakaj le?« sem odvrnila. »Ker morava razčistiti,« je pričel. Pogledal je v kukalo. Njegov obraz je bil resen. »Ne vem,« sem pričela. »Ksenija, odpri vrata,« je dejal.

»Počakaj trenutek,« sem rekla in stekla v kopalnico. Z mrzlo vodo sem si pričela izpirati oči. Ne sme videti, da sem jokala! Še bolj bi užival, ko bi mi govoril, da mu je žal, ker sem vzela resno.

Končno sem odprla vrata. Obrnila sem se stran, da me ni mogel videti. Še dobro, da so bila v dnevni sobi zagrnjena okna, tako je bilo v sobi mračno. Adam je sedle v naslonjač, jaz sem sedla na kavč in gledala stran.

»Zakaj si jezna name? Opravljal sem le svoje delo,« je pričel. Najraje bi mu kaj vrgla v obraz! Molčala sem. »Lepo si opisala najino ljubljenje na policijski postaji,« je pričel.

Zapeklo me je v želodcu. Torej so že poslušali in se najbrž smejali. Le zakaj sem bila tako neumna, mar bi obdržala zase. »Ne smeš biti jezna,« je spet pričel. »Da, da, saj vem, opravljal si le svoje delo! In ko si prespal pri meni si pač pisal nadure,« sem jezno rekla. »Tega nisem rekel,« je odkimal.

»Prav, potem pa si pač dobil dnevnico! Oh, kako mora biti prijetno opravljati tvoj poklic. Najbrž srečaš polno zanimivih žensk!« sem bila besna. »Ni tako, Ksenija,« je pričel.

»Oh, saj vem. Najbrž hudo trpiš, ko moraš deliti poljube in objeme vsak teden drugi. Nikar ne skrbi, ničesar ne čutim do tebe. Zame si bil le popestritev,« sem rekla. Da, naj ve, da tudi jaz nisem čutila ničesar. »Če pa misliš tako,« je žalostno dejal in vstal.

Pogledala sem ga. Bil je resen in žalosten. »Mar nisi tega hotel slišati,« sem pohitela. »Ne vem,« je odkimal. »Hotel sem ti le povedati, da so bila moja čustva do tebe prava. Zaljubil sem se vate takoj, ko sem te zagledal. Drugače te ne bi povabil v kino. Moja naloga je bila le, da te opazujem in ne, da se družim s tabo. Žal mi, je, da nisi čutila enako.«

Ostala sem brez besed. Adam se je počasi odpravil do vrat. Ni se ozrl. Odprl jih je. Čakaj no malo, punca! Boš pustila, da jih zapre in izgine iz tvojega življenja?! »Adam!« »Da?« »Oprosti, ljubim te,« sem zaklicala in stekla v njegov objem. Olajšano je zadihal in me poljubil. »Me res?« »Od prvega trenutka dalje,« sem zašepetala.

Zadnji članki

Ne spreglejte