ponedeljek, 15 julija, 2024

Zgodba o življenju: Pomota

Erika je bila ves teden na bolniški in Damjan je veliko lažje delal. Teden brez nje je minil kot bi mignil, seveda, lepe stvari so takoj mimo.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. (foto: osebni arhiv avtorice)

Damjan je bil star osemintrideset let, bil je uspešen poslovnež. Bil je velik, imel je športno postavo, bil je privlačen moški. In bil je poročen. Imel je ženo Iris, ki je imela šestintrideset let. Bila je visoka, vitka, imela je rjave lase. Otrok nista imela, imela pa sta lepo novo hišo, imela sta bazen in sauno, imela sta mercedeza in audija, imela sta prijatelje. A najpomembnejše, imela sta tudi ljubezen, pravo ljubezen. Bila sta srečna.

Damjan je bil zaposlen v uspešni firmi, imel je veliko pisarno, v njej masivno mizo, najboljši usnjeni stol. Imel je akvarij s tropskimi ribicami, imel je najlepši razgled. A imel je tudi eno napako. Svojo tajnico Eriko.

Erika je bila stara dvaintrideset let. V firmi je bila zaposlena drugo leto. Sprva je bila visoka blondinka tiha in sramežljiva. Počasi se je privadila. Damjan je bil z njo prijazen, spoštoval je njeno delo. Tudi ona ga je imela rada. Preveč, kar je očitno kazala.

Sprva se mu je nasmihala, ga izzivalno gledala. Nositi je pričela mini krila, imela je odpeto bluzo. Damjan je seveda razumel njeno govorico telesa, toda ostal je hladen. Še vedno prijazen, a dal ji je vedeti, da ga ne zanima. Imel je ženo, ki jo je neizmerno ljubil.

Erika ni izgubila upanja. Ves čas ga je slačila z očmi, dovolila si je marsikaj, pa čeprav Damjan ni kazal niti najmanjšega zanimanja zanjo. Do nje se je vedel hladno, govoril je z njo le službene stvari. Še vedno pa je bil prijazen. In kadar je ni bilo, je veliko lažje zadihal.

V ponedeljek zjutraj, ko se je peljala proti firmi, je pomislil, da ne bi bilo slabo, če bi bila Erika še nekaj dni na bolniški. Njeno vedenje ga je motilo. Čeprav je Erika vedela, da je srečno poročen, večkrat je srečala tudi njegovo ženo in bila z njo prijazna, mu ni dala miru. Jasno mu je dala vedeti, da bi takoj šla z njim v posteljo, ni skrivala, da jo privlači.

Damjan je korakal proti svoji pisarni, preden je vstopil, je moral mimo mize, ki je pripadala Eriki. Na njegovo žalost, se je vrnila iz bolniške.

»Dobro jutro,Damjan,« ga je bila Erika vesela.

»Si ozdravela,« je prijazno vprašal.

»Aha. Teden dni je bilo dovolj počivanja. Najbrž sem okrevala tako hitro že zaradi misli, da te bom videla, če ozdravim,« mu je laskala.

Damjan je rahlo prikimal in izginil v svojo pisarno. Tam pa se je vedno znova jezil, ker ni bil toliko močan, da bi ji zabrusil nazaj, naj se lepše obnaša.

Njegovo slabo voljo je pregnala Iris.

»Damjan, žena kliče. Naj vežem,« je bila Erika prijazna.

Pritrdil je in se veselo oglasil, ko je zaslišal njen glas.

»Dragi, greva danes na večerjo,« je vprašala Iris.

»Z veseljem, ljubica, toda ne bo šlo. Danes bom dolgo tu. Zvečer imamo sestanek,« je žalostno odgovoril.

»Prav, potem bom tudi jaz danes potegnila. Imam nekaj stvari, jih bom danes uredila in si zapolnila čas. Nerada sem sama doma,« mu je rekla.

»Doma bom okrog desetih. Za večerjo pa se lahko zmeniva jutri,« je povedal Damjan.

»Velja! Ob desetih bom tudi jaz že doma,« je povedala in se poslovila.

Oba sta rada hodila v restavracije in vedno, kadar sta le utegnila, sta odšla na večerjo. Ob dobri hrani sta se nato pomenila, kako sta preživela dan.

Damjanu je čas tistega dne hitro minil. Imel je polno dela, že dopoldan je imel sestanek in kot bi mignil, je bil čas kosila. Tokrat si je vzel uro odmora, bil je že pošteno lačen. Odhitel je do restavracije, si naročil kosilo in zraven prebiral časopis. Ob tretji uri popoldan, pa se je počasi vrnil nazaj v firmo.

»Damjan, sestanek, ki je bil planiran danes ob šesti uri zvečer, odpade,« mu je povedala Erika.

Prikimal je in odšel v pisarno. Že je hotel poklicati Iris, ko se je spomnil, da je rekla, da bo tudi ona potegnila. Zato ji ni povedal, da bo prej doma. V mislih je imel nekaj boljšega. Nameraval jo je presenetiti. Sam bo skuhal večerjo, pripravil mizo, prižgal sveče. Najbrž bo presenečena. Veselil se je in do šeste ure pridno delal. Nato se je odpravil domov. Bil je prepričan, da doma ne bo nikogar, Iris je zatrdila, da bo delala do poznih ur.

Zato je bil toliko bolj presenečen, ko je vstopil. V hodniku je naletel na čevlje, slišal je glasove, ki so prihajali iz zgornjega nadstropja. Počasi in tiho se je odpravil proti sobi, kjer je bilo slišati glasove. Vrata spalnice so bila priprta. Srce mu je pričelo hitreje biti, mrazilo ga je. Pokukal je v spalnico in onemel. Na njuni zakonski postelji je v pol temi opazil njo. Sedela je na moškemu. Njega sicer ni videl, ker je ležal, ona je bila na njem. Toda razločno je lahko slišal moško stokanje. Nekaj časa je brez besed strmel v žensko, ki se je počasi premikala. Videl je njen hrbet in njene lase. Zabolelo ga je v želodcu. V trenutku je v njem jeza narasla. Že je hotel s pestjo udariti po vratih, ko mu je roka le nemočno zamahnila ob telo. Povesil je glavo in se obrnil. Počasi je stopal proti izhodu. Saj ni bilo smisla udrihati in kričati. Nič ne bi spremenil, le pokazal bi, kako zelo ga je prizadela.

Kot mesečnik je sedel v svoj avto in odpeljal. Ustavil se je pri prvem lokalu, sedel za točilno mizo in naročil žganje. Še vedno je bil ves otopel. Bolečina je šele prihajala. Ni mogel verjeti, da je videl, kar je. Njegova žena, ona, ki ji je povsem zaupal. Najbrž bi dal zanjo roko v ogenj. Nikoli si ne bi mislil, da je sposobna česa takega. Ne, ona ne. Ona ga je namreč iskreno ljubila. No, vsaj tako je menil ves čas. In vedno je bila srečna ob njem, vedno se je smehljala, vedno je govorila, da imata najbrž najlepše življenje. Je lagala? Je bila tako dobra igralka? Je res v duši tako zelo trpela, da ga je morala prizadeti na najhujši način?

Po tretjem kozarčku žganja, je pričel obujati slike. Zapeljal je na dvorišče. Njenega avta ni bilo. Torej, ga je skrila. Najbrž je vedela, da bi jo lahko kdo izdal. Nemara bi se lahko celo on peljal mimo hiše in videl bi, da je njen avto parkiran pred hišo. Mogoče bi vstopil in jih videl. Bila je zvita, vse je pretuhtala. Najbrž ni bilo prvič. Pričel se je spraševati, kolikokrat ga je že prevarala. Koliko časa ga že vara.

Zmajal je z glavo, plačal pijačo, sedel v avto in odpeljal do hotela. Niti toliko moči in volje ni imel, da bi se pošteno napil. Vse je bilo brez pomena, tudi to.

Oblečen je legel na posteljo in strmel v strop. Ni mogel misliti, ni se mogel zbrati. Le strmel je do poznega večera, nato je utonil v spanec…

Prebudil se je zgodaj zjutraj in najprej zmedeno gledal po sobi. Počasi ga je spet zabolelo, spet se je spomnil, kaj je videl dan prej.

Odšel je do kopalnice, se umil po obrazu z mrzlo vodo, da je prišel nekoliko k sebi. Nato se je odpravil do hotelske restavracije. Tam je popil kavo in tuhtal, kaj naj stori.

Nazadnje se je odločil, da gre v službo. Če bo zaposlen, ne bo mislil na neljubi dogodek. Odpeljal se je v firmo, Iris ni imel namena klicati. Ni imel še moči, da bi govoril z njo, ji povedal, da jo je videl. Nabiral je pogum za soočenje z ženo.

Erika ga je začudeno pogledala, ko je vstopil. Bil je neobrit, njegova srajca je bila zmečkana. Še nikoli ni prišel tak v službo. Vedno je bil brezhibno urejen in nadišavljen.

Da je moški neprespan, so lahko krivi otroci. Če pa teh ni, je lahko kriva le žena. Eriki se je nasmešek razlegel čez ves obraz. Globoko je zadihala, še je imela upanje, da bo nekoč njegova. Očitno je v zakonu nekaj škripalo! Če ga je hotela imeti, je bil sedaj pravi trenutek.

Že čez nekaj minut je potrkala na njegova vrata. Ko ji je dovolil, je vstopila.

Počasi in zibajoče se je v kratkem krilu odpravila do njega. Le meter pred njim se je ustavila, rahlo razširila nogi, se pozibavala v boku in ga gledala.

»Želiš,Erika,« je vprašal zagrenjeno.

»Damjan, žena je klicala najmanj desetkrat odkar sem tu. Želi, da jo pokličeš,« je rekla sladko.

»Nimam časa. Poklical jo bom kasneje,« je odvrnil.

»In če spet pokliče? Kaj naj rečem,« je spraševala Erika.

»Da imam sestanek,« je odvrnil in gledal v papirje.

Erika je stopila bližje. Sedla je na rob njegove mize in ga pogledala: »Damjan, je vse v redu?«

»Aha,« je prikimal. »Sedaj pa bi te prosil, da odideš. Delo imam.«

Erika se je počasi sprehodila do vrat, se tam še enkrat obrnila in ga izzivalno pogledala, nato pa jih zaprla za sabo. Toda niti podrazno ni imela namena odnehati. Bila je prepričana, da bo še istega dne Damjan njen.

Tokrat si Damjan ni vzel odmora za malico, niti ni odšel na kosilo. Ves čas je sedel za računalnikom, pregledoval je papirje in se trudil, da ne bi mislil na nič drugega, razen na delo. Vztrajal je, pa čeprav mu ni najbolje uspevalo.

Tudi Erika se iz svojega sedeža ni premaknila, da ne bi kaj zamudila. Poželenje je bilo hujše od lakote, ki je tistega dne sploh ni čutila. Čutila pa je vse večjo željo, da bi poljubljala njega, da bi čutila njega.

Iris je vztrajno klicala, Erika pa ji je vsakič zatrdila, da je Damjan na pomembnem sestanku. Ko je poklicala neuspešno že najmanj dvajsetkrat, se je odločila: »Prišla bom tja.«

»Ne! Res, Iris, zaman,« je kriknila Erika.

Če bi Iris prišla, potem bi se lahko pobotala in Damjan bi spet postal nedosegljiv. Morala ga je dobiti sedaj, ko je bil ranljiv. Takrat so moški popustljivi.

»Zakaj ne,« je bila začudena Iris.

»Ker ga ni. No, resnica je, da ga sploh ni tu,« je odvrnila Erika.

»Kako ga ni? Sploh ni prišel,« je spraševala zaskrbljeno Iris.

»Je prišel. Takoj zjutraj je prišel, ostal pet minut, nato pa odvihral ven iz pisarne. Rekel mi je, naj sporočam, da je na pomembnem sestanku. Ko sem vprašala, kaj naj storim, če pokličeš ti, je odvrnil isto. Saj veš, da ponavadi reče, da naj zadržim vse klice razen tvojega,« je prijazno razlagala Erika.

»In kam je šel? Je kaj sporočil,« je spraševala Iris.

»Nič posebnega ni povedal. Mislim pa, da je v igri zelo velik posel. Povedal mi je, da mi bo kasneje vse razložil. Takoj, ko izvem kaj novega ali ko se prikaže, ti sporočim,« je govorila Erika.

»Prav. Skrbi me zanj, veš. Včeraj ga ni bilo domov,« je povedala Iris.

»Ah, ne boj se. Z njim je vse v redu. Saj ti pravim, da je bil zjutraj tu. Ampak, saj veš, posel je posel. Verjemi, da te pokliče takoj, ko bo utegnil,« je govorila Erika.

»Hvala ti,« je dahnila Iris in odložila.

Erika pa se je nasmehnila. Odpravila je njo. Sedaj je sama. Ovire ni nobene. In bila je prepričana, da bo podlegel njenim čarom.

Upala je, da bo Damjan tistega dne ostal dolgo. Glede na to, da se ni premaknil iz pisarne, je imela kar veliko možnosti. Počakala je, da so zaposleni počasi zapuščali firmo. Nato se je odpravila v njegovo pisarno.

Potrkala je in vstopila. Naslonila se je na vrata in ga gledala. Nato je prijela ključ in jih zaklenila za sabo.

»Erika,« je presenečeno gledal Damjan.

»Želim si te,« je odgovorila brez dlake na jeziku.

Zastrmel se je vanjo. Kaj sploh še lahko izgubi? Iris ga je izdala, ljubezen se je podrla. Zakaj bi se upiral postavni blondinki, če se mu ponuja sama? Bil bi neumen, če ne bi sprejel, kar je lahko dobil.

Sunkoma je vstal in stopil do nje. Divje jo je poljubil, jo močno objel. Erika je navdušeno sprejela igro in mu pričela odpenjati hlače. Ni hotela čakati, ni hotela, da si premisli in jo odrine proč…

Damjan je sedel za pisalno mizo in strmel skozi okno. Zunaj je nad mesto že zdavnaj padla tema. Ostal je sam. Erika je odšla. Čeprav je želela ostati ob njemu, jo je napodil, rekel ji je, naj gre, naj ga pusti samega.

Zazvonil je telefon in ga predramil iz razmišljanja. Avtomatično je segel po slušalki.

»Damjan,« je zaslišal ženin glas.

»Iris,« je zavzdihnil.

»Damjan, kaj se je zgodilo? Kaj je narobe? Kje si,« je spraševala.

»Iris, vem. Videl sem te,« je pričel.

»Damjan, kaj govoriš,« je bila zmedena.

»Včeraj sem prišel prej domov. Videl sem te v postelji,« je govoril.

Nekaj časa je molčala, nato je rekla: »Včeraj sem prišla domov šele čez deveto zvečer.«

»Ne laži mi. Prišel sem domov ob šestih. Iz spalnice sem zaslišal glasove. Odšel sem tja. Videl sem vaju,« ji je povedal.

»Oh, ne! Damjan, nisem bila jaz! O moj bog! Bila je Nina, moja prijateljica. Saj veš, pravila sem ti, da je spoznala nekoga. Prosila me je za ključ. Nista imela kam iti. Ustregla sem ji, nisem je mogla zavrniti. Saj veš, živi še doma, njena starša ne marata njenega izvoljenca,« je razlagala.

»Nisi bila ti?!« je bil presenečen.

»Damjan, ne. Mar si res mislil? Mar res misliš, da bi bila sposobna storiti kaj takega?!«

Nastala je tišina, oddahnilo se mu je, na usta mu je prilezel nasmešek.

»Damjan, pridi domov. Pomenila se bova. Oh, kaj takega! Še dobro, da sem te dobila, strah me je bilo, veš,« je hitela. Zajokala je.

»Vse bo še dobro. Prihajam domov,« je rekel in odložil.

Zaprl je oči in se nasmehnil. Ni bila Iris. Zmotil se je. Toda, zakaj mu ni povedala, prihranila bi mu bolečino. Ampak, tedaj se mu je v glavi zavrtel prizor iz njegove pisarne. Iris ni varala, varal pa je on. Saj res. Erika. Dobila je, kar je želela. Zapletel se je. On je prevaral Iris. Ampak, povsem po nesreči. Toda, mar je važno? Izdal jo je.

Počasi je vstal. Zaprl je luč v pisarni in se napotil do avta.

Rešil se je velike težave, toda sam si je nakopal drugo. Najbrž še veliko večjo. Tisti trenutek, ko se je divje ljubil z Eriko, mu je bilo vseeno. Sedaj mu ni bilo več. Ni vedel, kaj naj stori. Vedel je, da bo Erika delala težave. Zapletel se je.

Ampak, reševal jih bo naslednji dan. Važno, da je njegova žena še vedno čista. In ne bo ji povedal, kaj je storil. Najbrž mu ne bi odpustila…

Zgodba o življenju … (foto: Dian L.)

Zadnji članki

Ne spreglejte