torek, 23 julija, 2024

Zgodba o življenju: Deževni dan

Zunaj je lilo kot iz škafa. Nič kaj prijeten dan. Bil je ponedeljek, Zbudila se je z glavobolom, kar se ji že dolgo ni zgodilo.

Vstala je in se napotila do kuhinje. Pristavila je za kavo in se zastrmela skozi okno. Nejevoljno je gledala na cesto, kjer so bile luže, ljudje so hiteli mimo in se skrivali pod dežniki. Najraje bi ostala kar doma. Nič kaj prijeten dan za odhod od doma ni bil. Povrhu vsega pa je bila še slabe volje. Zakaj, ni vedela. Pač dan je bil primeren za to.

Bili so dobri dnevi … (foto: osebni arhiv I. L.)

Marta je bila pri osemindvajsetih še vedno samska. Samo enkrat je bila zaljubljena. Rok je bil njen sosed. Hodila sta takrat, ko je še živela doma pri starših. Rok je stanoval čez cesto. Bil je njen prijatelj že v otroštvu, kasneje, ko sta bila najstnika sta se njuni poti razšli. In se spet združili, ko sta končala srednjo šolo. Rok je bil istih let in Marta je bila povsem prepričana, da ga pozna. A Rok se je v tem času spremenil, kar je spoznala šele po dveh letih. Sprva je bil do nje pozoren, ljubeč, znal je poslušati, ugodil je vsaki njeni želji. Kasneje se mu ni več dalo. In Marta še ni poznala pravil ljubezni, delala je napake. Ves čas ga je klicala, ga rotila, ga prosila, naj bo z njo. In Rok je bil, iz usmiljenja. Videval pa je tudi druge. Sprva naskrivaj in bolj poredko, potem javno in vedno pogosteje. Marta je končno spoznala, da Rok ni pravi, da med njima ni ljubezni, da jo izkorišča, ker mu to pač dovoli.

A ni bilo tako zelo enostavno kar prekiniti, narediti konec in gledati stran. Roka je imela rada, povrhu tega pa je bil še njen sosed in nemogoče bi se bilo izogibati.

Potem je dobila priložnost, da gre, se osamosvoji in začne na novo. Zgrabila jo je z obema rokama, se preselila v sicer majhno strešno stanovanje in povedala Roku, da je med njima konec. Menila je, da bo vsaj malo žalosten, da jo bo prosil, naj premisli. Pa ni. Bil je naravnost navdušen, Marta je menila, da si je celo oddahnil. Seveda jo je to le še bolj potrlo. In sklenila je, da vsej nekaj časa ne bo niti pogledala moških. Naj se rane v miru zacelijo.

In kot bi mignil je imela osemindvajset let, še vedno je sama živela v malem strešnem stanovanju, pod njo je bilo mesto, malo naprej pa mala trgovinica z živili, kjer je bila zaposlena.

Ura je neusmiljeno tekla naprej in čas je bil, da zaklene vrata stanovanja in se odpravi do trgovine.

Čeprav je imela le slabih dvajset metrov do tja, je imela mokre hlačnice, ko je vstopila. Še vedno je močno deževalo in nič ni kazalo na to, da se bo umirilo.

»Marta, preden odpreš, bi bilo za pripraviti te piščance, ki so ostali od zadnjič. Daj jih ceneje, prej pa jih umij pod mrzlo vodo, nekoliko že zaudarjajo,« jo je takoj napadel njen šef, lastnik trgovinice.

Marta je prikimala, vzela iz hladilnika tri piščance, ki so ostali. Res so že kar precej zaudarjali, če bi bilo po njeno, bi jih vrgla v smeti. Toda njen šef ni gledal nikoli na kvaliteto, temveč na dobiček in Marta je to vedela. Zato bi bilo brez pomena prerekati se z njim in mu dopovedovati, da so piščanci za stran, da jih najbrž niti pes ne bi več povohal.

No, druga stvar pa je bila ta, da ji je njen šef obljubil, da ima samo še eno priložnost. Ob najmanjšem nesporazumu bo letela. Marta mu je kar verjela. Pri njem je bila zaposlena že šest let, ves ta čas sta si bila nekoliko v laseh, šef je postajal vse bolj pohlepen, Marta pa se ni pustila in se je večkrat postavila na stran kupca, kar seveda ni bilo prav. Od zadnjega kreganja z njim ni še minilo teden dni in takrat ji je obljubil, da jo bo postavil na cesto, če se mu še samo enkrat upre. Tokrat je bila grožnja resna in od tistega dne naprej je Marta le še kimala. Čeprav ga ni marala, si službe ni želela izgubiti. Sedaj jo je imela tik pred nosom, kar je bilo čudovito, sploh kadar je bila v službi zjutraj.

Marta se je lotila čiščenja piščancev in vihala nos. Zaudarjali so tako močno, da ji je obračalo želodec. Odvrgla je originalno vrečko, kjer je pisalo, da je piščanec bil dober do petka, torej je bil njegov rok uporabe pretečen za tri dni in jih zavila v novo vrečko, napisala nanje ceno in jih postavila na najbolj vidno mesto v hladilniku.

Ob osmih je odklenila vrata in le nekaj trenutkov zatem je vstopila prva stranka. Debelušna gospa, ki je bila redna, toda sitna stranka, je naslonila svoj dežnik ob zid in stopila do pulta.

foto: osebni arhiv I. L.

»Pol kile belega mi daj,« je rekla in gledala po trgovini. Z očmi se je ustavila pri hladilniku.

»Po koliko imaš te piščance,« je vprašala.

»Znižani so,« je rekla Marta.

»Bom enega vzela,« je zamomljala.

Marta je bila tiho. Zaračunala ji je nabavljeno blago, ji brez besed dala piščanca v vrečko.

Dopoldan je kar hitro mineval. Strank je bilo kar dosti, vmes je Marta zlagal blago na police, pogledovala skozi okno in ugotavljala, da dež še ni nameraval ponehati. Še vedno je lilo in bila je prepričana, da bo popoldan preživela doma pred televizijo.

Simon je z malo vstopil v trgovino okrog trinajste ure. Tokrat je šel prej iz službe, klicala ga je Nada in ga prosila, če bi lahko imel malo. Rekla je, da je nekaj nujnega prišlo vmes. Simon je privolil, tako kot vedno. Rad je bil z njo, imel jo je najraje na svetu.

»Očka, očka, kupiva piščanca in ga speciva,« ga je mala pocukala za rokav.

»Piščanca, Nina,« je vprašal.

Prikimala je.

»Pa ga dajva,« ji je ustregel.

Marta ju je ves čas opazovala. Njega je videla že nekajkrat prej, vedno je prišel sam, vedno je bil prijazen in vedno ji je pustil napitnino. Ni vedela, da ima otroka, da je poročen. Seveda, tako šarmanten moški že ni sam!

Stopila sta do blagajne, na pult položila mleko, čokolado, puding in nazadnje še piščanca.

V trgovini tisti hip ni bilo nikogar. In mala deklica je bila tako prisrčna. Njen očka pa tudi. Oh ne, njima že ne bo prodala tega piščanca!

»Gospod, raje ga ne vzemite,« je rekla tiho, da je njen šef, ki je bil v zadaj ne bi slišal.

Simon jo je začudeno pogledal.

»Ne kupujte tega piščanca! Raje ga pojdite iskat k mesarju,« je tiho ponovila.

»Zakaj ne,« je bil začuden. »Saj je vendar tako ugoden!«

»Saj ravno zato. Ni samo poceni, tudi… No, nekoliko star je že,« mu je zaupala.

»Že razumem,« je šepnil nazaj in postavil piščanca v hladilnik, kar pa seveda ni ušlo njegovi hčerki.

»Očka, očka, zakaj si dal piščanca nazaj? Kaj ti je teta povedala? Ne bova jedla piščanca,« je pričela na glas.

»Kupila ga bova drugje,« je šepnil in si nastavil prst na usta, naj bo tiho.

A šef je že pokukal v trgovino in resno pogledal Marto.

»Težave boste imeli,« je takoj uvidel Simon.

»Hujšega ne bo,« se je poskušala Marta nasmehniti, čeprav je vedela, da jo ne čaka nič dobrega,

Simon je počasi prikimal, plačal nakupljeno blago, ji tokrat pustil še posebej veliko napitnino in s hčerko zapustil trgovino.

Marta ni dolgo čakala. Šef se je najprej sprehodil po trgovini in ko je videl, da sta v njej sama, je stopil do Marte. Bil je resen, že skoraj jezen.

»Marta, tokrat si šla predaleč,« je pričel resno.

»Se vam mala ni nič smilila,« je pričela.

»Zakaj?! Piščanca bi spekla in vsi bi bili srečni,« je zarohnel nanjo.

»Ne verjamem, da je sploh še užiten. Če je tako dober, zakaj ga potem nimate sami za kosilo,« se je postavila nazaj.

»Marta, dovolj te imam. Pospravi svoje stvari,« je zaključil in odšel.

Nekaj trenutkov je še stala za prodajnim pultom in prihajala k sebi, nato je s tresočimi rokami slekla haljo. Odšla je v malo sobo, kjer je imela garderobno omaro, vzela iz nje svoje stvari. Ta čas je v trgovino šef že poklical svojo ženo, ki jo je jezno gledala.

»Knjižico ti bova poslala po pošti,« je rekla njegova žena in jo zviška pogledala.

Marta je brez besed zapustila trgovino. Stopila je na pločnik, se ozrla levo in desno. Še vedno je močno deževalo, dan je bil turoben, ravno pravšnji za izgubo službe. Pha, pa kaj! Čeprav je bila jezna, čeprav se ji je oddahnilo, da se je rešila zoprnega šefa, ji je šlo vseeno na jok. Le kaj bo sedaj? Kako dalje? Ostala je brez službe. Bila je sama v mestu, imela je malo stanovanje in nič več…

»Gospa, gospa,« je tedaj zaslišala le nekaj metrov stran. Ozrla se je. Tam je stal on, držal je hčerko za roko in se ji kislo smejal. Stopil je do nje.

»Ste imeli težave,« je previdno vprašal.

Marta je počasi prikimala.

»Vam bo trgal od plače? Ni mi vseeno, sem pa presenečen, da na tem svetu še obstajajo ljudje, ki jim ni le za prodajo blaga,« je pričel.

»Izgubila sem službo,« mu je rekla. Seveda ne s tem namenom, da bi del krivde preložila nanj. On ni bil kriv, tako se je odločila sama.

»Lahko ga tožite,« je osuplo dejal.

Marta je odkimala.

»Ne morem verjeti,« je bil še vedno presenečen.

»No ja, saj tako ni bilo več znosno,« je tolažila sebe.

»Počutim se krivega,« je pričel.

»Nikar,« je Marta odkimala in ga pogledala.

»Ker ste bili tako odkriti in pošteni do naju, dovolite, da vas povabiva na večerjo,« je predlagal.

foto: osebni arhiv I. L.

»Ah, res ni treba! Domov bom šla in čimprej pozabila, da sem bila nekoč zaposlena tu. Nočem vas motiti,« je odkimala Marta.

»Saj naju ne boste,« je vztrajal Simon.

»Morda kdaj drugič,« je rekla in se nasmehnila mali Nini.

»Prav, potem vas držim za besedo. Ko se naslednjič srečava, boste sprejeli moje povabilo,« je prijazno rekel.

Marta je prikimala, pomahala Nini v pozdrav in odšla. Simon in Nina sta še nekaj časa stala na pločniku, Simon je opazoval, v katero stavbo bo vstopila. Zanimalo ga je, kje je doma. Ne le, da mu ni bilo vseeno, ker je izgubila službo, tudi všeč mu je bila.

Ko je vstopila v stanovanje, so se ji ulile solze. Jokala je in tarnala. Sedela je na kavču in se smilila sama sebi. Bila je prepričana, da je konec vsega. Tisti ponedeljek je bil zanjo deževen v pravem pomenu besede.

Teden dni je Marta potrebovala, da je prišla k sebi, da je razčistila in se iz kavča preselila ven med ljudi. Dobra volja se ji je počasi vračala, kupila si je časopis, brala oglase, spraševala, kje bi potrebovali prodajalko. Ni izgubila upanja, šla je celo na nekaj razgovorov za službo in potem vsa na trnih pričakovala odgovor. In povsod je povedala resnico, zakaj je službo po šestih letih v mali trgovinici izgubila.

Po mesecu dni se ji je nasmehnila sreča, dobila je delo. Sicer je bila trgovina z drobnimi spominki petnajst minut hoje stran, a je to ni motilo. Delo je bilo lepše, lažje, pa tudi šefica je bila na  prvi pogled zelo prijazna starejša gospa. Ko je slišala, zakaj je Marta izgubila delo, je le odkimala: »In edino prav si storila! Takih prodajalk se manjka!«

Marta je pričela z delom, se pridno učila in bila vestna. Na neljubi pripetljaj je skoraj že pozabila, prav tako na Simona in njegovo ljubko hčerko. Bila je prepričana, da se najbrž ne bosta več srečala. Pa tudi, če bi se, je on že najbrž pozabil nanjo.

Po štirinajstih dneh v novi službi, pa je naletela nanj. Rahlo je padal dež, nebo je bilo črno, ko se je vračala zvečer iz službe. Počasi je stopala po pločniku, gledala v izložbe. Čeprav je bil dan deževen, tistega dne ni bila slabe volje. Sicer pa ji je šlo mnogo bolje, odkar je imela novo službo. Zjutraj se je vedno prebudila z nasmehom in težko čakala, da odide v malo trgovinico, kjer se je imela lepo.

»O, koga vidim,« je tedaj zaslišala moški glas. Ustavila se je in začudeno pogledala moškega. Takoj ga je prepoznala. Nasmehnila se je, bila presenečena, da jo je ogovoril.

»No, upam, da vam gre bolje. Službo že imate,« je vprašal. Bil je vesel, da je naletel nanjo.

Marta je prikimala. »Da, ravno vračam se iz službe. Veliko boljšo sem dobila!«

»Me iskreno veseli! No, obljube pa nisem pozabil. Saj veste, ko se spet srečava, sem obljubil, da greste z mano vsaj na pijačo,« je pričel.

»Sicer dela res nimam, čas imam,« je zmedeno pričela Marta.

»Kaj potem čakava?! Pa pojdiva na sok,« je bil vesel.

Sledila mu je, bila res presenečena, da se jo je spomnil in da jo vabi na pijačo.

Lokal v katerega sta vstopila je bil poln, zato sta stopila do točilne mize, naročila pijačo in jo stoje pila.

»Škoda, da takrat niste sprejela vabila za večerjo. Piščanca, ki sva ga kupila pri mesarju, je bilo preveč,« je Simon načel pogovor.

»Nisem hotela motiti družinske večerje,« je rekla Marta.

»Ne bi, bila sva sama. Jaz in mati Nine sva ločena že od njenega rojstva,« ji je razložil.

Marta je prikimala.

Pogovor med njima je bil kmalu sproščen, iz vikanja sta prešla na tikanje in se na koncu pogovarjala kot prava znanca.

Marta mu je govorila o njeni prejšnji službi, kako zoprn je bil njen šef in kako težko je bila včasih tiho. Povedala mu je, kako v novi službi sedaj uživa in da je prav vesela, da se je tako obrnilo.

»Torej sva kriva tudi jaz in Nina za izboljšanje,« se je nasmehnil Simon.

»Prav gotovo,« je Marta prikimala.

»Povabil bi te k nama na večerjo. Ta vikend bo Nina pri meni. Če seveda imaš čas,« je pričel.

»Imam,« je Marta z veseljem sprejela povabilo.

foto: osebni arhiv I. L.

Stopila sta nazaj na pločnik. Ponudil se je, da jo pospremi do doma. Še vedno je padal dež.

Simon se je ozrl v nebo, nato pogledal Marto.

»Očitno so deževni dnevi za naju srečni. Vedno se srečava v dežju in vedno se nama življenje obrne na bolje,« je povedal.

Marta je prikimala. Prispela sta do hiše, kjer je stanovala.

»Povabila bi te na čaj,« je rekla.

»Tokrat bom moral odkloniti. Pozno je že. Naslednjič upam, da bom imel čas. Sicer pa, v soboto te bom čakal tu. Pokazal ti bom svoj dom in pripravil dobro večerjo. Piščanca bom kupil pri mesarju,« se je nasmehnil.

Marta je prikimala, se poslovila in odšla po stopnicah do zadnjega stanovanja. Dežnik, od katerega je kapljalo, je postavila pred vrata, se nasmehnila in vstopila v stanovanje. Res, deževni dnevi so bili pisani njej na kožo. Bili so dobri dnevi. Od sedaj dalje bo najbrž na dež gledala drugače. Prinesel ji je veliko novega…

Zadnji članki

Ne spreglejte