Preberite zgodbo o usodi, ki jo je za portal Top24Novice.si napisala bralka Mimi. Usoda včasih res ne izbira …
Alenka je imela tri otroke. Vsi so bili že samostojni, kar hitro so odšli in ostala je sama. Prej je živela v hiši, ko pa je še najmlajši sin Nino pri dvaindvajsetih zapustil rojstno hišo, je sklenila, da jo proda. Denar, ki ga je bilo kar nekaj, je razdelila med svoje tri otroke, ki so ga seveda hvaležno sprejeli. Z ostankom, ki je pripadal njej, pa si je kupila enosobno stanovanje v novem bloku. Bilo ji je všeč. Zanjo je bilo dovolj veliko. Dovolj veliko tudi za vnuke, ki so počasi pričeli prihajati na svet.
Hiša, v kateri je ostala sama, je postala prevelika, počutila se je samo. Stanovanje je bilo majhno, udobno in toplo. Na novo je začela šele, ko je bila v svojem stanovanju, pa čeprav je bila ločena že deset let.
Prvi je od doma odšel srednji sin Nejc. Poročil se je že pri devetnajstih, ni poslušal Alenke, ki mu je govorila, da prehiteva čas.
»Pa ravno ti bi morala biti tiho. Poročila si se, ko si imela sedemnajst let in že rodila Nives,« je ugovarjal.
Vedela je, da jo ne bo poslušal. Tudi ona takrat, ko je spoznala Vladimirja, ni poslušala svoje matere. Vladimir je bil vse in ostali niso bili pomembni. Vanj je bila zaljubljena do ušes in ni se prestrašila niti, ko je pri sedemnajstih izvedela, da je noseča. Bila je prepričana, da bo Vladimir ostal z njo. In je. Poročila sta se. Rodila je svojega prvega otroka, Nives.
Tudi Nejc se je poročil, njegova žena je bila leto dni mlajša. Za Alenko sta bila oba še otroka, a poslušala je nista. Rodil se jima je Jernej. Alenkin prvi vnuk.
Naslednja je odšla Nives. Odselila se je na kmete. Rodila hčerko Tinko, ko ji je bilo štiriindvajset let. Bila je srečna, z možem sta se imela rada.
Kmalu pa je odšel še Nino. Sicer je še študiral, s punco, ki jo je imel že kar nekaj časa, sta najela stanovanje. Alenka se je sprijaznila, da jih ni več, da ne bo več skrbela zanje, da je ne potrebujejo več.
Alenka je bila stara petinštirideset let. Zaposlena je bila kot prodajalka v pekarni. Delala je le dopoldan. Popoldan je hodila na sprehode, pazila je na vnuke, odšla k prijateljici na kavo. Prej, ko so bili še otroci doma, nikoli ni veliko premišljevala. Ko je ostala sama, je šele poskušala razčleniti dogodke, ki so se zgodili deset let nazaj. Ki so pripeljali Vladimirja tako daleč, da je zahteval ločitev ter ji zabičal, naj se mu ne približa več. Šele, ko je imela v svojem malem stanovanju dovolj časa za razmišljanje, je ugotovila, da ga je sama pahnila stran, da je sama hotela, da jo zasovraži. Vsekakor je bila sedaj bolj zrela. Takrat je ravnala napačno, bila je ljubosumna. Ljubosumna za prazen nič.
Nives je prišla v nedeljo popoldan. Bila je zelo podobna Alenki. Imela je črne lase, temne oči in temno polt. Bila je lepotica, prav takšna,, kot nekoč Alenka.
Nives je bila noseča, njena hči Tinka je bila stara štiri leta.
K Alenki sta prišli sami. Nivesinega moža Janka ni bilo.
Alenka je takoj, ko sta vstopili, opazila hčerin kisel obraz. Nives ni mogla skriti, da je slabe volje. Jezno je sedla v naslonjač in strmela skozi okno.
Alenka se je najprej posvetila vnukinji, ji prinesla copate, ji pripravila malico in se najprej z njo pogovorila. Ko je bila mala Tinka zadovoljna, pa je prisedla k Nives.
»Vidim, da si slabe volje,« je pričela Alenka.
»Pha,« je pihnila Nives jezno.
»No, no, saj ni tako hudo,« je tolažila hči Alenka.
»Še veš ne,« je vzdihnila Nives.
»Pa mi povej,« je vztrajala Alenka.
»Janko je tako čuden. Mislim, da me ne mara več,« je povedala Nives.
»Nesmisel,« je odkimala Alenka.
»Ne, mami. Vem, da je nekaj narobe. Hladen je do mene, nima časa zame, zvečer me nič več ne objame,« je naštevala Nives. Šlo ji je na jok.
»Si prepričana, da si ne domišljaš?« je bila Alenka negotova v hčerino pričevanje. Janka je poznala in vedela je, da ima Nives neizmerno rad.
»Domišljam?! Ko bi si vsaj! Mislim, da ima drugo,« je zaključila Nives.
»Ne sklepaj prehitro,« se je prestrašila Alenka. Zabolelo jo je po vsem telesu.
»Saj si ne. Ne razumem, zakaj mi ne verjameš. Na njegovi strani si, kaj? No, lahko ti povem, da Janko ni tako vzoren, kot misliš,« je bila Nives užaljena. Bila je prepričana, da ji bo mami le kimala in jo tolažila.
»Na nobeni strani nisem, Nives. Le mislim, da pretiravaš,« je odkimala Alenka.
»Zvečer gre včasih v gostilno in pride nazaj šele okrog desetih zvečer. Popoldan večkrat sede v avto in se za nekaj ur odpelje, ne da bi mi povedal, kam gre. Ko ga objamem, je hladen. Večkrat sem opazila, da je zamišljen, da me skrivaj opazuje,« je naštevala Nives.
»Do sedaj nisi povedala nič takšnega, kar bi mi dalo slutiti, da gre res za drugo žensko. Najbrž ima tudi Janko strahove. Namesto, da ga obsojaš in ugibaš, se raje pogovori z njim. Odkrila boš, da gre za nekaj čisto drugega. Ne zavrzi sreče, ki jo imaš,« je rekla Alenka.
»Ne razumeš me. Prav ti me ne razumeš, ko bi me najbolj morala. Sama si dala skozi ločitev in veš, kako je, če se nekdo igra s tabo. Ti bi morala razumeti,« je bila užaljena Nives.
»Saj ravno zato! Ker sem se ločila za prazen nič! Ker sem bila prepričana v svoje ugotovitve, ker se s tvojim očetom nisem nikoli pogovorila ampak, sem raje bežala! Ravno zato vem, da pretiravaš,« ji je povedala Alenka.
Nives jo je presenečeno gledala: »Ampak, spominjam se, ko sta bila še poročena. Večkrat si se jezila nanj, mu očitala da je bil pri drugi. Spominjam se, kako si ga večkrat z avtom čakala pred gostilno, s kom bo prišel ven,« je rekla Nives.
»Nives, bila sem le ljubosumna,« je zmajala z glavo Alenka: »Bolestno ljubosumna! Sama sem ga odgnala stran, le jaz sem uničila najin zakon.«
»Govoriš to zato, ker sem jaz v podobnem položaju?« je previdno vprašala Nives.
»Ne, draga. In res si v podobnem položaju. Podobna si meni in tako kot jaz, si tudi ti ljubosumna. Preveč ljubosumna, kar ni dobro. Ljubosumnost mora biti le za ščepec in nič več,« je rekla Alenka.
»Torej kaj je bilo? Mi boš povedala, kaj si naredila, da si očeta odgnala stran,« je zanimalo Nives.
»Povem ti, seveda ti povem. Če pa bo pomagalo pri tvojih odločitvah, pa toliko bolje,« je kimala Alenka.
Ves čas sem bila prepričana, da je oče tisti, ki je razbil družino,« je rekla Nives presenečeno.
»Verjemi, draga moja, tudi jaz sem dolgo bila prepričana v to. Bila sem prepričana, da so moji sumi utemeljeni. Šele, odkar živim tu, odkar sem sama, sem ugotovila, kaj je res. In res je to, da je očeta odgnala stran le moja bolna ljubosumnost. Imel me je rad. Tudi jaz sem imela njega zelo rada. Ampak, ker sva bila tako srečna, sem počasi pričela dvomiti v popolnost. Najbrž sem se bala, da bo nekoč vsega konec. In konec sem naredila sama,« je govorila Alenka.
»No, mami, poslušam,« je kimala Nives. Udobno se je namestila v naslonjaču in čakala.
»Torej, spoznala sva se, ko sem bila stara šestnajst let. V vasi je bila gasilska veselica. S prijateljicami smo šle. Tvoj oče, Vladimir, je bil gasilec. Takrat je bil star osemnajst let. Bil je najlepši daleč naokrog. Zaradi njega sem tudi odšla na veselico. Vedela sem, da bo tam. In na moje veselje, me je kmalu opazil. Takrat sem žarela, veš. Bila sem zelo lepa,« je pričela Alenka. Stopila je k omari in vzela ven album s slikami. Prelistala je in pokazala Nives sliko, kjer je imela šestnajst let.
Nives je zagledala mlado dekle. Bila je nasmejana, imela je dolge črne in goste lase, ki so ji segali do konca hrbta, imela je lepo postavo, temno polt, polne ustnice in snežno bele zobe.
»Oh, mami, bila si čudovita,« je vzkliknila Nives.
»Veliko snubcev sem imela, toda moje oči so uzrle Vladimirja in od takrat naprej ni obstajal nihče drug,« je govorila Alenka.
»No, tvoj oče, me je takrat povabil na ples. Spoznala sva se in potem mi je bil ves čas veselice za petami,« se je spominjala Alenka. »Kar pa se mi je zdelo več kot imenitno!
Doma sem morala biti do polnoči. Imela sem dovolj časa, da sem dobila svoj prvi poljub. In potem se je ponudil, da me pospremi do doma. Med potjo sva se držala za roki in govorila, se spoznavala. Zatrdil mi je, da še ni videl lepše dekle, da bi ga osrečila, če bi postala njegova. Seveda sem prikimala in objel me je tako močno, da sem komaj dihala,« je z nasmehom govorila Alenka.
»In potem?« je zanimalo Nives.
»Potem sva postala par. Vsi so nama govorili, da lepšega para na vasi še ni bilo. Fantje so bili jezni, ker sem bila oddana, dekleta so bila nevoščljiva, ker sem dobila njega. A midva tega nisva opazila, videla sva le drug drugega.
Kmalu po tistem, ko sva se spoznala, sem ugotovila, da sem noseča.
Sprva sem se novice prestrašila, bilo me je strah. Toda, ko sem povedala Vladimirju, je bil zelo vesel. Rekel mi je, da ga ni strah odgovornosti, da si otroka želi. Njegovim in mojim staršem sva povedala skupaj. Niso bili kaj prida navdušeni, da bova tako mlada imela družino. Toda bilo je prekasno za nasvete. Otrok, torej ti, si bila na poti.
Kupili so nama stanovanje, ki je bilo majhno, toda dovolj veliko za naju. In pričakovala sva prihod novega člana. Veselila sva se in prebedela noči, se pogovarjala, sanjala. Na začetku je bilo res lepo.
Ko si se rodila, je Vladimir že pričel razmišljati o tem, da bi zidal. Za svoja leta je bil zelo resen. Delal je, se učil, varčeval. Z dušo in telesom je bil predan meni in tebi. Živel je le za svojo družino. Nikamor ni zahajal, ni imel prijateljev. Skrbel je le za to, da bi bili čimprej pod svojo streho, da bi imeli hišo in velik vrt.
In uspelo nama je, ko je bil Nejc star malo manj kot tri leta in sem bila ponovno noseča.«
»Še vedno se spominjam dne, ko smo se preselili v novo hišo,« je prikimala Nives.
»Aha, stara si bila sedem let,« je dodala Alenka. Smehljala se je, spomini so jo popolnoma prevzeli.
»Jaz in Nejc sva bila skupaj v mali sobici, ki smo jo kasneje imeli za shrambo. Tam sva imela prvo sobo. V njej je bila le ena postelja in majhna omara,« je govorila Nives.
»Da, imeli smo kuhinjo, spalnico in vajino sobo. Skoraj nič še ni bilo izdelano, pa smo bili vseeno najsrečnejši pod soncem,« se je smejala Alenka.
»Ampak, kolikor vem, sta bila takrat z očetom še zaljubljena, kajne,« je ugotavljala Nives.
»Težave so nastopile kasneje. Ko sem rodila še Nina, sva sklenila, da vas je dovolj. Vladimir je dokončal šolanje, dobil je dobro službo. Tudi jaz sem dokončevala svoj študij in obetali so se boljši časi. Počasi sva se postavila na noge. Opremili smo hišo, imela sva dobri službi, vi ste rasli, bili ste zdravi. Kmalu je bilo tudi za naju nekaj prostega časa. Vladimir se je ponovno vpisal k gasilcem, ko je imel Nino pet let. Nisem bila proti, vedela sem, da mu to veliko pomeni. Hodil je na vaje in se vračal dobre volje. Tam, med svojimi prijatelji, se je sprostil. No, nasploh Vladimir ni bil velikokrat slabe volje. Bil je nasmejan človek, ni mu bilo nerodno priznati, da me ima rad, vsak dan me je objel. In še vedno je bil mladosten, še vedno je bil tako zelo privlačen. Kar pa zase ne bi mogla reči. Rodila sem tri otroke, vsak mi je pustil nekaj kilogramov. Saj vem, kriva sem bila sama. Nisem pazila na svoje telo in kot bi mignil, sem se spremenila. Iz lepe in vitke mladenke, sem se prelevila v mati z navijalkami in predpasnikom, ki nosi na sebi vsaj deset kilogramov preveč,« je kimala Alenka.
»In očeta je to motilo?« je vprašala Nives.
»Njega ne. Mene je motilo. Nisem bila zadovoljna s sabo in za vse sem krivila njega. Ko je bil on na gasilskih vajah, sem jaz ležala pred televizijo, gledala pocukrane filme in se istovetila z ubogimi ženskami, ki so zapuščene in prevarane. Kar naenkrat me je motilo, če je prišel domov iz vaj preveč nasmejan in dobre volje. Spraševala sem ga, zakaj. Kar naprej sem ga spraševala, če me še vedno ljubi, če mu nisem odveč. Vladimir je bil potrpežljiv z mano in vedno mi je pritrdil. A moje ljubosumje se je stopnjevalo. Medtem, ko je bil on tako srečen in vesel, sem bila jaz iz dneva v dan bolj okrogla, zamorjena in utrujena. Nisem več znala iz začaranega kroga. Pričela sem ga kriviti. On je bil kriv, da sem zanosila tako hitro, on je bil kriv, ker nisem imela mladosti, ker nisem imela zabave. On je bil kriv, ker sem bila gospodinja, on je bil kriv, ker sem imela tri otroke. Če sem bila že jaz slabe volje, le kako je lahko bil on nasmejan! Kmalu sem bila prepričana, da hodi še kam drugam, ne samo na gasilske vaje,« je govorila Alenka.
»In? Kaj je storil oče?« je vprašala Nives.
Sprva mi je govoril, me prepričeval, da si le zamišljam. Celo vozil me je s sabo na vaje, mi poskušal dokazati, da ne počne nič slabega. Toda brez uspeha. Vedno bolj sem bila ljubosumna nanj, na to, da je srečen, vedno bolj sem bila prepričana, da je za njegovo srečo odgovoren nekdo drug in ne jaz.
Vladimir me je dolgo časa prenašal, bil dolgo časa potrpežljiv. Potem pa je izgubil upanje, da mu bom še kdaj verjela. Prej je po vajah prihajal domov. Ker je doma vedno naletel na moj jezen pogled in na očitke, ni več prihajal. Prej se je branil, ko so ga povabili prijatelji na kozarec pijače, potem je z veseljem sprejel. In kadar je šel na vaje, je prihajal domov ponoči. Vse skupaj pa je bilo le še slabše. Kasneje, ko je prišel, bolj sem bila jezna in ljubosumna. Očitala sem mu, da gleda druge ženske, da govori z drugimi ženskami, da se smeji z drugimi ženskami. Vladimir je trpel. Moje ljubosumje je preraslo v bolezen. Saj veš, večkrat sem vas natrpala v avto in smo šli pred gostilno. Sedeli smo v temi in čakali, s kom oziroma s katero ga bom dobila. Nikoli ga nisem. Pa vseeno nisem bila potešena. Ne, bila sem prepričana, da Vladimir tako dobro skriva svojo romanco. Oh, ko bi takrat imela pamet, ki jo imam danes. Še vedno bi bila skupaj,« je ugotovila Alenka.
»Ga imaš še rada,« je vprašala Nives.
»Še,« je prikimala.
»Ampak, je prepozno,« je ugotovila Nives.
»Da, draga moja. Zame je prepozno, zate ni. Pojdi domov in se pogovori z njim. Janko te bo poslušal. Povej mu česa te je strah, povej mu, česa nočeš. Če boš molčala, ne bo dobro. Molk nikoli ničesar ne reši,« je svetovala Alenka.
Nives je poljubila mater, oblekla hčerko in sta šli. Alenka je ostala sama.
Potopila se je nazaj v spomine.
Alenka je s svojo ljubosumnostjo pripeljala tako daleč, da nista več spominjala na zakonca. Kričala je nanj, ga zmerjala, mu govorila, da ve, da jo vara. Nič ni pomagala. Bila je popolnoma zaslepljena, ni mu verjela niti, ko je jokal pred njo in jo prosil, da naj ne uničuje tega, kar imata. Dolgo časa jo je prenašal, se tolažil, jo še vedno ljubil in upal, da bo nekoč spet ista, kot je bila takrat, ko jo je prvič poljubil. A ni bilo tako. Alenka je bila iz dneva v dan hujša. In Vladimir je popustil, ni se več boril za zakon. Spoznal je drugo, ko je imel najmlajši sin Nino dvanajst let. Spoznal je Ino, bil z njo mesec dni, se v tem času ločil z Alenko in takoj poročil z Ino. Alenka je seveda zganjala vik in krik. Grozila je Ini, ji govorila, da ve, da sta skupaj že mnogo let. Kričala je pred njenim stanovanjem, da se ji bo maščevala, da je vzela očeta trem otrokom. Ni dala miru, vse dokler ni dobila sodne prepovedi. Vladimirju in Ini se ni smela približati. Takrat je šele utihnila.
Deset let kasneje pa šele spoznala, kaj je storila. Ostal je sama. Otroci so šli, Vladimir je bil srečno poročen. Vse, kar je imela, je bil dober nasvet, kako pomembno je, da premagaš ljubosumje, da zaupaš partnerju, da se pogovoriš, da preženeš strahove, ko so še majhni.
Še istega dne jo je klicala Nives. Ura je bila že deset zvečer.
»Mami, mami, prav si imela! Janko me ljubi! Le strah ga je bilo, da ga jaz ne ljubim več. Rekel mi je, da je imel občutek, da ga ne maram več. Da mi je bil odveč, sedaj, ko sem noseča. Oh, mami, vse sva se pogovorila. Hvala ti, mami,« je bila Nives srečna.
Alenka je odložila slušalko. Imela je nasmeh na obrazu.
In bila je zelo dobre volje. Preden je odšla spat, je odšla do ogledala. Aha, nekaj kilogramov preveč. Lahko bi odšla tudi do frizerja. In pričela bo s sprehodi v naravo. Pa fitnes je tudi blizu. Stara je šele petinštirideset let. Premlada, da bi ostala sama. Življenje je lahko lepo.
