Ana je bila tistega sobotnega dopoldneva še posebej dobre volje. Sijalo je sonce in prav nič ni dajalo vtisa, da je bilo šele četrtega januarja. Temperature so bile prikladne pomladnemu času in razpoloženje ljudi tudi. A tistega dopoldneva je bilo za Ano še posebej lepo. Njen mož Gašper je že zgodaj zjutraj oblekel in nahranil oba otroka, nato pa jih posadil v avto in odpeljali so se k njegovi materi, ki je živela uro stran. Ana je ostala doma. Njen najmlajši sin Rok je dopolnil tretje leto. Morala je po nakupih, speči torto in pripraviti vse za praznovanje, ki naj bi bilo naslednjega dne. Ker pri dveh sinovih, najstarejši sin Miha je imel pet let, ni bilo mogoče storiti ničesar, se je Gašper z njima umaknil. Ana je imela na razpolago ves dan. Sicer si je zadala kar precej stvari, ki naj bi jih opravila, toda vseeno je vedela, da se bo ob enem tudi nekoliko sprostila in v tišini in miru opravila vse potrebno.
Že takoj navsezgodaj se je odpravila v mesto. Sedla je v svojo petko in se odpeljala v center, ki je bil od njihove montažne hišice oddaljen slab kilometer.
Ana in Gašper sta hišo zgradila šele pred slabim letom dni. Prej so živeli v dvosobnem stanovanju v centru mesta. Vseskozi sta sanjala, da bosta nekoč imela svojo hišo in sanje so se jima uresničile. To seveda brez pomoči staršev ne bi šlo. Hišica, ki sta jo postavila je bila majhna, a prijetno domača. Okrog nje je bil velik vrt, naredila sta kamniti kamin, postavila leseno mizo in klopi. Zraven sta stala gugalnica in peskovnik. Na drugi strani hiše sta posadila sadno drevje in neučakano so čakali, kdaj bodo obirali prve sadove. Imeli so se lepo, živeli so kot v pravljici in bili so srečni. Nasploh je bila Ana tak tip človeka, da je cenil tisto, kar ima in ni nikoli strmel po nečem nedosegljivem. Zanjo je bila družina prva, šele potem kaj drugega.
Mesto je bilo v zgodnjih urah prazno. K temu je pripomoglo tudi to, da so ljudje decembra brezglavo praznili denarnice, kakor da bi novo leto s sabo prineslo že prvega velik koš denarja.
Trgovina je bila prazna, kar pa je Ani ugajalo. Tako je lahko nemoteno izbirala potrebščine, ki jih je potrebovala. Povsem je bila zatopljena v nakupovanje, ko je nenadoma zaslišala vzklik: »Ana? Ana, si res ti?«
Obrnila se je in zazrla v lepo urejeno žensko njenih let.
»Tatjana?« je začudeno rekla.
»Kaj takega! Da srečam ravno tebe,« je bila ženska navdušena.
»Oh, Tatjana! Kako si? Si spet v mestu?« je spraševala Ana veselo.
»Oh, da! Najbrž bom ostala nekaj časa doma. Čeprav sem takoj videla, da se tu ni nič spremenilo. Toda, saj veš, človek potrebuje nekaj oddiha! Pa ti? Živiš tu?«
Ana je prikimala: »Da imamo hišo nekaj minut iz centra. Dva sinova imam!«
»Res? No, seveda. Vedno si bila družinski tip. Torej ti je uspelo izpolniti svoje sanje,« je bila vesela Tatjana.
»Da, no, res je,« je bila Ana ponosna.
»Povej, Ana, koliko let je minilo? Kdaj sva se nazadnje videli?« je naglas razmišljala Tatjana.
»Osem, devet let, mogoče?« je rekla Ana.
»Točno deset! Da, stari sva bili osemnajst let! Se spominjaš tistih norih časov?«
»Seveda. Le kako bi lahko pozabila. Bili sva nerazdružljivi. In takrat sem spoznala Gašperja,« je dodala Ana.
»Pa ne, da si še vedno z njim?« je bila Tatjana presenečena.
Ana je prikimala: »Aha! Moj mož je!«
»Kaj takega! Prvi in zadnji, kaj! No, res se nisi spremenila!«
»Pa ti? Sta s Klemenom še vedno skupaj?« je zanimalo Ano.
»Z njim? Oh, kje pa! Prastara zgodovina,« je zamahnila Tatjana z roko in zavila z očmi, prav tako kot včasih, ko ji kaj ni bilo po godu.
»Imaš čas? Greva na kavo?« je predlagala Ana.
Tatjana je pogledala na uro: »Ne bo šlo!« je rekla in naredila otožen obraz. »Toda, veš kaj! Za enkrat nameravam ostati tu. Najela sem enosobno stanovanje tu v centru. Lahko se kdaj dobiva. Mislim, da si imava marsikaj za povedati!«
»Vsekakor, Tatjana! Morava se dobiti!«
»Povej mi svojo številko telefona. Zvečer te pokličem in dogovoriva se za zmenek, velja?« je rekla Tatjana in iskala list papirja ter svinčnik.
V slovo sta se objeli in Tatjana je stekla do blagajne. Očitno se ji je res mudilo. Ana pa je ostala v trgovini in nakupovala naprej. Z nasmeškom na obrazu. Kaj takega. Ni mislila, da jo bo še kdaj srečala. Svojo najboljšo prijateljico izpred desetih let. Bili sta nerazdružljivi, bili sta eno. V najbolj norih letih sta držali skupaj in imeli sta se lepo. No, saj Tatjana je bila polna muh, toda Ana jo je sprejela takšno, kot je bila. In v teh desetih letih je najbrž dozorela, postala druga oseba. Deset let! Kako beži čas! Deset let, odkar je spoznala Gašperja in si pričela ustvarjati družino in še nekaj se je takrat zgodilo. Prenehala je pisati dnevnik. Saj res. Nekje na podstrehi je ležal debel zvezek, ki je bil priča, da je bila njena mladost lepa in da si jo je delila s Tatjano. Da, takoj, ko bo imela čas, ga mora prebrati!
Ana se je vrnila domov s polnimi vrečami nakupljenega. Najprej si je skuhala kavo in jo v miru popila. Še vedno se je smehljala in se spominjala svoje mladosti. Kaj neki je pisalo v dnevniku? Polno zanimivih stvari, ki pa jih je v desetih letih pozabila, jih potisnila nekam v ozadje. Saj niti ni imela časa, da bi premišljevala o tem. In najbrž se ne bi spomnila na dnevnik, če ne bi naletela na Tatjano. Bila je vesela, da ga takrat, ko so se selili ni vrgla stran, ampak ga je neodprtega spravila na podstreho med druge stvari, od katerih se ona ali Gašper nista mogla ločiti.
Dan je prehitro minil in kot bi mignil je padel mrak. Ana je postorila vse, kar si je zadala. Očistila je hišo, spekla torto, pripravila vse potrebno za slavnostno kosilo, ki naj bi bilo naslednjega dne. Kadar sta imela Rok ali Miha rojstni dan, je vedno povabila stare starše na kosilo. Gašperjevo mamo in svoja dva. Tokrat je Gašperjeva mama Mici prišla z njimi. Tam je nameravala prespati, ostati na kosilu, potem pa bi jo Gašper odpeljal proti domu. Vsako leto jo je odšel iskat, da ni čakala na avtobus in se vmes še presedala.
Domači in Mici so prišli okrog sedme ure. Ana jih je z nasmehom čakala. Najmlajši Rok, je zaspal že v avtu, tako da ga je Gašper položil v posteljo. Miha pa je še veselo tekal po hiši in kazal svoje igrače stari mami.
»Vidim, da si dobro izkoristila svoj prosti čas,« je pohvalil Gašper Ano in se razgledal po stanovanju. »Lepo si očistila naš dom!«
Ana se je stisnila k njemu. »Veš, koga sem danes srečala? Saj ne bi uganil!«
Gašper jo je pogledal in čakal na odgovor.
»Tatjano,« je rekla in se smehljala.
»Njo? Res? Je tu?« je bil presenečen.
»Da, prišla je nazaj,« je povedala. »Zmenili sva se, da me zvečer pokliče in greva skupaj na kavo ter izmenjava novice.«
»To pa bo najbrž kar dolga kava, glede na to, koliko časa se že nista videli, kajne?« se je Gašper smehljal.
Ko je tudi Miha odšel spat, so sedli v dnevno sobo in Ana je postregla narezek. Z Gašperjevo mamo sta se dobro razumeli in Ana se je vedno jezila nanjo, ker ni prišla večkrat in tam prespala.
»Doma ste tako sami! Tu nam ne bi bili v napoto,« ji je rekla.
»Nič nisem sama. Imam prijateljice. Nočem vas nadlegovati. Že to je preveč,« se je Mici vedno branila.
Rada je prišla in se igrala z vnuki, toda nikoli ni hotela biti v napoto.
Kasno zvečer, ko so se počasi odpravljali spat, je zazvonil telefon. Bila je Tatjana.
»No, si še pokonci?« je vprašala.
»Še, še,« je bila Ana vesela njenega klica.
»Torej, povej, kdaj imaš čas, da se dobiva,« je zanimalo Tatjano.
»Lahko že takoj naslednjo soboto,« je predlagala Ana.
»Prav. Naslednjo soboto bo v redu. V najini gostilni ob štirih popoldan?«
»Da, velja. V najini gostilni,« se je smejala Ana.
Čeprav nista omenili imena gostilne, sta obe vedeli, kje je to. Gostilna v starem centru mesta, kjer so se takrat zbirali mladi, kjer sta se imeli lepo vsak konec tedna, kjer je spoznala njega, svojega moža. Lahko je samo upala, da je gostilna še odprta, saj tam ni bila že mnogo let.
Nedeljski dan je minil hitro in predvsem praznično. Mali Rok je bil ponosen, da je dopolnil že tri leta, veselil se je obiska Aninih staršev in jim kazal vragolije. Zvečer je Gašper odpeljal svojo mater nazaj proti domu, Ana pa je spravila spat svoja dva otroka. Nato se je udobno namestila v dnevni sobi in čakala na svojega moža.
Večer sta prebila ob zakurjenem kaminu in ugasnjeni televiziji. Pogovor je bil še vedno najboljši način za zaključek dne.
Ana je bila zaposlena v manjši računovodski firmi in njen delavnik je bil dolg le šest ur dnevno, zato je vedno prihajala domov prva. Pripravila je kosilo, pospravila po stanovanju, nato pa se je z avtom odpravila po otroka v vrtec. Ker je Gašper hodil domov šele okrog četrte ure, so pojedli kosilo sami, nato pa so ga največkrat pričakali zunaj pred hišo, kjer so se igrali.
Ko je tistega večera otroka spravila v posteljo in je Gašper prižgal televizijo, se je odločila, da poišče dnevnik in ga vsaj prelista.
»Na podstreho grem obujat spomine,« mu je rekla.
»Gašper ji je pokimal iz naslonjača in šla je.
Podstreha je bila majhna, a lepo pospravljena in urejena. Odprla je škatlo, v kateri je bil spravljen dnevnik in sedla z njim na tla. Star debel zvezek je dišal po spominih. Nasmehnila se je in odprla prvo stran.
To je moj dnevnik in je strogo zaupen! Je pisalo na prvi strani. Zraven je bil še njen podpis.
Obrnila je list in na vrhu lista je z velikimi črkami pisalo: Januar.
Dnevnika ni pisala vsak dan. Vedno, ko se je zgodilo kaj pomembnega ali ko se ji je utrnila kakšna misel, je to zapisala. Včasih po večkrat na dan, včasih le enkrat tedensko. Najbrž je tudi zato označila čas le po mesecu.
Ana je pogledala na uro. Ker ni bilo še niti osem zvečer, je dnevnik odnesla v kuhinjo, kjer naj bi ga pričela brati. Zaprla je vrata kuhinje, da je ne bi motil zvok, ki je prihajal iz televizije. In pričela je brati svoje spomine na mladost, na prijateljstvo in na svojo prvo ljubezen.
JANUAR 1993
Najbrž si prav vsak izmed nas zada cilje, ki jih bo izpolnil v novem letu. Tudi jaz sem med njimi. Sklenila sem, da bom pričela s pisanjem dnevnika, ker je moja mladost polna dogodivščin. Za nekoga mogoče nič posebnega, toda zame zelo pomembna. Svoje misli, svoje lepe in manj lepe trenutke, svoja doživetja želim shraniti. Naj bo ta zvezek kot spomin, ko bom nekoč samostojna, ko bom imela hišo, moža in otroke!
Moj skrivni dnevnik, naj ti zaupam, da kljub temu, da sem ravnokar dopolnila osemnajst let, še vedno nisem našla tistega pravega. Do sedaj sem imela nekaj bežnih simpatij, toda ostalo je le pri pogledu, mogoče bežnemu poljubu. Še vedno ga iščem, še vedno le ugibam, kdo je tisti, ki mu bom podarila svoje življenje, svojo ljubezen. Kdo bo stopal po isti poti, kakor jaz.
Ljubezni še nimam, imam pa najboljšo prijateljico Tatjano, ki je istih let, kot jaz. Tatjana živi v bližini mene. Torej sva obe v centru. Poznava se že dolgo časa, toda do nedavnega sva se le pozdravili na cesti, ko sva se srečali. Še sama ne vem točno, kdaj sva se zapletli v pogovor in kljub temu, da sva si tako zelo različni, ugotovili, da imava mnogo skupnega. Obe imava cilje za najino prihodnost, obe iščeva tistega pravega in obe sva mladi in polni življenja ter pričakovanj.
Skupaj v bližnji lokal Lev, sva začeli zahajati na kavo pred dobrim mesecem dni. Oh, kako veliko sva si imeli za povedati. Kakor, da bi želeli do potankosti spoznati druga drugo in življenje, ki sva ga živeli do sedaj ločeno. Tatjana se zelo rada lepo oblači. Ima do ramen dolge lase in rjave oči. Njena soba je polna parfumov, ličil, raznih dodatkov k oblačilom. Njena starša nista bogata, oba sta delavca v tovarni, zato se Tatjana večinoma znajde kar sama. Rada je lepa, želi si, da bi jo ljudje opazili, ji dajali komplimente.
Sama sem bolj vase zaprta. Saj ne pravim, da sem grda, toda mislim, da sem povprečna mladenka. Imam kratke lase in modre oči. Srednje visoko postavo in največkrat ne naličen obraz.
Tatjana pravi, da bi rada potovala po svetu, da bi rada imela bogatega moža. Jaz si želim svojo hišo in otroke ter mirno življenje. Glede tega me ne razume in le zavije z očmi.
Njenega značaja še ne poznam prav dobro, toda zaenkrat mi je njeno obnašanje kar všeč. Mislim, da bova čez čas dobri prijateljici.
FEBRUAR 1993
Sedaj lahko napišem že kaj novega. Mesec dni novega leta je mimo, na ljubezenskem področju še vedno ni nič novega. Bom ostala sama? Upam, da ne. Sama ne bi znala živeti. Nočem postati ena tistih, ki so zadovoljni le s sabo. Da, saj vem, ljudje smo si različni, nekdo niti noče imeti partnerja. Toda jaz ne spadam v to skupino! Torej, kje si? Zakaj še nisi prišel?
No, mogoče pa še vedno ni pravi čas, mogoče moram še del poti prehoditi sama. Potrpežljivo bom čakala. Moja mami je rekla, da veš, ko pride pravi mimo in da ponavadi pride ravno takrat, ko najmanj pričakuješ. Saj vem, če srečo iščemo, je ne bomo našli, če pa potrpežljivo čakamo, bo prišla sama. Toda, moramo res čakati ali lahko napravimo tudi sami kak korak? Življenje, tako težko te je pravilno živeti. Toda, saj ne zahtevam veliko, kajne?
Tatjana je še vedno moja prijateljica. Sedaj sem jo tudi nekoliko bolje spoznala. Še ne dolgo nazaj mi je izdala skrivnost. Njen oče pije. Že odkar ve zase. Pravi, da skriva, da ne hodi po gostilnah, ampak, da pije doma. Kar pa je včasih še težje. Pravi, da bi bilo veliko bolje, če bi pil kje drugje, da ga ona in njena mati ne bi videli. Nasilen ni, vsaj tako pravi. Vsaj fizično ne. Je pa zato zelo grd z besedami. Pravi, da kar naprej zmerja njeno mater. Da ji govori, da ni vredna nič, da je stara in nezanimiva. Zakaj sta potem skupaj? Bi jaz lahko zdržala v takšnem zakonu? No, potem sem raje sama. Ne bi mogla.
Tatjana je zaradi tega večkrat žalostna. Zato tudi večino časa prebijeva pri meni. Kadar me pokliče, ji nikoli ne rečem, da nimam časa. Razumem jo, hoče stran in jaz sem ob njej. Mislim, da mi je hvaležna zaradi tega, toda tega nikoli ne pokaže.
Sedaj tudi lažje razumem njen značaj. Želi si, da jo ljudje opazijo, želi si, da ji ljudje govorijo, da je lepa, da je najlepša. Tudi mene ves čas sprašuje. Sem lepa? Mi pulover pristoji? Ti moj parfum diši? Misliš, da znam zapeljivo pogledati? Veš ure in ure sem včeraj vadila naj zapeljivejši pogled kar jih premorem. Da, to so njene besede in včasih jih ponavlja ure in ure. Jaz ji le kimam. Vem, da ne bi prenesla graje. Želi si pohval, graj ima doma dovolj.
Tatjana je najbolj srečna takrat, ko jo opazijo. Četudi ji je sogovornik nesimpatičen, je z njim vedno prijazna. Iz njega želi izvleči, zakaj jo je opazil in ko ji potem govori lepe besede, zasanjano posluša.
Zadnjič sva bili v najinem lokalu. Bilo je polno mladine, kot se za sobotni večer spodobi. Tatjana je imela oblečene črne hlače in majico, ki je razkrivala njen hrbet in ramena. Tako kot vedno, me je poslušala le napol in kimala. Opazovala je ljudi okrog sebe. Kmalu je k najini mizi prisedel neznan moški, ki je bil nekaj let starejši od naju. Bil je prijazen, plačal nama je pijačo. S Tatjano sta se zapletla v pogovor in name, ki sem tiho sedela ob oknu in le poslušala, sta pozabila. Razlagal ji je, da je iz sosednjega mesta in da še ni srečal lepšega dekleta kot je ona. Je bil res pravi kavalir? Se sme dajati poklone nekomu, ki ima s sabo prijateljico in vse sliši? No, počutila sem se kot grdi raček. Ne, še huje. Kot neopazen predmet, ki pač visi zraven.
Tudi, ko smo popili pijačo, sta name pozabila. Naročil je le sebi in njej. Bila sem ob sapo. Saj ne zahtevam veliko, le malce več vljudnosti! Bila sem jezna, najraje bi vstala in odšla domov, toda s tem bi pokazala le to, da sem užaljena in Tatjana bi spet zavijala z očmi in se mi smejala v obraz, češ, da sem preveč občutljiva. Prav zanima me, kolikšno mero užaljenosti bi pokazala ona, če bi ji nekoč rekla, da ji pulover, ki ga je izbrala prav nič ne pristoji!
Mislim, da je bilo nekaj po polnoči, ko se je končno umaknil. Tatjani je zapisal na list papirja svojo telefonsko številko in jo skoraj prosil, naj ga pokliče. Da tako lepe in hkrati pametne ženske še ni videl. Da ga je zelo presenetila, saj se je lahko z njo pogovarjal prav vse. Ubogi naivnež! Tatjana je res znala izbirati besede tako, da si včasih imel občutek, da je vse povedala ona, pa čeprav ni ničesar. Res ni opazil, da je le ponavljala njegove besede ter kimala njegovim ugotovitvam, da je med stavki vlekla iz njega komplimente in se nato skromno zahvaljevala?! Včasih sem nekoliko jezna nanjo. Toda, najbrž je tudi to prijateljstvo. Le, da ji tega ne smem povedati, saj bi bila zelo užaljena. Tatjana je najbolj občutljiva oseba, kar jih poznam. Kadar se gre zanjo, seveda. Ostali je ne zanimajo.
Tistega dne sem bila nekoliko jezna, ker sta me postavila z neznancem v kot. To sem ji tudi omenila. Pa je naredila tako užaljen obraz, da mi je bilo takoj žal. Rekla mi je, če nisem opazila, da se ga je skušala ves čas otresti in da ji sploh ni bil všeč. Jaz pa ji menda tudi nisem bila prav nič v pomoč.
Včasih je ne razumem. Pa čeprav se trudim in skušam pomisliti na njene lepe lastnosti.
MAREC 1993
Dobila sem službo. V trgovini z malimi živalmi so potrebovali pomoč in izbrali so mene. Kar me seveda zelo veseli. Trgovina ni daleč od mojega doma, tako da bom lahko tja odhajala peš. Končno bom imela svoj denar, ki pa bo samo moj, saj živim pri starših.
S Tatjano sva še vedno prijateljici, čeprav me včasih preseneti s svojimi izbruhi. Zadnjič me je klicala po telefonu in rekla, da hoče iti na kavo. Resnično nisem imela časa. Starša sta bila z doma in morala sem pripraviti kosilo. Najbrž sem ji takrat prvič rekla, da ne morem. Prvič nisem takoj stekla na njen ukaz. In zato je le jezno odložila slušalko. Bila sem presenečena nad njenim vedenjem. Ker ni bilo tako, kot si je zamislila, je bila užaljena na dno duše. Sem res storila tako veliko napako?!
Poklicala me je šele po tednu dni in mi rekla, da mi je oprostila. In, da naj bom drugič bolj obzirna do nje, ker njeno življenje ni lahko. Zabičala mi je tudi, da se ona do mene ne bi nikoli tako grdo obnašala, če bi imela takšne razmere doma, kot jih ima ona. Moram priznati, da me je tudi njen govor šokiral. Toda ostala sem tiho. Ne vem zakaj. Nisem ji ugovarjala, niti ji nisem hotela razložiti, da moram včasih misliti še na kaj drugega in ne samo nanjo.
Potem je bilo spet vse v najlepšem redu. Vsak dan sva odšli na kavo, ko je ona imela čas. In govorili o njej. Jaz nisem zanimiva. Vsaj njej ne. Pogovarjati se morava le o tem, kako bo nekoč potovala, kako bo nekoč kupovala kostime v dragih butikih. Pravi, da čuti, da nekoč bo tako. Saj, če je nekdo tako lep, kot je ona, jo bo najbrž uzrl kak bogataš. Ko sem jo vprašala, če bi bila lahko z moškim le zaradi njegovega bogastva, je zavila z očmi. Razložila mi je, da je v življenju zanjo pomemben le denar.
Popolno nasprotje je. Jaz kaj takega ne bi mogla nikoli.
APRIL 1993
Tatjani se je nasmehnila sreča. Spoznala je Janija. Je dve leti starejši od naju. Visok tako in drugače, ha, ha!
Bili sva v disku, kamor odideva vsak konec tedna, ko zaprejo najin lokal. Tam je vedno zabavno. Je polno znanih obrazov in Tatjana ponavadi teka od enega do drugega ter se razkazuje in zbira pohvale.
Tistega večera sva sedeli za prazno mizo v kotu. Tatjana mi je razlagala, da je shujšala dva kilograma, na kar je bila zelo ponosna. Ugotovila je, da se ji največ pozna na prstih rok in da ima sedaj še lepše. Zaradi tega je bila tistega večera še posebno dobre volje. Celo pijačo nama je kupila. Ponavadi jo kupim jaz, ker je ona iz drugačne družine. Nima denarja, porabi ga za obleke.In da plačujem jaz, je nekaj povsem samoumevnega. Je res? Sem naivna? Si le želim prijateljstvo in sem pripravljena pojesti res prav vse?!
Torej Jani je v disko prikorakal uro za nama. Nikoli ga še nisva videli. Bil je v spremstvu še dveh prijateljev. Takoj je zapičil pogled v Tatjano, ki je ravno tisti trenutek zapeljivo migala z zadnjico na plesišču. Jaz sem vedno plesala umirjeno, ona pa je hotela biti najboljša tudi v plesu. Vsaj za moške.
Ko sva sedli nazaj za mizo, je prisedel brez besed. Zazrl se je vanjo in ona se je pričela smehljati in ga zapeljivo gledati. Potem je sledilo seveda polno sladkih besed. Tako lepe ženske še ni videl, tako dobro plesati ne zna nobena. Kmalu sem sedela sama, Tatjana in Jani sta objeta plesala. Najraje bi zajokala. Sem kriva sama? Ker nočem izstopati mar zato ne bom nikoli zaljubljena in kar je še bolj pomembno, ljubljena?!
Ko sva se v jutranjih urah peš vračali domov, ta večer je bil zame zelo osamljen, saj je bila ves čas z njim, mi je razlagala vse o njemu. Še dobro, da pot ni bila dolga, imela sem polna ušesa. Kar pa jo je najbolj veselilo, je bilo to, da sta njegova starša obrtnika in da jim gre dobro. Zelo dobro. In ker je imel dovolj denarja in še več, se je tudi zaljubila vanj. Drugače se ne bi. Ona je ljubila denar.
Včasih se sprašujem, zakaj sploh potrebuje mene. Najbrž samo zato, da ne hodi na kavo sama.
MAJ 1993
Saj niti ne morem verjeti, da se je res zgodilo, kar se je! Tatjana se je po štirinajstih dneh poznanstva z Janijem preselila na njegov dom! Sama sem bila zelo šokirana, ko mi je sporočila novico. Bila je izredno vesela, rekla je, da se je zanjo življenje šele začelo in da me bo poklicala takoj, ko bo lahko. No, na njen klic sem čakala kar štirinajst dni. In ko me je poklicala, se ni opravičila, ker me tako dolgo ni, ampak mi je velela, da naj pridem ob določeni uri v lokal. In spet nisem rekla nič! Nikoli se ne postavim zase. Se res tako malo cenim?! Ne vem, saj ni le to. Tatjana je moja prijateljica in vseeno jo imam na nek način rada, pa četudi je tako drugačna in egocentrična oseba. Ampak, včasih imam občutek, da me res potrebuje in da mi je hvaležna za vse te ure, ko jo poslušam in ji kimam. Nasvetov ji ponavadi ne dajem, saj sama vse najbolje ve.
Ko sem prišla v lokal, je že bila tam in nekoliko jezno je pogledala na uro, ko me je zagledala. Takoj mi je povedala, da bi sedaj jaz že lahko vedela, da ona ne mara sedeti sama v lokalu. Veliko bolje bi bilo, da bi prišla ona druga in bi ljudje videli, da je njo nekdo čakal. Oh, Tatjana!
Takoj sem opazila, da ima novo pričesko, da ima nove hlače, nov pulover, novo jakno, nove čevlje in zlato verižico, ki se je svetila okrog njenega vratu. In bila je nekoliko jezna, ker sem omenila le to, saj sem pozabila pogledati na njeno roko. Kupil ji je zlat prstan, ki je bil posut z modrimi kamenčki.
Tatjana mi je rekla, da je zelo srečna, da se bosta najbrž poročila, ker je tako lepo z njim. Da pa je nekoliko osamljena, ker Jani dela vse dan. Doma so imeli svojo obrt in dela čez glavo. Kot pa se je pozanimala, pa tudi denarja, zelo, zelo dovolj. Rekla je, da je Janiju le omenila, kako si želi potovati, pa ji je takoj dejal, da to ni noben problem. Da jo bo peljal okrog sveta, če si bo želela. In dobila je, kar si je želela. Jani je bil očitno noro zaljubljen vanjo. Tudi tokrat je ni zanimalo, kako je z mano. Govorili sva le o njej in o tem, kakšno srečo ima.
Domov sem se vrnila žalostna. Zaprla sem se v sobo. Zakaj jaz ne spoznam nekoga? Zakaj sem tako nezanimiva za svet? Bo vedno tako?
JUNIJ 1993
Tatjana je spet doma. Konec tega meseca je prišla nazaj. In spet je bilo polno besed. Povedala mi je, da ni bilo tako, kot si je predstavljala. Da je vsega kriva njegova mati, ki je naravnost obupna. Najprej so jo lepo sprejeli. Mati jima je vsak dan kuhala kosilo, pospravljala in ob enem delala v firmi. Kar pa je bilo za Tatjano povsem razumljivo. Ona je bila gost. Ko pa ji je čez čas njegova mati omenila, da bi bilo lepo, če bi tudi sama poprijela za delo, da ni nič prelepa, je bilo dovolj. Kaj takega Tatjana ni bila sposobna pojesti. Da bi njo imel kdo za deklo. Ne, tega pa že ne bo počela. Bila je ogorčena. Povedala mi je, da je zadnje dni neznosno trpela, ker jo je mati tako po krivem okarala. Da si življenja, kjer bi morala delati od jutra do večera ni znala predstavljati. Ampak, meni je bilo to povsem samoumevno. Saj denar jim ni padel z neba. Če ga hočeš imeti, ga moraš ustvariti in se marsikateri reči odreči. A tega ji seveda nisem rekla, že tako je bila na koncu z živci. Še bolj pa jo je jezilo, ker se Jani ni postavil zanjo, ker je tudi on kimal materi. In zato se je odrekla tudi njemu, bila je prepričana, da je nekje boljši in še bogatejši moški, ki čaka nanjo.
Konec tega meseca sem zaključila šolo in se za redno zaposlila v trgovini z malimi živalmi. Do sedaj sem tam delala le honorarno, kadar sem imela čas. Sedaj sem zaposlena in čas je, da si počasi spremenim življenje. Na bolje, seveda.
JULIJ 1993
Tatjana je spoznala Boruta. Seveda je sin obrtnika. Je iz našega kraja. Tatjana pravi, da je srečna. Meni ni všeč. Mislim, da je preveč zagledan sam vase. Toda ona bo živela z njim, ne jaz. Tokrat se ni takoj na vrat na nos preselila k njemu. Skupaj sta le konec tedna. In zame nima več časa. Pa saj sem navajena. Pokliče me le, ko nima nikogar drugega. Posvetila sem se službi in spoznala Irmo, sodelavko, ki je nekaj let starejša. Je zelo prijazna in zabavna. Ima fanta, živi še doma. Zadnjič sva šle skupaj na pijačo in bilo je zabavno. Govorila sem tudi jaz in Irma me je celo poslušala. Je popolno nasprotje Tatjane. Je povprečno dekle, nikoli v ospredju, bolj v ozadju kot jaz.
Tatjana naju je videla, ko sva postali že dobri prijateljici. Nekoč je prišla v lokal z Borutom, ko sva se midve ravno odpravljali v disko. Okamenela je in se jezno zagledala vame. Rekla ni ničesar in je brez pozdrava šla mimo mene. Nisem si delala skrbi.
Poklicala me je takoj naslednjega dopoldneva in me vprašala, kdo je bila oseba z mano. Mirno sem ji povedala, da je moja prijateljica in sodelavka. Nekaj časa je bila tiho, nato pa je rekla, da se ji zdi grda in da je najbrž tudi neumna. Bila sem tiho, tako kot vedno. Nato mi je rekla, da ima čas in da lahko greva skupaj na kavo. Privolila sem.
Tokrat je bilo drugače. Ni se trudila s svojim podoživljanjem njenega lepega časa, nekoliko se je posvetila meni in imela sem občutek, da se boji, da me bo izgubila. Da nekoč jaz ne bom več imela časa zanjo. Na vsak način pa mi je hotela dopovedati, da je Irma slabo dekle in da naj se raje ne družin z njo. Tokrat je nisem ubogala. A ostala sem tiho.
AVGUST 1993
Najlepši mesec! Najlepši čas v mojem življenju! Zgodilo se je, oh, da zgodilo se je! Zaljubljena sem! Ime mu je Gašper. Je najlepši moški, kar jih je kdaj bilo. In tudi jaz sem mu všeč! Življenje je tako lepo. Najraje bi stekla na najvišji hrib in zakričala vsem, da sem srečna.
Zgodilo se je v soboto. Tatjana ni imela časa, preveč je bila zaposlena sama s sabo in z obračanjem Boruta. Poklicala pa me je Irma in me vprašala, če sem za pijačo. Šli sva. Zagledala sem ga že v lokalu. Sedel je s prijateljem in nekajkrat pogledal proti najini mizi. Niti nisem bila pozorna, toda kmalu me je nanj opozorila Irma. Rekla mi je, da me neznani lepotec opazuje. Nisem ji verjela, čeprav sem tiho molila, da je res. Všeč mi je bil že na prvi pogled. Ko sta čez dobro uro s prijateljem zapustila lokal, se mi je trgalo srce. Bila sem prepričana, da ga ne bom videla nikoli več. Toda, ko sva z Irmo stopili v disko, mi je srce še bolj zaigralo. Bil je tam. Stal je ob točilni mizi in imela sem občutek, da nekoga čaka. A, ko me je zagledal, se je umiril, vidno oddahnil. In ni minilo dolgo časa, ko me je prišel vprašat, če bi plesala z njim. Nisem vedela, kaj naj, Irme nisem hotela pustiti same. A je takoj našel rešitev, namignil je prijatelju in plesat smo odšli vsi štirje.
Irma se je kmalu poslovila. Rekla mi je, da se tako zaljubljeno gledava, da ji je postalo dolgčas po njenem fantu. Nisem ji zamerila, niti ni ona meni, ker sem še ostala z njim. Zaželela mi je srečo. In tiste noči je bila res na široko odprta v mojem življenju.
Gašper me je prosil, če se lahko dobiva naslednjega dne, če želim iti z njim na sprehod. Privolila sem. Bil je popoln!
In tako se je začelo. Kmalu sva ugotovila, da imava veliko skupnega. Oba sva bila bolj mirne narave, imela sva podobne cilje. Tudi Gašper je sanjal, da bo nekoč imel svojo hiško in otroke. Ugotovila sem, da je Gašper tisti pravi. In res je. Takoj, ko sem ga nekoliko spoznala, sem vedela, da je to on. On, ki bo moj vse življenje, ki bo srečen z mano in jaz z njim.
SEPTEMBER 1993
Polno novega. Najprej najpomembneje. Gašper in jaz sva par. Imava se lepo, med nama je neka posebna sila, ki je nihče ne more uničiti. Okrog naju je poseben varovalni obroč, ki čuva najino ljubezen.
Tatjana je bila sprva zelo začudena, ko sem ji omenila, da sem zaljubljena. Kar nekako ji ni šlo v glavo, da bi lahko tudi jaz imela nekaj sreče. Da bi lahko tudi jaz koga spoznala in da bi lahko tudi mene kdo ljubil. Ko sem ji povedala, kdo je, se je udarila po čelu. Poznala ga je, kar mi ni bilo všeč. Zatrdila mi je, da je osvajal tudi njo, pa je ni zanimal. Rekla je, naj nikar ne mislim, da je resno, ker ona ve, da Gašper ni kaj prida fant. Posvarila me je, da me bo zapustil, kot bi mignil. Njene besede sem vzela za rezervo, čeprav moram priznati, da so me zelo zbodle. Je bilo vse res ali je bila Tatjana le jezna, ker se je izkazalo, da tudi Borut ni pravi in je spet potrebovala nekoga. Torej mene. A sedaj nisem bila več sama. Imela sem Gašperja in Irmo. A Tatjani ni bil po godu nihče. Kadar koli sva bili skupaj, mi je razlagala in me svarila, da naj ne bom tako neumna in da naj že sprevidim enkrat, da je edino ona moja prava prijateljica. Da je Irma kača in da je Gašper prevarant.
Nisem ji verjela, tokrat ji nisem hotela verjeti. A spet nisem rekla ničesar v svoj bran. Bila sem tiho, toda izogibala sem se zmenkov z njo. Ko me je klicala, sem materi rekla, da naj reče, da me ni doma, če je bila ona. Mati je bila seveda začudena, toda rekla ni ničesar.
Nekoliko kasneje sem vse povedala Gašperju. Rahlo se je nasmehnil in zamahnil z roko. Dejal je, da jo dobro pozna in da naj se nikar ne bojim, da bi me on prizadel. Verjela sem mu. Ne vem, zakaj, toda zaupam mu.
OKTOBER 1993
Zadnjič sva šli s Tatjano na pijačo. Bila je povsem spremenjena. Rekla mi je, da ve, da je bila grozna in da mi je hvaležna, ker sem jo tako dolgo prenašala. Njene besede sem vzela bolj za rezervo, saj ne verjamem, da bi se človek lahko tako korenito spremenil v parih tednih. Vseeno, pa se mi je nekoliko zasmilila. Imela je le mene, le jaz sem jo prenašala. Drugih prijateljic ni imela. Zato sem sklenila, da z njo ne bom pretrgala vseh stikov. Pa tudi prijateljstva z Irmo nisem imela namena zanemariti. Tako, da sem imela polno dela, da sem lahko vskladila Tatjano, Irmo in seveda Gašperja, ki pa je bil na prvem mestu. A je nekako šlo.
Konec meseca mi je Tatjana zaupala, da je zaljubljena. Spoznala ga je v trgovini, kjer on dela. Povedala mi je, da je najbolj srčkan moški na tem svetu. Ime mu je Klemen in trgovina v kateri dela, je seveda njegova last. Saj drugače najbrž ne bi bil tako srčkan!
Predlagala mi je, da gremo na dvojni zmenek. Ideja se mi niti ni zdela slaba in privolila sem. Odšli naj bi v kino v kraj, ki je bil oddaljen petdeset kilometrov, a tam so vrteli uspešnice. Gašper ni imel nič proti, celo ponudil se je, da bo peljal.
Imeli smo se lepo, v kinu sva se ves čas držala za roke in se smehljala drug drugemu. Tatjana in Klemen pa nista videla filma. Ves čas je bil prilepljen na njej.
Potem smo šli še na pijačo. Tatjana je ves čas govorila in hotela biti v središču pozornosti. Klemen jo je navdušeno poslušal in objemal, moj Gašper se je kavalirsko nasmihal in kimal ter me brcal pod mizo.
Potem je Tatjana pokvarila ves večer. Gašperja je namreč vprašala, kako to, da se je zaljubil vame, ker sem tako neopazna. Njeno vprašanje me je šokiralo. Še danes ne vem, kako je lahko vprašala kaj takega. Gašper pa se ni zmedel. Odvrnil ji je, da so njemu dekleta, ki ne iščejo pozornosti bolj pri srcu, saj zaklad je ponavadi skrit nekje v ozadju. V ospredju se ponavadi kaže nekdo, čigar slava ugaša. To je bilo dovolj. Tatjana tistega večera ni več spregovorila, jaz pa sem ga hvaležno pogledala.
Mislim, da bom počasi morala nekoliko bolj samozavestno gledati na vse skupaj. Čas je že, da se postavim sama zase, da spregovorim, da povem, če mi kaj ni všeč. Gašper mi stoji ob strani, kar je najpomembneje in ne smem ga razočarati. Naj vidi, da se ne bojim sveta.
NOVEMBER 1993
Za čudo sta Tatjana in Klemen še vedno skupaj. Popolnoma je odvisen od nje, kar ji neizmerno ugaja. Kadar se dobita, ji prinese vsaj čokolado, plišasto igračko, vsaj enkrat tedensko pa jo preseneti z zlatnino. Vsekakor je njen tip človeka. Ampak, mislim, da se kaj takega ne more vleči vse življenje. Blišč ni večen in nekoč bo zanjo najbrž drugače.
Jaz in Gašper se še vedno dopolnjujeva in raziskujeva drug drugega. Srečna sem. Tudi z Irmo imava stike. Je dobra prijateljica.
Konec tega meseca mi je Tatjana povedala, da bosta s Klemenom najbrž odpotovala za nekaj časa. Rekla je, da si želi videti nekaj sveta in mora izkoristiti vsak trenutek svojega življenja. No, jaz sem to razumela, kot, da mora izkoristiti njega, dokler jo je še pripravljen ubogati. Kam bosta odšla, še ne ve. Je pa prepričana, da kmalu in nekam v toplejše kraje. Jaz ji želim srečo, čeprav mislim, da se bo morala korenito spremeniti, če jo bo želela videti.
DECEMBER 1993
Tatjana in Klemen sta odpotovala v Tunizijo za štirinajst dni. Trgovino je za ta čas prevzela njegova sestra. Tatjana pa tako ali tako nikjer ne dela, ker je prepričana, da bo njo preživljal njen mož in bo ona vse dni hodila po trgovinah in zapravljala. Naj ji uspe, če si to res želi.
Jaz in Gašper sva zaljubljena. Hodiva na sprehode, v kino in na krajše izlete konec tedna. Z njim je lepo, nikoli ni dolgčas.
Tatjana se je vrnila proti koncu meseca. Rekla je, da je bilo čudovito. Takoj sva morali skupaj na pijačo. Povedala mi je, da jo je nek turist kar naprej gledal. In dodala, da jaz ne bom nikoli vedela, kako je to moreče, če povsod opazijo tvojo lepoto. S Klemenom je nameravala ostati vsaj še nekaj časa. Obljubil ji je namreč, da jo bo odpeljal v Španijo, na Sicilijo in v Francijo. Kaj takega bi bilo res škoda zamuditi. Preden sva se poslovili pa mi je še rekla, da me sedaj najbrž nekaj časa ne bo poklicala, ker enostavno nima časa. Takoj, ko bo lahko, pa bova spet šli na kavo.
Kaj takega! Res misli, da bom vedno dosegljiva?
Ana se je pretegnila za kuhinjsko mizo in pogledala na uro. Kazalci so se približevali enajsti zvečer. Zaprla je dnevnik in pogledala v dnevno. Gašper je dremal v naslonjaču. Nasmehnila se je. Še vedno ga je ljubila, najbrž še bolj. Tiho je stopila do njega in ga poljubila na čelo. Nato je odšla v kuhinjo in odnesla dnevnik nazaj na podstreho. Takrat je zadnjič temeljito pisala o Tatjani. Naslednje strani so bile popisane o Irmi, Gašperju in o njej ter o tem, kako se je spreminjala.
Tatjana je takrat s Klemenom res odšla na potovanja in takrat sta tudi izgubili stike. Ana in Gašper sta se kmalu preselila v svoje stanovanje na drugem koncu mesta. Kadar je koga povprašala po njej, je le skomignil z rameni in odvrnil, da je slišal, da potuje. No, Ana je upala, da se ima lepo, da je našla svojo srečo.
Ana stikov z Irmo ni nikoli prekinila. Tudi potem, ko je dobila službo v računovodski firmi in ko se je poročila. Irma je še vedno občasno prihajala k njej. Tudi ona se je poročila, rodila dve hčeri. Bili so dobri družinski prijatelji. Tudi Gašper in Irmin mož sta se razumela. Irma je bila res dobra prijateljica. Včasih nista imeli časa in se nista slišali tudi po mesec dni. Toda nikoli ni bilo zamer ali grdih besed. Vedno sta nato nadaljevali tam, kjer sta nehali, ko sta bili skupaj zadnjič. Med njima je bilo pravo prijateljstvo in ne le izkoriščanje nekoga.
Ana je bila prepričana, da se je Tatjana v tem času spremenila. Menila je, da bo sobotno srečanje nadvse zanimivo. Da bosta z nasmehom obujali spomine in zmajali z glavo nad tem, kaj vse sta mislili takrat. Zato je težko čakala, da pride dan, ko bo z nekdanjo prijateljico spet tam.
Sobota je prišla kmalu. Ana se je pol ure pred dogovorjenim časom pripravila. Oblekla je črne hlače in moderno bluzo. Nekoliko se je naličila in že zjutraj navila lase, ki so ji segali do ramen. S svojo podobo je bila zadovoljna.
V lokal je prišla nekaj minut prej. Tatjane še ni bilo. Sedla je za prazno mizo in naročila kavo. Lokal se ni kaj dosti spremenil. Vanj so še vedno zahajali mladi.
Tatjana je nekoliko zamujala. Prišla je nekaj minut po četrti uri. Bila je urejena, oblečena po zadnji modi in za njo se je vil močan vonj parfuma.
»No, končno sva spet tu, kajne?« se je nasmehnila.
Ana je prikimala in čakala, da je Tatjana naročila pijačo.
»Sedaj pa povej, kako živiš?« je zanimalo Tatjano.
»Saj veš, družinsko. Moj najstarejši sin Miha ima pet let, mlajši Rok je dopolnil tri leta,« je povedala Ana.
»Jaz nimam otrok. Ne vem, če se bom kdaj odločila zanje. Tako lepo raven trebuh imam,« je ponosno povedala Tatjana. »Si se ti lahko sprijaznila s tem, da nikoli več ne boš imela lepe postave?«
Ana je ostala brez sape. »Nikoli nisem razmišljala.«
»Res? Mene bi bilo groza! Tiste strije po zadnjici in trebuhu, pa ves tisti salo, ki se ga nikakor ne rešiš,« je pripomnila Tatjana in se stresla.
»Jaz sem s svojo postavo kar zadovoljna,« je dodala Ana presenečeno.
»No, ti si drugačna. Povej, se z Gašperjem razumeta?« je spremenila temo.
Ana je prikimala.
»Veš, tudi jaz sem bila poročena,« se je pohvalila.
»Res?« je vprašala Ana.
»Da, živela sva v Italiji. Oprosti, ker ti nisem nič pisala, ni bilo časa. No, skupaj sva bila nekaj več kot pol leta, potem sem se ločila. Takšno življenje ni zame. Toliko odrekanja! Oh, ne, ne! Jaz ne bom nikoli gospodinja. Počutila sem se preveč utesnjeno,« je razlagala.
»In sedaj si sama?« je vprašala Ana.
»Da, moj bivši mož mi nakazuje vsak mesec denar, tako da lahko živim normalno,« je pojasnila.
»Si boš tu poiskala službo?« je vprašala Ana.
»Ne vem. O tem še nisem razmišljala. Ne vem še, kaj me veseli. Saj veš, nočem se zaleteti, premisliti hočem. Kaj pa tista Irma? Kaj je z njo?«
»Ima se dobro. Dve hčeri ima,« je pojasnila Ana.
»Meni ni bila nikoli všeč. V obraz je bila kot sova. Prav čudna je, se ti ne zdi?«
Ana je presenečeno skomignila z rameni.
»Zadnjič mi je nek fotograf, ki slika modele dejal, da tako popolnega obraza, kot je moj še ni videl. Pa vem, da je mislil resno. Ampak, veš, včasih je prav moreče biti popoln. Ženske ti zavidajo, moških se ne moreš otresti. Veš, kako je to hudo, ko si želiš nekaj trenutkov zase, pa te povsod zalezujejo moški,« je pričela Tatjana razlagati.
Ana je šokirano poslušala. In po dobri uri je Tatjana le zaprla usta.
»Iti bom morala,« je rekla Ana razočarano.
»Res? Škoda. Toliko vsega ti imam še za povedat. No, pa kdaj drugič. Saj te pokličem. Takoj, ko bom imela čas, obljubim,« je rekla Tatjana.
Zapustili sta lokal in odšli vsaka na svojo stran.
Ko je Ana peljala proti domu, je vedela, da je to slovo. Zbogom, prijateljica. Je res možno kaj takega? Se nekateri res ne spremenijo? Je to le ščit pred vsem? Tatjana je ostala ista in vedno bo. Nikoli ne bo odrasla, nikoli ne bo zadovoljna, vedno bo iskala potrditev in pohvale. Njen krog je bil začaran.
Ana je vse povedala doma Gašperju. Ta je odkimal z glavo.
»Lahko bi si mislil, da bo ostala ista,« je dodal. »Nekateri ljudje se nikoli ne spremenijo, ostanejo na isti ravni.«
Nikoli ni poklicala, kar je Ani ugajalo. Bili sta si preveč različni. Ana ji je želela srečo, z njo si ni več belila glave.