ponedeljek, 15 julija, 2024

Resnična zgodba: Njegov otrok

Nina je sedela na postelji in pospravljala še zadnjo kozmetiko iz predala nočne omarice. Soba je bila zatohla in tiha. Pogledala je skozi okno, naletavale so prve snežinke. Nato je pogledala po ostalih dveh pacientkah. Črnolasa najstnica, ki je bila že precej na koncu svoje nosečnosti, je z zgubanim čelom vneto brala roman. Starejša gospa, ki je ležala pri oknu in je imela za sabo operacijo jajcevoda, pa je mirno spala. Vzdihnila je in spet pogledala na uro. Bilo je nekaj minut do desete dopoldan in Mitja naj bi jo vsak čas prišel iskat in po štirih dneh, si je želela edino le, da leže na kavč njune dnevne sobe in zaspi in čimprej pozabi na vse in se veseli novega začetka in novega upanja.

Zgodba o življenju (foto: osebni arhiv avtorja)

Nina je bila stara osemindvajset let. Bila je srednje rasti, imela je dolge nekoliko valovite rdeče lase in ljubke pegice po obrazu. Imela je redno in zanimivo službo in skoraj popoln zakon. Mitja je bil štiri leta starejši in spoznala sta se pred desetimi leti na neki novoletni zabavi. Kmalu sta ugotovila, da sta rojena drug za drugega in si pričela ustvarjati dom. Čez čas sta se poročila in zdelo se je, da je njuna sreča popolna. A kaj kmalu se je idilično življenje porušilo. Nina ni mogla zanositi in skupaj sta se podala na številne boleče preiskave. A bila sta mlada in močna in ker sta se ljubila, sta nekako premagala zle slutnje in končno jima je uspelo. Nina je zanosila po naravni poti. Ker je bila nosečnost rizična, je po nasvetu ginekologinje ostala doma v postelji od dne, ko je izvedela za svoje stanje. A žal ni pomagalo, splavila je v sedmem tednu. A ju pripetljaj ni potrl za dolgo časa in ponovno sta poskušala in upala, da bosta nekoč pestovala svojega otročička. In poskušala sta in poskušala in po vsakem nesrečnem koncu, po vsakem splavu, ki je sledil, sta se težje pobirala in njune iskrice v očeh so počasi ugašale.

Ko je do konca pospravila svoje stvari in čakala na Mitja, je v sobo prišel zdravnik. Dal ji je odpustnico in se ji prijazno nasmehnil. Imel je neverjetno tople, črne oči, ki so nekako tolažile njeno potrto dušo. »Saj bo, gospa Novak! Le obupati ne smete! Ker je to že vaš šesti splav, vas bom ponovno naročil na preglede in po letu dni boste lahko znova poskusili in garantiram vam, da vam bo uspelo.« Ji je spodbudno dejal in jo potrepljal po rami. Cenila je njegovo pozornost in razumevanje, čeprav je vedela, da mu je vseeno. Bila je le ena izmed mnogih. Poslovil se je in kmalu za njim je v sobo vstopil Mitja. »Si?« je kratko vprašal in prijel njeno prtljago. Prikimala je in mu počasi sledila proti izhodu. Molče sta sedla v novega audija in se molče odpeljala v njuno novo in bogato opremljeno hišo. Med vožnjo je Nina opazovala njegov obraz. Prvi sivi lasje so nagajivo kukali in si utirali pot na površje ter spodrivali njegovo naravno rjavo barvo. Obraz je bil še vedno gladek, brez ene gubice, brezhibno obrit, tako kot vedno in resen, tako kot vse večkrat zadnja leta. Nina se je počutila samo, žalostno in temno. Podzavestno se je krivila in se spraševala, kaj je tokrat storila narobe. Bila je noseča že štirinajst tednov, ubogala je navodila ginekologinje in tokrat je upala, da ji je uspelo. Črtala je dni na koledarju in ko je minilo tistih najbolj rizičnih dvanajst tednov, je nekoliko lažje zadihala in počasi pričela sprejemati otročička v sebi. Tedaj pa kot strela iz jasnega. Kri na spodnjem perilu in že ustaljena rutina. Mitja je pripravil njene potrebščine in jo odpeljal na ginekološki oddelek. Tam se je hladno poslovil in pustil, da je njuno obsodbo počakala sama. In še preden je padla noč, se je poslovila od svojega otročička in prazno ležala na postelji bolnišnice. Prvič in drugič je jokala, potem pa nič več. Preveč jo je bolelo, da bi lahko izjokala vso bolečino in nato šla dalje.

Prispela sta do njune hiše. Nina je izstopila in počasi odšla proti vhodu. Vrata so bila odklenjena in stopila je v notranjost. Obula je svoje copate, nato pa zaslišala zvoke, ki so prihajali iz njene kuhinje. Za hip je zaprla oči in upala, da sanja in da ni storil tega, nato pa počasi odšla do kuhinje. Tam je stala njena tašča Iva in vneto pripravljala kosilo. Z mrzlim pogledom je premerila snaho, nato pa se ji hladno nasmehnila. »Mitja je potreboval pomoč, saj veš. Upam, da nimaš nič proti, ker sem tu. Saj ne bom ostala dolgo. Še kak dan ali dva, da si nekoliko opomoreš, nato pa grem na vlak in domov.« Nina se je prisiljeno nasmehnila in odšla v dnevno sobo. V kaminu je gorelo in prostor je bil prijetno topel. Legla je na velik kavč in si zaželela, da bi jo pogoltnil vase, v svojo mehkobo. Pokrila se je z odejo in zvita v klobčič takoj zaspala.

Predramilo jo je šele ropotanje posode, ki je prihajalo iz kuhinje. Zaslišala je možev glas, ki je nekaj govoril s svojo materjo in pripravljal mizo za kosilo. Vstala je in se napotila proti kuhinji. Ko je že hotela vstopiti, je zaslišala taščin glas: »Prej, ko se bo sprijaznila z resnico, da je jalova, bolje bo zanjo. Smiliš se mi ti. Tako mlad si še, pa brez otrok. Si kdaj razmišljal, da bi se ločil in začel znova?« Nina je odprla vrata, ker ni hotela slišati moževega odgovora. Bala se je, da bo odgovoril materi na voljo, vedela je, da ljubezen med njima ugaša. Iva in Mitja sta jo presenečeno pogledala in Nina je preden so ji pričele teči solze pogledala možev hladni obraz in ga vprašala: »Da, Mitja, si kdaj razmišljal, da bi se rešil svoje jalove žene in si priskrbel žensko materinih sanj?« Tašča Iva je zaprepadeno odprla usta, v prepričanju, da se ji godi velika krivica, a Nina pogovora ni hotela nadaljevati. Odšla je po stopnicah proti spalnici in po licih se ji je usul plaz solza.

Tašča je še isti dan pobrala svojo prtljago in užaljeno odšla iz njune hiše. To je Nino nekoliko pomirilo, a še vedno jo je motil Mitjin molk. Odkar je prišla iz bolnice, ji še ni namenil lepe besede ali toplega in varnega objema. Bila je prepričana, da je nima več rad.

Naslednjega dne zvečer, ko se je Mitja šele po enajsti uri vračal iz službe, pa jo je čakal še en hud udarec.

Sedela je pokrita z odejo na kavču in brala knjigo. Njena glasba je bila šumenje drv iz kamina in prepletanje plamenov. Pogledovala je na uro. Mitja bi moral biti že ob tretji uri doma, a ga ni bilo. Na svoj telefon se ni oglašal in Nino je pričelo skrbeti. Ko je končno ob enajstih zvečer zaslišala šklebet ključev v vhodnih vratih, se ji je oddahnilo.

Mitja je vstopil v dnevno sobo in pričel hoditi sem ter tja. Ni je pogledal in Nina je po njegovi živčni hoji ugotovila, da je nekaj hudo narobe. »Mitja, kaj se je zgodilo, kaj je narobe?« je nekoliko prestrašeno vprašala. Ustavil se je pri oknu in pogledal v noč. Nato se je odkašljal in počasi pričel. »Neka prijateljica je danes umrla.« Nina je namršila čelo in mu namignila, naj nadaljuje. »Zelo dobra prijateljica. In ima sina.« Nina je poslušala možev zmeden govor, nato pa dejala: »Jo poznam?« Mitja je odkimal, nato pa sedel k njej na kavč. Prijel jo je za roko in žalostno pogledal njene oči. »Komaj štiri mesece ima.« Nina je pazljivo poslušala in ga ni prekinjala. »Prometna nesreča. Neki pijani norec se je zaletel vanju in Ines je takoj umrla….Gašper pa je v bolnici…nič hujšega ni, a bo ostal na opazovanju vsaj še nekaj dni.« Nina je prestrašeno zrla v moževe oči in ko je zbrala pogum, je vprašala, čeprav se ji je odgovor pričel vse bolj svitati: »In kje je oče Gašperja?« Mitja je sklonil pogled in nekaj časa molčal, nato pa počasi in tiho dejal: »Jaz sem njegov oče.« Nina je zamižala in prikimala. Oči so se ji napolnile s solzami in počutila se je izdano in povsem samo s svojo bolečino, ki je naraščala. Počutila se je kakor, da bi ji nekdo z nožem rezal srce na drobne koščke. Seveda, sama mu ni mogla dati otroka, zato si ga je poiskal drugje. In če se njegovi novi izvoljenki ne bi pripetila tragična nesreča, bi bilo najbrž vprašanje časa, kdaj bi dobila brco in na njeno mesto bi prišla ženska, ki je sposobna roditi in osrečiti njenega moža. S temnimi misli je zaspala kar na kavču dnevne sobe. Mitja je odšel v spalnico in jo pustil samo s svojo bolečino.

Ko se je naslednjega dne prebudila, jo je bolela glava, drugače pa se je počutila dosti bolje in nekoliko bolj pri močeh. Odšla je v kuhinjo in vzela tableto proti bolečinam in krčem, nato pa sedla za mizo. Zaslišala je ropot avtomobila. Nagnila se je proti oknu in zagledala Mitja, ki se je z avtom odpravljal. Dogodki prejšnjega večera so počasi prihajali nazaj. A nekako niso imeli več toliko moči in niso bili tako grozni in nepremagljivi, kakor prejšnji večer. Pripravila si je močno kavo in jo počasi pila. Dopoldan je posvetila izključno urejanju sebe in svojih misli. In ko je prišla do danega zaključka, je bila ponosna in veliko močnejša. Ob poldan si je pripravila lahko kosilo, nato pa poklicala moža. Tokrat se je oglasil. »Kje si?« je vprašala. Nekaj časa je bil tiho, kakor, da bi premišljeval ali naj pove po resnici, nato pa potihoma dejal: »Tu, v bolnišnici, pri njemu!« Nekako mu beseda sin ni šla iz jezika, čeprav je bilo to tisto, kar si je želel deset let. Nina je globoko vdihnila in nato odločno vprašala: »In kdaj nameravaš priti po svojo prtljago?« Nastala je tišina, nato pa zmedeno vprašanje: »Kakšna prtljaga?« »Tvoja. Tvoje mesto je sedaj pri njemu, pri tvojemu otroku in ne pri meni.« In odložila je slušalko.

Popoldan je zaslišala glas njegovega avtomobila. Sedela je v kuhinji in brala revijo. Brez besed je vstopil, šel mimo kuhinje, jo za trenutek pogledal, nato pa odšel v zgornje nadstropje. Čez čas se je vrnil s kovčkoma v roki. Postal je pri kuhinjskih vratih in narejeno brezbrižno ga je pogledala. »Je to konec?« jo je vprašal in za hip se ji je zazdelo, da vidi iskrico upanja v njegovih očeh. Pogledala je njegov lepi obraz in kljub temu, da ga je še vedno ljubila, dejala: »Konec, kakršnega si si izbral sam. Dobil si, kar ti jaz nisem mogla dati. In naj bo najin konec, začetek nekaj novega. Zate in zame, predvsem pa za tvojega otroka.« In posvetila se je branju revije. Mitja je še nekaj časa stal pri vratih in okleval, katero pot naj ubere, nato pa stopil skozi vhodna vrata in se odpeljal v stanovanje svoje pokojne ljubice.

Nina pa je sedela v prazni kuhinji in jokala. Nenehno se je spraševala, zakaj ravno ona, zakaj se je usoda tako kruto poigravala z njenim življenjem in ji jemala vse, ki jih je ljubila.

Naslednjega dne je zbrala dovolj moči, da je pogledala svetu v oči in se odpravila v trgovino. Zdelo se ji je, da jo vsak mimoidoči pomiljivo gleda, da vsak ve njeno zgodbo. Čimprej je hotela oditi nazaj v svoje prazno stanovanje, stran od ljudi in stran od sveta. Nakupila je najnujnejše in se odpeljala proti domu.

Vstopila je v hišo, zakurila kamin in poslušala telefonsko tajnico. Sporočil ni bilo. Nihče je ni pogrešal. Upala je, da bo Mitja poklical, a ni. Ne tisti dan in ne naslednjih štirinajst dni. Bolniška se ji je iztekla in z bolečino v duši je odšla v službo. In bilo ji je nekoliko lažje, ko je po štirinajstih dneh spet zagledala znane obraze. Njena pisalna miza se je šibila nad vsem delom, ki se je nabralo v njeni odsotnosti in z veseljem se je potopila vanj in tako pozabila na svoj žalostni svet. Delo je bila edina stvar, ki ji je še ostala in vso svojo energijo je porabila zanj.

Tako je minilo leto. V tem času se je ločila od Mitja in povsem posvetila delu, kar se ji je obrestovalo. Kmalu je napredovala in s tem se je njeno delo še povečalo. Z veseljem je dneve preživljala na službenem mestu. Zvečer pa se je vračala domov in si samotne večere krajšala z branjem knjig. V dnu srca pa je vedela, da Mitja kljub vsemu kar ji je storil še vedno ljubi in po eni strani ga je pričela celo razumeti. Nazadnje ga je videla na sodišču, ko sta sporazumno podpisala ločitev. Mirno sta se sporazumela glede lastnine in tako je Nina dobila hišo, Mitja pa vikend v gorah in novi avto. In stiki med njima so bilo pretrgani.

Bilo je lepo nedeljsko popoldne. Nina si je kupila psa Rika, zlatega prinašalca in tako kot vsako nedeljo sta odšla na sprehod po parku. Tudi tokrat sta zavila v park in od daleč se je zaslišal otroški smeh in razgrajanje. V bližini je bilo otroško igrišče in ker je bilo vreme čudovito, je bilo polno malih nadebudnežev. Nina je pogledala svojega rjavega ljubljenčka, nato pa zavila do igrišča. Sedla je na bližnjo klop in opazovala brezskrbne male obrazke pri igri. Tedaj pa jo je nekdo poklical. Nina se je ozrla in vztrepetala. Zagledala je njega, svojega bivšega moža. Pograbil je majhnega dečka in se ji približal. Nina je brez besed zrla vanj in v njegovega sina. Bil mu je podoben. Pravi mali Mitja. »Upam, da te ne motim!« ji je tiho dejal. Nina je odkimala. Gašper je takoj pričel božati Rika in ga objemati. »Je tvoj?« je vprašal Mitja. Nina je prikimala in še vedno ostajala brez besed. Mitja je prisedel. Nekaj časa sta tiho zrla igro Gašperja in Nininega psa, nato pa je Mitja dejal: »Si mogoče za kavo?« Nina je prikimala. Počasi sta vstala in se napotila proti bližnji gostilni. Nina je vodila svojega psa, Mitja pa je držal v naročju svojega otroka.

Sedli so in naročili kavo ter sok za malega. Mitja in Nina sta tiho mešala vsak svojo kavo in se izogibala pogleda drug drugega. Tedaj je Mitja globoko vzdihnil in dejal: »Veš, pogrešam te! Žal mi je. Tako rad bi popravil storjene napake. Tako sem si želel otroka, a sedaj ko ga imam spet trpim. Trpim, ker sem izgubil tebe.« Nina ga je pogledala, njegove oči so bile žalostne. Vedela je, da misli resno. Gašper mu je zlezel v naročje in Mitja ga je tesno objel. »Tako ga imam rad in želim si, da bi imel mamo.« Nina se je bežno nasmehnila in pogledala stran. Popila je svojo kavo, nato pa vstala. Pogledala je Mitja in se mu nasmehnila. »Že greš?« jo je strahoma vprašal. Prikimala je. Pobožala je njegovega otroka, se tiho poslovila in odšla proti vratom. »Te lahko pokličem? Bi šla z nama za konec tedna na vikend?« je hitel Mitja. Nina se je obrnila in ga pogledala v oči. Nekaj časa se je obotavljala, nato pa prikimala in odšla ven.

Domov je odšla s hitrimi koraki in zdelo se ji je, da je pot lahka in da celo Riko bolj veselo stopa ob njej. Življenje je spet postalo nekoliko lepše in odgovori na vprašanja nekoliko bolj rožnati.

In ko je v ponedeljek kasno prišla iz službe, je že na vhodnih vratih zaslišala telefon. Stekla je v dnevno sobo in se z nasmeškom na obrazu oglasila…

Njegov otrok … (foto: osebni arhiv avtorja)

Zadnji članki

Ne spreglejte