torek, 23 julija, 2024

Resnična zgodba: Darilo

»Lep konec tedna ti želim!« je Nina prekinila tišino z vstopom v pisarno. Eva je dvignila pogled izza računalnika in prikimala. »Boš še dolgo?« je vprašala Nina. Eva je pogledala na uro. Kazalec se je bližal sedmi zvečer. Odkimala je: »Ne, kmalu bom zaključila!« »No, prav. Adijo, se vidiva v ponedeljek!« in odšla je.

Eva je bila zaposlena v večji računalniški firmi. Delo je ljubila in ni je motilo, da mu je včasih posvečala ves dan. Kljub svojim triintridesetim letom, je bila še vedno samska. Za sabo je imela nekaj krajših zvez, a vse so se končale s slovesom. Počasi je začela izgubljati upanje, da bo našla sorodno dušo. Življenje si je uredila po svoje in kljub pomilovanju njenih poročenih prijateljic, ji je šlo prav dobro. Bila je sama svoj gospodar, počela je kar se ji je zahotelo in počasi ji je pričelo ugajati, da ni odvisna od moškega in njegove družbe. Vsaj mislila je tako in se tolažila, a nekje v dnu srca je vsako jutro upala, da bo danes srečni dan in se bo princ na belem konju končno pojavil.

Živela je v enosobnem stanovanju v centru Ljubljane. Med tednom ji je dan zapolnila služba, konec tedna pa se je včasih z avtom odpeljala na deželo in obiskala svojega brata in svoji nečakinji. Včasih pa je pohajkovala po Ljubljani, odšla v kolosej ali pa doma pod odejo spremljala kak film.

Nina je s svojim prihodom zmotila njeno zagnanost in ugasnila je računalnik. Pospravila je po svoji pisalni mizi in se odpravila proti domu. Ko je z dvigalom prispela v avlo firme, pa jo je ustavil varnostnik. »Gospodična Eva, direktor mi je naročil, da pojdite za hipec k njemu v sprejemno sobo!« Začudeno je prikimala in se po hodniku odpravila do sobe, v kateri naj bi jo čakal direktor. Vse skupaj se ji je zdelo čudno,in ko je odprla vrata, je bila v sobi tema. Skomignila je z rameni in že hotela oditi, ko so se nenadoma prižgale luči in zagledala je vse svoje sodelavce. V en glas so ji zavpili: »Presenečenje! Vse najboljše za tvoj rojstni dan!« in pričeli so ploskati in žvižgati. Eva ni mogla verjeti svojim očem. Nikoli ni obešala na veliki zvon, kdaj ima rojstni dan, zato je bilo presenečenje toliko večje. Posedli so jo za veliko pogrnjeno mizo in prinesli torto. Ko je upihnila vse svečke, pa ji je direktor, starejši sivolas možak, iskreno čestital in ji izročil kuverto v imenu vseh. Radovedno jo je odprla in zagledala letalsko karto. Od presenečenja so se ji oči napolnile s solzami. Sodelavci so ji kupili teden dni oddiha v Dubrovniku z letalskim poletom tja in nazaj. Zahvaljevala se je in bila srečna, da je del tako čudovite firme. Nato so pričeli z zabavo.

Pozno ponoči, ko se je z nasmeškom na ustnicah vračala domov, še vedno ni mogla verjeti, da bo že čez teden dni plavala v Jadranskem morju.

Foto: Dian L.

Čez teden dni pa je oborožena s knjigami sedela na letalu in čakala, da vzletijo. Ko so bili v zraku, ji je prijazna stevardesa prinesla kozarec soka. Sedela je pri oknu in opazovala pokrajino pod sabo. Zraven nje je sedel starejši gospod, ki je vneto bral časopis in se ni kaj dosti menil za sopotnico.

Pristali so in s taksijem se je odpeljala do hotela. Hotel je bil majhen, a lepo opremljen. Na prvi pogled ji je bil všeč. Odšla je v enoposteljno sobo in odložila prtljago. Dobila je sobo s pogledom na morje. Odprla je vrata malega balkona in sedla na pleten stol. Vdihnila je opojni morski zrak in zaprla oči. Poslušala je pesem morja, ki se je prepletala z glasovi galebov. Vroče dopoldansko sonce jo je opomnilo, da je čas, da razišče plažo. Vzela je brisačo, si poveznila slamnik na glavo in odšla ven. Plaža je bila blizu. Razgrnila je brisačo na veliko skalo in vzela knjigo. A je ni mogla brati, zato jo je odložila in se zastrmela v morje. Bilo je čudovito. Nebo je bilo brez enega samega oblačka in pihljal je rahel veter, ki ji je mršil kratke rdečkaste lase. Vstala je in se napotila proti morju. Voda je bila ravno prav topla in zaplavala je.

S plaže se je vračala šele, ko je sonce utonilo v morje. Ker je bila precej kasna za večerjo, je na hitro smuknila v moder hlačni komplet in stekla proti jedilnici. Večina gostov je večerjo že pojedla in se preselila na vrt pred hotel, kjer se je ansambel pripravljal na svoj nastop. Pojedla je okusno ribjo juho in pražen krompir z morsko ribo. Vzela je svoj kozarec črnega vina in odšla na teraso. Sedla je za prazno mizo, ki je bila bolj zadaj in opazovala dogajanje. Ansambel je zaigral nežno domačo skladbo. Kljub pihanju rahle burje, je ni zeblo. Grelo jo je sonce, ki je ujelo njeno belo telo na plaži. Kmalu je bilo plesišče polno. Ljudje so se razživeli. Ni je motilo, da je sama, povsem zadovoljna je bila z opazovanjem neznane množice.

Ansambel je kmalu naznanil kratek oddih in ljudje so odhajali nazaj za svoje mize. Čez čas pa so tudi člani ansambla odšli k mizi, ki pa je bila rezervirana zanje čisto zraven mize, za katero je sedela Eva. Posedli so in se veselo pomenkovali. Bili so domačini in Eva je s svojim znanjem njihovega jezika razumela prav vse, kar so govorili. Neopazno je škilila k njihovi mizi. Bili so štirje moški njenih let. Na prvi pogled, so se ji zdeli prijazni. V oči ji je padel kitarist, ki je imel nekoliko daljše črne lase, spete v čop. Bil je velik in močno zarjavel.

Njeno opazovanje je zmotil natakar, ki ji je prinesel pijačo. Eva ga je presenečeno pogledala in že hotela ugovarjati, da ni naročila novega kozarca vina, ko ji je razložil, da plačajo muzikantje. Postalo ji je nerodno, a je vseeno dvignila kozarec in jim nazdravila. Kitarist, ki ga je prej opazovala, ji je ponudil prazen stol zraven njih. Nekaj časa je oklevala in pogledovala okrog sebe. Nato pa vstala in se prisedla k njim. Predstavili so se ji in kitarist, ki se je predstavil za Petra, jo je vprašal: »Ste sama tu?« Prikimala je in povedala, da so ji sodelavci dali potovanje za darilo. Nekaj časa so se pomenkovali, nato pa so morali ponovno na oder. »Počakaj, kmalu bomo spet tu!« ji je dejal Peter in odšli so na oder. A jih ni počakala. Počutila se je nelagodno, zato je kmalu neopazno vstala in odšla do svoje sobe. Legla je k počitku in poslušala glasbo, ki je ravno v pravšnjem tonu prihajala iz terase skozi njeno odprto okno.

Zgodaj zjutraj jo je prebudilo sonce. Odšla je na zajtrk. Jedilnica je bila prazna. Tokrat je bila med prvimi. Sedla je za prazno mizo. Gostje hotela so počasi pričeli prihajati. Ko je pojedla. Je odšla na kratek sprehod po obali. Ribiči so se že vrnili iz svojega jutranjega ulova. Prodajali so svoje ribe po smešno nizki ceni. Bilo je čudovito. Vdihavala je svež morski zrak, opazovala ljudi in se sprehodila do pomola. Nato je odšla v manjšo slaščičarno na kavo. Nikamor se ji ni mudilo in počutila se je odlično. Najraje bi kar ostala tu, v tem majhnem ribiškem kraju, le nekaj metrov stran od mogočnega Dubrovnika.

Pozno dopoldan se je z nekaj prtljage odpravila na plažo. Ko je iskala svoj kotiček, je zaslišala svoje ime. Ozrla se je in zagledala je Petra. Sedel je pod velikim senčnikom in ji mahal, naj pride bližje. Odšla je do njega. Bil je res privlačen in srce ji je nehote pričelo močneje biti. Pokazal ji je naj sede zraven njega in ubogala je. »Zakaj si včeraj tako hitro odšla?« jo je vprašal in pogledal s svojimi velikimi očmi. »Bila sem utrujena. Vožnja me vedno zdela.« Se je izgovorila. »Si prvič tu?« jo je vprašal. Prikimala je in nasmehnil se je. »Potem ne boš odklonila kosila v naši najboljši ribiški restavraciji tod okrog!« je odločno dejal. Seveda ji je povabilo več kot ugajalo in sprejela ga je z velikim navdušenjem. »Potem pa kar greva!« je rekel in vstal. »Kar takoj?« je začudeno vprašala. Prikimal je: »Seveda, če boš tu le teden dni, potem morava izkoristiti vsako minuto!« in prijel jo je za roko in odšla sta. Peljal jo je do obale in ji pokazal barko, ki je bila zasidrana na privezu. Eva ga je začudeno pogledala. »Pridi!« ji je dejal in jo potegnil za sabo na barko. Eva je bila presenečena. Barka je bila stara, a lepšo preurejena v manjšo okrepčevalnico. Zunaj na palubi je bilo nekaj miz, a ker so bile vse zasedene, sta odšla v notranjost. Sedla sta za majhno prazno mizo in prijaznemu domačinu naročila liter domačega vina. Kmalu sta dobila tudi mamljivo ribjo ploščo. Bilo je res okusno. Eva je z velikim tekom jedla dobrote morja, pila omamno vino in poslušala simpatičnega sogovornika. Kar nekaj časa sta ostala tam in se pogovarjala. Kaj kmalu sta ugotovila, da imata skupne interese. Bila je srečna, končno je našla sorodno dušo. Pogovarjala sta se vse mogoče reči in Evi se je zazdelo, da se poznata že vrsto let.

»Zvečer pa le pridi na naš koncert!« ji je rekel, ko sta se poslovila. Odšel je proti domu, Eva pa je odšla na plažo in poskušala ujeti še zadnje tople žarke, ki so božali njeno telo. Bila je zadovoljna. Dopust se je pričel z polno mero dogodivščin. Venomer je pogledovala na uro in težko čakala večerjo, nato pa njegov nastop.

Po dobri hotelski večerji je sedela za mizo. Opazovala je njihov nastop in se spogledovala s Petrom. Ljudje so plesali in tudi njo je neznanec prišel prosit za ples, a ga je vljudno odklonila. Čakala je edino le njihov odmor. In ko so prenehali igrati, so se napotili proti njej. Bila je presenečena, ko so posedli za njeno mizo. Naročili so pijačo in nekaj časa klepetali. Bili so izredno prijazni in počutila se je povsem domače med njimi.

Tokrat je ostala do konca njihovega nastopanja. Ko so se ljudje počasi razkropili po sobah, je stopil k njej. »Si za sprehod po obali?« jo je vprašal. Seveda je prikimala in prijel jo je za roko. Odšla sta do obale. Morje je bilo mirno. Nočnih sprehajalcev ni bilo več. Bila sta le onadva in morje. Rahlo je zapihal vetrič in ogrnil jo je s svojo jakno. Bil je pravi kavalir. Nekaj časa sta brez besed stopala po plaži, kakor da bi čakala, kdo se bo prej ojunačil in spregovoril. Nato se je nenadoma ustavil in jo objel. »Lepa si,« ji je zašepetal na uho. Nerodno se je prestopila in pogledala v tla. Takih komplimentov ni bila ravno vajena. Srce ji je razbijalo. Nato jo je poljubil in ni se branila. Popolnoma se je prepustila njegovim objemom in z zaprtimi očmi poslušala skrivnostno šumenje morja.

Foto: Dian L.

Naslednje dni njenega dopusta sta preživela skupaj. Čez dan jo je vedno on poiskal in jo peljal na kosilo. Zvečer pa je čakala, da je odigral svoj nastop, nato pa sta odšla na plažo, kjer njuno romanco ni motil nihče. Čeprav je vedela o njemu zelo malo, ji je postajal čedalje bolj všeč in nehote se je vanj zaljubila. Niti tega ni vedela, kje je doma, a je to ni motilo. Hotela je le ustaviti čas in biti z njim, s skrivnostnim domačinom, ki je popolnoma prevzel njeno srce in dušo.

A dan slovesa se je neizbežno bližal. Zadnjo skupno noč, sta tako kot vse poprej preživela na obali. Molčala sta. Bilo ji je hudo in najraje bi ga vzela s sabo. »Zakaj si doma tako daleč?« ga je žalostno vprašala. Nasmehnil se je in jo pobožal po njenih kratkih laseh. Ostal je tiho. Že od vsega začetka ji je bilo jasno, da pač imata le nekaj dni in to je bilo tudi vse. Oba imata življenje, ki se mu ni bilo moč odpovedati, niti zavoljo ljubezni ne.

Ko sta se poslovila, ji je po licu spolzela solza. Obrisal jo je in rekel: » Ne joči. Nasmehni se, ker nama je bilo lepo.« in nato je odšel.

Eva je navsezgodaj spakirala svoje stvari in se odpravila s težkim srcem na letališče. In kot bi mignil je bila doma, v svojem stanovanju in zdelo se ji je, kakor da bi vse skupaj samo sanjala.

Ko je naslednjega dne odšla v službo, sodelavka Nina ni mogla dolgo ostati tiho. Med malico je odšla v njeno pisarno. Sedla je na prazen stol in jo vprašujoče gledala. »Kaj?« je Eva vprašala in jo pogledala. »Ah, daj no povej že! Vsi nestrpno čakamo. Kako je bilo? Si spoznala koga?« je hitela Nina. Eva se je nasmehnila, za hip pomislila, nato pa odkimala. Nina je zamahnila z roko in vstala. Pri vratih se je obrnila in v šali rekla: »Popolnoma brezupen primer si, da veš!« in zaprla je vrata za sabo. Eva pa se je poskušala zbrati in se potopiti v kup dela, ki se je nabralo med njeno odsotnostjo in zaman se je prizadevala, da bi vsaj za hipec prenehala misliti na njegov lepi obraz.

Zazrla se je skozi okno in pogledala mesto pod sabo. Nato so ji misli preplavile njegove besede: »Ne joči. Nasmehni se, ker nama je bilo lepo!« In res se je nasmehnila. Vedno ji bo ostal v spominu in vsako noč bo sanjala njegov objem.

Zadnji članki

Ne spreglejte