torek, 23 julija, 2024

Resnična zgodba: Beg v ljubezen

Hitela sem, tako kot vedno. Ne vem, zakaj, toda dozdeva se mi, da gre čas vsako leto hitreje mimo, da so minute vsak dan krajše. Čas mi polzi iz rok, včasih si želim, da bi imel dan najmanj sedemindvajset ur, ali da bi kak znanstvenik iznašel tableto proti spanju.

Prej, ko sem bila še sama, ko še nisem imela Anite, je bilo drugače. Vse je bilo lažje, časa je bilo dovolj. Po poroki in po rojstvu hčerkice, pa je čas pričel bežati mimo mene. In kar naenkrat se je pojavilo toliko stvari, ki jih je bilo nujno potrebno narediti. Takoj, ne čez dva dni. Res je drugače imeti družino, skrbeti za dom, hoditi v službo, poskrbeti zase in za svoje telo in še in še. Če ne bi imela svoje dobre tete Jasne, ne vem, kako bi mi vse skupaj sploh uspelo. Najbrž bi me čas povozil.

Res je, da moj mož Drago, skoraj vsak dan pride iz službe domov šele pozno popoldan in da se nanj ne morem veliko zanesti. Ampak, me ne moti, to sem vedela že takrat, preden sem se poročila z njim.

Po rojstvu Anite sem hodila v službo le v dopoldanskem času. Delo je bilo zanimivo, rada sem ga opravljala. Drago mi je večkrat rekel, da bi lahko ostala doma, njegova plača je bila dovolj velika, da bi nas preživljal, toda nisem hotela.

»Rada sem v službi,« sem mu povedala. Nisem si znala predstavljati, da bi bila ves čas doma. Časa najbrž ne bi imela nič več, pogrešala pa bi marsikaj. Rada sem bila v družbi sodelavk, rada sem z njimi pila kavo, se pogovarjala o vsakdanjih stvareh.

Ko je Anita pričela hoditi v šolo, sem imela polno dela. Posvečala sem se njej. Skupaj sva delali za šolo, nato je vedno stekla za nekaj uric k prijateljicami. Zvečer sva skupaj odšli na sprehod. Rada je bila z mano, odlično sva se razumeli.

Bila je v nižjih razredih osnovne šole, ko jo je pričelo zanimati, iz kje izhaja, kdo so njeni predniki, kaj so počeli.

»Je bil kdo izmed naših prednikov zelo bogat,« je spraševala radovedno.

Smejala sem se in skomigala z rameni.

»Ne veš? Te ni nikoli zanimalo,« je bila začudena.

»Priznam, res nisem nikoli razmišljala o tem,« sem ji povedala.

»Pozanimaj se, rada bi vedela, kdo je bil moj pra pra pra dedek.«

Pozabila sem na najin pogovor, ko me je nekoč nanj spomnila Jasna. Moja teta, materina sestra.

Resnična zgodba (foto: osebni arhiv/Dian L.)

»Zadnjič je bila tu Anita. Zanimalo jo je, iz kje prihaja. Nisem ji veliko povedala, ker ne vem, kaj ji lahko povem,« je govorila Jasna.

»Povej, kar veš,« sem skomignila z rameni.

»Resnica je lahko včasih preveč kruta za otrokovo glavo. Ti nisi bila nikoli tako radovedna, zato ti nikoli nisem razlagala vseh podrobnosti. Zadovoljila si se s kratkim odgovorom. Anita pa je drugačna,« mi je povedala Jasna resno.

»Torej je še mnogo stvari, za katere sploh ne vem,« sem bila presenečena.

»Da, lahko bi tako rekli. Najbolje bi bilo, da ti resnico povem jaz. Sama boš potem presodila, kaj je dobro in kaj ni. Tisto dobro boš povedala svoji hčeri,« je govorila jasna.

»Ampak danes res ne utegnem,« sem nervozno pogledovala na uro.

Jasna je zavila z očmi: »In kdaj sploh utegneš? Niti umreti ne boš imela časa!«

»Obljubim, še ta teden pridem po resnico,« sem se nasmehnila in jo objela. Ah, ta moja tetka. Bila mi je vse, oče in mati. Najtežje v življenju mi je bilo najbrž takrat, ko sem se še zadnjič ozrla po mali hiški, ko sem s kovčkom odšla proti svoji ljubezni. Takrat sem le s težavo zadrževala solze. Bilo mi je zelo hudo, teto sem imela najraje na svetu. Čeprav sva z Dragom živela v hiši le dva kilometra stran, mi je bilo grozno pri srcu. Kakor, da bi odhajala na drugi konec sveta.

Tistega dne sem imela aerobiko, zato se mi je res mudilo. Ta čas, ko sem bila sama na aerobiki, je bila Anita pri glasbenem krožku. Nato je vedno prišla k meni v telovadnico in tam počakala še nekaj minut, da smo zaključili. Tudi tokrat je bilo tako. Nasmehnila sem se ji, ko je pokukala skozi vrata. Tiho se je odpravila do klopi, sedla in me opazovala. Lepa je bila ta moja hčerkica. Bila je velika, imela je temno rjave lase, spete v čop, imela je velike rjave oči, prav takšne, kot Drago.

»Greva,« sem rekla, ko sem po končani telovadbi stopila do nje.

Že v avtu je pričela: »Mami, teta Jasna je rekla, da mi boš ti povedala.«

»Povedala, kaj,« sem vprašala.

»Saj veš, kdo so naši predniki, kdo sta bila tvoja mama in oče,« je pričela.

»Še nisi pozabila? Ah, Anita, najbolj radovedno bitje na svetu si,« sem se nasmehnila.

»Saj ni to, mami, toda zanima me, res. Zakaj nimam babice in dedka? Kje sta? Saj mi je teta Jasna povsem dovolj, pa bi vseeno rada vedela,« je govorila.

»Pa očkova starša? Saj imaš njiju,« sem ji rekla.

»Ne razumeš, mami,« je rekla resno.

»Povsem te razumem. Odšla bom do tete Jasne in jo vprašala, potem ti bom vse povedala,« sem ji obljubila.

»Ne veš? Te ni nikoli zares zanimalo?« je bila začudena.

»Vem le, da sta oče in mati umrla, ko sem bila še čisto majhna. Več nisem nikoli izvedela, nisem bila tako radovedna, kot si ti,« sem ji povedala.

»Potem imam radovednost verjetno po očku,« je kimala resno.

Nasmehnila sem se ji. Najbrž je res imela radovednost po svojem očetu, pa ne samo to. Bila mu je zelo podobna v vsem.

Seveda sem kmalu pozabila na najin dogovor. A se je čez nekaj dni spomnila Anita.

»Si bila pri teti,« jo je zanimalo, ko sva zvečer sedeli za mizo in večerjali.

»Zakaj,« sem vprašala in pogledovala na uro. Bilo je nekaj do sedme ure, drago naj bi bil vsak hip doma, tistega dne sem bila zmenjena s sosedo, da greva tečt.

»Spet si pozabila,« mi je resno rekla in zavihala nos.

»Pozabila? Kaj sem pozabila,« sem jo vprašala.

»Pozanimala naj bi se o dedku in babici,« je ogorčeno rekla in odložila žlico. Jezno me je gledala.

»Ah,« sem se udarila z roko po čelu. Imela je prav, sedaj bi bil res že čas, da ji ustrežem.

»Nikoli ne bom izvedela,« je rekla užaljeno.

»Boš! Obljubim ti. Jutri takoj po službi se odpravim tja, velja,« sem se skušala oddolžiti.

Počasi je prikimala, čeprav mi ni povsem verjela.

Drago je prišel do časa in lahko sem odšla. Soseda je že stala pred vrati in me čakala.

»Greva,« je vprašala in skakala na mestu.

Prikimala sem.

V službi sem se kar nekajkrat spomnila na obljubo, ki sem jo dala Aniti. Poklicala sem teto Jasno in se zmenila, da pridem takoj, ko bom prenehala z delom.

»Lepo. Pripravila nama bom kosilo,« je bila navdušena.

Ko sem nekaj ur kasneje vstopila v domačo hišo, je bilo kosilo že na mizi. Pečenka, krompir in solata. Preprosto in tisto, kar sem imela najraje.

»Potrudila si se,« sem ji rekla, ko sem sedla.

»Dolgo je že tega, odkar sem te čakala s kosilom, želela sem, da ti bo všeč,« mi je priznala.

»Prišla sem zaradi očeta in mame. Anita mi ne da miru. Radovedna je,« sem povedala.

»V tistih letih je. Mora pač izvedeti,« je kimala jasna.

»Priznam, da tudi mene zanima. Kot otrok si nikoli nisem belila glave s tem. Bila sta mrtva in tu je bila zame pika. Imela sem vse, ničesar nisem pogrešala,« sem povedala Jasni.

Nasmehnila se je in prikimala.

Po kosilu sva popili kavo, nato je vstala in odšla v zgornje nadstropje. Vrnila se je s škatlo. Postavila jo je predme.

»Tu notri je vse,« je rekla.

Odprla sem pokrov in zagledala pisma. Vzela sem prvega. Na njem je bil tetin naslov.

»Tvoja mati, Sanja, mi je redno pisala. Bila sem njen dnevnik. V pismih boš našla vse, kar Anito zanima,« je rekla. Na pladnju mi je prinesla sok, piškote, nato pa se je umaknila iz hiše. Rekla je, da ima na vrtu polno dela, naj v miru preberem vse.

Imela sem čas. Popoldne je bilo samo moje. Anita je bila pri Dragovih starših. Da bi končala čimprej, sem pričela z branjem. Teta je oštevilčila vsa pisma, tako da mi ni bilo težko najti prvega. Prebrala sem jih lahko po vrstnem redu, tako, kot so bila napisana.

Draga Jasna!

Najprej mi oprosti, ker ti nisem takoj pisala. Moram ti povedati, da se še vedno nekoliko lovim. Vse je novo, vse gre od začetka. Z Davorjem sva imela ogromno dela. Prve dni sva selila pohištvo, pospravljala stvari. Nisem vedela, da je toliko dela z vselitvijo v nov dom. No, čeprav sva vsak večer utrujeno padla v posteljo, sva vseeno srečna. Ni nama žal, če bi se odločala še enkrat, se bi najbrž odločila prav tako. Lepo je imeti svoj dom, lepo je imeti ob sebi nekoga, ki ga ljubiš. Ti razumeš, vem, da. Zato ti tudi pišem, zato bom s tabo ohranila stike. Glede matere in očeta pa, kakor želiš. Lahko jima poveš, da sem dobro, da sem zdrava, če ju zanima seveda. Še vedno menim, da sta mi naredila krivico. Priznam, žalostna sem zaradi tega. Od doma sem šla, brez da bi se poslovili. Saj vem, da sem mlada, da še ne vem, v kaj se spuščam, toda lahko bi vedela, da je ljubezen vedno prva. Sama sta se spoznala, se zaljubila, lahko bi me razumela. In čeprav imam šele osemnajst let, vem, da sem sposobna skrbeti zase, si najti službo, imeti družino. Ti si drugačna, Jasna, ti študiraš. Jaz nisem šole nikoli marala, saj veš. In čeprav sta si oče in mati želela, da bi študirala, da bi imela dobro službo, veliko denarja, ne morem. Drugačna sem. Mogoče mi bosta nekega dne oprostila, ker sem odšla, ker sem izbrala njega, Davorja, mojo edino ljubezen.

Dobro sva, Jasna. Upam, da je tudi doma vse v redu! Kmalu ti spet pišem.

Sanja

Prvo pismo sem spravila nazaj v kuverto. Pogladila sem ga z roko. Lepo pisavo je imela moja mati. Davor. Kdo je Davor? Očitno je bil to človek, s katerim je odšla od doma. Teta Jasna mi o njem ni nikoli pravila. No ja, najbrž bom iz naslednjega pisma izvedela več. V roke sem vzela kuverto, na kateri je bila z rdečo obkrožena številka dve. Torej materino drugo pismo.

Jasna!

Minilo je že kar nekaj dni od mojega prvega pisma. Čas je, da ti napišem par vrstic. Moram ti povedati, da sem tvoje pismo dobila. Zelo sem ga bila vesela, čeprav mi v njem sporočaš, da sta oče in mati še vedno jezna. Se zaradi mene kregata? Govorite o meni? Upam, da se bo stanje kmalu umirilo, da nisem povzročila preveč hrupa. Še vedno sem trdno prepričana, da sem naredila prav. In ne razumem ju! Oba poznata Davorja, oba vesta, da izhaja iz urejene, poštene in delavne družine. Le zakaj sta tako proti. Če bi naju sprejela drugače, bi najbrž bila bližje doma. Ker pa sta nama branila, sva odšla. Sama sta kriva. No, ko se bo stanje umirilo, bova prišla na obisk, prej ne. Nočem poslušati očitkov, ki niso upravičeni. Pa dovolj o tem. Nočem biti slabe volje.

Jasna, tu je lepo. Stanovanje je lepo, veliko, sončno. Stanujeva v starejši hiši, najino je spodnje nadstropje. Zgoraj živi starejši gospod. Prijazen je, pusti naju pri miru. Pravi, da dokler bova redno plačevala najemnino, bomo v dobrih odnosih. In veš, da jo bova. Davor je namreč že dobil službo. Da, res. Srečna sem zanj. Srečen je tudi on. Sicer ni ne vem kaj, toda služba je. Delo je težko, dela v tovarni, kjer izdelujejo pohištvo. Dela od osme ure zjutraj, do šeste ure zvečer. Pravi, da je hrana dobra, da se s sodelavci zaenkrat zelo dobro razume. To je važno, kajne.

Jaz službe še nisem našla. Pa vem, da jo bom kmalu. Če ne v trgovini, v gostilni zagotovo. Saj veš, da vedno in povsod potrebujejo natakarice. No, Davor pravi, da bo to zadnja možnost. Saj veš, da je nekoliko ljubosumen. Ne prenese, da me kdo pogleda. A nisem jezna nanj, vsaj vem, da me ima neskončno rad in zato sem srečna.

Jasna, še bi ti lahko pisala, toda moram iti. Pospraviti moram po stanovanju, skuhati večerjo. Polno dela imam. Ne vem, kako bom zmogla vse, ko bom imela službo in ko bova imela otroka. Ne boj se, nisem noseča! Ha, ha! Z Davorjem meniva, da je še prezgodaj. Najprej bova uredila življenje, nato bova imela družino.

Jasna, kmalu spet piši!

Sanja

Resnična zgodba (foto: osebni arhiv/Dian L.)

Odložila sem drugo pismo in se naslonila na kavč. Torej je imela mati nekoga, ki mu je bilo ime Davor. Z njim je odšla, se skregala doma zaradi njega. Odpovedala se je vsem, da je lahko bila z njim. Najbrž ga je imela zelo rada. Radovednost me je gnala dalje, segla sem po tretjem pismu.

Jasna!

Hvala za tvoje pismo. Torej praviš, da se stanje doma počasi normalizira. Da te mati sprašuje, če kaj veš o meni. Vedela sem, da bo mati popustila. Matere so vedno mehkejše. Oče praviš, da še vedno jezno molči, noče slišati zame. Priznam, da me to žalosti, toda ne morem pomagati. Drugače ni šlo, saj sama veš. Ni prav, da sta mi branila ljubezen. Njima jo najbrž niso in zato ne vesta, kako boli, če imaš nekoga rad in ne smeš biti z njim. Da je moja ljubezen do Davorja res velika, je pokazalo to, da sem se odločila zanj. Morala bi spregledati, da mislim resno in se sprijazniti s tem. Navsezadnje gre za moje življenje, mojo pot, izbrala sem si jo sama.

Jasna, praviš, da pridno študiraš. Da si še vedno sama. No, saj ni minilo veliko časa, odkar nisva skupaj, najbrž res ne more biti veliko novic. Mesec dni, kajne? Mesec dni je, odkar sva z Davorjem odšla, odkar sva se zadnjič objeli. Pogrešam te, sestra. Ko bo preteklo še nekaj časa, te pridem obiskat. Odšli bova na kavo in govorili ves popoldan, velja? Komaj čakam!

Tu je polno novega. Vsak dan se kaj dogaja. Ni lahko biti na svojem, veš. Dela imam polno, skrbim, da je Davor čist, urejen in sit. A mi ni težko, ljubiva se, saj veš.

Davor še vedno dela v tovarni pohištva. Pravi, da je dobro, da je zadovoljen. Jaz dela še nisem našla, pa ga iščem vsak dan. Trgovk v mestu zaenkrat ne potrebujejo. Starejša gospa, ki ima pekarno, mi je obljubila, da me pokliče takoj, ko bo potrebovala pomoč. Zaenkrat je to vse. Najbrž bom morala poskušati še v gostilnah. Tam bom našla delo, to vem. Življenje v mestu je drago, dražje, kakor pri nas na vasi, zato samo z eno plačo ne bova zmogla.

Toliko zaenkrat, draga sestrica.

Sanja

V naslednjem pismu, pa je pisalo naslednje:

Jasna!

Tokrat imam dobro novico zate! Dobila sem delo. Seveda ne v trgovini, kakor sem sprva upala, v gostilni. Ampak, dobro je, vseeno sem srečna. Davor je šel z mano, skupaj sva šla na razgovor. In tudi njemu je bilo všeč. Rekel je, da ima občutek, da je lastnik pošten, da bo pravičen.

Torej, sedaj delam. Plača je dobra, dobim tudi napitnino. Vse, kar dobim je moje. Delam ves čas, dela je polno. Sploh zjutraj, ko se ljudje odpravljajo v službo in popoldan, ko z njo zaključijo. Počasi se bom privadila in ne bom hodila domov tako utrujena. Ker se še učim, zaenkrat delam ves dan. Lastnik pravi, da se bom tako hitreje naučila in bom hitreje lahko delala samostojno. Potem bo moj delavnik po osem ur dnevno, teden dni dopoldan, teden dni popoldan. Seveda bo potrebno takrat, ko bom popoldan, potegniti kako urico, a nič ne de. Davor pravi, da je glavno to, da bo dobro plačano. Ima prav. Potrebujeva denar, ustvariti si morava lepo prihodnost. Zadnjič sva govorila, sanjala o tem, da bi nekoč imela svojo hišo. Ampak, ni nemogoče. Morda nama nekoč res uspe. Ljubiva se, mlada sva, delava, pridna sva. Oče in mati bi morala biti ponosna name. Nimata prav, ker se jezita. Zaslužim si pohvalo in ne grajo.

Napiši mi, kako je doma, kako si ti. Napiši mi, kaj delata oče in mati, kaj govorijo sosedje. Vse me zanima, Jasna. Moram priznati, da me muči domotožje. A ne misli, da se nimam lepo, nasprotno! Srečna sem, vseeno pa veliko časa premišljujem o rodnem kraju.

Sanja

Nisem vedela, da je tako mlada zapustila dom in odšla. Njena pisma so me prevzela, me nekoliko razžalostila. Moja mati. Brala sem o svoji materi. Nikoli me zares ni zanimalo, kaj se je dogajalo z njo. Nisem bila radovedna in niti nisem želela vedeti. Izgubila sem mater in očeta, nisem ju hotela poznati. Več, ko bi vedela, bolj bi bolelo. Vsaj mislila sem tako.

Jasna!

Pišeš, da me mati pogreša. Tudi jaz jo, zelo. Vse pogrešam. Celo očeta, čeprav praviš, da noče niti slišati zame. Govorila sem z lastnikom hiše v kateri živiva. Pravi, da ne bi imel nič proti, če prideta na obisk. Jasna, pridita! Saj ni tako daleč. Pridita in ostanita v mojem domu nekaj dni. Povej materi, kar sem ti napisala in mi odgovori. Čakala vaju bom.

Praviš, da si nekoga spoznala. Lepo. Srečna sem. Napisala si mi, da je študent, da je zelo razgledan človek. Da te je zadnjič poljubil. Lepo, Jasna. Srečna sem zate.

Tu je v redu. Trenutno z Davorjem ne govoriva. Jezen je name. Toda povsem neupravičeno. Saj veš, da delam v gostilni. Ko sem popoldan, moram delati, dokler so gostje. Davorju ni všeč, ko prihajam domov pozno ponoči. Pravi, naj si poiščem drugo službo, naj še enkrat vprašam po vseh trgovinah. Pravi, da ni lepo, da sem ponoči od doma. Jezen je name. A se bo pomiril, vem, da se bo. Dober človek je, rad me ima. Naredila bom vse, da bom dobila drugo službo. Čeprav v tej uživam. Imam se lepo, lastnik je prijazen in dober človek. Dobro mi plača, a Davorju to ni zadosti. Hoče, da sem več časa doma. A se bo uredilo.

Sanja

Spravila sem prebrano pismo nazaj in vstala. Zunaj je sijalo sonce, pogledala sem na uro. Pet popoldan. Jasna je bila še vedno na vrtu. Morala sem pretegniti noge, zato sem odšla ven. Stopila sem do nje, na vrt.

Sklanjala se je nad solato in ruvala plevel. Ni me opazila. Pogledala sem jo. Imela je rjave lase, sivi, ki so vztrajno lezli na površje, so jo naredili še bolj prijazno. Imela je že nekaj gubic, a še vedno mladostne oči.

»Jasna, mami piše, da si nekoga spoznala. Nekega študenta. Se spominjaš,« sem jo vprašala. Sedla sem na klop, ki je bila zraven hiše.

»Hm,« je zamišljeno rekla in se zravnala.

»Nisem še prebrala vsega, morda je odgovor napisan tam,« sem pričela.

»Ne, mislim, da o njem potem nisem več pisala. Ni se obneslo,« je rekla.

»Zakaj ne,« sem bila radovedna.

»Ker je želel, naj grem z njim,« je povedala.

»In? Nisi želela? Nisi upala,« sem spraševala.

»Veš, ko je tvoja mama odšla, ko je pobegnila s tistim…bilo je hudo. Oče je bil jezen, mati je bila žalostna,« je povedala jasna.

»A pisala si ji, da jo mati razume,« sem rekla.

»Njej. Da, nisem želela, da jo skrbi. Mati je takrat zbolela. Od žalosti. Oče se je zaprl vase. Nekdo je moral ostati doma in skrbeti zanju,« je povedala.

Bila sem presenečena. Lagala je materi, da je ne bi skrbelo, žrtvovala se je zanjo, za njeno srečo.

»Pozabila si nase,« sem uganila.

Jasna se je rahlo nasmehnila in prikimala: »Tvojo mater sem imela zelo rada. Bila sem presenečena nad njenim pogumom. Veš, ni lahko zapustiti rodno vas in oditi v neznano z nekom,, ki ga niti dobro ne poznaš. A Sanja je odšla. Živela je svoje življenje. Jaz sem ostala doma. Spoznala sem njega, kot si brala, toda ne bi šlo. Dolgo sva bila skupaj, potem je sklenil, da gre za boljšim življenjem. Nisem šla z njim, doma so me potrebovali.«

»Žalostno,« sem dodala.

»Ne, kje pa! Dobila sem tebe. Darilo. Več, kot sem si kdaj želela,« se je nasmehnila in se sklonila nazaj k njivi.

»Prebrat grem do konca,« sem rekla in šla nazaj.

Jasna!

Pišeš, da z materjo ne bosta prišli. Da mati upa, da bom jaz prišla nazaj. Ne bo me, Jasna. Tu je sedaj moj dom. Ko se stvari uredijo, bom prišla na obisk. Oče je še vedno jezen, praviš. Nekoč mu bom napisala pismo, razumel me bo.

Ne vem, naj ti napišem ali raje ne. Nočem, da bi te skrbelo zame. Verjemi, da znam poskrbeti zase. Napisala ti bom.

Davor me je udaril. Nikar se ne prestraši! Nič hudega ni. Sama sem kriva. Še vedno delam v gostilni, Davor je iz dneva v dan bolj ljubosumen. Zadnjič sem bila zelo dolgo. Neki gost je praznoval rojstni dan in zaprli smo šele po polnoči. Potem me je nekdo pripeljal domov. Davor je sedel pred hišo in me čakal. Ko sem vstopila, me je udaril in kričal name, da se vlačim okrog, da imam druge moške, da ga imam za norca. Pomiril se je šele nekaj ur kasneje in vse sem mu razložila. Potem je jokal, mi povedal, da mu je žal, naj mu oprostim. Seveda sem mu, saj ti pravim, da sem sama kriva. Zmenila sva se, da bom govorila z lastnikom gostilne. Da bom poskušala prihajati zvečer prej domov. Dokler seveda ne dobim druge službe. Verjemi, zaradi njega želim, da bom dobila delo v trgovini. Moram. Nočem, da se prepirava.

Sanja

Slutila sem, da v naslednjih pismih ne bo nič dobrega. Vsekakor, nisem vedela, kdo je Davor, torej z njim najbrž ni ostala. Brala sem naprej.

Jasna!

Težko je. Žal mi je, da ti pišem slabe stvari, toda, tako je. Z Davorjem se kregava, včasih me udari. Tako ljubosumen je. Ampak, s tem, ko me udari, ko me zmerja, da sem vlačuga, da imam druge, ne počne nič dobrega. Med nama dela prepad. Ne vem, kam naju bo to prineslo. Slutim, da ne bo iz tega nič dobrega. Jezen je, ker delam v gostilni, ker me imajo stranke rade. Ampak, saj veš, kakšna sem. Prijazna sem do vseh, ljubim le njega. Moram se smejati za šankom, moram biti prijazna, spregovoriti z gostom par besed. On tega ne razume.

Zadnjič je po službi prišel na pijačo s sodelavcem. Le postrani me je pogledal in rahlo prikimal. Sodelavec najbrž ni vedel, da sem njegova. Ko sem jima prinesla pijačo, me je nekdo iz sosednje mize potrepljal po zadnji plati. Vem, da ni mislil nič slabega, toda Davor je videl. Čutila sem, da je jezen, da se le s težavo zadržuje. In ko sem prišla domov, me je čakal. Pretepel me je, me zmerjal in brcal. Prosila sem ga naj neha. Prenehal je šel, ko je lastnik hiše vdrl v najino stanovanje. Zagrozil je, da bo naslednjič poklical policijo in da če se bo ponovilo, se bova morala odseliti.

Šele čez nekaj dni sem šla lahko v službo, vse me je bolelo, upala sem, da bodo modrice izginile. Šele čez nekaj dni, je Davor govoril z mano. Opravičil se je, spet je jokal. Rekel je, da me tako močno ljubi, da ne bi prenesel, če bi ga zapustila. Tudi jaz ga ljubim. Jasna, mogoče se ti zdim nora, toda vseeno ga ljubim. Le njega imam. Sama ne bi zmogla. Nimam kam.

Sanja

Za hip sem se zamislila. Tepel jo je. Zakaj ni odšla? Jaz bi. Ne bi pustila, da bi me kdo tepel. Kdorkoli. In če bi jo imel res rad, bi jo spoštoval, bi ji zaupal in je ne bi tepel. Takih moških nisem marala in čeprav ga nisem poznala, sem ga sovražila.

Resnična zgodba (foto: osebni arhiv/Dian L.)

Jasna!

Sploh ne vem več, naj ti pišem ali ne. Vsak dan je slabše. Nimam več dobrih novic, le slabe. Najprej ti bom odgovorila na pismo. Praviš, naj pridem domov, da mi bosta oče in mati odpustila. Jasna, ne morem. Ne bom se ponižala. Sama sem se tako odločila in stala bom za svojimi dejanji. Čeprav sem se morda zmotila, ne bom popustila. Mogoče se ti zdi noro, toda Davorja imam še vedno rada. Mislim, da se bo vse uredilo. Saj ga razumem, veš. Težko službo ima, vse dneve dela, denarja nimava veliko, življenje je drago. Ko bi imela vsaj svojo hišo. Bilo bi veliko bolje. Tako pa sva šele na začetku.

Z lastnikom gostilne sem se zmenila, da ne bom več tako pozno hodila domov. Povedala sem mu, da imam zaradi tega težave. Rekel mi je, da razume in da ve, da bo Davorja minilo. Povedal je, da imajo vsi moški na začetku težave, nato se stvari umirijo. Res je dober..

Ves teden sem hodila domov že ob enajsti uri zvečer. Davor sicer ni rekel nič, toda čutim, da je bil boljše volje. Saj pravim, vse bo še dobro. Trenutno pa imava pač manjšo krizo, ki jo bova prebrodila.

Res pa mislim, da gre na bolje. Štiri dni je že minilo namreč, odkar me je zadnjič udaril. Najbrž se bo vse uredilo.

Sanja

Nisem mogla verjeti. Tepel jo je, ona pa je vztrajala. Če bi bila na njenem mestu, bi odšla domov. Ne bi veliko premišljevala. Le zakaj se ni tako odločila? Je bila preveč trmasta? Najbrž. Če je bila, potem ima Anita trmo najbrž po njej. Ob teh mislih sem se nasmehnila. Da, moja mala deklica je bila trmasta. Včasih bolj kot mula!

Jasna!

Ne vem, kaj si boš mislila, ko boš to prebrala, toda moram ti napisati. Spoznala sem nekoga. Zelo je prijazen. Seveda med nama ni nič, le prijateljstvo. Pričel je zahajati v gostilno, kjer delam. Že prvič sva se zapletla v pogovor in bil mi je zelo všeč. Potem je pričel prihajati vsak dan. Občutek imam, da je tiste vrste človek, ki mu lahko poveš vse. Seveda mu nisem govorila o svojih težavah, nihče ne ve, da jih z Davorjem imava. Ampak, če ne bo bolje, ga bom vprašala za nasvet.

Praviš, naj se Davorju ne pustim. Jasna, saj veš, kakšen je. Misli svoje, verjame, kar misli in ne moreš mu razložiti, da se moti. Zadnjič je bil jezen, ker sem prišla iz službe že ob pol enajsti uri zvečer. Rekel mi je, da imam najbrž nekaj z lastnikom, saj drugače me ne bi spuščal prej. Rekla sem mu, da je nor, da si vse skupaj le domišlja in dobila sem zaušnico in nato še brco. Sploh ne vem več, kako naj se obnašam. Karkoli naredim, nič mu ni po godu. Potem, ko se pomiri, pa mu je žal in joče. Toda ni prav, ni prav, da je tak. Ampak, ljubim ga, čeprav me je strah.

Sanja

Napisala je, da je nekoga spoznala. Radovedna sem bila, koga, zato sem brala dalje.

Jasna!

Zadnjič sem ti pisala o nekomu, se še spominjaš? Napisala sem ti, da večkrat pride k meni v gostilno. No, danes ti lahko spet pišem o njem. Ime mu je Jani. Dve leti več ima od mene in je samski. Všeč mi je. Čeprav se mi roka zatrese, ko pišem o njem, si ne morem več pomagati. Všeč mi je.

Ko je bil nazadnje pri meni, mi je povedal, da se je zaljubil vame. Takrat sem mislila, da sanjam. Bila sem zelo srečna, veš. Končala sem s službo, pred nama je bilo vse popoldne. Vedela sem, da Davorja do šeste ure zvečer ne bo. Z Janijem sem odšla na sprehod in vse sem mu povedala. Molče me je poslušal in odkimaval je z glavo. Nato me je prijel za roke in mi rekel, da tega ne smem več prenašati. Imel je prav, kajne. Povedala sem mu, da nimam kam, da pa si ne želim več biti z Davorjem. Priznal sem mu, kakor sedaj priznam tebi, da sem naredila veliko napako. Ne bi smela iti od doma. Toda, Jani me je potem potolažil. Če ne bi šla, se ne bi nikoli spoznala. Imel je prav, kajne.

Saj ne boš verjela, Jasna, toda rekel mi je, naj grem z njim. Neverjetno res. Vem, da mi ponuja boljše življenje, toda nisem mu odgovorila. Rekla sem mu, da moram premisliti. Razumel me je, rekel je, da me bo čakal, dokler bo treba. Objela sem ga in poljubila. Priznala sem mu, da ga imam rada.

Sanja

Jani. Tako je bilo ime mojemu očetu. Nasmehnila sem se. Tako sta se torej spoznala, ponudil ji je boljše življenje. Vedela sem, da je odšla z njim. Najbrž.

Jasna!

Zelo sem nervozna. Strah me je. Dokončno sem se odločila. Pobegnila bom, izbrala bom ljubezen! Dovolj imam. Davorja ne ljubim več. Sovražim ga. Tepe me. Nikoli ne bo drugače. Zadnjič je prišel domov, bil je rahlo okajen. Spraševal me je, kaj vse počnem v službi. Rekel mi je, da imam najbrž polno drugih. Da on ve, da se smejim vsem. Potem me je pretepel, čeprav mi nisem rekla besede. Nočem več tega. Hudo je, jasna. Žal mi je, da se je moja dogodivščina tako žalostno končala. Toda pričenja se nova in vem, da bo lepša. Slabše me more biti. Čutim, da je Jani dober človek in odločila sem se zanj. Ko boš brala moje naslednje pismo, bom že varna, bom že ob njem. Do takrat pa drži pesti!

Sanja

Uf, kar zmrazilo me je ob njenih besedah. Načrtovala je beg. Samo predstavljala sem si lahko, kako jo je moralo biti strah. V rokah sem držala še eno pismo. Njeno zadnje pismo.

Jasna!

Dolgo časa je minilo, odkar sem ti pisala. Upam, da nisi bila preveč v skrbeh zame. Veliko stvari se je zgodilo od takrat, ko sem se ti zadnjič javila. Veliko lepih. Naj grem od začetka.

Dokončno sem se odločila pet mesecev nazaj. Oh, je res že toliko!

Takrat sem odšla. V gostilni sem povedala, da odhajam, prosila sem lastnika, naj ne pove nikomur. Razumel me je. Povedal mi je, da je ves čas vedel, da me Davor tepe, toda ni se hotel mešati. Rekel je, da je le upal, da bom nekoč šla stran. Čeprav sem odhajala in je izgubil delavko, je bil zame vesel. Plačal mi je za moje delo in mi povrhu dal še nekaj denarja več. Bila sem tako vesela, da sem ga objela. Zaželel mi je srečo.

Tiste noči nisem mogla spati. Premišljevala sem o vsem. Gledala sem Davorja, ko je spal. Ko je imel zaprte oči, je bil tako lep. Še vedno sem nekaj čutila do njega. Toda, bil je miren le še ko je spal. Nisem več zdržala ob njem.

Zjutraj je odšel v službo. Bil je prepričan, da bom jaz v službi popoldan. Preden je odšel, sem ga objela. A objema mi ni vrnil, le grdo me je pogledal in se odmaknil. Takrat sem vedela, da delam prav. Pri njemu ni bilo več prostora zame. Ni bilo več ljubezni, le jeza.

Ko je odšel, sem pospravila svoje stvari, pustila sem mu listek, nanj sem napisala le adijo in zaželela sem mu srečo.

Jani je pričel pome ob deseti uri dopoldan. Sedla sem v njegov avto in se odpeljala neznano kam.

Vozila sva skoraj dve uri, nato prispela pred majhno kmetijo. Tam je bil njegov dom. Tam je živela njegova mati. In sedaj je tam tudi moj dom. Z Janijem se razumeva. Rada se imava, sedaj vem, kaj je res prava ljubezen. Tudi z njegovo materjo se dobro razumem. In sedaj naj ti napišem še najlepšo stvar. Jasna, dobila bom otroka. Teta boš.

Srečna sem, zares sem srečna in upam, da je tudi tvoje življenje lepo.

Sanja

Pismo sem položila nazaj. Moja mama in moj oče. Začutila sem solze.

»Si prebrala,« je vprašala Jasna.

Obrnila sem se, stala je za mano. Prikimala sem.

»To je vse? Nič več,« sem vprašala.

»Potem mi ni več pisala. Enkrat sta prišla na obisk. Ko si bila stara nekaj tednov. Takrat matere ni bilo več, oče pa je bil še vedno preveč jezen, da bi govoril z njo. Takrat sem jo zadnjič videla. Prišla je, da bi se pobotala z očetom, pa se nista. Ko sta se z Janijem pozno v noč vračala nazaj, sta imela nesrečo. Preživela si samo ti,« je povedala Jasna.

Nočilo se je, ko sem odhajala nazaj proti domu. Kaj naj si mislim, nisem vedela. Vse skupaj sem morala prespati. Bilo pa je nekaj. Čutila sem, da sem povezana z materjo in očetom. Prvič v vseh teh letih sem čutila to. In pogrešala sem ju. Ampak, tako pač je.

Doma sta me že čakala Anita in Drago. Poljubila sem jo.

»Saj vesta, da vaju imam rada,« sem jima rekla.

Drago se je nasmehnil in me objel. Res sem imela srečo, imela sem zlatega moža.

»No, sedaj veš,« je rekla Anita neučakano.

»Sedaj vem vse,« sem ji povedala.

»Povej, povej! Sta bila dedek in babica bogata? Sta živela v graščini,« je spraševala.

»Bogata, zelo bogata sta bila, imela sta ljubezen,« sem se nasmehnila.

»Mi boš že povedala,« je bila radovedna.

»Bom. Namesto pravljice,« sem prikimala.

Odšli sva v njeno sobo. Legla je na posteljo in se pokrila, nato pa so njene radovedne oči čakale.

In sem pričela: »Nekoč, dolgo nazaj je bila majhna kmetija. Tam sta živela moja starša…«

Seveda sem ji povedala le najlepše. Naj ve, da je bila takrat ljubezen. Mračno stran sem zamolčala. Davor res ni bil pomemben, ni spadal v našo zakladnico spominov…

 

Zadnji članki

Ne spreglejte